157. člen ZPP

V primeru navedbe vrednosti spornega predmeta je odprava formalnih pomanjkljivosti mogoča omejeno - le do določene faze postopka, in sicer končanega predhodnega preizkusa tožbe. Če sodišče opravo procesnega dejanja zamudi (t.j. poziv k dopolnitvi), mora tožbo vsebinsko obravnavati. Upoštevajoč načelo a maiori ad minus, to še toliko bolj velja v primeru, da je vrednost spornega predmeta sicer navedena, a ne diferencirana po posameznih zahtevkih. Če je sodišče prekludirano v preverjanju navedene vrednosti spornega predmeta in njene pravilnosti, mora enaka prekluzija veljati tudi za toženko; tudi toženka mora v tožbi navedeni vrednosti spornega predmeta jasno ugovarjati oz. zahtevati, da tožnik določi vrednost spornega predmeta za posamezne zahtevke, le do začetka obravnavanja glavne stvari. Položaj nediferencirane navedbe vrednosti spornega predmeta je enak položaju, ko ta sploh ni določena. Posledično se za vrednost storitve za odmero odvetniške nagrade upošteva najnižja vrednost po tarifni številki 18 OT.

Pomembno je, da je tožnik na podlagi ravnanja tožencev pred začetkom pravde lahko sklepal, da bo za varstvo svojih interesov potrebna sodna intervencija. Odločitev, da sta toženca dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške, je zato pravilna.

V konkretnem primeru je za presojo pravilnosti izpodbijane stroškovne odločitve ključna ugotovitev, ali je toženka z nakazilom zneska 516.005,09 EUR izpolnila tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da je v danem primeru šlo za umik tožbe zaradi izpolnitve zahtevka iz naslova glavnice. Bistveno je namreč, da gre za poravnavo iste terjatve, kot je bila uveljavljana s tožbo. Četudi toženka trdi in z listino dokazuje, da naj bi pravno podlago za plačilo predstavljal drug dokument, to na presojo vprašanja istovetnosti terjatve in izpolnitve zahtevka ne vpliva.

Pripoznava zahtevka je procesno dejanje strogo določene oblike. Z njo tožena stranka sodišču izrecno in nedvoumno izjavi, da je tožbeni zahtevek utemeljen, na podlagi česar sodišče izda sodbo na podlagi pripoznave. Konkludentna pripoznava zahtevka z njegovo izpolnitvijo za uporabo 157. člena ZPP tako ne zadošča.

Praviloma res velja, da kadar je tožba zavržena, stroške nosi tožeča stranka, ker v pravdi ni uspela. Vendar to velja za primere, ko je tožba zavržena zaradi procesnih pomanjkljivosti ali ker tožeča stranka umakne tožbo brez posebnega razloga. V obravnavani zadevi je tožeča stranka takoj, ko je tožena menice uničila in vrnila dokumentacijo, tožbo umaknila. Tožena stranka je kljub temu, da je zahtevek izpolnila med postopkom, zahtevala meritorno odločitev. Takšno ravnanje pomeni zlorabo procesne pravice, ker pravica do nesoglasja z umikom ni namenjena temu, da bi stranka dosegla zase ugodnejšo stroškovno odločitev. Pritožbeno sodišče zato soglaša s sodiščem prve stopnje, da takšna procesna situacija omogoča presojo stroškovnih zahtevkov strank po določilu prvega odstavka 158. člena ZPP v povezavi s 157. členom ZPP, ki določa, da mora tožena stranka, ki zahtevek pripozna, povrniti pravdne stroške tožeči stranki, razen če ni dala povoda tožbo.

Skladno s prvim odstavkom 158. člena ZPP je tožnik dolžan povrniti toženki stroške v zvezi z umaknjenim delom tožbe (ki je enak nepripoznanemu delu tožbenega zahtevka), ker do delnega umika ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka.

Po prvem odstavku 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Velja torej, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti vse pravdne stroške in razlog, zaradi katerega se je odločila za umik tožbe, ni pomemben. Edino izjemo od pravila, ki tožečo stranko zavezuje k povrnitvi stroškov nasprotni stranki, je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka. Če namreč tožena stranka med pravdo izpolni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna, zato mora plačati pravdne stroške, če le ne gre za izjemni primer, ko ni dala povoda za tožbo (primerjaj 157. člen ZPP).

