488. člen ZOR

Kupec lahko stvar z napako uporablja, dokler mu prodajalec ne izroči druge stvari brez napake, ker sta obveznost prodajalca izročiti drugo stvar brez napake in obveznost kupca vrniti prodajalcu prvo stvar vzajemni; tudi običajna dotrajanost stvari zaradi njene običajne uporabe ne more povzročiti izgube pravice za izročitev druge stvari brez napake. Z zamudo je nastopil položaj, primerljiv s položajem dolžniške zamude, za katero je značilno, da dolžnikova obveznost izpolniti pogodbo z zamudo ne preneha, najtežja posledica njegove zamude pa je prav v tem, da nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari preide nanj (prvi odstavek 326. člene ZOR). Kupec, ki je zahteval od prodajalca izročitev stvari brez napake, s potekom primernega roka za zamenjavo te pravice ne izgubi, pač pa sme takrat zahtevati namesto pravilne izpolnitve znižanje cene ali pogodbo razdreti; toženkino razumevanje določbe 489. člena ZOR, češ da je dolžan kupec prodajalcu določiti rok za izpolnitev pogodbe in v kolikor prodajalec v tem roku izpolnitve ne da, lahko zahteva le še znižanje kupnine ali razvezo pogodbe, je materialnopravno zmotno.

Pri presoji, ali je tožnik zaradi poteka roka izgubil pravico oziroma materialnopravno upravičenje, gre za odločitev o obstoju materialne pravice, torej za vsebinsko (meritorno) odločitev o tem, ali tožnik neko pravico (še) ima ali pa je ta zaradi preteka časa prenehala. Sodišče je pri tej presoji dolžno uporabiti pravo (iura novit curia) na dejansko podlago, ki jo v tožbi in odgovoru na tožbo zatrjujeta pravdni stranki. Toženki se zato ni bilo treba sklicevati na pravilo o izgubi pravice zaradi poteka materialnega prekluzivnega roka, temveč je bilo sodišče dolžno samo uporabiti določbo prvega odstavka 500. člena ZOR.

Če prodajalec napake ne odpravi, lahko kupec interes za pravilno izpolnitev učinkovito uresniči samo, če se mu prizna pravica, da sam zagotovi odpravo te napake na stroške prodajalca. Zaradi tega je v primeru prodajne pogodbe (ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ) potrebno kupcu priznati pravico odpraviti napako na stroške prodajalca, če prodajalec v primernem roku napake ne odpravi sam.

Prodajna pogodba je bila v pretežni meri izpolnjena (tožnika sta nepremičnino izročila tožencema v posest že v juliju 1999, toženca sta velik del kupnine že plačala) in gre v konkretnem primeru za kršenje prepovedi (prometa z objekti, zgrajenimi brez lokacijskega dovoljenja in odločbe o dovolitvi priglašenih del) manjšega pomena, v posledici česar se ničnost sploh ne more uveljavljati. Podredni tožbeni zahtevek na razveljavitev sporne pogodbe, sta toženca utemeljevala s trditvami, da je bila kupoprodajna pogodba razdrta z izjavami, ki vsebujejo takšno voljo obeh strank. V tem obsegu je tožba nesklepčna, saj, če je bila pogodba (sporazumno) razdrta, je ni potrebno razveljavljati.

V menjalni pogodbi ni nujno določena tržna vrednost stanovanj, temveč gre za subjektivno oceno zamenjanih stanovanj, ki je lahko nižja ali višja od tržne cene. Zato je zakonodajalec v 498. členu ZOR izrecno določil, da je treba pri znižanju kupnine zaradi stvarne napake uporabiti relativno metodo, po kateri je treba najti sorazmerje zmanjšanja vrednosti stvari z napako in stvari brez napake. Če je dogovorjena vrednost v pogodbi nižja od prometne vrednosti, je zmanjšano plačilo nižje, kot bi bilo pri prometni vrednosti stvari z napako. Tak izračun se šteje za najbolj pravičnega, ker ustreza volji strank, po kateri naj bi bila že cena brez napak nižja.

