3. člen ZDDD

Ker se davčni organ in toženka glede tožnikovih trditev, da je poslovni delež prejel zaradi vodenja poslov v omenjeni družbi in ker si je odsvojitelj od tega obetal korist, tako na strani družbe kot pri sebi, nista opredelila, pa tudi nista preverila te tožnikove trditve, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Po presoji sodišča bi to namreč utegnilo nakazovati, bodisi da je tožnik delež prejel od z delodajalcem (če je bil tožnik pri družbi v delovnem razmerju) povezane osebe, bodisi da je tožnik delež prejel zaradi vzpostavitve oz. utrditve korporacijskih razmerij v družbi, kar bi lahko narekovalo obdavčitev z dohodnino. In to je pravno relevantno vprašanje v tej zadevi, saj je po 2. členu ZDDD predmet obdavčitve le prejem premoženja (kot dediščina ali darilo), ki se ne šteje za dohodek po ZDoh-2 (prvi odstavek), o čemer se davčna organa nista izrekla. Ni pa v ZDDD po presoji sodišča splošne pravne podlage za obdavčitev vseh neodplačnih transakcij, kot trdi toženka. Glede na to, da tožnik v postopku in v tožbi vztraja, da je predmetni poslovni delež prejel zaradi svojega angažmaja pri sanaciji družbe, pri čemer je svoje sodelovanje vselej pogojeval tudi z

Iz besedila Konvencije med Republiko Slovenijo in Češko republiko o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki na dohodek in premoženje jasno sledi, da davek na dediščine in darila med davki, za katere se po določbah 2. člena uporablja Konvencija, ni naveden. Šteti ga tudi ni za davek na premoženje iz 3. točke, za katerega se po 3. točki 2. člena Konvencije, saj se z njim ne obdavčuje premoženje kot takšno, temveč se obdavči prehod premoženja z zapustnika na njegovega dediča. O tem, da se Konvencija uporablja le za davke, ki so v 2. členu izrecno našteti, pa sta tudi že zavzeli stališče tako naslovno kot Vrhovno sodišče.

V tretjem odstavku 6. člena ZDDD je izrecno navedeno, da darilo med drugim velja za sprejeto ob podpisani darilni pogodbi in takšne določbe glede prejema dediščine v ZDDD ni, kot očita tožnica, kar pa ne pomeni, da izpodbijana odločitev glede tožnice kot davčne zavezanke in nastanka davčne obveznosti tožnice na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju ni pravilna, saj ZDDD veže davčno obveznost na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Po ZD namreč preide premoženje na dediče že ob smrti zapustnika., zato posebna določba (tako kot v primeru darovanja) v ZDDD, ni potrebna.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni jasno razvidno ali ugotovljena vrednost obravnavane nepremičnine v višini 279.007,00 EUR predstavlja tržno vrednost ali kakšno drugo vrednost te nepremičnine. Cenitev z dne 17. 10. 2011 cenilca C.C. ni bila pridobljena za namene obravnavanega davčnega postopka, temveč jo je izdelal za sodni postopek, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani za drug namen, kar izhaja tudi iz navedene cenitve. Upoštevaje datum izdelave cenitvenega poročila, je bila vrednost predmetne nepremičnine ugotovljena na dan 7. 10. 2011, kar je več kot 3 leta po nastanku davčne obveznosti (15. 9. 2008).

Kot sledi iz listin, ki so v spisih, konkretno iz klavzule o pravnomočnosti, ki se nahaja na sklepu o dedovanju, je pravnomočnost sklepa nastopila 22. 11. 2011, to je na dan, ki ga je davčni organ pravilno upošteval pri odločanju in ne julija 2010, ko je bil sklep izdan in kot se zatrjuje v tožbi. Pravnomočnost sklepa se namreč ne ugotavlja v razmerju do posameznega udeleženca v postopku, temveč nastopi šele, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo.

V primeru, ko je dedič prav zaradi nadaljevanja kmetijske dejavnosti pred potekom petih let od nastanka davčne obveznosti podedovane nepremičnine podaril svojemu pravnemu nasledniku, in bi bili prav tako izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 10. člena ZDDD, če bi zapuščina prešla neposredno na tega pravnega naslednika, bi bilo treba drugi odstavek 10. člena ZDDD razlagati tako, da davčna obveznost za dediča ali obdarjenca na navedeni podlagi nastane, če pravni naslednik v roku pet let od pridobitve nepremičnine prednika izpolni pogoje iz navedene določbe (odtuji nepremičnino, se preneha ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo, ne obdeluje zemljišč v skladu z zakonom, ki ureja kmetijsko dejavnost ali z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča). Če bi se v obravnavanem primeru tožnik v zapuščinskem postopku dedovanju po zapustnici odpovedal v svojem imenu, bi bil k dedovanju poklican njegov sin in bi ta izpolnil pogoje iz prvega odstavka 10. člena ZDDD, obveznost plačila davka pa prav tako ne bi nastala.

