VSL sodba in sklep II Cp 55/2014

I. Pritožbi tožnice se delno, pritožbi toženca pa v celoti ugodi in se izpodbijana sodba:

- v 1. odstavku I. točke in v III. točki izreka razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje;
- v 2. odstavku I. točke izreka razveljavi,
sicer se pritožba tožnice zavrne ter v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan v roku 15 dni overiti svoj podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu darilne pogodbe, sklenjene s tožnico, s katerim dovoljuje njeno vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 41/3, k. o. x, sicer bo takšno listino nadomestila sodba. Odločilo je, da bo vknjižba v zemljiško knjigo na podlagi sodbe mogoče šele potem, ko bo tožeča stranka poravnala davčno obveznost. Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, ki se glasi na čas sklenitve pogodbe – leto 2003, in v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 3.681,09 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3Tožnica sodbo izpodbija v drugem odstavku I. točke izreka in v II. točki izreka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. V bistvenem navaja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek in kršilo določilo 2. člena ZPP. Z odločitvijo o tem, kdaj bo mogoča zemljiškoknjižna realizacija sodbe, je nedopustno poseglo v področje odločanja zemljiškoknjižnega sodišča. Po določilu 37. člena ZZK-1 mora biti zemljiškoknjižnemu dovolilu priloženo potrdilo pristojnega davčnega organa o plačilu davka zgolj, če se z njim dovoljuje vpis pridobitve lastninske pravice in je oseba, ki izstavlja zemljiškoknjižno dovolilo, v zvezi s pravnim poslom, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, zavezana za plačilo davka na promet nepremičnin oziroma drugega davka, razen davka na dodano vrednost. Tožnica v konkretnem primeru ni takšna oseba. Poleg tega je zatrjevala absolutno zastaranje davčne obveznosti, do česar se sodišče ni opredelilo. Tožnica je s pisno vlogo z dne 12. 9. 2013 sodišče pozvala, da ji izroči edina razpoložljiva originala darilne pogodbe za potrebe davčnega postopka, česar pa ni storilo. S tem tožnici ni dalo možnosti ureditve vprašanja plačila davka v davčnem postopku ter onemogočilo izpolnitev tistega, kar sodišče šteje kot pogoj za izvršitev sodbe. Napačno je stališče, da tožnica ni izkazala, da je bila pogodba sklenjena v letu 2003. Toženka te trditve ni argumentirano prerekala, temveč je zgolj splošno zatrjevala, da pogodbe ni videla in je ni podpisala. Tožnica je izkazala, da je bil osnutek darilne pogodbe strankam poslan 2. 6. 2003. Sodišče ni navedlo prepričljivega razloga, zakaj pogodba ni podpisana v zatrjevanem času. Napačna je zavrnitev zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Ta vključuje tudi primere, ko je listina že sestavljena in ji manjka kakšna bistvena sestavina, kot na primer overitev podpisa.

4Tožena stranka pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Izrek in obrazložitev sodbe nista skladna, izrek je nerazumljiv in v nasprotju sam s seboj. Sodišče najprej naloži tožencu, da mora overiti svoj podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu, nadalje pa odloči, da vknjižba ne bo mogoča, dokler tožnica ne bo poravnala davčne obveznosti. Obveznost toženčeve overitve je nepogojna, čeprav je pravno nemogoča. Toženec namreč lahko overi podpis zgolj, če je davek plačan. Tožnica v postopku ni dokazala, da je predložila sporno pogodbo v davčno odmero. Neutemeljeno je navajala, da je davčna obveznost zastarala. Sodišče problem plačila davka napačno razume kot vprašanje izvršljivosti in ne sklepčnosti tožbe. Sodišče je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek z odločitvijo, da bo vknjižba v zemljiški knjigi na podlagi sodbe mogoča šele potem, ko bo tožeča stranka poravnala davčne obveznosti. Toženec v zemljiškoknjižnem dovolilu ni označen s podatki, kot je vpisan v zemljiški knjigi, saj manjka rojstni datum oziroma njegov EMŠO. Zmotno je tudi ugotovljeno dejansko stanje. Priča L. ni izpovedovala resnično. Enako to velja za tožnico. Izpovedi omenjene priče in tožnice nista skladni, zato ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da je toženec bil pri L. in naročil sestavo pogodbe. Toženec je predlagal, da se z Nacionalnim forenzičnim laboratorijem preveri tisto, kar je izvedenec P. ugotovil samo s stopnjo verjetnosti, namreč, da je podpis napisan preko že prej natisnjene črte. Prav tako je zatrjeval, da bi bilo potrebno ugotoviti, ali je natisnjena vsebina prefotokopirana. Tožnica namreč zatrjuje, da je bila pogodba natisnjena in podpisana pri odvetnici L., kar pomeni, da je mogoče njeno zgodbo ovreči s tem, da pogodba ni natisnjena, ampak na primer nafotokopirana. Sodišče temu dokaznemu predlogu ni sledilo, gre pa za ugotavljanje odločilnega dejstva.