Kadar študentje opravljajo storitve, ne da bi predhodno predložili napotnico za delo prek študentskega servisa, imajo prejemki naravo prejemkov na podlagi pogodbe o delu. Za investicije ni dopustno oblikovati dolgoročnih rezervacij. Kadar se odhodki nanašajo na več let, mora davčni zavezanec z verodostojno listino narediti razmejitev, na podlagi katere je mogoče nedvomno ugotoviti višino odhodkov za posamezno davčno leto.

Ker je bila tožba vložena po poteku enoletnega roka, je prva tožeča stranka izgubila pravico do sodnega varstva. Škoda iz naslova jamčevalnih napak je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti. Gre za specialne določbe zakona, ki izključujejo določbe o splošni poslovni odškodninski odgovornosti. Splošne določbe se uporabijo le v primeru refleksne škode, torej škode, ki nastane zaradi stvarne napake na drugih dobrinah, za katero pa ne gre v obravnavanem primeru (primerjaj 3. odstavek 488. člena ZOR). Pravno priznana škoda za strah.

Ker višina stroškov prepakiranja izdelkov ni bila ustrezno izkazana, tožena stranka ne more doseči njihove povrnitve niti na temelju znižanja kupnine niti na odškodninski podlagi, čeprav je bila napaka pravilno grajana.

Napake, ki so bile odpravljene v okviru garancije, ne pomenijo izključitve pravice tožnice, da od tožene stranke kot prodajalca uveljavlja zahtevek za izročitev druge stvari zaradi napak, saj je bilo ugotovljeno, da vozilo nima tistih lastnosti in odlik, ki se pričakujejo od novega vozila. Od prodajalca se pričakuje, da bo ob prevzemu pregledal vozilo in zagotavljal, da bo vozilo imelo vse tiste lastnosti, kot se pričakuje od novega vozila, kar pa je, da novo vozilo nima stvarnih napak, kot so bile ugotovljene. Sklicevanje na predhodne preglede (proizvajalca, ob carinjenju, avtoprevoznika) ne razbremeni tožene stranke te obveznosti.

Prodajalec odgovarja za škodo zaradi zaupanja po 2. odstavku 468. člena OZ, če je imela stvar stvarno napako, ki izvira iz prodajalčeve sfere, in če so izpolnjene druge predpostavke prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake. Za uveljavitev odškodninskega zahtevka po 3. odstavku 468. člena OZ se uporabljajo splošna pravila o poslovni odškodninski odgovornosti.

Nemožnost natančne ugotovitve višine nastale škode še ni razlog za zavrnitev odškodninskega zahtevka. Tožbena trditvena podlaga daje dovolj opore za obravnavanje tega zahtevka po temelju, tožnica pa je ponudila tudi povsem primeren in ustrezen predlog v smeri dokazovanja obsega povzročene ji škode.

Čeprav ima zahtevek za izročitev stvari brez napake pravno naravo izpolnitvenega zahtevka, je njegova posebnost v tem, da ga kupec uveljavlja po tem, ko je že sprejel prodajalčevo izpolnitev, ki zaradi napake nima značilnosti pravilne izpolnitve. To pomeni, da lahko kupec stvar z napako uporablja, vse dokler mu prodajalec ne izroči druge stvari brez napake. Obveznost prodajalca izročiti drugo stvar brez napake in obveznost kupca vrniti prodajalcu prvo stvar sta namreč vzajemni. Običajna dotrajanost stvari zaradi njene običajne uporabe ne more povzročiti izgube pravice za izročitev druge stvari brez napake na podlagi 1. točke prvega odstavka 488. člena ZOR.

Iz področja urejanja 500. člena ZOR je mogoče izvzeti le odškodninsko odgovornost, ki jo ima ZOR v mislih v 3. odstavku 488. člena. Le za tako škodo je namreč določeno, da se uveljavlja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

Jamčevalni roki iz 500. člena ZOR so prekluzivni; po njihovem izteku kupec izgubi pravico do tožbe.

