117. člen ZOR

Za odsotnost potrebnega soglasja CSD je bila na podlagi ZZZDR predvidena sankcija neveljavnost pogodbe, ki jo sodna praksa interpretira kot izpodbojnost sklenjene pogodbe, kar je izpostavljeno in obrazloženo tudi v izpodbijani sodbi. Vprašanje potrebnosti soglasja CSD je v sodni praksi sporno oziroma nerazrešeno. V primeru uporabe 108. člena ZZZDR, soglasje matere tožnika, glede na očitno navzkrižje interesov v konkretnih okoliščinah, ne more zadostovati.

Sankcija za neuresničitev namena razlastitve ni ničnost, pač pa izpodbojnost, ki bi jo lahko pravni prednik tožnika uveljavljal v maksimalnem roku pet let od sklenitve pogodbe namesto razlastitve oziroma v roku treh let, če je za razlog izpodbojnosti izvedel prej.

Pri pogodbi namesto razlastitve je njena podlaga ureditev javnopravnega razmerja, ki bi bilo sicer zaradi ugotovljenega splošnega interesa urejeno z razlastitvijo. Zaradi prisilne narave tovrstne pogodbe slednja nima značaja in pomena prometa z nepremičninami, zato je treba pri pravni presoji njenih učinkov primarno uporabiti določbe ZRPPN kot specialnega predpisa v razmerju do splošnih obligacijskopravnih pravil. Neuresničitev namena razlastitve, ob izkazanem obstoju javnega interesa, zaradi katerega je razlastitvena upravičenka nameravala sprožiti razlastitveni postopek, ne vodi v ničnost, temveč (le) v izpodbojnost pogodbe, sklenjene namesto razlastitve, ki bi jo razlaščenca lahko uveljavljala v maksimalnem (objektivnem) roku petih let od sklenitve pogodbe oziroma (subjektivnem) v roku treh let, če sta za razlog izpodbojnosti izvedela prej. Ker je javni interes v trenutku sklenitve sporne pogodbe namesto razlastitve obstajal, tožnika pa nista uspela izkazati, da bi bila pogodba sklenjena le navidezno in z namenom izigrati zakon, je pogodba ob sklenitvi imela dopustno podlago, zato ni nična. Kasneje izjalovljen namen razlastitve oziroma izjalovljena podlaga pogodbe

Sodna praksa večinoma poudarja, da je za opredelitev pravne narave premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze, relevanten le vir financiranja kupnine oziroma, da je vir sredstev ključnega pomena za razlikovanje med posebnim in skupnim premoženjem.

Le oseba, ki (sploh) nima sposobnosti razsojanja, ne more veljavno izraziti svoje volje in njena izjava nima pravnih učinkov, zato je nična. Za takšen zaključek ne zadostuje ugotovitev, da so bile voljne in pojmovne sposobnosti stranke samo bistveno zmanjšane. Tožniki niso navedli prav nikakršne okoliščine, ki bi se lahko navezala na načelo prepovedi lex commisoria; tožniki tako sploh ne zatrjujejo, da bi med njihovimi obveznostmi po sklenjenih pogodbah in vrednostjo prodane nepremičnine obstajalo kakršno koli nesorazmerje, da so posojilo preplačali, ali kaj podobnega.

Držijo sicer razlogi sodišča prve stopnje, da zgolj neupoštevanje dejstva, da predmet darilne pogodbe spada v skupno premoženje, še ne pomeni nedopustnega nagiba. Vendar je tožnica trdila tudi, da je toženec vedel, da je pokojni s tožnico v letu 1989, torej štiri leta pred sklenitvijo sporne pogodbe, sklenil zakonsko zvezo; da sta v stanovanju od tedaj ves čas bivala; da je pokojni stanovanje v času zakonske zveze kupil le nekaj mesecev pred sklenitvijo darilne pogodbe in kot bistveno, da je toženec sklenil darilno pogodbo v istem časovnem obdobju, kot je vložil tožbo na razvezo, kar po mnenju tožnice kaže na očitni namen strank pogodbe, da ji odtegneta pripadajoči delež, za kar je gotovo vedel tudi toženec. Nemoralni nagib, ki lahko vpliva na veljavnost neodplačne pogodbe, je tako tožnica opredeljevala z dovolj konkretnimi trditvami.

