VSRS Sodba I Ips 39647/2010-361

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenega B. Š. se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega B. Š. spoznalo za krivega storitve pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 27. členom KZ. Na podlagi četrtega odstavka 261. člena KZ je sodišče obsojencu izreklo kazen pet let zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v ekstradicijskem priporu in priporu. Poleg tega mu je sodišče izreklo še stransko denarno kazen 20.000,00 EUR ter mu na podlagi 96. člena KZ naložilo plačilo 43.767,44 EUR, kar predstavlja protipravno pridobljeno premoženjsko korist, naložilo mu je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP pa še plačilo stroškov kazenskega postopka, povezanih z izročitvenim postopkom. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka in sodne takse.

2Obsojenec je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, pri čemer v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP uveljavlja kršitve iz 2., 7., 8., 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni; ali v celoti ali delno razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča, ali pa samo odločbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločitev ali sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču, ali pa se omeji samo na to, da ugotovi kršitev zakona. Vložnik predlaga tudi, da Vrhovno sodišče na podlagi 427. člena ZKP ugotovi, da je nastal pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, in naj razveljavi s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred istim ali drugim stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da obsojenec v zahtevi pogosto izraža nasprotovanje dejanskemu stanju, kot sta ga ugotovili sodišči, s čimer uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi ob navajanju obsežnih odlomkov iz zapisnikov o zaslišanju prič in izvedencev obsojenec polemizira z dokaznimi zaključki sodišča. Ob takih navedbah se obsojenec sklicuje na kršitve določb postopka, ker sodba nima razlogov, so ti nejasni oziroma v medsebojnem nasprotju, vendar pa je iz vsebine zahteve razvidno obsojenčevo nasprotovanje dokaznim zaključkom sodišča. Sodba vsebuje vse potrebne razloge za dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče, in ti niso v medsebojnem nasprotju. Sodišče se je jasno opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Vrhovni državni tožilec meni, da je sodišče pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje hudo bolne priče L. B., ker je bilo dejansko stanje dovolj razčiščeno. Višje sodišče je pravilno zavrnilo zatrjevanje obrambe o pristranskosti predsednice senata, sodišče prve stopnje pa je ravnalo pravilno, ko ni ugodilo obsojenčevemu predlogu za zamenjavo odvetnika. Nadalje je višje sodišče pravilno presodilo, da je bila izročitev obsojenca Sloveniji zakonita, objektivna identiteta med kaznivimi dejanji, zajetimi v Evropskem nalogu za prijetje in pregon in izrečeno sodbo je bila kljub spremembi in delnemu umiku obtožbe podana. Dosledno je bilo spoštovano tudi načelo specialnosti. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca ne drži obsojenčevo zatrjevanje, da gre za že razsojeno stvar, in je pravilno stališče višjega sodišča, da le pravnomočna sodba za nadaljevano kaznivo dejanje konzumira vsa druga kazniva dejanja, ki še niso bila odkrita, pa bi morala biti zajeta v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja in zaradi načela ne bis in idem, tedaj sojenje za nova odkrita kazniva dejanja ne bi bilo dovoljeno. Sodišče je na podlagi izpovedbe kriminalista M. V. in zaključkov izvedencev J. U. in S. L. pravilno ocenilo, da je bila dokumentacija na CD-ju tista, ki jo je v računalnik vnesel obsojenec. V zvezi s pričo T. L., ki po obsojenčevem zatrjevanju sploh ne obstaja, je višje sodišče pravilno ugotovilo, da ne gre za kršitev ZKP, ampak z imenski lapsus v razlogih sodbe. Obsojenec neutemeljeno zatrjuje, da je bil v Kanadi v hišnem priporu, saj je šlo le za obliko varščine z določenimi omejitvami gibanja, česar ni mogoče enačiti s hišnim priporom po določbah ZKP. Vrhovni državni tožilec še ocenjuje, da je izrečena kazen primerna, s tem povezano obsojenčevo neizvrševanje kaznivih dejanj pa ni olajševalna okoliščina, temveč običajna in pričakovana lastnost ljudi.