Sklep o dedovanju je v obravnavanem primeru postal pravnomočen pred dnevom učinkovanja razveljavitve določbe drugega odstavka 5. člena ZDDD. Res je sicer, da se davčne obveznosti praviloma odmerjajo na podlagi zakona, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti. Vendar pa navedeno splošno pravilo velja le, če zakon ne določa drugače. V primeru, če Ustavno sodišče RS zakon, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti zaradi ugotovljene neustavnosti razveljavi, drugače določa že navedeni 44. člen ZUstS. Določba drugega odstavka 5. člena ZDDD je bila (zgolj) razveljavljena (in ne odpravljena), razveljavitev pa je veljala za naprej, torej za postopke, ki še niso bili pravnomočno končani. Tak pa je tudi obravnavani primer.

Tudi v primeru, ko je davčni zavezanec pridobitelj nepremičnine in ne oseba, ki izstavlja zemljiškoknjižno dovolilo, je potrebno predlogu za vpis priložiti potrdilo davčnega organa o plačilu davka oziroma o tem, da je zavezanec oproščen plačila davka.

Tožnica v postopku ni izkazala, da je od svoje mame prejela (tudi) darilo v znesku 16.287,45 EUR. Pritrditi je treba ugotovitvam v postopku, da tožnica prejetih daril od matere ni napovedala sproti, ko jih je prejela. Ni mogoče prezreti tudi ugotovitve v postopku, da je prvostopenjski organ prejel tožničino samoprijavo 12. 2. 2014, to je v času, ko se je iztekel rok za pripombe na ugotovitve v zapisniku DIN pritožničinem možu. Utemeljeno je tako sklepanje prvostopenjskega organa, da je bila tožničina samoprijava vložena zaradi potreb oziroma uspeha moža v postopku DIN.

Ko gre za obdavčitev, materialnopravno podlago odločitve pomenijo določbe davčnih predpisov. Pri razlagi, kdaj gre za darilo oziroma darovanje, je tako treba izhajati iz določb ZDDD in v tem pogledu je za obravnavani primer bistven 6. člen, ki nastanek davčne obveznosti veže na dan sprejema darila in v zvezi s tem izrecno določa, da darilo velja za sprejeto med drugim tudi ob podpisani pogodbi o preužitku. V skladu s prvim odstavkom 5. člena ZDDD je osnova za odmero davka vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja v času nastanka davčne obveznosti po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje davek. Pri tem se upoštevajo tisti dolgovi, stroški in bremena, ki odpadejo na prejeto premoženje, katerih nastanek in višino je ob odmeri davka mogoče z gotovostjo ugotoviti. Ni torej mogoče upoštevati bodočih negotovih stroškov oziroma vrednosti bremen, ki ob odmeri davka niso gotova in ugotovljiva. Trditveno in dokazno breme o dolgovih, stroških in bremenih kot dejstvih, ki kot odbitek od vrednosti prejetega premoženja zmanjšujejo davčno osnovo, je glede na določbe 76. člena ZDavP-2 na davčnem zavezancu.

Če je v pogodbi že podano zemljiškoknjižno dovolilo, ki pa ni overjeno, tožnica zoper toženca nima novega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, temveč lahko zahteva le overitev podpisa. Gre za situacijo iz 4. točke 40. člena ZZK-1. Če obdarjenka od darovalca zahteva overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu, mora najprej izkazati izpolnjenost pogojev po 17. členu ZDDD, to je plačilo davčnih obveznosti. Sodišče je z odločitvijo, da bo vknjižba v zemljiško knjigo na podlagi sodbe mogoča šele potem, ko bo tožena stranka poravnala svoje davčne obveznosti, prekoračilo postavljeni tožbeni zahtevek, saj ni prisodilo nekaj manj od zahtevanega, temveč nekaj drugega. Prav tako je s svojo odločitvijo poseglo v pristojnost zemljiškoknjižnega sodišča.

Tožnik kot pravni naslednik pok. A.A. je zavezan plačati davek na dediščine in darila, odmerjen na podlagi sklepa o dedovanju po pok. C.C. Dejstvo je namreč, da A.A., ker je umrla, davek ni bil odmerjen. Okoliščina, da je A.A. umrla pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju po pok. C.C., pa po presoji sodišča na odločitev ne vpliva. Bistveno je, da je sklep o dedovanju pravnomočen ter da je po njem nepremičnine podedovala (prejela) A.A. ter s tem postala zavezanka za davek na dediščine in darila.

Pogodbo o uskladitvi dejanskega stanja z zemljiškoknjižnim stanjem je potrebno razlagati ne zgolj na podlagi tega, kar je v njej zapisano, pač pa na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki je tako, da je šele z omenjeno pogodbo izkazano, da je prišlo do zemljiškoknjižnega prenosa lastništva. To pomeni, da je zaradi slednjega nastopila tudi davčna obveznost po Zakonu o davku na dediščine in darila za tožnico kot dedinjo po pokojnem obdarjencu.

Z vidika davčnih predpisov se šteje, da dediči pridobijo zapuščino z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju.

Na podlagi določbe 3. člena ZDDD je davčni zavezanec fizična ali pravna oseba, ki prejme premoženje na podlagi dedovanja ali darovanja. Določba 6. člena ZDDD veže nastanek davčne obveznosti na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Z vidika davčnih predpisov se šteje, da dediči pridobijo zapuščino z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju.