VSL sodba II Cp 45/2014

I. Pritožbi druge tožene stranke se ugodi, pritožbi tretje tožene stranke pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da sta prva in tretja tožena stranka dolžni plačati tožnici v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje vsaka 216,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do prenehanja obveznosti, tožnica pa je dolžna plačati drugi toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe 215,88 EUR pravdnih stroškov.

II. V preostalem se pritožba tretje tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna plačati drugi toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe 202,72 EUR stroškov v postopku s pritožbo. Tretja tožena stranka sama krije svoje stroške v postopku s pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je pri nepremičnini ID 000, ki v naravi predstavlja stanovanje št. 5, v prvem nadstropju stavbe ..., v izmeri 53,54 m2 s pripadajočo kletjo z isto številko v izmeri 0,90 m2, ki je v zemljiškoknjižni lasti druge toženke, dovolilo vknjižbo lastninske pravice na ime prve toženke (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov v višini 649,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (2. točka izreka izpodbijane sodbe).

2Zoper stroškovno odločitev, vsebovano v 2. točki izreka izpodbijane sodbe, se pritožuje druga toženka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v točki 2 izreka spremeni tako, da je obveznost druge toženke navadna, pri čemer ji je tožnica dolžna plačati pravdne stroške, zaznamovane v odgovoru na tožbo. Meni, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno uporabilo določbo 157. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1), ker je zmotno ocenilo, da je druga toženka dala povod za tožbo. Sodišče prve stopnje pri tem ni pojasnilo, na kakšen način bi morala ravnati druga toženka kot prodajalka stanovanja, zgrajenega v času družbene lastnine, da bi se izognila obravnavani tožbi. Dodaja, da le kupec razpolaga z listino, ki je potrebna za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, in je kupec tisti, ki izvede vpis v zemljiško knjigo na svoje stroške. V postopku ni bilo dokaza, da je druga toženka kot prodajalka stanovanja v letu 1992 prevzela obveznost vpisa etažne lastnine za vsa stanovanja. Opozarja tudi, da je bila prodaja izvedena v času po osamosvojitvi Slovenije, ko zemljiška knjiga še ni bila ustrezna ustanova materialnega nepremičninskega prava, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri presoji skrbnosti druge toženke. Navaja tudi, da se mora vsaka terjatev, tudi izločitev iz stečajne mase, prijaviti stečajnemu sodišču, da jo stečajni upravitelj preizkusi. Prijave takšne terjatve, ki bi drugi toženki ali njenemu stečajnemu upravitelju omogočilo njeno priznanje, s strani tožnice ni bilo in tega slednja tudi ne zatrjuje. Po mnenju druge toženke bi bilo zato neskrbnost mogoče očitati kvečjemu tožnici. Druga toženka povoda za tožbo ni dala. Priglaša stroške s pritožbo.

3Tretja toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da tožnica nepravilno zahteva od tretje toženke vnovično dovolitev vknjižbe. V pogodbo, ki je bila sklenjena s prvo toženko, je bila namreč vnesena ustrezna intabulacijska klavzula, zato zahtevek zoper tretjo toženko ne more biti utemeljen. Meni, da je vpis za prvo toženko mogoč že na podlagi določb 248. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) (2) in 6. člena Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (v nadaljevanju: ZPPLPS) (3). Kot nepravilno graja tudi stroškovno odločitev. Meni, da je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo zahtevek, saj tožnica ni zahtevala solidarne povrnitve stroškov. Solidarne obveznosti toženk za plačilo pravdnih stroškov sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zaradi česar je storilo tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške s pritožbo.