4Obsojenec je bil 30. 11. 2012 iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pogojno izpuščen s prestajanja kazni zapora po izpodbijani pravnomočni sodbi. Iz odločbe Ministrstva za pravosodje in javno upravo 720-769/2012/11 z dne 11. 9. 2012 je razvidno, da bo obsojenec v času pogojnega odpusta prebival na naslovu T., Ljubljana. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP 10. 12. 2012 poslalo obsojencu na zgoraj navedeni naslov, vendar se je 13. 12. 2012 poštna pošiljka vrnila z oznako, da je naslovnik preseljen. Po vpogledu v Centralni register prebivalstva je Vrhovno sodišče 14. 12. 2012 ugotovilo, da je edini obsojenčev prijavljen naslov T., Ljubljana, ter da obsojenec Vrhovnemu sodišču ni sporočil spremembe naslova prebivališča oziroma naslova za vročanje, čeprav je bil 24. 2. 2002 na zaslišanju pred preiskovalno sodnico ter 16. 12. 2005 in 26. 9. 2011 na narokih za glavno obravnavo poučen, da je sodišču dolžan sporočiti spremembo bivališča. Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 39647/2010 z dne 11. 4. 2013 zavrnilo obsojenčevo zahtevo za sodno varstvo in mu naložilo plačilo sodne takse. Okrožno sodišče v Ljubljani je navedeno sodbo preko sodnega vročevalca vročilo obsojencu 31. 5. 2013 na naslovu stalnega bivališča, to je T., Ljubljana. S tega naslova je Okrožno sodišče v Ljubljani 5. 7. 2013 prejelo obsojenčevo pritožbo zoper plačilni nalog zaradi plačila sodne takse v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča je obsojenec z naslova T., Ljubljana, 3. 7. 2013 pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče RS) vložil ustavno pritožbo. Slednje je z odločbo Up-574/13-20 z dne 17. 6. 2014 sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 39647/2010 z dne 11. 4. 2013 razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje, ker je štelo, da Vrhovno sodišče s tem, ko obsojencu ni omogočilo, da bi se seznanil z odgovorom vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti in se o njem izjavil, s tem pa je kršilo njegovo pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Po poizvedbi pri Ustavnem sodišču RS, opravljeni 27. 6. 2014, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je Ustavno sodišče RS svojo odločbo vročilo obsojencu na naslovu T., Ljubljana. Zato je Vrhovno sodišče 30. 6. 2014 obsojencu na navedeni naslov ponovno poslalo odgovor vrhovnega državnega tožilca. V izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca obsojenec izraža nestrinjanje s stališči vrhovnega državnega tožilca in navaja, da bi morala biti prvostopenjska sodnica izločena; da je bil med kazenskim postopkom vsebinsko gledano brez zagovornika; da izročitev ni bila zakonita, sodišče druge stopnje pa se do takega njegovega zatrjevanja ni opredelilo; da mu za obravnavano kaznivo dejanje ni bilo več mogoče soditi; da je bilo delovanje policije v zvezi s pridobivanjem in zajemanjem podatkov iz računalnika nezakonito; ter da bi sodišče ob odvzemu prostosti moralo upoštevati tudi hišni pripor.

B-I.

5Glede na vsebino obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja (kot že na primer v odločbah I Ips 2668/2009 z dne 1. 12. 2011, I Ips 390/2006 z dne 28. 5. 2007 in I Ips 396/2006 z dne 30. 11. 2006 in številnih drugih), da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Po drugem odstavku 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi.

6V sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 je Vrhovno sodišče v zvezi z razlago določbe prvega odstavka 424. člena ZKP obširno obrazložilo, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik konkretizirati, ne pa jih le poimensko navesti. Vložnik mora v zahtevi kršitev zakona, ki jo uveljavlja, določno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Golo sklicevanje na pritožbene navedbe ne zadostuje. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, s katerim upravičenci do njene vložitve (prvi in drugi odstavek 421. člena ZKP) uveljavljajo le kršitve zakona. Vložnik zahteve sicer lahko z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve zakona, na katere je opozarjal že v pritožbi, vendar jih mora konkretno opredeliti in tudi ustrezno utemeljiti. Dodati je še treba, da morajo biti navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti v tolikšni meri razumljive, da je mogoče ugotoviti njihov pomen.

B-II.