Ker je predlagatelj svoj predlog za posredovanje podatkov utemeljeval s Kolektivnim dogovorom, ki nima narave zakona, temveč gre za kolektivno pogodbo, posredovanje zahtevanih podatkov na tej podlagi ni utemeljeno. ZSPJS v prvem odstavku 38. člena določa, da so plače v javnem sektorju javne, pri čemer so javnosti dostopni podatki o delovnem mestu, nazivu ali funkciji, o osnovnih plačah, o dodatkih ter delu plače za delovno uspešnost, razen dodatka za delovno dobo. V šestem odstavku tega člena pa je določeno, da so ne glede na določbo prvega odstavka tega člena javnosti po postopku, ki ga ureja Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), dostopni individualni podatki o znesku celotne bruto plače vsakega javnega uslužbenca in vsakega funkcionarja brez zmanjšanja za morebitne odbitke iz naslova izvršbe, kreditov ali drugih osebnih obveznosti. Vendar pa navedena zakonska določila sindikatu v kolektivnem delovnem sporu ne podeljujejo upravičenja za pridobitev zahtevanih podatkov. Predlagatelj ne more v kolektivnem delovnem sporu zahtevati dostopa do informacij javnega značaja. Za to je predpisan drug postopek in pristojen drug organ (in v zvezi s pravnimi sredstvi dr

Pritožba utemeljeno opozarja na zmotno uporabo 157. člena ZPP. Tožnica je toženko z opominom pred tožbo pozvala, naj ji plača za parkiranje, in bi bila toženka, če bi dvignila pošto, seznanjena s terjatvijo. Razloga za to, da ni dvignila pošte, toženka ni navedla. Od povprečno skrbnega človeka se pričakuje, da bo dvignil nanj naslovljeno priporočeno poštno pošiljko, zato dejstvo, da toženka pošte z opominom pred tožbo ni dvignila, ne more biti njej v korist. Pravilno je ravnanje upnika, da v primeru, ko se dolžnik ne odzove na poziv za plačilo, sproži sodni postopek. In tako je ravnala tožnica. Toženka se je plačilu terjatve po sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine upirala; vložila je ugovor, v katerem je navedla le, da ne ve, za kakšno terjatev gre. V sklepu o izvršbi so bili navedeni podatki o upniku in bi se toženka lahko pri njem pozanimala, kaj terja od nje. Zastopal jo je odvetnik, ki je moral vedeti, da se bo v primeru ugovora zadeva obravnavala v pravdnem postopku. V pravdnem postopku je toženka tožbeni zahtevek pripoznala le v neznatnem delu: od vtoževanih 158,60 EUR samo 5 EUR. Glede na obrazloženo ni mogoče šteti, da toženka ni dala povoda za tožbo, niti da

Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago za odločitev o stroških postopka opredelilo prvi odstavek 158. člena ZPP, v skladu s katerim mora tožeča stranka, ki je umaknila tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka zahtevek izpolnila; ter 157. člen ZPP, po katerem mora v primeru, če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, tožnik povrniti njene pravdne stroške. Toženec da povod za tožbo, ko tožnik na podlagi njegovih ravnanj pred pravdo upravičeno sklepa, da bo za varstvo njegovih pravnih interesov potrebna sodna intervencija. Za odločitev o stroških postopka po umiku tožbe in ustavitvi postopka ni pravno odločilno, ali je bil oziroma bi bil tožbeni zahtevek utemeljen. Toženca sta se sprva zahtevku upirala, nato pa sta najprej sama odpovedala najemno pogodbo in pripoznala tožbeni zahtevek za odpoved najemne pogodbe ter s potekom odpovednega roka prostovoljno izročila nepremičnino tožnici. S takšnim ravnanjem sta izpolnila vse, kar je tožnica uveljavljala s tožbenim zahtevkom; t

Ko sodišče brez dokaznega postopka in obravnavanja spornih dejstev izda sodbo na podlagi pripoznave, jo lahko izda samo v obsegu pripoznave in ni dopustno zahtevka spreminjati ali mu nekaj dodajati, četudi gre, kot v tem konkretnem primeru, samo za tehnično opredelitev opisane služnostne poti.