5Na pritožbo toženca je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe. Navedla je, da je sprožila davčni postopek pred Davčno upravo Kranj, ki pa je bil prekinjen do pravnomočne odločitve glede veljavnosti pogodbe in datuma njene sklenitve. Prilaga sklep o prekinitvi postopka z dne 11. 11. 2013.

6Pritožbi sta delno utemeljeni.

7V obravnavani zadevi tožnica od toženca zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila oziroma overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu na darilni pogodbi, sklenjeni med strankama za nepremičnino, parc. št. 41/3, k. o. x (priloga A4 spisa). Toženec sklenitev takega pravnega posla zanika in trdi, da je pogodba, ki jo je v spis predložila tožnica, ponarejena.

8Po določilu prvega odstavka 538. člena Obligacijskega zakonika (OZ) mora biti darilna pogodba, če darovalec podarjene stvari ali pravice ni takoj prenesel na obdarjenca, tako da bi ta lahko z njo prosto razpolagal, sklenjena v pisni obliki. To zahtevo predložena pogodba nedvomno izpolnjuje, čeprav na njej ni označenega datuma njene sklenitve. V pogodbi je že podano izrecno zemljiškoknjižno dovolilo darovalca, da se na podarjeni nepremičnini lahko vknjiži lastninska pravica obdarjenke (V. točka pogodbe), zato pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnim razlogom prvostopnega sodišča iz 15. točke obrazložitve, da tožnica zoper toženca nima novega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, temveč lahko zahteva le overitev podpisa darovalca. Gre za situacijo, ki jo predvideva 4. in ne 5. točka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), kar je razvidno tudi iz tožbenih trditev, da tožnica razpolaga z darilno pogodbo z ustreznim zemljiškoknjižnim dovolilom, na kateri pa toženec ne želi overiti svojega podpisa. Neutemeljene so zato pritožbene trditve tožnice, da bi sodišče zahtevku moralo ugoditi v celoti tudi glede izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila. Slednje je tudi pravilno zapisano v smislu 23. člena SPZ-ja. Pritožbene navedbe toženca, da je v zemljiški knjigi označen z drugačnimi podatki kot v zemljiškoknjižnem dovolilu, pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto v smislu določila prvega odstavka 337. člena ZPP, saj toženec do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje popolnosti zemljiškoknjižnega dovolila ni oporekal.

8Med pravdnima strankama ni sporno, da je predložena darilna pogodba nedatirana in iz nje ne izhaja čas njene sklenitve. Tožnica torej s tožbo ne more zahtevati overitve podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu za darilno pogodbo iz leta 2003. Tako postavljen dajatveni zahtevek namreč vsebuje tudi ugotovitev (spornega) dejstva, kar pa v izrek sodbe (niti pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku) ne sodi. Z ugotovitveno tožbo sodišče ugotovi le obstoj oziroma neobstoj pravice oziroma pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, ne more pa ugotavljati posameznih dejstev, povezanih z vsebino določenega pravnega razmerja. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, je glede na navedeno pravilna, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče v izpodbijani sodbi.

9Toženec ni izkazal svojih trditev, da sporne darilne pogodbe ni podpisal, torej ni izpodbil avtentičnosti omenjene listine. Pristnost toženčevega podpisa je sodišče ugotavljalo z izvedencem za forenzično preiskovanje pisav B. P.. Ta je v mnenju in ob zaslišanju na naroku po podrobnem pregledu primerjalnega gradiva ocenil, da je predložena izvoda darilne pogodbe podpisal toženec, in sicer na že pripravljeno črto. Mnenje izvedenca je bilo povsem jasno in skladno, zato podlage za postavitev novega izvedenca (po predlogu toženca Nacionalnega forenzičnega laboratorija) v smislu drugega odstavka 254. člena ZPP sodišče ni imelo. Tožena stranka je na naroku 21. 6. 2013 predlagala še postavitev izvedenca računalniške stroke, vendar pa podrobnih trditev, kaj naj bi omenjeni izvedenec ugotavljal, ni podala. Zavrnitve omenjenega dokaznega predloga toženec tudi ni grajal v smislu prvega odstavka 286.b člena ZPP, zato se na kršitve določb postopka zaradi neizvedbe dokaznega postopka ne more več uspešno sklicevati. Glede na prepričljive ugotovitve izvedenca, da je darilna pogodba, sklenjena med strankama, pristna, so nerelevantne pritožbene navedbe, s katerimi toženec izpodbija resničnost izpovedbe priče L.. Tudi sicer pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno izpovedi omenjene priče, kot jo je sodišče strnilo v 8. točki sodbe. Za omenjeni postopek ob ugotovitvi pristnosti darilne pogodbe tudi ni več odločilno, kdaj in kje je bila ta natančno sklenjena, zato se sodišču do teh dejstev ni bilo treba podrobno opredeliti.

