VSRS sodba in sklep II Ips 67/2014

Reviziji se delno ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje ter sodba sodišča druge stopnje se razveljavita v obsodilnem delu glede zneska 4.185,13 EUR in glede naložene sanacije terase, ki je obenem ravna streha nad garažami, ter v celoti glede plačila pravdnih stroškov in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnika kot kupca in toženka kot prodajalka so 13. 9. 2001 sklenili prodajno pogodbo, 16. 12. 2002 pa aneks k prodajni pogodbi za stanovanje v stanovanjski soseski Š. Tožnika s tožbo, med drugim tudi zaradi stvarnih napak, zahtevata plačilo 37.268,23 EUR in sanacijo terase, ki je obenem ravna streha nad garažami.

2Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnikoma nerazdelno plačati znesek 4.550,65 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da je dolžna opraviti sanacijo terase, ki je obenem ravna streha nad garažami, v roku treh mesecev. Prisojeni znesek se nanaša na stroške ugotavljanja in reklamiranja napak (365,52 EUR), nezadostno moč ogrevanja v stanovanju (2.075,17 EUR), manjvrednost garaže (633,02 EUR) in manjvrednost stanovanja (1.476,94 EUR). O stroških postopka je odločilo s posebnim sklepom z dne 31. 8. 2012.

3Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnikov tako, da je toženki poleg že prisojenega zneska naložilo še plačilo 6.931,22 EUR (z naslova obrestovanja predplačil) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Delno je ugodilo tudi pritožbi tožnikov zoper sklep o stroških in ga spremenilo tako, da pravdne stranke in stranski intervenient krijejo vsak svoje stroške postopka. Pritožbo toženke je v celoti zavrnilo.

4Zoper odločitev sodišča druge stopnje je toženka vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 233/2013 dopustilo glede pravnega vprašanja nujnosti ugovora toženke za upoštevnost prenehanja pravice tožnikov po 500. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

5Toženka v reviziji, vloženi na podlagi tega sklepa, navaja, da bi sodišče moralo materialni prekluzivni rok iz 500. člena ZOR upoštevati po uradni dolžnosti. Opozarja, da gre po tej določbi za izgubo pravice. Sklicuje se še na določbo 370. člena ZOR in stališče teorije. Hkrati vztraja, da je ugovor prekluzije na podlagi 500. člena ZOR podala pravočasno, in trdi, da odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse višjih sodišč in Vrhovnega sodišča, ker se sodišči do tega ugovora nista opredelili (sklicuje se na zadeve VDSS Psp 337/2011, VDSS Pdp 541/2009, VSL I Cp 2986/2012 in VSRS II Ips 682/2008). Trdi še, da bi se revizijsko sodišče moralo opredeliti do 642. člena ZOR, da odločitev temelji na zmotnem upoštevanju zgibanke ter da za sanacijo terase ni odgovorna.

6Tožnika v odgovoru na revizijo predlagata njeno zavrnitev.

7Revizija je delno utemeljena.

8Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), torej glede vprašanja nujnosti ugovora toženke za upoštevnost prenehanja pravice tožnikov po 500. členu ZOR.

9Po določbi prvega odstavka 500. člena ZOR pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko mu je odposlal obvestilo, razen če jih zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti.

10Ne v praksi ne v teoriji ni sporno, da je enoletni rok iz prvega odstavka 500. člena ZOR (oziroma prvega odstavka 480. čelna Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) materialni prekluzivni rok(1). Ti roki se od zastaralnih ločijo po tem, da z njihovim potekom pravica ipso iure preneha. Zanje tudi ne veljajo pravila o pretrganju in zadržanju ter druga pravila, ki veljajo za zastaranje (370. člen ZOR).

11Izpodbijana sodba temelji na stališču, da se materialni prekluzivni rok iz navedene določbe ZOR upošteva le na ugovor prodajalca.