4Tožnica v odgovoru na pritožbo druge in tretje toženke predlaga njuno zavrnitev kot neutemeljenih in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

5Pritožba druge toženke je utemeljena, pritožba tretje toženke pa je delno utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja odločilna dejstva:

- da je druga toženka zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine,

- da je dejanska lastnica sporne nepremičnine prva toženka, ki je nepremičnino kupila od tretje toženke na podlagi določb VIII. poglavja Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ) (4),

- da je tožnica obravnavano tožbo vložila na podlagi 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) (5) kot upnica v izvršilnem postopku, ki se vodi zoper prvo toženko kot dolžnico,

- da tožnica ne razpolaga z listino, na podlagi katere bi lahko dosegla vpis lastninske pravice na ime prve toženke,

- da je takšna listina obstajala, in sicer kupoprodajna pogodba med prvo in tretjo toženko, katere predmet je sporno stanovanje in v kateri je vsebovano zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga.

7Upoštevajoč navedene ugotovitve je zahtevek tožnice na podlagi 168. člena ZIZ utemeljen. V pritožbi ni izpodbijana bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila primerna listina za vpis v zemljiško knjigo s strani tretje toženke že izdana. Skleniteljici pogodbe o prenosu lastninske pravice na stanovanju po določbah VIII. poglavja SZ pa so skupaj z zemljiškoknjižno lastnico takšne nepremičnine enotni in nujni sosporniki. Ugovarjanje tretje toženke, da se ji z izpodbijano sodbo nalaga ponovno izpolnitev obveznosti, ki je zaradi izpolnitve že prenehala, očitno temelji na spregledu narave tožbe v konkretnem primeru. Zahtevek po 168. členu ZIZ namreč omogoča sodišču, ki ni zemljiškoknjižno, da izjemoma odloča o vpisu v zemljiško knjigo. Tožnik je v konkretnem primeru zato tudi pravilno (primarno) oblikoval zahtevek na dovolitev vknjižbe, ne pa na izstavitev zemljiškoknjižne listine (kar je zahteval podredno), ki v primerih, ko je odsvojitelj takšno listino že izstavil, ne more biti utemeljen.

8Kadar se vpis v zemljiško knjigo dovoljuje ob predhodni ugotovitvi, da je obstajala ustrezna listina z zemljiškoknjižnim dovolilom, mora tožnik - zaradi morebitnih ugovorov v zvezi z veljavnostjo sklenjenega posla - s tožbo nujno zajeti vse stranke zatrjevanega razpolagalnega posla. Njihovo materialnopravno razmerje namreč nujno narekuje enako odločitev o vpisu lastninske pravice za vse pogodbene stranke. Neproblematičnost integracije takšnih strank na pasivni strani in zahteva po omejevanju primerov razširjenih subjektivnih mej pravnomočnosti zgolj na tiste položaje, ko bi bila sicer (lahko) kršena pravica do sodnega varstva, pa utemeljujejo tudi nujno sosporništvo takšnih sopogodbenikov.

9Navedeni argumenti narekujejo enako stališče tudi v razmerju do druge toženke kot zemljiškoknjižne lastnice sporne nepremičnine. Četudi ta v obravnavanem primeru ni bila hkrati sopogodbenica prve toženke kot dolžnice, je treba upoštevati, da bo takšna oseba z vpisom pravice na zadnjega pridobitelja dejansko izgubila svojo pravico. Zato mora sodišče tudi takšno osebo obravnavati kot udeleženko iz 3. točke 132. člena ZZK-1 - torej kot osebo, proti kateri se predlaga vpis in kateri je skladno z določbo tretjega odstavka 154. člena ZZK-1 treba vročiti tudi sklep o dovolitvi vpisa. Upoštevajoč navedeno se zato sodišče druge stopnje v konkretnem primeru pridružuje stališču pravne teorije (6), da je treba v primeru, ko zemljiškoknjižni lastnik ni sopogodbenik osebe, v korist katere se predlaga oziroma zahteva vpis, s tožbo zajeti tudi njega.