Odgovornost za stvarne napake in garancija za brezhibno delovanje prodane stvari se do izpolnitve zahtevkov iz ene ali druge oblike odgovornosti ne izključujeta. Uveljavljanje garancije ne more pomeniti za kupca izgubo pravice do izbire sankcij iz naslova jamčevanja - da zato, ker je uveljavljal garancijo, nima pravice do izbire med sankcijami iz 488. člena ZOR.

Izpodbojna pogodba (ki je obremenjena z napako volje po 60. in 61.čl. ZOR), ima pravni učinek in obvezuje stranko, dokler se s konstitutivno sodno odločbo ne razveljavi. Zato izpodbojnih pogodb ni mogoče uspešno izpodbijati z ugovorom v pravdi, ampak le s tožbo na razveljavitev (112. in 117.čl. ZOR).

Zahtevek za znižanje cene je mogoče uveljavljati le kot sankcijo v okviru jamčevanja za stvarne napake, ni pa ga mogoče uveljavljati kot zahtevek iz garancije

ZOR v primerih nepravilne izpolnitve v poglavju, ki ureja prodajno pogodbo, daje kupcu jamčevalne zahtevke. S tem, ko je zakon določil, da ima kupec v primeru nepravilne izpolnitve jamčevalne sankcije, pa tudi ni upravičen do sankcij, ki jih določa ZOR za neizpolnitev pogodbe.

Tožnik je s postavitvijo denarnega zahtevka poleg dveh dotedanjih jamčevalnih zahtevkov spremenil tožbo. Spremenil je že samo vsebino tožbenega zahtevka, pa tudi dejansko podlago. Njegov denarni zahtevek temelji na drugem življenjskem dogodku; na tožnikovi prodaji spornega tovornjaka v letu 1994, pri kateri naj bi zaradi stvarne napake dosegel nižjo kupnino. Ne gre torej za jamčevalni zahtevek za znižanje kupnine v pogodbi iz leta 1991. Ker je tožbo spremenil sedem let po drugi prodaji, je njegova denarna terjatev zastarala. Pri oblikovanju drugega podrejenega jamčevalnega zahtevka je tožnik skladno s pravilom o vzajemnem vračanju prejetega v primeru razveze pogodbe upošteval tudi svojo obveznost. Ob toženkini obveznosti vrniti kupnino je zapisal svojo obveznost vrniti tovornjak in ponudil prevzem na svojem domu. Na tako uveljavljani tožbeni zahtevek je bilo sodišče vezano. Če bi ugodilo samo tistemu delu, ki zajema toženkino obveznost, bi odločilo drugače, kot zahteva tožnik in zato v nasprotju z načelom dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZPP.

Pravdni stranki sta v obravnavani pogodbi, ki sta jo naslovili "predpogodba", dogovorili tožnikovo obveznost plačila cene in toženkino obveznost izročiti nepremičnino v posest tožniku, in sicer vse že na podlagi te "predpogodbe". Glede na tako bistveno vsebino obravnavane pogodbe je pravilen pravni zaključek nižjih sodišč, da je ta pogodba (glavna) kupna pogodba po 454. členu ZOR in ne (kupna) predpogodba po 45. členu ZOR, s katero pogodbeni stranki prevzameta zgolj obveznost kasneje skleniti drugo, glavno pogodbo. Določila obravnavane pogodbe, ki govorijo o postopku in pogojih za pridobitev lastninske pravice po Zakonu o kmetijskih zemljišč, pomenijo po presoji revizijskega sodišča le odložni pogoj, pod katerim so pogodbene stranke sklenile kupno pogodbo. Četudi bi šteli, da pravdni stranki nista zapisali kupne pogodbe, so se pravdne stranke (vsaj) ustno zedinile o bistvenih sestavinah kupne pogodbe, taka oblično pomanjkljivo sklenjena kupna pogodba za nepremičnino pa je zaradi obojestranske pretežne realizacije prevzetih obveznosti konvalidirala po določbi 73. člena ZOR.