484. člen ZOR

Iz zapisnika o glavni obravnavi z 31. 1. 2002 jasno izhaja, da se je glavna obravnava opravila v odsotnosti pravilno vabljene toženke (in v prisotnosti njene pooblaščenke) ter da sta obe pravdni stranki na tem naroku navajali dejstva in predlagali dokaze. Zato so bila vsa dejstva in dokazi, ki jih je toženka navedla oziroma predložila po 31. 1. 2002 prepozni ter jih sodišče ni smelo upoštevati. ZOR posebej ne določa vsebine obvestila o napakah pri podjemnih in gradbenih pogodbah. Zato je treba po tretjem odstavku 121. člena ZOR smiselno uporabiti določbe, ki urejajo obvestilo o stvarnih napakah pri prodajnih pogodbah. Po prvem odstavku 484. člena ZOR mora kupec v obvestilu natančneje opisati napako in zahtevati od prodajalca, da stvar pregleda. Toženka v opisanem dopisu ni pojasnila, zakaj je delo nedokončano, zakaj ni pravilno izvedeno, kakšne so pomanjkljivosti in kateri material manjka, kar nedvomno pomeni, da napak ni opisala natančno. Tako sta sodišči pravilno presodili, da tega dopisa ni mogoče šteti kot obvestilo o napakah.

V primeru, če prodajalec izda garancijski list, jamčita prodajalec in proizvajalec kupcu za brezhibno delovanje proizvoda v garancijskem roku. Gre za drugo podlago kot pri odgovornosti za stvarne napake.

Po določilu 1. odst. 614. čl. ZOR je naročnik dolžan pregledati izvršeno delo, brž ko je to po normalnem teku stvari mogoče in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti prevzemnika naročila. Jasno je, da mora pred tem izvršeno delo prevzemnik naročniku izročiti (1. odst. 613. čl. ZOR). V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pravdni stranki nista sestavili zapisnika o sprejemu in izročitvi del. Ker torej do izročitve izvršenega dela ni prišlo, ni mogoče ugotavljati pravočasnosti reklamacije opravljenih del od trenutka izročitve oz. prevzema dela.

Pravno zmotno je stališče tožene stranke, da je napake po določilih ZOR mogoče grajati le s priporočenim pismom, brzojavko ali na kakšen drug zanesljiv način in da ustno grajanje napak ne zadošča.

Drugotožena stranka je bila prodajalec stanovanja in kot prodajalec drugotožena stranka odgovorja za stvarne napake v smislu določb 478. čl. ZOR, vendar pa bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju o tem ali je drugotožena stranka za stvarne napake tožeči stranki odgovorna, upoštevati roke, ki jih zakon določa za jamčevalne zahtevke.

Toženec ni nikoli navedel, za katere stvarne napake iz 479. člena ZOR naj bi šlo, kdaj in kako je o njih obvestil prodajalca in katero pravico kupca iz 488. člena ZOR je pri prodajalcu (tožeči stranki) uveljavljal. Toženec torej ni zatrjeval niti dokazoval potrebnih dejstev, ki bi mu v pravdnem postopku še omogočala uveljavljanje odgovornosti prodajalca za stvarne napake.

Ugovor nepravočasnosti ali nepravilnosti reklamacije je obrambni ugovor prodajalca zoper jamčevalne zahtevke kupca, zato se mora na pomanjkljivosti reklamacije prodajalec sklicevati. Če tega dejstva ne uveljavlja, se sodišče na nepravočasnost ne sme sklicevati po uradni dolžnosti. S tem, ko je tožeča stranka začela reklamacijo obravnavati meritorno, je konkludentno priznala, da je reklamacija tožene stranke pravočasna in popolna.

Na obravnavo je tožnik pravočasno in pravilno vabljen. Sodišče je res prosil, naj obravnavo preloži, vendar pa njegovi prošnji ni ugodilo. Dejstvo, da se je kljub temu, da njegovi prošnji ni bilo ugodeno, istega dne raje udeležil nekega drugega poslovnega sestanka, je posledica njegove proste izbire in ocene, kaj je zanj bolj pomembno. Morebitna toženčeva napačna izbira glede tega, kje bo aktivno sodeloval, in njegova morebitna zmotna presoja (ne)pomembnosti udeležbe v postopku pred sodiščem pa ne predstavlja odvzema možnosti obravnavanja pred sodiščem z "nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve", kot to absolutno bistveno kršitev opredeljuje ZPP v 7. točki drugega odstavka 354. člena. Toženec tožnice o stvarni napaki sploh ni obvestil. Po določbi 484. člena ZOR pa bi jo moral.

Če stranka pristane na določilo "videno-kupljeno", potem je jamčevanje za stvarne napake zoženo na dejanski stan, ko je napaka skrita, prodajalec pa je zanjo vedel, a jo je kupcu zamolčal.

Toženec, ki je kot komisionar prodal tožniku avtomobil (771. člen ZOR), ima nasproti tožniku kot kupcu vse obveznosti iz prodajne pogodbe. Iz določb ZOR, ki urejajo komisijo, sledi, da je v pravnem razmerju s tretjim samo komisionar, zato je kupcu kot prodajalec odgovoren za stvarne napake prodane stvari.

