199.a člen ZKP

Pri očitanem kaznivem dejanju posebno hude telesne poškodbe po prvem in drugem odstavku 124. člena KZ-1 mora imeti storilec naklep samo do povzročitve hude telesne poškodbe, glede smrti pa mora ravnati malomarno. V kolikor bi imel naklep tudi do povzročitve oškodovančeve smrti, bi bilo govora o povsem drugem kaznivem dejanju, zato je pritožbeno naziranje, da obdolženi ni imel naklepa povzročiti smrti pri oškodovancu, v celoti neutemeljeno. V vsakem primeru pa je stvar presoje protipravnosti, krivde, kot tudi, ali je mld. želel zgolj odvrniti pokojnega oškodovanca od nadlegovanja B. B. stvar morebitnega nadaljnjega dokaznega postopka in zagovornik z podajanjem lastne dokazne ocene ne more omajati utemeljenih zaključkov prvega sodišča. Pri svoji presoji prvostopenjsko sodišče ni spregledalo, da ml. mld. še ni bil predhodno obravnavan zaradi agresivnih ravnanj s strani policistov, prekrškovnih organov ali sodišča, kot tudi, da se je (sicer nekaj časa po storjenem dejanju) sam javil na policijski postaji in da je v nadaljevanju dejanje obžaloval. Vendarle pa, ob upoštevanju teže in načina storitve dejanja, tudi tovrstne okoliščine, ki jih izpostavi obramba, ne morejo odtehtati

Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo obstoj ponovitvene nevarnosti, ki se kaže predvsem v številčnosti izvršenih kaznivih dejanj, za katere so predpisane visoke zaporne kazni. Tako je zaključilo, da je obdolženec vztrajen, ob tem pa tudi ugotovilo, da ob predpisanih zdravilih s strani psihiatrinje zlorablja prepovedane droge ter živi neurejeno in je brez zaposlitve. Poseg v osebno svobodo obdolženca je sorazmeren s potrebo po zagotovitvi varnosti ljudi, predvsem mladoletnih oškodovank. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pripor nujno potreben ukrep ter milejši ukrepi ne bi bili uspešni, saj noben milejši ukrep ne zagotavlja stalnega nadzora in posledično ne bi zagotovil, da obdolženi na prostosti dejanja ne bi ponovil. Na navedeno prepričljivo kaže obdolženčeva vztrajnost pri izvrševanju raznovrstnih kaznivih dejanj ter uživanje prepovedanih drog. Obdolžencu ni za zaupati, da milejših ukrepov ne bi zlorabil in nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj.

Sodišče prve stopnje je glede narave kršitve pravilno ugotovilo, da je bil obdolženec v celoti seznanjen s posledicami morebitne kršitve hišnega pripora, pa je kljub temu zapustil svoje bivališče ter se družil z osebami, ki z njim ne prebivajo in ga ne oskrbujejo, in s tem popolnoma ignoriral navodila sodišča, da se brez posebnega dovoljenja sodišča ne sme oddaljiti z naslova dejanskega prebivališča ter tudi da ne sme imeti nobenih stikov z osebami, ki z njim ne prebivajo oziroma ga ne oskrbujejo. Že zakon pa šteje, da so hujše kršitve hišnega pripora tiste, pri katerih se je obdolženec brez dovoljenja oddaljil od kraja ali od objekta, v katerem prestaja hišni pripor (ali se je zunaj objekta zadržal dlje, kot mu je bilo dovoljeno), saj mora policija takšnemu obdolžencu takoj vzeti prostost in ga brez odlašanja privesti k preiskovalnemu sodniku.

V skladu s tretjim odstavkom 199.a člena ZKP, sodišče obdolžencu, ki je v priporu lahko dovoli, da se določen čas oddalji iz prostorov, kjer se izvaja hišni pripor, kadar je to neizogibno potrebno, da si zagotovi najnujnejše življenjske potrebščine, kamor sodi tudi obisk zdravnika in lekarne. Zato obdolženki tudi med izvajanjem hišnega ni odvzeta pravica do zdravstvene oskrbe. Teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki naj bi ga obdolžena izvršila, ki ogroža varnost, zdravje in življenje ljudi (odjemalcev prepovedanih drog), odtehta poseg v pravico obdolžene do osebne svobode. Prepovedane droge (heroin, kokain, amfetamin) spadajo med najnevarnejše droge, zato je obravnavano kaznivo dejanje še posebej nevarno. Zato je hišni pripor zoper obdolženo tudi neizogiben in sorazmeren ukrep, saj bi sicer, kot specialna povratnica, ob vrnitvi v dosedanje življenjsko okolje, z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj lahko nadaljevala.

