500. člen ZOR

Za odločitev v konkretni zadevi je bistveno, da bi moral toženec jamčevalni zahtevek za znižanje najemnine vložiti najkasneje eno leto po notifikaciji napake (prvi odstavek 500. člena ZOR). Gre gre za materialni prekluzivni rok. Z nasprotno tožbo, vloženo šele 14. 5. 2001, je ta rok zamudil.

Garancija se nanaša na posamezne dele vozila (med drugim tudi za elektronski sistem vozila), alternator oziroma generator pa spada v sklop elektronskega sistema. Ker neustrezni alternator oziroma generator povzroča pogoste okvare drugih bistvenih delov avtomobila, zaradi česar je občasno prihajalo in prihaja do popolne neuporabnosti vozila, ni relevantno, da na alternatorju oziroma generatorju doslej ni bilo nobenih posegov. Tožnikov zahtevek je utemeljen po 504. členu ZOR v zvezi s 502. členom ZOR. Pritožbeno sodišče je na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje drugače razlagalo garancijsko izjavo kot enostranski pravni posel, torej je obravnavalo pravno vprašanje, ne pa spreminjalo dejansko stanje.

Pri presoji, ali je tožnik zaradi poteka roka izgubil pravico oziroma materialnopravno upravičenje, gre za odločitev o obstoju materialne pravice, torej za vsebinsko (meritorno) odločitev o tem, ali tožnik neko pravico (še) ima ali pa je ta zaradi preteka časa prenehala. Sodišče je pri tej presoji dolžno uporabiti pravo (iura novit curia) na dejansko podlago, ki jo v tožbi in odgovoru na tožbo zatrjujeta pravdni stranki. Toženki se zato ni bilo treba sklicevati na pravilo o izgubi pravice zaradi poteka materialnega prekluzivnega roka, temveč je bilo sodišče dolžno samo uporabiti določbo prvega odstavka 500. člena ZOR.

Zastaranje ne teče, dokler se stranki dogovarjata o načinu sanacije škode, ker to dogovarjanje dejansko pomeni priznanje zahtevka. Razgovori o načinu odprave škode in o sanaciji le-te dejansko pomenijo neskladje med strankama glede višine (načina odprave) škode, ne pa tudi neskladje o samem odškodninskem temelju. V času pogajanj za odpravo škode stranka ne more izgubiti pravice do odprave te škode.

Revizija se dopusti glede vprašanja nujnosti ugovora tožene stranke za upoštevnost prenehanja pravice tožeče stranke po 500. členu ZOR.

Obresti, ki se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek, četudi so kapitalizirane, se po 2. odstavku 39. člena ZPP ne upoštevajo pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta.

Ker je bila tožba vložena po poteku enoletnega roka, je prva tožeča stranka izgubila pravico do sodnega varstva. Škoda iz naslova jamčevalnih napak je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti. Gre za specialne določbe zakona, ki izključujejo določbe o splošni poslovni odškodninski odgovornosti. Splošne določbe se uporabijo le v primeru refleksne škode, torej škode, ki nastane zaradi stvarne napake na drugih dobrinah, za katero pa ne gre v obravnavanem primeru (primerjaj 3. odstavek 488. člena ZOR). Pravno priznana škoda za strah.

Pogodbena kazen in eventualna nadaljnja škoda se ne kumulirata (275. člen ZOR).

Prodajalec odgovarja za škodo zaradi zaupanja po 2. odstavku 468. člena OZ, če je imela stvar stvarno napako, ki izvira iz prodajalčeve sfere, in če so izpolnjene druge predpostavke prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake. Za uveljavitev odškodninskega zahtevka po 3. odstavku 468. člena OZ se uporabljajo splošna pravila o poslovni odškodninski odgovornosti.

Na skrite napake dobavljene stvari se ne more sklicevati stranka, ki pregleda in odprave zatrjevanih napak ni omogočila. Neizvedba dokaza z zaslišanjem priče ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka, kljub temu da ta dokazni predlog ni bil umaknjen, saj je bila ta priča dvakrat pravilno vabljena na naslov, ki ga je sporočila stranka, ki je izvedbo dokaza predlagala, poleg tega pa je stranka, ki je predlagala izvedbo dokaza, sama pojasnila, da je priča odsotna v tujini in je zato predložila tudi njeno pisno izjavo.

Iz področja urejanja 500. člena ZOR je mogoče izvzeti le odškodninsko odgovornost, ki jo ima ZOR v mislih v 3. odstavku 488. člena. Le za tako škodo je namreč določeno, da se uveljavlja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

Jamčevalni roki iz 500. člena ZOR so prekluzivni; po njihovem izteku kupec izgubi pravico do tožbe.