7Uvodoma obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da vlaga zahtevo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Po obsojenčevem zatrjevanju je sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2., 7., 8., 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8Po obsojenčevih navedbah je mnenje višjega sodišča iz točke 6 izpodbijane sodbe napačno, saj so bile besede predsednice senata na glavni obravnavi ob komentiranju hišnega pripora višek nepristranskosti in vnaprejšnja napoved obsodilne sodbe; da so odvetniki protestno zapustili sodno dvorano; da je neumestno trditi, da je C. Š. zgolj priča; ter da sodišči C. Š. nista priznali statusa priče, saj njegovo pričanje ni omenjeno niti z besedo, „kar je nadaljnja kršitev kazenskega postopka“, ki se ponavlja skozi sodbo. Obsojenec še dodaja, da bi morala biti predsednica senata, ki je vodila kazenski postopek tudi zoper obsojenega C. Š., izločena ter da je bila predsednica senata zaradi C. Š. žalitev v tej zadevi oškodovanka. S takimi navedbami vložnik ponavlja pritožbene navedbe, na katere je logično in razumno utemeljeno odgovorilo sodišče druge stopnje (sodba, stran 3 in 4). Slednje je presodilo, da je predsednica senata utemeljeno zavrgla predlog obrambe za njeno izločitev, podan dvajset minut pred začetkom glavne obravnave, saj je šlo za očitno zlorabo procesnih pravic. V obravnavanem primeru predsednica senata v razmerju do obsojenca sploh nima statusa oškodovanke (sodba sodišča prve stopnje, stran 92), zaradi česar je tako obsojenčevo zatrjevanje pravno nerelevantno. Prav tako je sodišče druge stopnje utemeljeno presodilo, da je bila predodelitev obravnavane kazenske zadeve sodnici skladna z določbama 162. in 164. člena Sodnega reda, zato navedbe obrambe o nepristranskosti sodnice zaradi predodelitve spisa niso utemeljene. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

9Obsojenec v zahtevi zatrjuje, da je sodišče kršilo njegovo pravico do obrambe s tem, ko ni zaslišalo L. B. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje logično in razumno utemeljeno presodilo (sodba, stran 10), da je omenjeno pričo povabilo na glavno obravnavo, vendar se je priča ni udeležila. L. B. je sodišču sporočil, da je v bolnišnici in predlagal zaslišanje preko videokonference. Sodišče je dokazni predlog za zaslišanje te priče zavrnilo, saj je presodilo, da glede na bančno dokumentacijo družbe A., ki se nahaja v sodnem spisu, zaslišanje te priče ni potrebno za razjasnitev dejanskega stanja. Prav tako je na enak, že v pritožbi uveljavljan očitek, razumno utemeljeno odgovorilo že sodišče druge stopnje (sodba, stran 24 in 25), in sicer da vprašanje osebnega poznanstva med omenjeno pričo ter dr. C. Š. in obsojencem ni pravno relevantno za presojo njune kazenske odgovornosti, saj je ugotovilo, da je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja povezava med fiktivnimi fakturami A. in odvzemom dela prejetih subvencij podjetji K., I. in R. dokazana. S tem, ko obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ne obrazloži materialnopravne relevantnosti dokaznega predloga in ne utemelji verjetnosti, da bi s tem predlogom uspel, zatrjuje pa, da bi bilo z zaslišanjem te priče mogoče razjasniti dejansko stanje, pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10Obsojenec v zahtevi na več mestih zatrjuje, da je policija nezakonito posegla v njegov računalnik, ko se je slednji po zasegu ob hišni preiskavi dne 7. 11. 2000 nahajal na policijski postaji. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje (sodba, stran 96 in 97) ugotovilo, da je bilo 13. 12. 2000 ugotovljeno, da je bila zapečatena škatla, v kateri je bil obsojenčev računalnik, odprta in da je bil opravljen vpogled v računalnik, še preden je bil obsojenec povabljen na policijo na odprtje računalnika. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je policija na tak način kršila določbo 222. člena ZKP, vendar zakon za tako kršitev ne določa nobene sankcije, po presoji sodišča pa tudi ni bilo poseženo v obsojenčeve ustavne pravice in temeljne svoboščine, saj je bil računalnik obsojencu zasežen med hišno preiskavo, za katero je sodišče izdalo odredbo. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je kriminalist M. V. pregledal vsebino računalnika, medtem ko se je ta nahajal na policiji, zaradi česar imajo nekatere fakture datum dokumenta spremenjen na 12. 12. 2000, kar pa ne pomeni, da je kriminalist spremenil vsebino faktur. Končno je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je pri tem šlo za vpogled v manjše število dokumentov, ki pa niso povezani z obtožbo in obsojenca ne obremenjujejo. Tudi sodišče druge stopnje (sodba, stran 10 in 11) je ugotovilo, da dokumenti, ki jih je policija nezakonito pregledala, nimajo nobene povezave z obtožbo in izpodbijano prvostopenjsko sodbo. Glede na ugotovitvi nižjih sodišč, da se izpodbijana pravnomočna sodba sploh ne opira na dokumente iz obsojenčevega računalnika, ki jih je policija nezakonito pregledala, je po presoji Vrhovnega sodišča obširno obsojenčevo zatrjevanje o tem, da je policija spreminjala podatke oziroma dokumente v njegovem računalniku, pravno nerelevantno.