10V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP). Utemeljeni sta pritožbeni graji, da je sodišče z odločitvijo, da bo vknjižba v zemljiško knjigo na podlagi sodbe mogoča šele potem, ko bo tožena stranka poravnala svoje davčne obveznosti, prekoračilo postavljeni tožbeni zahtevek, saj ni prisodilo nekaj manj od zahtevanega, temveč nekaj drugega. Prav tako je s svojo odločitvijo poseglo v pristojnost zemljiškoknjižnega sodišča, ki odloča o vknjižbi pravice na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je sodišče osebi, proti kateri se predlaga vpis, naložilo, da prizna svoj podpis na zasebni listini, po predlogu predlagatelja v skladu z določbami 5.6 poglavja ZZK-1. Pritožbeno sodišče je zato obema pritožbama strank v zvezi z drugim odstavkom I. točke izreka sodbe ugodilo ter sodbo v omenjenem delu razveljavilo na podlagi določila 357. člena ZPP.

11Z overovitvijo podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu se izkazuje njegova pristnost. Overitev lahko opravi le notar (peti odstavek 64. člena ZN), z njo pa potrdi, da je stranka podpis, ki se nahaja na listini, vpričo njega priznala kot svojega. Ob tem mora upoštevati vsebino listine, kolikor predpis veže overovitev podpisa na izpolnitev določenih pogojev. Po določilu 17. člena Zakona o davku na dediščine in darila (ZDDD) brez dokaza, da je plačan davek oziroma da obstojijo zakonsko določeni razlogi, zaradi katerih ni treba obračunati davka ali da darilna pogodba ni predmet odmere, ni mogoče overiti podpisov na pogodbi o prenosu lastninske pravice na nepremičnini. Ker tožnica od toženca zahteva overovitev podpisa na pogodbi, pri čemer je po 3. členu ZDDD kot prejemnica darila sama zavezana k plačilu davka, bi morala v tem postopku tudi podati dokaze o izpolnjenosti pogojev iz 17. člena ZDDD. Tožnica je namreč podala trditev, da je njena davčna obveznost zastarala, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Stališče sodišča, po katerem se vprašanje plačila davka nanaša zgolj na izvršljivost odločbe, ob točno določeni predhodni obveznosti plačila davka pred overovitvijo podpisa na pogodbi o prenosu lastninske pravice na nepremičnini, je materialnopravno napačno. Overovitev podpisa namreč predstavlja izjavo volje, po določilu 238. člena ZIZ pa se šteje, da dolžnost podaje izjave volje, navedena v odločbi, ki je izvršilni naslov, velja za izpolnjeno s pravnomočnostjo te odločbe. Takrat morajo torej obstajati vsi pogoji, ki jih posebni predpisi določajo, da lahko nasprotna stranka izpolni svojo obveznost oziroma da se šteje ta za izpolnjeno. V tej smeri je utemeljena pritožbena navedba toženca, ki opozarja, da mu je s sodbo sodišče naložilo nekaj, česar ne more izpolniti.

12Iz zapisnika z naroka 21. 6. 2013 izhaja, da je sodišče, ki je razpolagalo z izvirnikoma darilnih pogodb za potrebe izvedeniškega mnenja, sklenilo, da bo originala vročilo tožnici po izdelavi dopolnitve izvedeniškega mnenja, da bo lahko predložila potrdilo davčnega organa. Dopolnitev mnenja je tožnica prejela 28. 8. 2013 ter nato v danem roku 15 dni tudi predlagala sodišču, da ji posreduje originalni izvod pogodbe zaradi odmere in plačila davka. Sodišče tožničinemu predlogu ni ugodilo (kljub poprej drugačnemu stališču) ter je zadevo zaključilo na naroku 25. 9. 2013, ko ji je tudi vrnilo izvirnike darilnih pogodb, ne da bi tožnici omogočilo, da izkaže izpolnjenost pogojev za overitev iz 17. člena ZDDD. Zato slednja utemeljeno opozarja na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kar je grajala že na zadnjem naroku za glavno obravnavo), zaradi katere je pritožbeno sodišče tudi njeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v prvem odstavku I. točke izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje na podlagi določila prvega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče naj v nadaljevanju tožeči stranki omogoči, da v primernem roku izkaže svoje trditve o izpolnjenosti pogojev za overitev podpisa na pogodbi iz 17. člena ZDDD, nato pa naj o zahtevku ponovno odloči.

13Ker je odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje odvisna od odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče odločbo razveljavilo tudi v omenjenem obsegu.

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu četrtega odstavka 165. člena ZPP.