S tem, ko ostali toženci niso odgovorili na tožbo, tudi oni niso nasprotovali tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno za vse tožence izdalo zamudno sodbo, ko je ugotovilo, da so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Tožnik je zahteval razveljavitev sklepa občnega zbora tožene stranke in ponovno včlanitev. Pripoznava takega zahtevka pa ne nasprotuje niti moralnim niti prisilnim predpisom. Zato tudi ni podana očitana procesna kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča bi bilo mogoče reči, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo, če bi izkazala, da je tožnika pozivala na predložitev potrebnih dokumentov, pa se ta na pozive ne bi odzival. Glede na opisane okoliščine primera pritožbeno sodišče šteje, da je tožena stranka dala povod za tožbo in zato ne gre za situacijo iz 157. člena ZPP, ampak je tožena stranka tožniku dolžna povrniti pravdne stroške, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje, po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Tožeča stranka je izvedela za ugovor tožene stranke glede vrednosti spornega predmeta, ki ga je podala v odgovoru na tožbo, v trenutku, ko ji je sodišče prve stopnje vročilo odgovor na tožbo. Torej je tožeča stranka z vročitvijo odgovora na tožbo lahko pričakovala, da bo sodišče v nadaljevanju postopka odločilo o ugovoru tožene stranke glede vrednosti spornega predmeta. V teh dejanskih okoliščinah je utemeljeno pridobila cenitveno poročilo. V sklepu o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na cenitveno poročilo, zato ne drži pritožbena navedba, da ni pripomoglo k odločitvi. Če sodišče ni spremenilo vrednosti spornega predmeta, to ne pomeni, da cenitveno poročilo ni pripomoglo k odločitvi, temveč, da je tožeča stranka v tožbi korektno določila vrednost spornega predmeta in da tožena stranka ni uspela z ugovorom.

Osnovni pogoj za uporabo 157. člena ZPP ni podan, saj so se toženci v odgovoru na tožbo spustili v obravnavo in šele naknadno na tretjem naroku pripoznali tožbeni zahtevek. O stroških postopka je zato treba odločiti ob upoštevanju določbe 154. člena ZPP. Ker je bilo s pripoznavo tožbenemu zahtevku ugodeno, so toženci tisti, ki morajo povrniti tožnikoma njune pravdne stroške.

Toženec je tožniku pred vložitvijo tožbe, po tem, ko je s sklepom o dedovanju na spornih nepremičninah pridobil solastniški delež, poslal dopis, v katerem je tožnika pozval, da se v roku 30 dni izjasni, ali bo na spornih nepremičninah uveljavljal predkupno pravico. V dopisu je toženec tudi navedel, da bo, v kolikor se tožnik v postavljenem roku ne bo izjasnil, nepremičnine pod enakimi pogoji prodal tretjemu. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno presodilo, da je tožnik na podlagi tega ravnanja toženca lahko sklepal, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna tožba. Če bi toženec po preteku roka, določenega v dopisu oziroma ob tožnikovi zavrnitvi ponudbe, sporne nepremičnine prodal dobrovernemu tretjemu, bi tožnik namreč izgubil (priposestvovano) lastninsko pravico.

Glede na listinsko dokumentacijo, ki potrjuje, da so toženci začeli uresničevati aktivnosti za izvršitev izpolnitvenega ravnanja, ki mu že pred vložitvijo tožbe niso nasprotovali, kar izhaja iz dopisa toženke iz aprila 2024, je po presoji pritožbenega sodišča zaključek sodišča prve stopnje, da so toženci dali povod za tožbo, ker niso natančneje določili časovnice izselitve, zmoten.

Pri vprašanju, kdaj se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila takoj, ne gre (le) za vprašanje, koliko časa mine od izpolnitve zahtevka do umika tožbe, ampak je bistveno, da vmes ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.