11Prav tako je pravno nerelevantno obsojenčevo zatrjevanje v zvezi z nezakonitostjo njegove izročitve Republiki Sloveniji. Obsojenec bi lahko oziroma je ugovore s tem v zvezi naslovil na pravosodne organe Kanade, ki so odločali o zahtevi Republike Slovenije za izročitev obsojenca. Določneje pa obsojenčevih navedb, podanih v zvezi z njegovo izročitvijo, Vrhovno sodišče ni moglo presoditi, saj obsojenec ne obrazloži, katero kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja (prvi odstavek 424. člena ZKP). Z izročitvijo je povezano tudi obsojenčevo zatrjevanje, da bi moralo sodišče v izrečeno kazen zapora všteti tudi čas, ki ga je v Kanadi prestal v hišnem priporu. S tem v zvezi sta sodišči prve (sodba, stran 98) in druge stopnje (sodba, stran 41) razumno obrazložili, da dejansko ni šlo za hišni pripor, temveč je bil obsojenec izpuščen iz pripora proti plačilu varščine in z omejitvijo, da mora bivati na naslovu poroka, da mora biti sedem dni v tednu na tem naslovu med 22.00 in 7.00 uro, ta naslov pa lahko zapusti samo v spremstvu poroka. Zato sta nižji sodišči utemeljeno presodili, da v tem primeru ni šlo za tak odvzem prostosti, ki bi ustrezal institutu hišnega pripora po 199.a členu ZKP, in utemeljeno nista všteli trajanja takega ukrepa kanadskih organov v izrečeno kazen zapora.

12Ne v izpodbijanih sodbah ne v podatkih v spisu ni najti podlage za obsojenčevo zatrjevanje, da je bil dejansko brez zagovornika. Sodišče prve stopnje je obsojencu postavilo zagovornika po uradni dolžnosti. Ko zagovornik ni uspel s predlogom za izločitev predsednice senata in ker ni bil sklenjen dogovor o rešitvi obravnavane kazenske zadeve na eni obravnavi, je obsojenec zahteval razrešitev zagovornika (sodba sodišča prve stopnje, stran 92). Tako zahtevo je sodišče prve stopnje ocenilo kot neutemeljeno. Po logični in razumno utemeljeni presoji sodišča druge stopnje (sodba, stran 7) sodišče prve stopnje s takim ravnanjem, ki ga je prepričljivo obrazložilo, ni kršilo četrtega odstavka 72. člena ZKP. K temu je treba še dodati, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je obsojenčev zagovornik aktivno opravljal svojo dolžnost s tem, ko je na sodišče pošiljal dopise, podajal dokazne predloge in vlagal pravna sredstva. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti kljub aktivnemu delovanju zagovornika ne pojasni, na čem temelji njegovo nezaupanje do zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, prav tako ne obrazloži, katero kršitev določb kazenskega postopka s tem v zvezi sploh uveljavlja. Zato se Vrhovno sodišče do takega obsojenčevega očitka bolj določno ni moglo opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