10Dejstvo, da je druga toženka v obravnavani zadevi v stečaju, ni relevantno za presojo utemeljenosti vtoževanega zahtevka. Začetek stečajnega postopka namreč tako po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju: ZPPSL) (7) kot po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) (8) nima vpliva na izločitvene pravice (primerjaj 131. člen ZPPSL in drugi odstavek 279. člena ZFPPIPP; če jih upnik ne priglasi v zakonsko določenem roku zgolj tvega, da bo del premoženja, na katerem obstaja izločitvena pravica, v stečajnem postopku prodan, upnik pa bo tedaj v stečajnem postopku lahko priglasil zgolj denarni zahtevek za plačilo zneska, ki je bil dosežen s prodajo, zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo) (9). V obravnavani zadevi sicer lastninska pravica na sporni nepremičnini še ni vpisana v zemljiško knjigo v korist prve toženke. Vendar začetek stečajnega postopka ne vpliva na dovoljenost vpisov v zemljiško knjigo v primerih, ko ti temeljijo na razpolagalnih poslih, ki so začeli učinkovati v notranjem razmerju med stečajnim dolžnikom kot odsvojiteljem in pridobiteljem stvarne pravice pred začetkom stečajnega postopka (10).

11V obravnavanem primeru je tretja toženka izdala dovolilo ob sklenitvi prodajne pogodbe s prvo toženko po določbah VIII. poglavja SZ dne 9. 7. 1992. To je storila potem, ko je lastninsko pravico na odsvojeni nepremičnini pridobila kot imetnica pravice uporabe v postopku lastninjenja na podlagi 111. člena SZ. Druga toženka (kot predhodna imetnica pravice uporabe) posledično ni mogla pridobiti lastninske pravice na sporni nepremičnini po drugih (kasnejših) privatizacijskih predpisih. Ker je torej razpolagalni posel med prvo in tretjo toženko (kot zemljiškoknjižno prednico prve toženke v skladu s 6. členom ZPPLPS) začel učinkovati še pred začetkom stečajnega postopka nad drugo toženko (ta se je po podatkih iz poslovnega registra začel leta 2005), takšno pravno dejstvo ni ovira za vknjižbo (pravnoposlovne) pridobitve lastninske pravice v korist prve toženke.

12Drži pa, da je sodišče prve stopnje v obravnavni zadevi zmotno odločilo o stroških postopka s tem, ko je toženkam naložilo njihovo solidarno plačilo. Gre za vrsto obligacijske zaveze, ki je tožnica ni zahtevala in zaradi česar je - kot pravilno opozarja tretja toženka - sodišče prve stopnje z drugačno odločitvijo prekoračilo tožbeni zahtevek in s tem kršilo načelo dispozitvnosti v pravdnem postopku (2. člen ZPP). Glede na postavljene meje odločanja v obravnavanem primeru bi moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju 161. člena ZPP ter prvega in drugega odstavka 393. člena OZ - v skladu s katerima se deljiva obveznost v primeru odsotnosti posebnega dogovora o načinu njene delitve med več dolžnikov deli po enakih delih tako, da vsak odgovarja za svoj del - prvi in tretji toženki naložiti plačilo vsaki 1/3 tožničinih pravdnih stroškov, drugi toženki pa priznati povračilo stroškov s strani tožnice.

13Druga toženka namreč pravilno opozarja, da ni dala povoda za tožbo, saj sama - brez sodelovanja ostalih pravdnih strank - zaradi zahteve po kavzalnosti med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom pred vložitvijo tožbe ni mogla zagotoviti vknjižbe lastninske pravice na spornem stanovanju v korist prve toženke. Zahtevek pa je pripoznala že v odgovoru na tožbo, zato ji je tožnica skladno s 157. členom ZPP dolžna povrniti njene stroške v postopku. Četudi so nujni sosporniki v procesnem smislu ena stranka, zaradi česar pripoznava zahtevka zgolj s strani enega izmed njih ne more ustvarjati učinka iz 316. člena ZPP, je treba posebna procesna dejanja posameznih sospornikov (tudi nujnih) pri odločitvi o stroških postopka upoštevati na podlagi četrtega odstavka 161. člena ZPP (11).