Če obvestilo o napaki stvari pride do prodajalca stvari pravočasno in pravilno, grajanja napake preko posrednika še ni nujno nepravilno in brezpredmetno. Prodajalec ne more ugovarjati, da kupec ni pregledal stvari in poslal obvestila, če je napako poznal oziroma mu ni mogla biti neznana.

Ker je tožena stranka v tem sporu zatrjevala, da je imelo dobavljeno blago napake (meso ni bilo sveže), je bila dolžna, če se je hotela poslužiti pravic kupca pri jamčevanju za napake (glej 488. člen ZOR), zatrjevati in dokazovati pravočasno in pravilno obvestitev prodajalca (glej 484. člen ZOR). Če se je napaka pokazala po prevzemu, pa je z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti (skrita napaka), je bila tožena stranka dolžna zatrjevati in dokazati tako pravkar navedena dejstva, kakor tudi takojšnje obvestilo prodajalaca o takšni napaki blaga iz konkretne gospodarske pogodbe med pravdnima strankama (glej prvi odstavek 482. člena ZOR). Ker tožena stranka tako ni ravnala, kot izhaja iz pravilno ugotovljenih dejstev v izpodbijani odločbi, dejansko ni izpolnila z zakonom predvidenih predpostavk za prodajalčevo, to je tožeče stranke, obveznost jamčevanja za napake. Tožena stranka pa dokaznega predloga za zaslišanje prič, to je članov sindikalnih organizacij posameznih podjetij tudi ni podala. Tak dokazni predlog je namreč podan takrat, kadar stranka predlaga, naj se določena oseba, za katero mora povedati osebne podatke, zasliši kot priča in navede, o čem naj priča (

Dolžnik sicer navaja pravno pomembna dejstva, ki bi utegnila pripeljati do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, vendar za svoje trditve ne predlaga ustreznih dokazov. Pravočasna notifikacija napak je zakonski pogoj za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov in ker dolžnik le-te ni izkazal, je dokazovanje vrste in obsega napak (kar bi eventuelno ugotavljal izvedenec) nepomembno.

Naročnik ni dokazal, da je prevzemniku dela pravočasno in pravilno notificiral napake.

Kupec, ki ob prevzemu predmeta pogodbe ni ugovarjal, da izpolnitev ni pravilna, niti ni dokazal, da je prodajalcu odposlal obvestilo tako, kot to določa 2. odst. 484. člena ZOR, ne more uveljaviti ugovora jamčevanja za napake ne glede na to, ali je šlo za očitno ali skrito napako.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Kupec ni dokazal, da je prodajalca obvestil o napakah na stvareh na način, predviden v zakonu, niti ni v pravdi navedel dovolj dejstev o tem, na katerih in koliko dobavljenih stvareh so bile napake.

Jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine iz naslova stvarnih napak je treba razumeti kot zahtevek, naj se kupnina zniža za toliko, da kupec ni oškodovan z nakupom stvari z napako. Načeloma je sicer pravilno stališče, da je potrebno ugotavljati manjvrednost stvari z napako glede na vrednost stvari brez napake, kot izhaja iz prodajne cene. Vendar je v konkretnem primeru tožena stranka ves čas zatrjevala, da je bil avtomobil poceni prav iz razloga, ker je šlo za model iz leta 1992, s čimer je smiselno zatrjevala, da so bile določene manjvrednosti v ceni že upoštevane. Zato bi moralo sodišče izvedencu zastaviti nalogo, naj oceni manjvrednost vozila objektivno, to je glede na povprečne cene vozil istega tipa, letnika in stanja, kot je bilo sporno vozilo, v primerjavi s konkretno prodajno ceno. Šele po takšni oceni bo možno ugotoviti, koliko in ali sploh je bil tožnik oškodovan zaradi nakupa vozila, katerega deklarirani letnik proizvodnje ne ustreza dejanskemu letniku.

S tem, ko je tožeča stranka v predpisanem 8-dnevnem roku po odkritju stvarne napake obvestila prodajalca, si je zagotovila pravice iz 488. člena ZOR oziroma pravico do vložitve tožbe (iz 500. člena ZOR) Po opravljenem "popravilu", ki ni bilo uspešno, ni bilo potrebno v roku 8 dni (483. člen ZOR) prodajalca ponovno obvestiti o napaki, ki ni bila odpravljena. S tem, ko je prodajalec izrecno zatrdil, da prodaja vozilo, ki ni karambolirano, kasneje pa se je ugotovilo, da je bilo vozilo poškodovano in popravljeno, je prodal stvar, ki ni imela lastnosti, ki je bila izrečno dogovorjena.

Za kvalifikacijo, ali gre v konkretnem primeru za pogodbo o delu ali za prodajno pogodbo, je pomembno, kdo je dal bistven del materiala, ki je potreben za izdelavo stvari, oz. čigavo delo sta imela pogodbenika zlasti v mislih; ni pa pomembno, kdo je izdelal orodje, ki je bilo uporabljeno za izdelavo stvari. S pobotnim ugovorom toženec zahteva ugotovitev svoje nasprotne terjatve in uporabo te terjatev za pobotanje, ki naj ga sodišče odredi v sodbi.