VSK sklep Cp 897/2013

Pritožbama se ugodi, delni sklep in sklep z dne 19.6.2013 pod točko B izreka se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je v predmetni nepravdni zadevi, ki teče po predlogu predlagatelja zaradi dovolitve nujne poti, izdalo delni sklep dne 4.10.2013. Odločilo je, da se za potrebe in v korist vsakokratnega lastnika dela nepremičnine z ID znakom 1, ki je v Načrtu stavbe in delov stavbe z dne 12.6.2007 označen z "1 82,87" in je v naravi poslovni prostor - skladišče v izmeri 82,27 m², ki se nahaja v pritličju na severovzhodu stavbe z naslovom L., sedaj last predlagatelja do celote, ustanovi nujna pot za hojo in vožnjo z osebnimi in tovornimi vozili do maksimalne teže 7,5 ton, ki poteka v širini 2,50 m od javne ceste z ID znakom 2 po severu zahodnega dela nepremičnine z ID znakom 3, last nasprotnega udeleženca, ob stavbi, stoječi na nepremičnini z ID znakom 4 in ob meji z nepremičnino z ID znakom 5, vse kot je razvidno iz skice nujne poti, vrisane v Prikaz parcele z dne 28.6.2013 z rdečo barvo, ki je sestavni del sklepa.

2Zoper delni sklep se je pritožil nasprotni udeleženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), zlasti pa pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava iz 341. člena ZPP, vse v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani delni sklep tako spremeni, da se predlog za dovolitev nujne poti zavrne in predlagatelju naloži, da nasprotnemu udeležencu povrne stroške. Priglasil je tudi stroške pritožbe. Opozarja na določbo 314. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, po tem določilu se delna sodba izda, če so od več zahtevkov nekateri zreli za končno odločitev. Sodišče je odločilo o podlagi predloga in bi moralo izdati vmesni sklep, saj je odločilo, da bo višino denarnega nadomestila obravnavalo šele po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa. Dokazne predloge nasprotnega udeleženca za zaslišanje delavcev Upravne enote je zavrnilo kot nesubstancirane, to stališče je napačno, kršilo je 285. člen ZPP, in je to kršitev nasprotni udeleženec pravočasno grajal v vlogi 25.7.2013. Navedene priče so bile seznanjene z dejanskim stanjem objekta na naslovu L. ter dogovori in obljubami predlagatelja oz. investitorke glede možnosti in urejanja dostopa poti do objekta. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil predmet obravnave upravnega postopka v letu 2008 celotni objekt, torej tudi celotno pritličje. Priče bi odgovorile na vprašanje, zakaj upravna enota ni zahtevala soglasja nasprotnega udeleženca za ureditev dostopa preko njegove nepremičnine. Predlog predlagatelja pomeni zlorabo procesnih pravic, ker bi moral dostop urediti že v okviru upravnega postopka. Zaradi zavrnitve dokaznih predlogov je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče bi moralo uporabiti določbe Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1), zlasti 2. in 5. člena. Ugotovilo je namreč, da objekt nima uporabnega dovoljenja in ni zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem. Če bi uporabilo določbe ZGO-1, ki opredeljujejo nedovoljeno gradnjo, bi predlog moralo zavrniti. Sam predlagatelj je potrdil navedbe nasprotnega udeleženca, da objekt nima uporabnega dovoljenja oz., da je bilo le-to izdano za salon pohištva, toda izdano je bilo v letu 1998, po tistem pa je bil v postopku legalizacije celoten objekt s pritličjem in tisto dovoljenje več nima nobene teže. Predlagatelj bi moral pridobiti novo uporabno dovoljenje. Nelegalna gradnja pa potne zveze ne potrebuje. Tudi ne more sodišče dovoliti nujne poti le za potrebe in korist vsakokratnega lastnika dela nepremičnine z ID znakom 1. Ta del ni nepremičnina v smislu določb Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Opozarja na določbo 88. člena SPZ, po kateri sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne povezave z javno cesto, nepremičnina pa je po 18. členu SPZ prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami. Pojem nepremičnine je enak pojmu zemljiške parcele in SPZ ne določa, da bi bil posamezni etažni del lahko nepremičnina in kot tak predmet stvarnih pravic. Posamezni etažni del v smislu določb SPZ ni nepremičnina in to toliko bolj velja za posamezni del etažnega lastnika, ki je po volji samega predlagatelja fizično ločen od drugega posameznega dela (SPZ s komentarjem k 18. členu, stran 124 - 125). Nujna pot ne sme biti dovoljena v korist posameznega etažnega dela, zato je sklep nezakonit. Sodišče tudi svoje odločitve ni pojasnilo z vidika materialnopravnih pravil, podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To velja tudi za obrazložitev v delu, ko sodišče navaja, da je prostor samostojna funkcionalna celota in primerna za samostojno rabo. Opozarja še, da se v tem prostoru ne opravlja gospodarska dejavnost ter je predlagatelj med postopkom zatrjeval, da prostor uporablja družba T. d.o.o., ki pa ima po javno dostopnih podatkih račune zaprte od 28.8.2002 dalje (vir: spletna stran AJPES-a). Predlagatelj v prostoru skladišči ali shranjuje le osebne stvari in ne potrebuje dovoljene nujne poti. Pot bi si lahko uredil prek svojih prostorov ali skupnih prostorov celotnega objekta, ki so tovrstnim dostopom do shramb tudi namenjeni. Tako stanje je razvidno tudi iz ogleda.

