538. člen OZ

Predlog se zavrne.

Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja ter je izključeno odločanje o pravici do posesti in pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti, ali odškodninskih zahtevkih. Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje (dejansko) stanje (so)posesti in ne glede na morebitne pravice do posesti oziroma prenehanje teh pravic.

Informativni dokazi so načeloma prepovedani oziroma dovoljeni le izjemoma, če mora stranka zatrjevati dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, za kar v obravnavani zadevi ne gre. Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati, da si je toženec prilastil očetov denar z namenom, da bi izigral tožnici, kot sta zatrjevali, pač pa je toženec na drugi strani dokazal pravno podlago za dvig obravnavane gotovine (veljavno ustno darilno pogodbo), tožnici s tožbenim zahtevkom za ugotovitev obstoja terjatve zapuščine in za vrnitev obravnavanega zneska v zapuščino ne moreta uspeti.

Tudi pri ustnih darilnih pogodbah za nepremičnine velja teorija realizacije. Dejstvo, da do vknjižbe tožničine lastninske pravice ni prišlo, ni odločilno. Prvi toženec je posest na podarjeni nepremičnini v celoti prepustil tožnici. Tožnica je nato posest nemoteno izvajala kot lastnica in je na tej podlagi v nepremičnino vlagala. Z izgradnjo nove hiše se je uresničil bistveni razlog daritve. Ustna darilna pogodba je bila v pretežni meri že izpolnjena. Realizirana darilna pogodba je zato kljub pomanjkljivi obliki veljavna in za darovalca (prvega toženca) zavezujoča.

Pritrditi je namreč argumentaciji pritožbe, da velja splošni del obligacijskega zakonika, torej tudi določbe o institutu pogodbe v korist tretjega, za pogodbe, ki so urejene v posebnem delu OZ. Drži tudi, da nobena izmed določb OZ, ki ureja darilno pogodbo (določbe od 533. do 545. člena OZ) ne določa, da za darilno pogodbo ni mogoče uporabiti instituta pogodbe v korist tretjega oziroma, da je njegova uporaba izključena.

Tožnik ni z ničemer dokazal, da bi toženec darilo sprejel. Namen plačila ni bila daritev. Če se darovalčev nagib, ki je bil odločilen za izročitev darila, ni uresničil oziroma se je kasneje (po realizaciji daril) njegovo pričakovanje izjalovilo, to ne utemeljuje zahtevka darovalca za vrnitev darila. Tožnik v pritožbi konkretno ne navede, katerih dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo, in tudi ne, katere dejanske ugotovitve bi bile drugače ugotovljene, če bi bili ti dokazi izvedeni. Zato so izostali tudi razlogi, zaradi katerih naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

V določenih primerih se kljub ugotovitvi, da je zapustnik dal dediču darilo, le-to ne vračuna v dedni delež, če je izkazano, da je zapustnik ob daritvi ali pozneje ali v oporoki izjavil, da se darilo ne vračuna v dedni delež, ali če se da iz okoliščin sklepati, da je bila takšna zapustnikova volja, kot izhaja iz tretjega odstavka 46. člena ZD.

Po stališčih novejše sodne prakse odpadla podlaga darilne pogodbe zaradi naknadno odpadlega nagiba za njeno sklenitev ne more učinkovati za nazaj in povzročiti naknadne ničnosti pogodbe.

Ne drži, da ustna pogodba glede nepremičnin ne more konvalidirati. Sodna praksa se je že večkrat postavila na stališče, da tudi pri ustnih darilnih pogodbah za nepremičnine velja teorija realizacije. Določbe prvega odstavka 538. člena OZ, da mora biti darilna pogodba sklenjena v pisni obliki, če darovalec podarjeno stvar ali pravico ni takoj prenesel na obdarjenca tako, da ta lahko z njo prosto razpolaga, ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema pritožnik. Če bi bil namen zakona, da je možnost razpolaganja enaka razpolagalni sposobnosti, bi moral izrecno izključiti možnost ustnih darilnih pogodb za nepremičnine.

Darilna pogodba za prenos kmetijskih nepremičnin ni bila overjena pri upravni enoti, niti ni bili izdano potrdilo, da odobritev ni bila potrebna. Taka darilna pogodba je nična.

Darilna pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki, če darilo ni takoj preneseno na obdarjenca tako, da ta lahko z njim prosto razpolaga. Kršitev predpisane obličnosti pomeni, da je obveznost darovalca zgolj naturalna in neiztožljiva. V obravnavani zadevi denarna sredstva tožnikoma niso bila dana v prosto razpolago, saj so bila nemudoma vezana za enoletno obdobje, po preteku vezave pa so se iztekla na toženčev bančni račun. Iz navedenega izhaja, da tožnika z denarjem nista mogla prosto razpolagati, posledično pa bi morala biti morebitna darilna pogodba v vsakem primeru sklenjena v pisni obliki. Obveznost toženca iz ustno sklenjene darilne pogodbe bi bila kvečjemu naturalna, kar pomeni, da bi bil tudi v tem primeru tožbeni zahtevek tožnikov neutemeljen. Sodna poravnava zaradi subjektivnih meja pravnomočnosti vselej zavezuje le njeni stranki in sodišče, ne more pa biti zavezujoča za osebe, ki pri njeni sklenitvi niso sodelovale. Navedeno velja tudi v primeru, ko se sodna poravnava nanaša na absolutne pravice. Četudi lastninska pravica kot taka učinkuje erga omnes, sodno varstvo te pravice vselej učinkuje le med strankama sodne poravnave. Bistveno je, da tožnika nista bila st

Iz sodbe mogoče je razbrati, da je toženec sporne premičnine tožniku prepustil neodplačno (podaril) s konkludentnimi dejanji, zato je odveč pritožbeni dvom o tem, kaj naj bi bil po stališču sodišča prve stopnje pravni naslov za pridobitev tožnikove lastninske pravice.