Dejstvo, da trenutno zaradi izvrševanja pripora zoper soobdolžene, fizični stik obdolženega B. B. z njimi niti ni mogoč, ni razlog, zaradi katerega bi bilo potrebno izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje spremeni. Ponovitvena nevarnost je sicer na abstraktni ravni lahko podana pri kateremkoli obdolžencu, vendar mora biti za odreditev pripora ali hišnega pripora izkazana ne zgolj abstraktna, temveč realna in konkretna ponovitvena nevarnost, ki pa je pri obdolženemu A. A. (in ostalih soobdolženih, ki se nahajajo v priporu oz. hišnem priporu) nedvomno izkazana.

Zagovorničino vztrajanje pri stališču, da je tožilski očitek, da je obtoženec imel pri sebi veliko količino droge zaradi namena nadaljnje prodaje, že ovržen z izvedenskim mnenjem, ki je po mnenju zagovornice pritrdila navedbam obtoženca, da je imel prepovedane droge zgolj za lastno uporabo, da je poraba kokaina 1 g na dan možna oblika in da bi lahko obtoženec količino 50 g kokaina porabil tudi v mesecu ali mesecu in pol, utemeljenega suma ne more omajati. Navedeno ne predstavlja nič novega v razmerju z do sedaj upoštevanimi dokazi

Ker je določitev omejitve stikov obdolžencu, ki mu je odrejen hišni pripor, fakultativne narave, mora biti odločitev sodišča o takšni določitvi omejitve posebej obrazložena. Smisel določbe drugega odstavka 199. a člena ZKP-1 ni v tem, da se obdolžencu prepovedo stiki kar z vsemi osebami, razen s tistimi, s katerimi živi ali ga oskrbujejo oziroma jih oskrbuje, temveč je namen v tem, da se mu prepovejo stiki s tistimi osebami, ki niso primerne, da bi se obdolženec z njimi družil, ker bi lahko prišlo do nevarnosti nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. Pri tem sicer ni nujno potrebno, da bi sodišče konkretno opredelilo osebe, za katere sodišče utemeljeno ocenjuje, da za druženje z obdolženim niso primerne - glede na okoliščine primera je mogoče omejiti tudi stike z manj določno opredelitvijo (kroga) oseb, s katerimi obdolženi, ne sme imeti stika, vendar mora v smislu zadostne obrazloženosti podati razloge, zakaj je omejitev oziroma prepoved stikov s tako določenim krogom oseb potrebna.

Ob ugotovljeni in zanesljivo izkazani visoki stopnji ponovitvene nevarnosti obeh obtožencev, oceni, da naj bi jima izvrševanje kaznivih dejanj predstavljalo dodaten vir za preživljanje in dejstvu na katerega opozarja državna tožilka in sicer, da ju naj ne bi, kot izhaja iz ugotovljene utemeljenosti suma v predmetni zadevi od izvrševanja kaznivih dejanj odvrnila niti okoliščina, da sta v preizkusni dobi po izrečenih jima pogojnih sodbah in da obravnavana kazniva dejanja kažejo, da naj bi kazniva dejanja po teži stopnjevala, je treba pritrditi državni tožilki, da ukrep hišnega pripora po 199.a členu ZKP ne daje zadostnega jamstva, da se bosta v bodoče vzdržala izvrševanja kaznivih dejanj in da bo torej s hišnim priporom moč zagotoviti varnost ljudi in njihovega premoženja.

Povzetim pritožbenim navedbam višje sodišče pritrjuje in ocenjuje, da za podaljšanje pripora obdolženki ni več pogojev oziroma ni več podana visoka in konkretna stopnja resne nevarnosti, da bi obdolženka na prostosti kazniva dejanja ponavljala, kar pomeni, da ni več izpolnjen pogoj neogibnosti hišnega pripora. Poleg pritožbeno izpostavljenih in s konkretnimi razlogi utemeljenih subjektivnih okoliščin na strani obdolženke, je pomembna okoliščina za presojo in oceno višjega sodišča tudi in predvsem še teža obdolženki očitanega kaznivega dejanja.