3Opozarja tudi na ugotovitve izvedenca M.B., da lahko dostop predlagatelj do predmetnega prostora fizično in brez večjih denarnih vložkov uredi na več načinov, med njim tudi na način, kot je določen v gradbenem dovoljenju. Sodišče dovoli nujno pot po nepremičninah nasprotnega udeleženca, v izogib zmanjšani vrednosti predlagateljevega prostora, to stališče je napačno, kajti z nujno potjo ta prostor lahko le pridobiva na vrednosti. Z uveljavitvijo prehoda po gradbenem dovoljenju pa bi predlagatelj celo vzpostavil zakonitost gradnje. Sodišče bi moralo slediti mnenju izvedenca, da je ureditev dostopa do prostora predlagatelja mogoča in izvedljiva brez večjih stroškov tudi preko predvidenega, zakonitega vhoda na južni strani stavbe. Predlagatelj namenoma špekulira na sodno varstvo nujne poti zato, da prek sodne odločbe dobi uporabno dovoljenje. Sodišču še očita, da ni ugotavljalo dejstva v smeri, ali je stanje, ki ga rešuje, povzročil predlagatelj sam. Pritožba meni, da ga je povzročil sam z ravnanjem v upravnih postopkih, pri izdelavi etažnega načrta, z gradnjo v nasprotju z gradbenim dovoljenjem in zazidavo ter z zidavo in prezidavo notranjih sten objekta. Zato morebitne manjše funkcionalnosti prostora in zmanjšane vrednosti prostora ni mogoče upoštevati kot odločilnega dejstva pri odločitvi o omejitvi lastninske pravice nasprotnega udeleženca. Sodišče bi moralo ugotavljati, zakaj nepremičnina nima povezave z nujno potjo, da bi lahko pravilno odgovorilo na ugovor nasprotnega udeleženca, da predmetni predlog predstavlja zlorabo procesnih pravic v smislu 11. člena ZPP. Sodišče ugotavlja, da je vhod v prostor obstajal že prej in dejstvo, da upravna enota v upravnem postopku od nasprotnega udeleženca ni zahtevala soglasja za dostop, ne more iti v škodo predlagateljev. Dejstvo, da so vrata v prostor obstajala že dlje časa, pa tudi ne more iti v škodo nasprotnega udeleženca. Pritožnik tudi ne razume očitka sodišča, da bi lahko v zvezi z dostopom izpodbijal gradbeno dovoljenje. Pomembna okoliščina je, da je bil predlagatelj lastnik celotne stavbe od leta 1997 do 2007, ko je lastninsko pravico na "zgornjem" stanovanjskem delu stavbe prenesel na ženo M.K. s.p. in sam ostal lastnik spodnjega poslovnega dela stavbe. To pomeni, da je ves čas aktivno sodeloval v upravnem postopku, kar je tudi sam potrdil v svoji izpovedbi, in pri izdelavi etažnega načrta in si sam, z dozidavanjem ali prezidavanjem zaprl pot iz enega dela posameznega etažnega dela, ki ima neposredni dostop do javne ceste, v drugi del posameznega etažnega dela, do katerega sedaj zahteva nujno pot. Nasprotni udeleženec je odrekel soglasje za dostop, predlagatelj pa je s spremembo dostopa izrecno soglašal, kot izhaja iz zapisnika predmetnega upravnega postopka 18.3.2008 in obrazložitve gradbenega dovoljenja. Investitorka je, po pridobljenem soglasju predlagatelja, formalno prilagodila gradbeno dokumentacijo, dejansko pa je zgradila vhod v objekt v nasprotju z gradbenim dovoljenjem na vzhodni strani stavbe v neposredni bližini vrat prostora, do katerega predlagatelj zahteva nujno pot. V tej zadevi gre za konflikt dveh pravic, ki se medsebojno izključujeta, a je konflikt povzročil sam predlagatelj s svojimi ravnanji. Dovolitev nujne poti je treba restriktivno obravnavati. Pritožnik meni, da bo predlagatelj v primeru pravnomočne ugodilne sodne odločbe lastninsko pravico na predmetnem prostoru prenesel na lastnike zgornjih stanovanj in bodo s tem izpolnjeni pogoji za pridobitev uporabnega dovoljenja. S tem bo obšel upravne postopke in dokončno zlorabil pravico do sodnega varstva.