Darilna pogodba ne nastane z golim konsenzom pogodbenih strank, ampak samo, če je sklenjena v strogi obliki ali če je darilo dejansko izročeno. Če darovalec premično stvar ali pravico prenese na obdarjenca tako, da lahko ta z njo prosto razpolaga, obličnost v pisni obliki ni potrebna.

Za pridobitev lastninske pravice na premičnini mora biti sklenjen pravni posel, premičnina pa mora biti tudi izročena v posest pridobitelja. Tožnica je izkazala oba pogoja, zato je lastnica ona in ne dolžnik v izvršilnem postopku. Tožničina tožba na nedopustnost izvršbe zoper upnika, ki je kljub vsemu vztrajal, da se sporni vozili zarubita, je posledično utemeljena.

Če je v pogodbi že podano zemljiškoknjižno dovolilo, ki pa ni overjeno, tožnica zoper toženca nima novega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, temveč lahko zahteva le overitev podpisa. Gre za situacijo iz 4. točke 40. člena ZZK-1. Če obdarjenka od darovalca zahteva overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu, mora najprej izkazati izpolnjenost pogojev po 17. členu ZDDD, to je plačilo davčnih obveznosti. Sodišče je z odločitvijo, da bo vknjižba v zemljiško knjigo na podlagi sodbe mogoča šele potem, ko bo tožena stranka poravnala svoje davčne obveznosti, prekoračilo postavljeni tožbeni zahtevek, saj ni prisodilo nekaj manj od zahtevanega, temveč nekaj drugega. Prav tako je s svojo odločitvijo poseglo v pristojnost zemljiškoknjižnega sodišča.

Ni potrebe po pisni obliki darilne pogodbe, če so bile delnice ob daritvi že vpisane na ime obdarjenca, ki je lahko odtlej z njimi prosto razpolagal (prvi odstavek 538. člena OZ).

Pravna domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, je izpodbojna, vendar je toženec s trditvami o ničnosti pravnega posla (izročilne pogodbe), na podlagi katerega je tožnica pridobila lastninsko pravico, ne more uspešno izpodbiti. Nestrinjanje dediča z izročilno pogodbo nima za posledico ničnosti te pogodbe, temveč se v primeru, da dedič uveljavlja pravico do nujnega deleža, in zapuščine ni, ali je premajhna za pokritje nujnega deleža, izročeno premoženje šteje za darilo.

Sodišče prve stopnje je storilo absolutni bistveni kršitvi postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožencema v postopku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sporna in odločilna dejstva je prvo sodišče ugotavljalo le na podlagi listin v spisu ter na podlagi izvedeniškega mnenja, medtem ko je dokazne predloge z zaslišanjem strank in prič zavrnilo brez argumentirane obrazložitve, ob tem, da je toženi stranki očitalo, da ni dokazala obstoja darilne pogodbe, obsega darila (višine denarnih sredstev) in datuma sklenitve darilne pogodbe. Predmet obveznosti je določljiv tudi v primeru, da darovalec obdarjencu podari vsa denarna sredstva, ki se nahajajo na računu obdarjenca, čeprav ne navede, kolikšna je točna višina teh sredstev. Seveda je težko dokazno breme tako glede obstoja kot glede predmeta neoblično sklenjene darilne pogodbe na toženi stranki.

ZON v okviru oddelka 3.6 (Drugi ukrepi varstva naravnih vrednot) ureja več oblik varstva. Iz sistematične razlage tretjega odst. 86. člena(3), glede na zgoraj povzeta dejstva izhaja, da je bilo potrebno pridobiti soglasje upravne enote v zvezi z drugo alinejo 86. člena ZON (soglasje pridobitelja, podano v obliki ((pisne)) izjave, da soglaša z varstvenimi režimi in razvojnimi usmeritvami na zavarovanem območju) in da je kot sankcija za kršitev določena ničnost pravnega posla. Navkljub tako jasnim določilom, predvsem pa določitvi sankcije ničnosti (izbira zakonodajalca) pa sodišče druge stopnje meni, da se lahko tudi v takšnih primerih uporabijo splošna določila OZ, ki strogost te sankcije lahko omilijo, mednje pa sodi tudi določilo o konvalidaciji pogodbe, če so izpolnjeni pogoji iz 90. člena OZ. Dne 14.4.2003, ko sta pogodbeni stranki dosegli soglasje volj o vseh bistvenih sestavinah pogodbe in ta konsenz izrazili v pisni obliki, je nastal omenjeni zavezovalni posel. Predmet posebnega postopka po ZKZ – odobritev pravnega posla – je tako omenjeni zavezovalni posel in presoja njegove (ne)skladnosti s posebnimi omejitvenimi določili po ZKZ je časovno vezana na trenutek skl

V skladu s 1. odst. 60. člena SPZ se lastninska pravica na premičnini pridobi s sklenitvijo pravnega posla in izročitvijo stvari v posest pridobitelja. Tožeča stranka bi tako morala dokazati, da je bil pokojnik tisti, ki je sporni avtomobil pridobil s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe in da je bil avtomobil nato v njegovi posesti. Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica glede zatrjevane ustne darilne pogodbe morala dokazati, da se ji je pokojni oče zavezal izročiti ves denar od prodaje vrednostnih papirjev in hkrati, da je bil denar iz računa pokojnika prenakazan na tožničin osebni račun. Ustna darilna pogodba namreč velja le, če darovalec podarjeno stvar takoj prenese na obdarjenca, tako da ta lahko z njo prosto razpolaga.