Ker je izpodbijanje pogodbe omejeno na (objektivni) 3 letni rok od njene sklenitve, takšen rok (prekluzivne narave) pa je v konkretnem primeru že potekel, je bila tožba z zahtevkom na delno razveljavitev izročilne pogodbe pravilno zavržena. Samo dejstvo, da tožnik ni upošteval, da je za vložitev tožbe v zakonu predviden prekluzivni rok, ne more biti podlaga za očitek o „presenečenju.“ Dolžnost, da tak rok upošteva, je bila namreč njegova. Tožnikovo uveljavljanje nujnega deleža po zapustnici (tudi) v zvezi s premoženjem, ki je bilo predmet izročilne pogodbe, ter obstoj sklepa zapuščinskega sodišča, s katerim ga je to napotilo na njegovo uveljavljanje v pravdi, nima nobene zveze z začetkom, tekom in potekom roka za uveljavljanje zahtevka na (delno) razveljavitev pogodbe.

Pravilen je materialnopravni zaključek sodišč druge in prve stopnje, da revidentoma na podlagi odločbe Upravne enote Maribor ter njunega dopisa tožnici z dne 10. 6. 1998, ni moglo ostati neznano, da si del prodanih nepremičnin lastijo tretje osebe. Ker sta revidenta tožbo vložila šele 30. 10. 2001, je prekluzivni rok enega leta (515. člen ZOR) za uveljavljanje pravne napake že potekel.

Kadar je prenos lastninske pravice oziroma razlastitev izpeljana s pravnim poslom, sankcija, ki je predpisana v drugem odstavku 26. člena ZRPPN (odprava odločbe) smiselno ustreza izpodbojnosti. S potekom specialnega roka dveh let od izdaje razlastitvene odločbe oziroma smiselno od sklenitve pogodbe namesto razlastitve prične teči rok za vložitev tožbe na razveljavitev pogodbe, ki je določen v 117. členu ZOR.

Dvakratno razpolaganje z isto nepremičnino je glede na konkretne okoliščine primera lahko nemoralno, zaradi česar je kasnejša pogodba nična in ima prvi kupec, ki mu je bila nepremičnina tudi dejansko izročena, tožbeni zahtevek proti drugemu pridobitelju lastninske pravice vendar le, če je bil ta nedobroveren. Za izbrisno tožbo je aktivno legitimiran tisti, čigar stvarne ali obligacijske pravice na nepremičnini so bile s sporno vknjižbo kršene. V sodni praksi ni dileme, da je aktivni legitimiran tudi tisti, ki dotlej pravice ni imel vknjižene.

Glede na to, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi pravnomočne in dokončne odločbe (izdane na podlagi ZTPDR in ZDR/90), ni pravne podlage, da bi tožnik po datumu prenehanja delovnega razmerja uveljavljal beneficirano delovno dobo.

Določba 196. člena ZPP ureja le učinek dejanj, ki jih aktivni sospornik opravi zase v svojem imenu.

Zmotno je tožnikovo stališče, da lahko glede na zamujene roke isto okoliščino o zatrjevani zmoti uveljavlja kot razlog za delno ničnost. Razlogi za izpodbojnost in ničnost pogodbe se med seboj razlikujejo, zato z istim razlogom ni mogoče po lastni izbiri zahtevati eno ali drugo sankcijo. Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval nemoralnost pridobitve spornega idealnega deleža ½ nepremičnine v primerjavi z vrednostjo opisno opredeljenega fizičnega dela podarjene nepremičnine. Ker gre za darilno pogodbo, je že v izhodišču težko pritrditi, da naj bi šlo za kršitev moralnih pravil in katerih. V konkretni zadevi ta opredelitev ne pride v poštev tudi glede na dejansko ugotovitev obeh sodišč, da je tožnik v začetku želel podariti vse in je šele na nasvet odvetnika obseg darila omejil.

