485. člen ZOR

Pri presoji, ali je tožnik zaradi poteka roka izgubil pravico oziroma materialnopravno upravičenje, gre za odločitev o obstoju materialne pravice, torej za vsebinsko (meritorno) odločitev o tem, ali tožnik neko pravico (še) ima ali pa je ta zaradi preteka časa prenehala. Sodišče je pri tej presoji dolžno uporabiti pravo (iura novit curia) na dejansko podlago, ki jo v tožbi in odgovoru na tožbo zatrjujeta pravdni stranki. Toženki se zato ni bilo treba sklicevati na pravilo o izgubi pravice zaradi poteka materialnega prekluzivnega roka, temveč je bilo sodišče dolžno samo uporabiti določbo prvega odstavka 500. člena ZOR.

Dokazni sklep je dovolj obrazložen, v njem je sodišče prve stopnje podrobno navedlo, katere dokaze je izvedlo v prvem in katere v ponovljenem postopku, prav tako pa je navedlo tudi katerega dokaza ni izvedlo (ponovnega zaslišanja priče K.), kot tudi iz katerega razloga tega ni storilo (ker je priča umrla). Kljub temu, da je dokazna ocena izpovedi nekaterih prič nekoliko skopa, pa je iz celotnega konteksta obrazložitve ter posameznih zaključkov prvostopnega sodišča vendarle razvidno, zakaj je prvostopno sodišče izpovedbam določenih prič sledilo, drugim pa ne.

Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) niso podani, saj v tožnikovem predlogu problematizirana materialnopravna in procesnopravna vprašanja niso pomembna za odločitev v tem postopku. Dejstvo je, da tožnik zoper toženca ni nikoli uveljavljal jamčevalnih sankcij zaradi stvarne napake na prodani stvari, ki so za ta namen izrecno predvidene in jih ni mogoče obiti („preskočiti“) direktno z uveljavljanjem preprosto neke vrste regresnega zahtevka (zunaj odškodnine kot ene od jamčevalnih sankcij in zunaj predvidenih rokov ter siceršnjih pravil o pogojih prodajalčevega jamčevanja za napake).

Stališče sodišč, da tožnik po izreku enoletnega roka od podaje zahteve za zamenjavo strešnikov ne more uspeti s takim zahtevkom v pravdi, je pravilno.

Napake, ki so bile odpravljene v okviru garancije, ne pomenijo izključitve pravice tožnice, da od tožene stranke kot prodajalca uveljavlja zahtevek za izročitev druge stvari zaradi napak, saj je bilo ugotovljeno, da vozilo nima tistih lastnosti in odlik, ki se pričakujejo od novega vozila. Od prodajalca se pričakuje, da bo ob prevzemu pregledal vozilo in zagotavljal, da bo vozilo imelo vse tiste lastnosti, kot se pričakuje od novega vozila, kar pa je, da novo vozilo nima stvarnih napak, kot so bile ugotovljene. Sklicevanje na predhodne preglede (proizvajalca, ob carinjenju, avtoprevoznika) ne razbremeni tožene stranke te obveznosti.

Jamčevalni roki iz 500. člena ZOR so prekluzivni; po njihovem izteku kupec izgubi pravico do tožbe.

Res je sicer, kot to trdi pritožnik, da so v času odločanja o tej zadevi že začele veljati določbe Zakona o spremembah in dopolnivah Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot-a, Ur. list RS, št. 110/2002, z dne 18.12.2002, začetek veljavnosti 17.1.2003), ki je 11. členu ZVPot dodal 11.a člen, v katerem je pravice iz poglavja o odgovornosti za izdelek podelil tudi osebam, ki se po tem zakonu ne štejejo za potrošnike. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravno razmerje med pravdnima strankama nastalo pred uveljavitvijo 11.a člena ZVPot-a. Ker ZVPot-a ne določa retroaktivne veljave, za obravnavano pravno razmerje 11.a člena ni uporabljiv. ZVPot-a je začel veljati 17.1.2003 in velja za pravna razmerja, nastala od takrat dalje.

Slabo izolirana hiša, ki zahteva neekonomično ogrevanje, in je zgrajena po potresnih standardih izpred 20 let (tretji odstavek 480. člena in prvi odstavek 479. člena ZOR) nima stvarnih napak.