Če obstajajo razlogi iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, vendar odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka, lahko sodišče zoper obdolženca odredi hišni pripor, ki se izvršuje v poslopju, v katerem obdolženec stalno ali začasno prebiva oziroma v javni ustanovi za zdravljenje ali oskrbo (prvi in drugi odstavek 199.a člena ZKP). Povedano drugače, edino merilo za presojo, ali naj se zoper obdolženca odredi pripor ali hišni pripor, je ocena sodišča, ali je mogoče neoviran potek kazenskega postopka oziroma varnost ljudi zagotoviti samo z odvzemom prostosti in stalnim nadzorom obdolženca, ali pa zadošča, da je obdolženec v hišnem priporu, ki se le občasno nadzira (t. i. pozitivna prognoza).

Drugi odstavek 199.a člena ZKP odreditev hišnega pripora veže na objekt, v katerem obdolženec stalno ali začasno prebiva, zgolj izjemoma pa se lahko prestaja tudi v javnih ustanovah za zdravljenje ali oskrbo. Ni pa mogoče hišnega pripora odrediti v ustanovah, v katerih veljajo posebni režimi, med katere spada tudi Center za tujce.

Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora (8. točka sklepa zunajobravnavnega senata, 8. točka sklepa pritožbenega sodišča) presodilo, da je podaljšanje pripora v konkretnem primeru sorazmeren in neogiben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja. Takšne razloge v zvezi z neogibnostjo in sorazmernostjo pripora je treba povezati s konkretnimi okoliščinami, ki izkazujejo visoko stopnjo ponovitvene nevarnosti obdolženca.

Hišni pripor ne predstavlja zadostne garancije za odpravo ponovitvene nevarnosti, saj je odreditev hišnega pripora nujno vezana na pričakovanje, da tisti, zoper katerega je tak ukrep odrejen, režima hišnega pripora ne bo kršil.

Zakonodajalec je možnost vlaganja zahteve za varstvo zakonitosti še pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom omejil le na primere pravnomočnih odločb o odreditvi oziroma podaljšanju pripora, kot tistega omejevalnega ukrepa, ki predstavlja najinvazivnejši poseg države v osebno svobodo in integriteto posameznika še pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom.

Odreditev hišnega pripora kot milejšega ukrepa je nujno vezana na pričakovanje, da tisti, zoper katerega je hišni pripor odrejen, tega režima ne bo kršil. V obravnavani zadevi tako pričakovanje ni utemeljeno, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predhodno že izrečena kazenska sankcija (pogojna obsodba) očitno ni dosegla svojega namena, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje storil v kratkem času po preteku preizkusne dobe, določene v pogojni obsodbi za istovrstno kaznivo dejanje.

Višina izrečene zaporne kazni v povezavi z okoliščino, da ima obdolženec poznanstva v tujini, kaže na realno nevarnost, da bi na prostosti zapustil našo državo, zato je pripor edino sredstvo, ki bo to učinkovito preprečilo. Zoper pravnomočni sklep, s katerimi se odredi hišni pripor, vložitev zahteve za varstvo zakonitosti med kazenskim postopkom ni dopustna.

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju hišnega pripora (pa tudi zoper sklep o odreditvi hišnega pripora) ni dovoljena.

Ob ugotovitvi kršitev hišnega pripora iz 4. odstavka 199.a člena ZKP ni potreben predlog državnega tožilca za odreditev pripora, saj po 5. odstavku 199.a člena ZKP le sodišče nadzoruje izvajanje ukrepa hišnega pripora in lahko pri kršitvah tudi samo ukrepa. Izjave obdolženčevih staršev policiji v zvezi s hišnim priporom ne predstavljajo nedovoljenega dokaza, kot je predviden v 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj se ne nanašajo na kaznivo dejanje, ki se očita obdolžencu.

Utemeljen sum, da je obdolženi storil serijo vlomnih tatvin, dejstvo, da je že bil pravnomočno obsojen med drugim tudi za istovrstna kazniva dejanja in da zoper njega tečejo še drugi kazenski postopki, so podlaga za utemeljen sklep sodišča, da je pripor zaradi ponovitvene nevarnosti neogibno potreben za varnost ljudi in njihovega premoženja in da za nadomestitev pripora z milejšim ukrepom v tem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji.

Sodišče lahko v sklepu o hišnem priporu poleg prepovedi oddaljitve od določenega objekta (katere kršitev je lahko razlog za odreditev pripora po 4. odstavku 199.a člena ZKP) izreče obdolžencu tudi prepoved ali omejitev stikov z osebami, ki z njim ne prebivajo oziroma ga ne oskrbujejo, kršitev te prepovedi pa je posebna okoliščina za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti, ki jo sodišče upošteva v skladu z izrečno določbo 3. odstavka 201. člena ZKP.