13Neutemeljene so obsojenčeve navedbe, da gre v obravnavanem primeru za že razsojeno stvar, ker nadaljevano kaznivo dejanje (prvi odstavek 54. člena sedaj veljavnega Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1) samo po sebi izključuje možnost ponovnega sojenja ter da je odgovor višjega sodišča s tem v zvezi nerazumljiv. Na tak, že v pritožbi uveljavljan očitek, je sodišče druge stopnje logično utemeljeno odgovorilo, da je bil obsojenec s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 61/01 z dne 22. 6. 2001 obsojen za kaznivo dejanje lažnega izdajanja za uradno osebo po prvem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika, s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 474/2002 z dne 9. 12. 2003 pa za pomoč pri kaznivem dejanju jemanja podkupnine po tretjem odstavku 267. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ, medtem ko je bil v obravnavanem primeru spoznan za krivega storitve pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem in četrtem odstavku 261. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. Omenjeni pravnomočni sodbi ne predstavljata ovire za sojenje v obravnavani zadevi, saj jima je skupen le razpis M. št. 26/2000 in dejstvo, da je bil del nepovratnih sredstev zahtevan nazaj, pri čemer je kot oškodovanec nastopal D. S. oziroma njegova družba S. Za že razsojeno stvar bi lahko šlo le, če bi bil obsojenec pravnomočno obsojen zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja, kasnejši kazenski postopek pa bi obsegal njegova ravnanja, ki bi jih bilo mogoče vključiti v že razsojeno nadaljevano kaznivo dejanje. Z institutom nadaljevanega kaznivega dejanja so zaobsežena oziroma so vanj vključena tista kazniva dejanja, ki še niso bila odkrita, vendar bi morala biti zajeta v nadaljevanem kaznivem dejanju, zaradi česar sojenje za novo odkrita kazniva dejanja ne bi bilo dopustno. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da za obsojenčevo razlago „nadaljevane dejavnosti“ ni najti podlage ne v pravno teoretičnih izhodiščih, na katerih temelji institut nadaljevanega kaznivega dejanja iz 54. člena KZ-1, ne v sodni praksi. Zatrjevani bistvena kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona nista podani.

14Obsojenec smiselno zatrjuje, da se izpodbijana pravnomočna sodba opira na nedovoljene dokaze, pridobljene na podlagi razveljavljenega 49. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol), katerega sodišče ne bi smelo uporabiti, saj je v obravnavani zadevi šlo za razmerje, o katerem še ni bilo pravnomočno razsojeno. S tem v zvezi obsojenec še trdi, da je bistven datum sojenja in da bi sodišče moralo upoštevati s strani Ustavnega sodišča RS ugotovljeno neustavnost. Do takih obsojenčevih kršitev se Vrhovno sodišče ne more določno opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP), saj obsojenec ne obrazloži, kateri dokazi naj bi bili nezakonito pridobljeni in na katere od domnevno nezakonitih dokazov se izpodbijana pravnomočna sodba opira. Zato je obsojencu mogoče odgovoriti le na splošni ravni, in sicer da sta sodišči prve (sodba, stran 95 in 96) in druge stopnje (stran 6 in 7) ob sklicevanju na presojo Vrhovnega sodišča v sodbi I Ips 97/2005 in I Ips 124/2005 z dne 9. 2. 2006 logično in razumno utemeljeno obrazložili, da odločba Ustavnega sodišča RS U-I-272/98 z dne 8. 5. 2003, s katero so bili med drugim razveljavljeni prvi, drugi in tretji odstavek 49. člena takrat veljavnega ZPol, ne more delovati retroaktivno, temveč zgolj z učinkom ex nunc (za naprej), zaradi česar so bili prikriti preiskovalni ukrepi, odrejeni in izvršeni v skladu z ZPol in ZKP do 23. 5. 2004, ko je omenjena odločba Ustavnega sodišča RS pričela učinkovati, zakoniti in v skladu z Ustavo, razen če so na neustaven način posegli v zasebnost posameznika. V obravnavani zadevi so bili prikriti preiskovalni ukrepi z dovoljenji generalnega direktorja policije, državnega tožilca in preiskovalnega sodnika izvajani od 27. 10. do 8. 11. 2000. Ti ukrepi so trajali krajši čas od dovoljenega, so bili sorazmerni, z njimi so bili pridobljeni občutno boljši dokazi, s čimer je bilo preprečeno zavlačevanje postopka. V citirani sodbi je Vrhovno sodišče obrazložilo tudi, da razmerja, ki so nastala na podlagi 49. člena ZPol, niso bila razmerja, nastala s sodbami (pravnomočnimi) v kazenskem postopku, ampak razmerja med organi, ki dovoljujejo, odrejajo in izvršujejo ukrepe, ter posamezniki, proti katerim se izvršujejo, ki so nastala z odločbo - dovoljenjem generalnega direktorja policije in izvedbo teh ukrepov v predkazenskem postopku. Dovoljenje direktorja za uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov je bilo pravnomočno in izvršljivo takoj oziroma v roku, ki je bil določen z dovoljenjem, na podlagi dovoljenja pridobljeni dokazi morda niti niso bili uporabljeni v kazenskem postopku, še manj nujno je bilo, da bi se nanje opirala pravnomočna obsodilna sodba. Dopustnost uporabe razveljavljenega 49. člena ZPol in na njegovi podlagi izvedenih prikritih ukrepov in z njimi pridobljenih dokazov torej ni povezana s 44. členom Zakona o ustavnem sodišču, če so bili ukrepi dovoljeni in izvedeni pred učinkovanjem odločbe Ustavnega sodišča. Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