Izostanek zapisa v izreku sodbe sodišča prve stopnje o neobstoju v pobot predlagane terjatve bi sicer bilo možno opredeliti kot procesno kršitev, vendar pa ta ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje je moralo upoštevati že pravnomočno zaključeno pravdo o obstoju iste terjatve, ki je tekla med istima strankama. Ker je sodišče druge stopnje v izrek svoje sodbe zapisalo, da z ugotovitvijo o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve dopolnjuje sodbo sodišča prve stopnje, s tem ni poseglo v sodbo sodišča prve stopnje na način, ki bi tožeči stranki onemogočil razpravljanje o pobotu.

Sodišče je tožbeni zahtevek napačno zavrnilo zato, ker naj bi imel v skladu z 2. odst. 117. čl. ZOR tožnik pravico zahtevati razvezo pogodbe v treh letih od dneva, ko je bila sklenjena. V tem členu je določen rok za razveljavitev izpodbojne pogodbe, torej se nanaša na razloge v fazi sklenitve pogodbe in ne na razlog njenega neizpolnjevanja. Tudi v primeru pogodbe o preužitku je bilo pred uveljavitvijo OZ, ki je takšne pogodbe izrecno uredil, mogoče zahtevati razvezo takšne pogodbe.

Četudi je prvotožena stranka s stanovanjem razpolagala v nasprotju z določili ZZZDR, ki urejajo premoženjska razmerja med zakonci, se ničnost pogodbe iz tega razloga ne more uveljaviti. Ničnost je skrajna sankcija, ki se praviloma uveljavi le, kadar so prizadeti širši družbeni interesi. Na drugo sankcijo odkazujejo določila ZZZDR, ki je v razmerju do ZOR specialni predpis, saj le-ta varujejo interese zakoncev v njunem medsebojnem razmerju, hkrati pa dajejo zakoncu možnost, da reagira na nedovoljeno razpolaganje drugega zakonca tako, da pravne posle sklenjene v nasprotju z določilom prvega odstavka 52. člena ZZZDR, po katerem zakonca s skupnim premoženjem upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno, izpodbija. Kršitev 122. člena SZ ne more biti razlog za ničnost pogodbe o nadaljnji prodaji stanovanja pred dokončnim poplačilom pogodbene cene stanovanja, saj ta zakonska prepoved varuje le prodajalca, ki je prodal stanovanje po določilih 117. člena in sledečih členov SZ. Četudi so pogodbene stranke kršile prepoved iz 122. člena SZ, je takšna prepoved manjšega pomena, saj zaradi naknadnega plačila preostanka kupnine, kršitev prepovedi sama po sebi ni imela nobenih ned

Kljub temu, da sodišče ni sprejelo posebnega sklepa o dopolnitvi mnenja izvedenca, to ni vplivalo na pravilnost ali zakonitost izvedenega dokaza z izvedencem, saj zoper takšen sklep v skladu z 225. členom ZPP ni pritožbe in toženi stranki tako ni bila odvzeta nobena procesna pravica.

Sposobnost razsojanja je pogoj za poslovno sposobnost. Nična je pogodba, ki jo sklene oseba, ki nima sposobnosti razsojanja, čeprav ima formalno poslovno sposobnost.

Dejstvo, da je toženec pravni laik, ga ne odveže obvez, sprejetih ob sklepanju pogodbe.

Kupoprodajna pogodba z odložnim pogojem je sklenjena z dnem, ko sprejme prodajalec izjavo kupca o sprejemu ponudbe in vstopi v veljavo, ko jo pristojna upravna enota odobri.