14Glede na pojasnjeno je torej sodišče druge stopnje pritožbi druge toženke v celoti ugodilo, pritožbi tretje toženke pa delno ugodilo in izpodbijano odločitev v stroškovnem delu (tj. v 2. točki izreka) spremenilo tako, da je prvi in tretji toženki naložilo dolžnost povrnitve vsaki 1/3 priznanih tožničinih pravdnih stroškov (tj. vsaki 216,48 EUR; odmera tožničinih stroškov v višini 649,45 EUR v postopku pred sodiščem druge stopnje ni izpodbijana), tožeči stranki pa je naložilo povrnitev stroškov druge toženke v višini 215,88 EUR (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo tretje toženke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Sodišče druge stopnje je stroške druge toženke odmerilo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) (12) ob upoštevanju njenih priglašenih stroškovnih postavk v odgovoru na tožbo. Skupaj ji je priznalo 215,88 EUR (159,90 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100, 20,00 EUR stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 ter 35,98 EUR za strošek plačila DDV od vsote predhodno priznanih zneskov po tar. št. 6007). Od tako odmerjenega zneska stroškov sodišče druge stopnje ni prisodilo zakonskih zamudnih obresti, ker jih druga toženka ni zahtevala.

16Tretja toženka je s pritožbo izpodbijala odločitev o glavni stvari in stroškovno odločitev. Ker je delno uspela zgolj s pritožbo zoper slednjo, ji sodišče druge stopnje ni priznalo stroškov v postopku s pritožbo, saj odločitev o stroških kot akcesorni terjatvi ne vpliva na njen končni uspeh v pravdi (39. člen ZPP). Druga toženka pa je izpodbijala zgolj odločitev o stroških, s katero je tudi uspela, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da ji mora tožnica povrniti tudi stroške v postopku s pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je njihovo odmero opravilo v skladu z ZOdvT in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) (13) na podlagi v pritožbi priglašenih stroškovnih postavk (glej list. št. 47 sodnega spisa). Skupaj ji je tako priznalo 202,72 EUR (68,80 EUR nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210; pri tem je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo znesek prisojenih stroškov pred sodiščem prve stopnje in višji zahtevek iz tega naslova ter iz naslova 20-odstotnega pavšala za poštne in telekomunikacijske stroške od zneska nagrade zavrnilo; 13,76 EUR stroškov poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002; 18,16 EUR stroška 22- odstotnega DDV od vsote predhodnih zneskov ter 102,00 EUR stroška sodne takse za pritožbo). Druga toženka zakonskih zamudnih obresti od tako priznanega zneska pritožbenih stroškov ni zahtevala, zato ji sodišče druge stopnje le-teh ni prisodilo. Sodišče druge stopnje tožnici ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbo, ker ti glede na vsebino odgovora za odločitev o pritožbah niso bili potrebni (155. člen ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št, 26/1999 in nasl.

(2) Ur. l. RS, št. 58/2003 in nasl.

(3) Ur. l. RS, št. 89/1999 in nasl.

(4) Ur. l. RS, št. 18/1991 in nasl.

(5) Ur. l. RS, št. 51/1998 in nasl.

(6) Glej M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, Pravosodni bilten 2/2011, Ljubljana 2011, str. 79.

(7) Ur. l. RS, št. 67/1993 in nasl.

(8) Ur. l. RS, št. 126/2007 in nasl.

(9) Pravočasna prijava izločitvene pravice je namreč ovira za prodajo premoženja, ki je predmet te izločitvene pravice (primerjaj tretji odstavek 330. člena ZFPPIPP). Ta preneha zgolj v primeru, da upnik zamudi rok za prijavo izločitvene pravice in upravitelj premoženje, na katerem je ta pravica obstajala proda. V takšnem primeru namreč kupec takšnega dela premoženja pridobi na njem na podlagi plačila kupnine lastninsko pravico na izviren način.

(10) Primerjaj N. Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP): razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 222.

(11) Tako N. Betetto v Ude et altri, Pravdni postopek: zakon s komentarjem (2. knjiga), GV Založba, Ljubljana, 2006 str. 52.

(12) Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.

(13) Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.