V primeru, ko je kupec kupoval tovorno vozilo - prekucnik, to je tovorno vozilo za posebno rabo, in je vozilo funkcioniralo kot prekucnik, v prometnem dovoljenju pa je bilo označeno kot kasonar, gre za stvarno napako. Ker je prodajalec za napako vedel, kupec ni izgubil pravice se sklicevati na takšno napako, čeprav ni izpolnil obveznosti, da bi v določenem roku obvestil prodajalca o napaki.

Drugotožena stranka je bila prodajalec stanovanja in kot prodajalec drugotožena stranka odgovorja za stvarne napake v smislu določb 478. čl. ZOR, vendar pa bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju o tem ali je drugotožena stranka za stvarne napake tožeči stranki odgovorna, upoštevati roke, ki jih zakon določa za jamčevalne zahtevke.

Na obravnavo je tožnik pravočasno in pravilno vabljen. Sodišče je res prosil, naj obravnavo preloži, vendar pa njegovi prošnji ni ugodilo. Dejstvo, da se je kljub temu, da njegovi prošnji ni bilo ugodeno, istega dne raje udeležil nekega drugega poslovnega sestanka, je posledica njegove proste izbire in ocene, kaj je zanj bolj pomembno. Morebitna toženčeva napačna izbira glede tega, kje bo aktivno sodeloval, in njegova morebitna zmotna presoja (ne)pomembnosti udeležbe v postopku pred sodiščem pa ne predstavlja odvzema možnosti obravnavanja pred sodiščem z "nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve", kot to absolutno bistveno kršitev opredeljuje ZPP v 7. točki drugega odstavka 354. člena. Toženec tožnice o stvarni napaki sploh ni obvestil. Po določbi 484. člena ZOR pa bi jo moral.

Če stranka pristane na določilo "videno-kupljeno", potem je jamčevanje za stvarne napake zoženo na dejanski stan, ko je napaka skrita, prodajalec pa je zanjo vedel, a jo je kupcu zamolčal.

Ker je bilo dogovorjeno, da bo toženec kot prodajalec vrnil kupnino, če prodani kiosk na najetem prostoru ne bo imel zagotovljenega najema za nedoločen čas, je toženčeva vrnitvena dolžnost kupnine posledica razdrte pogodbe (124. in 132. člen ZOR).

Če kupec ob sklenitvi pogodbe ugotovi napako, se ne more sklicevati na ugodnosti iz 485. člena ZOR.

Če obvestilo o napaki stvari pride do prodajalca stvari pravočasno in pravilno, grajanja napake preko posrednika še ni nujno nepravilno in brezpredmetno. Prodajalec ne more ugovarjati, da kupec ni pregledal stvari in poslal obvestila, če je napako poznal oziroma mu ni mogla biti neznana.

S trditvijo, da polagalcu ploščic ni dala navodila, da sme prevzeti ploščice druge nianse in da ploščic ne bi naročila, če bi vedela, da tožeča stranka ne razpolaga z zadostno količino ploščic enake nianse, tožena stranka smiselno uveljavlja prekoračitev pooblastil njenega zastopnika, ki je kljub opozorilu tožeče stranke, da je del ploščic druge nianse, pogodbo s tako dogovorjeno izpolnitvijo sklenil. Vendar tožena stranka ne ugovarja dejstvu, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena, pač pa uveljavlja jamčevalne zahtevke iz 488. člena ZOR (znižanje kupnine in povračilo škode zaradi nepravilne izpolnitve). Uveljavljanje teh zahtevkov pa predpostavlja, da je bila kupoprodajna pogodba veljavno sklenjena. Glede na to, da je bila pogodba sklenjena, kot je bilo zgoraj že obrazloženo, za nakup ploščic delno druge nianse, o napakah izpolnitve niti ni moč govoriti.

Ker toženec skrite napake ni odpravil, jo je odpravil tožnik sam in sedaj zahteva plačilo stroškov postopka torej gre za obliko odprave napake v smislu 1. točke 1. odstavka 488. člena ZOR oziroma za pokrivanje odškodnine z enim od jamčevalnih zahtevkov.

Dokazno breme o tem, da je prodajalec vedel za skrito napako oziroma, da mu ta ni mogla ostati neznana, je na strani kupca, ki to zatrjuje.

Ker je do škode na avtomobilu prišlo v zvezi s hladilnikom, tudi zamolčanje tega dejstva pomeni, da je to toženec za napako vedel.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.