15Povsem neobrazložene so obsojenčeve trditve o dokaznem predlogu v zvezi s pogovorom med obsojencem in R. Š., saj ne pojasni, kdo in kdaj je podal tak dokazni predlog in kako je utemeljil njegovo materialno pravno relevantnost. Zato se Vrhovno sodišče do take obsojenčeve trditve ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

16Obsojenec ne more uspeti z navedbami, mestoma prikazanimi tudi z grafičnimi in pisnimi računalniškimi izpisi, da ga na sojenju ni bilo in da so bila odkrita nova dejstva, ki jih sodišče ni ugotavljalo; da se sodišče ni opredelilo do nastanka datotek na »CD računalnik B. Š.« v letu 1601; da sodišče ni »navedlo ugotovitev na obravnavah«, da so fakture G. prispele na »računalnik B. Š.« šele po nastanku v ZDA, kar izhaja iz sistemskih podatkov; da je sodišče v sodbi povzelo le tisto, kar je koristilo obsodilni sodbi, saj večine novih dejstev ni povzelo; da je izvedenec S. L. fakture B. uporabil pri svojem napačnem zaključku, saj ni razpolagal z dejansko dokumentacijo in tudi sicer da so izvedenčeve navedbe napačne; da sodišče ni napravilo analize sistemskih podatkov (to dejstvo obsojenec v zahtevi omeni na več mestih); da nobena od napadenih sodb ne pove, da »ne obstajajo fakture C. Š.«; da sodišče ni navedlo matematičnih dejstev; da obsojenec ni uporabljal L. računalnika, saj do njega tudi ni imel dostopa, zato je izven konteksta navajanje, da je imel pravico priti do tega računalnika in kaj natisniti; da sodišče druge stopnje v celoti sprejema pristransko razlago sodišča prve stopnje in ne omenja nobenih dokazov, ki so obsojencu v korist, na primer izpovedb prič C. Š., V1, P., R., Č.; da sodišče ni napravilo dokazne analize javnega razpisa 26/00 in ni obrazložilo ključnih dokumentov o obsojenčevem sodelovanju z vlado pri tem razpisu; da sodišče ni analiziralo računalniške obdelave N. in ponderiranja ter novih kriterijev, izdelanih po navodilih ministrice; da sodišče indice in nepomembna dejstva razlaga popolnoma nepošteno; da sodišče popolnoma nerazumsko razlaga, da je C. Š. napravil izbor, saj temu ni tako niti ni na izbor fantomsko telepatsko vplival; da vpletanje vlade v izbor ne bi bilo potrebno, če bi bila s C. Š. vnaprej dogovorjena; da je razlogovanje sodišča glede razveljavitve razpisa s strani Z. neverjetno in da je v tem delu njegova krivda v celoti nedokazana, saj bi moralo sodišče ugotoviti, da je neprišteven, ker je C. Š. „kar dajal“; da sodnica pri razpisu 7/99 ni ocenila izpovedb prič, ki so razbremenile C. Š., „B. Š. pa ne pozna nobeden“, pri čemer obsojenec navaja dele izpovedb prič Š1, B1, S1, N., P1, P2, L1, B2 in D1); da ne drži navedba sodišča (v zvezi z razpisom 7/99), da je komisija delovala zgolj formalno; da je popolnoma napačen in protispisen zaključek sodišča, da je C. Š. pripravil predlog razpisa 7/99, saj sploh ni bil v komisiji, temveč ga je pripravil N.; da med njim in C. Š. pravzaprav ni bilo stvari, o kateri se ne bi strinjala; da sodišče ne obravnava ključnih dokazov; da je napačna navedba sodišča, da revizija Računskega sodišča ni zajela predmeta kazenskega postopka, saj je ugotovila, da pri razpisu 7/99 ni bilo nepravilnosti, medtem ko so bile pri razpisu 26/00 hude nepravilnosti, to je uvedba dodatnih v tenderju neobjavljenih kriterijev; da je absolutno protispisno navajanje sodišča, da je C. Š. zahteval razveljavitev, da bi dosegel prvotno razdelitev, ki ni bila potrjena, saj je C. Š. predlagal razveljavitev razpisa, s čimer je tak predlog preprečil dokončanje