12O tem, da se materialni prekluzivni roki upoštevajo po uradni dolžnosti, se je Vrhovno sodišče že izreklo. To je sicer storilo v zvezi z rokom za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov iz pogodbe o delu po prvem odstavku 616. člena ZOR oziroma iz gradbene pogodbe po drugem odstavku 645. člena ZOR(2) in v zvezi z rokom za uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe iz 117. člena ZOR(3), vendar ni razlogov, da takšno stališče ne bi veljalo tudi za rok iz prvega odstavka 500. člena ZOR. Dejstvo, da je ta rok predpisan le v korist prodajalca, ne utemeljuje zaključka, da ga je mogoče upoštevati le na prodajalčev ugovor. Značilnost, da je rok predpisan zaradi varstva ene izmed strank v pravnem razmerju, namreč velja tako za ostale materialne prekluzivne roke, kakor tudi za zastaralne roke. Za zastaralne roke pa je upoštevnost na ugovor izrecno predpisana v tretjem odstavku 360. člena ZOR. Tožnika v odgovoru na revizijo sicer pravilno opozarjata, da podlaga za upoštevanje materialnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 500. člena ZOR po uradni dolžnosti ni v predhodnem preizkusu tožbe, ki ga sodišče na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP opravi po uradni dolžnosti. Po tej določbi ZPP, po kateri predsednik senata po uradni dolžnosti poleg pravočasnosti tožbe preizkuša še obstoj sodne pristojnosti, listispendence, res iudicata, res transacta in tožnikovega pravnega interesa za vložitev tožbe, gre za preizkus obstoja procesnih predpostavk za vložitev tožbe, na katere sodišče sicer pazi ves čas postopka. Pri presoji, ali je tožnik zaradi poteka roka izgubil pravico oziroma materialnopravno upravičenje, gre za odločitev o obstoju materialne pravice, torej za vsebinsko (meritorno) odločitev o tem, ali tožnik neko pravico (še) ima ali pa je ta zaradi preteka časa prenehala. Sodišče je pri tej presoji dolžno uporabiti pravo (iura novit curia) na dejansko podlago, ki jo v tožbi in odgovoru na tožbo zatrjujeta pravdni stranki. V tem okviru ni razloga, da sodišče ob ustreznih trditvah o pravnoodločilnih dejstvih ne bi uporabilo določb o poteku rokov za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov tako, kot je dolžno uporabiti ostale materialnopravne norme. Kadar gre za vprašanje zastaranja mu, kot že rečeno, drugačno ravnanje, to je uporabo pravil o zastaranju le na ugovor stranke, narekuje zakon. Toženki se zato ni bilo treba sklicevati na pravilo o izgubi pravice zaradi poteka materialnega prekluzivnega roka, temveč je bilo sodišče dolžno samo uporabiti določbo prvega odstavka 500. člena ZOR. Ker tega ni storilo, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

13Tožnika v odgovoru na revizijo neutemeljeno uveljavljata, da v obravnavani zadevi zaradi ugotovljenih okoliščin iz določbe 485. člena ZOR prekluzija iz prvega odstavka 500. člena ZOR ne pride v poštev. Po določbi 485. člena ZOR kupec ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako niti tedaj, ko ni izpolnil svoje obveznosti, da bi bil stvar nemudoma pregledal, ali obveznosti, da bi bil v določenem roku obvestil prodajalca o napaki, in niti tedaj, ko se je napaka pokazala šele po šestih mesecih od izročitve stvari, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana. Ta določba ZOR se navezuje na kupčevo obveznost pravočasno in pravilno obvestiti prodajalca o napaki. To izhaja že iz samega besedila določbe, ki govori o kupčevi obveznosti, da stvar pravočasno pregleda in pravočasno obvesti prodajalca o napaki. Enako izhaja iz umestitve določbe neposredno za določbami 481. do 484. člena ZOR, ki sicer urejajo obveznost kupca, da stvar pravočasno pregleda in pravočasno obvesti prodajalca o napaki. Prodajalec, ki je vedel oziroma bi moral vedeti za napako, se na podlagi navedene določbe torej ne more sklicevati na to, da je kupec svoje pravice izgubil, ker stvari ni pravočasno pregledal in pravočasno grajal. V tem primeru enoletni rok iz prvega odstavka 500. člena ZOR teče od kupčevega obvestila o napaki, ki se upoštevaje določbo 485. člena ZOR kljub zamudi rokov za pregled in grajanje šteje za pravočasno(4).

14Ker sodišče v zvezi s postavkami nezadostne moči ogrevanja v stanovanju (2.075,17 EUR), manjvrednosti garaže (633,02 EUR) in manjvrednost stanovanja (1.476,94 EUR) natančnega datuma, od katerega teče enoletni rok iz prvega odstavka 500. ZOR, ni ugotovilo, je v tem delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V zvezi s tožbenim zahtevkom za sanacijo terase, ki je obenem ravna streha nad garažami, pa ostaja nerazčiščeno, ali so podane okoliščine iz prvega odstavka 500. člena ZOR, zaradi katerih je toženka izgubila pravico sklicevati se na potek enoletnega roka za vložitev tožbe. Sodišče je namreč s tem povezane pravnoodločilne trditve tožnikov preizkušalo le z vidika pravočasnega grajanja, ne pa tudi z vidika določbe prvega odstavka 500. člena ZOR. Glede na to, da zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča v navedenem obsegu (tj. glede nezadostne moči ogrevanja v stanovanju, manjvrednosti garaže, manjvrednost stanovanja in sanacije terase) sodišče ni opravilo preizkusa vseh pravnopomembnih dejstev, je revizijsko sodišče reviziji v tem obsegu ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje v tem delu vključno z odločitvijo o stroških postopka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V preostalem, tj. glede obrestovanja predplačil (6.931,22 EUR) in stroškov ugotavljanja in reklamiranja napak (365,52 EUR), je revizijo zavrnilo, saj ne gre za zahtevke iz prvega ali drugega odstavka 488. člena ZOR, za katere sicer pride v poštev rok iz prvega odstavka 500. člena ZOR.

15Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Npr. sodni odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 591/96 z dne 9. 4. 1998 in II Ips 181/2006 z dne 6. 3. 2008; Cigoj, Veliki komentar ZOR, III. knjiga, str. 1486 - 1488; Plavšak, OZ s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, str. 194; Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 453; ipd.

Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 658/2006 z dne 15. 5. 2008.

Op. št. (3): Sodba in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 152/2006 z dne 13. 11. 2008.

Op. št. (4): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 181/2006 z dne 6. 3. 2008.