Pritožbeno sodišče se strinja z izhodiščem sodišča prve stopnje, ki je v okviru pravilne uporabe materialnega prava ugotavljalo in presojalo o pravočasnosti uveljavljanega zahtevka. Prekluzivni roki materialnega prava, s katerimi je opredeljena pravočasnost zahtevkov in naslova garancije in iz naslova jamčevanja za napake, so namreč del materialnega prava. ZOR pa ne določa, da bi jih sodišče smelo upoštevati le na ugovor tožene stranke. Ravno nasprotno. V 370. členu izrecno izključuje pravila o zastaranju v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru lahko le za specialno ureditev odškodninske odgovornosti za škodo zaradi zaupanja (1. tč. 1. odst. 488. člena in 1. odst. 502. čl. ZOR). To je za škodo, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi napake. To pa pomeni, da obravnavanega tožbenega zahtevka ni moč obravnavati po splošnih načelih odškodninskega prava.

Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor tožene stranke zavrnilo, sklicujoč se na ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožeči stranki pravočasno reklamirala kvaliteto njenih proizvodov in škodo, ki naj bi jo ti njeni proizvodi povzročili, s čemer ni izpolnil pogojev za uveljavljanje odškodnine v smislu 488. člena in 2. odstavka 500. člena ZOR. Takšno sklepanje sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Tožena stranka je v pobot uveljavljala škodo, ki naj bi ji nastala na transportnem traku ter na obdelovancih, ki so se obdelovali z brusi tožeče stranke. Kot škodo pa je uveljavljala tudi povečane stroške dodatnega delavca, ki so nastali v posledici slabe kvalitete dobavljenih brusov. Gre torej za uveljavljanje tako imenovane refleksne škode, za uveljavljanje katere se uporabljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti (3. odstavek 488. člena ZOR).

Toženec ni nikoli navedel, za katere stvarne napake iz 479. člena ZOR naj bi šlo, kdaj in kako je o njih obvestil prodajalca in katero pravico kupca iz 488. člena ZOR je pri prodajalcu (tožeči stranki) uveljavljal. Toženec torej ni zatrjeval niti dokazoval potrebnih dejstev, ki bi mu v pravdnem postopku še omogočala uveljavljanje odgovornosti prodajalca za stvarne napake.

Z ugovorom, da je razneslo tri pnevmatike iz prejšnje pošiljke, bi dolžnik zoper plačilo v tem postopku vtoževanih (očitno brezhibnih) pnevmatik lahko uspel le, če bi postavil ustrezen pobotni ugovor (napr. iz naslova odškodnine).

Trditve tožene stranke niso omogočale kvalifikacije spornih stvarnih napak, namreč, ali je šlo za očitne ali skrite napake. Poleg tega tožena stranka ni navedla, kdaj je reklamirano blago prejela in kdaj naj bi tožečo stranko ustno obvestila o ugotovljenih napakah. Le tako konkretizirani ugovor iz naslova stvarnih napak omogoča presojo o pravočasnosti grajanja, ki je pogoj za perpetuacijo ugovorov iz tega naslova v pravdi na plačilo kupnine za prodano blago (2. odst. 500. čl. ZOR). Presoja o pravočasnosti nekega dejanja že po logiki stvari terja najprej opredelitev časovnih izhodišč.

Toženec je s podpisom prodajne pogodbe potrdil tudi pogodbeno določilo, da je stroj pregledal in preizkusil (česar ne zanika) ter da prodajalec poznejših reklamacij ne bo priznal. Takšna pogodbena izključitev prodajalčeve odgovornosti za morebitne stvarne napake je dopustna v skladu z določbo 1. odstavka 486. člena ZOR, zato toženec ne more uveljavljati sankcij za morebitne stvarne napake, torej tudi ne zahtevka na znižanje cene v skladu z določbo 2. odstavka 500. člena ZOR.

S trditvijo, da polagalcu ploščic ni dala navodila, da sme prevzeti ploščice druge nianse in da ploščic ne bi naročila, če bi vedela, da tožeča stranka ne razpolaga z zadostno količino ploščic enake nianse, tožena stranka smiselno uveljavlja prekoračitev pooblastil njenega zastopnika, ki je kljub opozorilu tožeče stranke, da je del ploščic druge nianse, pogodbo s tako dogovorjeno izpolnitvijo sklenil. Vendar tožena stranka ne ugovarja dejstvu, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena, pač pa uveljavlja jamčevalne zahtevke iz 488. člena ZOR (znižanje kupnine in povračilo škode zaradi nepravilne izpolnitve). Uveljavljanje teh zahtevkov pa predpostavlja, da je bila kupoprodajna pogodba veljavno sklenjena. Glede na to, da je bila pogodba sklenjena, kot je bilo zgoraj že obrazloženo, za nakup ploščic delno druge nianse, o napakah izpolnitve niti ni moč govoriti.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.