dejanja in izključil možnost denarnega toka ter s tem tudi obsojenčevo pomoč pri zlorabi uradnega položaja; da je sodišče napačno sklepalo, da sta se s C. Š. poznala že od leta 1999; da so bile napravljene obsežne študije, ki so po načelu enakosti dajatev morale biti plačane; da D1 od obsojenca ni prejel ničesar ter da se niti nista poznala; da je časovna analiza, ki jo je napravil v zagovoru, povsem natančna in se ujema z dejstvi, datumi in dokumenti; da je večina faktur nastala na L1 računalniku, kjer pa jih niso našli, kar je še en dokaz, da so ponarejene; da je napačna navedba v sodbi, da je obsojenec sestavil fakture R. Š.; da so fakture nastale s spremembo sistemskih datumov, česar J. U. ne zanika, in da niso bile nikoli natisnjene, da bi bile podlaga za nakazilo; da se v postopku niti ni poskušalo dokazati, da je obsojenec izročil pogodbo D1, saj za to ni nobenega dokaza; da sodišče v zvezi s podjetjema G. in B. ni navedlo in analiziralo apostille, navedlo pa je obremenilne priče, da ni obrazložilo novih dokumentov, predloženih v zagovoru, ter da je nepravilno ugotovilo, da je obsojenec lastnik podjetja G.; da bi priča L. B. lahko razjasnil nepopolno ugotovljeno dejansko stanje; da sodišče ni preverilo dejanskih denarnih tokov, saj se s tem v zvezi nič ne sklada, kot zmotno ugotavlja sodišče; da iz izvajanj izvedenca S. L. izhaja nestrokovnost in neargumentiranost, saj ni zmogel povezati T1 s C. Š. ali obsojencem, ter da si izvedensko mnenje večkrat nasprotuje; da je izvedenčeva interpretacija ponarejene tabele napačna; da sodišče ni obrazložilo izpovedbe priče Č., ki je bil oproščen in zanika povezavo računov s subvencijo ter sodelovanje z obtoženci; da sodišče ni dokazalo izvora grdega denarja, saj ljudi, ki naj bi ga plačali, sploh ni; da sodišče ni obrazložilo, zakaj ne verjame nepristranskim pričam M1, P3, R1 in J1, ki so zanikale obtožbo, razlogovanje sodišča s tem v zvezi je tudi popolnoma nelogično in protispisno; da sodišče ni obrazložilo obsojenčevega sodelovanja z V1 in kako naj bi si obsojenec pridobil negativno premoženjsko korist; da napadeni sodbi pavšalno, na pamet in mimo dokazov govorita o samo delno opravljenem delu; da so priče R1, V2, Č. in P3 skladno navedle upravičenost računov, zato je obrazložitev sodbe na straneh 55 in 56 nelogična; da je sodba v celoti izpustila navedbo kronske priče tožilstva Č. v delu na glavni obravnavi dne 10. 10. 2011; da sodba ni zagotovila vira grdega denarja, saj je v nasprotju od izreka, ko pravi „od 10.000.000 subvencije skozi fakture, v bistvu opravičila vir V1 kot legalen, verodostojen, večleten, nepovezan s subvencijami“; da višje sodišče mimo vseh prič, za katere priznava, da ne obstajajo ali pa niso pričale, kot to protispisno trdi prvostopenjsko sodišče, govori o obsojenčevi družbi G., kar je zmotno, saj obsojenec te družbe nikoli ni ustanovil ali vodil, ter da je bila družba G1 d.o.o. ustanovljena ravno zato, da bi prevzela posle G.; da sodišče izpovedbe Š2 ni zaznalo kot motnjo, njegovega pričanja tudi ni povzelo, obrazložilo in analiziralo, kar vse je pomembno za obsojenčevo subjektivno krivdo; da sodnemu izvedencu S. L. na strani 10 mnenja ni preveč jasno, koliko naj bi C. Š. dobil; da je sodišče nepravilno preračunalo dolarje v eure, zaradi česar je pripisana premoženjska korist večja; da okrožno sodišče ni obrazložilo, navedlo, omenilo, analiziralo dejanskega stanja, pa bi ga absolutno moralo, višje sodišče pa je zgolj vztrajalo pri nedokazanih navedbah sodišča in se izognilo vsem dokazom, ki so obsojencu v korist; da je bila žica že od vsega začetka zaračunana po polni ceni, kar izhaja iz dobavnic; da napadeni sodbi nista odpravili nezakonitosti in napačnosti pri družbi K., višje sodišče je naredilo nove dokazne ocene, ki v celoti nasprotujejo zaključkom in izreku sodbe, sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo izpovedbe L1; da je višje sodišče posledico zamenjalo z vzrokom; da višje sodišče v zvezi z A. pavšalno zavaja, ker je obsojenčeve navedbe označilo za brezpredmetne in ko noče ugotoviti dejanskega stanja; da denarni tok izključuje obtožbene očitke; da sodišče mimo resničnih dejstev navaja, da naj bi P4 zanikal obsojenčevo sodelovanje, saj je preiskovalna sodnica to pričo nepravilno spraševala o prijavi na tender za M., ne pa za kmetijsko ministrstvo; da P4 zunanjih sodelavcev ni poznal in z njimi ni sodeloval; da je R. izpovedoval v obsojenčevo korist, pa sodišče tega ni upoštevalo; da sodba zavaja, saj pri družbi R. ugotavlja, da so tržne raziskave bile financirane s strani M. in N1; da navedbe izvedenca K. kažejo le na dvom v obtožbo; da je navedba višjega sodišča, da v zvezi z razpisom za S1 ne gre za kršitev pravice do obrambe, napačna; da je obsojenec veljal za neobsojenega, saj je bil izbris sodbe veljaven od 1. 11. 2011 dalje, zato ni pravilen zaključek sodišča, da v korist obsojenca ni nobenih olajševalnih okoliščin; da je sodba nesorazmerna, da je prvoobtoženi kriv glede treh razpisov, obsojenec pa za dva in še to I2 preko pomočnika, očitana premoženjska korist pa je štirikrat manjša; da bi sodišče moralo v kazen zapora všteti vsak odvzem prostosti, to je prepoved gibanja izven province Ontario, hišni pripor, prepoved potovanja in izročitev potnega lista, policijsko uro, javljanje na policijski postaji in prepoved približevanja letališčem, železnicam in avtobusnim postajam. S takimi (obširnimi) navedbami obsojenec podaja lastno videnje dejanskega stanja in lastno oceno dokazov ter izraža nasprotovanje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Ob takih navedbah obsojenec v zahtevi na več mestih trdi, da gre za kršitev kazenskega zakona in za bistvene kršitve določb kazenskega postopka (sam jih opredeli kot „kršitev ZKP“, „hudo kršitev kazenskega procesa“, „bistveno kršitev kazenskega postopka“, „eklatantno kršenje materialnega prava“, „višek kršitev določb ZKP“, „grozovito kršitev ZKP“, ipd.), vendar iz vsebine obsojenčevih navedb ni bilo mogoče ugotoviti, za katere kršitve naj bi šlo, očitno pa je, da se obsojenec ne strinja z dejanskim stanjem, ugotovljenim v izpodbijani pravnomočni sodbi. Kot je bilo obrazloženo že v točki 5 te sodbe, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče takih obsojenčevih navedb ni presojalo.

C.

17Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

18Odločitev o stroških kazenskega postopka temelji na podatkih o obsojenčevem premoženjskem stanju, razvidnem iz sodbe sodišča prve stopnje. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom St 2250/2012 z dne 29. 10. 2012 nad obsojencem začelo postopek osebnega stečaja. S sklepom BPP 824/2012 z dne 7. 8. 2012 pa je Okrožno sodišče v Ljubljani ugodilo obsojenčevi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči in mu dodelilo brezplačno pravno pomoč kot oprostitev predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Zato je Vrhovno sodišče Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP obsojenca oprostilo plačila sodne takse.