4Predlagatelj je na pritožbo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev. Odločitev, da se izda delni sklep, je pravilna. Strinja se tudi z razlogovanjem sodišča, da so bili dokazni predlogi predlagatelja nesubstancirani kolikor se tičejo v pritožbi izpostavljenih prič. Pritožnik tudi ne pojasni, zakaj bi bil objekt na L. črna gradnja. Objekt je obstajal, še preden je nasprotni udeleženec kupil svoj del nepremičnine od istega lastnika. Objekt ima uporabno dovoljenje, nasprotne navedbe pritožnika so v nasprotju z dokazi v spisu. Sodišče je dovolilo nujno pot v korist tako imenovane zasebne enote, do katere je to edini možni dostop, kot je pojasnil tudi izvedenec. Ta nepremičnina je zasebna enota nepremičnine z ID znakom 1, ki je omejena z zidom in ima zasebni vhod. Nenavadna je trditev pod 5 na strani 6 pritožbe, da je izvedenec M.B. ugotovil, da je dostop iz spornega prostora možen, saj iz mnenja izvedenca izhaja, da bi kakršnakoli drugačna ureditev pomenila veliko škodo za predlagatelja, ustanovitev nujne poti po trasi iz delnega sklepa pa predstavlja le minimalni del te škode. Glede ravnanja predlagatelja v upravnem postopku pa opozarja, da je v njem sodeloval tudi nasprotni udeleženec, kot stranka, in bi moral tam koristiti svoje pravice v okviru zakona. Predlaga, da se nasprotnemu udeležencu naložijo stroški tega odgovora po odvetniški tarifi.

5Sodišče prve stopnje je predhodno izdalo tudi sklep dne 19.6.2013, s katerim je sodnemu izvedencu M.B. za ustno podajanje mnenja na naroku priznalo nagrado in povrnitev stroškov v znesku 308,96 EUR, s tem, da je treba od celotnega izplačila obračunati in plačati 8,85% prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 27,34 EUR, plačilo skupnega zneska 336,30 EUR izvrši finančno računovodska služba Okrožnega sodišča v Kopru iz predujma, ki ga je založil nasprotni udeleženec in se nakaže na transakcijski račun izvedenca najkasneje v 45 dneh od pravnomočnosti sklepa (pod A izreka). Nasprotnemu udeležencu je naložilo, da v petnajstih dneh doplača dodatni predujem v znesku 107,33 EUR na račun Okrožnega sodišča v Kopru (pod B izreka). V razlogih je pojasnilo, da je bil izvedenec na naroku zaslišan in priglasil nagrado, ki mu gre glede na določbe Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, s tem, da je predujem za delo izvedenca založil predlagatelj, a ta ne zadošča za plačilo nagrade, odmerjene s sklepom. Manjkajoči predujem je zato naložilo v plačilo nasprotnemu udeležencu glede na določbo 36. člena ZNP in prvega odstavka 153. člena ZPP.

6Nasprotni udeleženec se je pritožil tudi zoper ta sklep, in sicer zoper odločitev pod točko B, kjer mu je naloženo plačilo dodatnega predujma v višini 107,33 EUR za delo sodnega izvedenca gradbene stroke. Sklep je nezakonit, uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi tako ugodi, da sklep spremeni in se doplačilo predujma naloži predlagatelju. Stroške postopka namreč na podlagi 146. člena ZNP trpi predlagatelj. Predujem je plačal nasprotni udeleženec in ne predlagatelj (800,00 EUR).

7Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi zoper delni sklep:

8Po določbi 88. člena SPZ sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Pritožba pravilno opozarja, da je po določbi 18. člena SPZ nepremičnina prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami, vendar pritožbeno sodišče ob tem (nasprotno pritožbi) meni, da je kot nepremičnino v smislu 88. člena ZPZ mogoče šteti tudi etažno lastnino, ki sestoji iz lastninske pravice na prostorskem delu stavbe, ki z oblikovanjem etažne lastnine postane samostojni predmet lastninske pravice, in ki med drugim vključuje tudi (do določenega dela idealnega deleža) lastninsko pravico na zemljiški parceli (prim. 105. člen SPZ). To pa utemeljuje grajo pritožbe, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno odločalo o dovolitvi nujne poti v korist le dela etažnega dela. Očitki sodišča o prepozni dopolnitvi predloga (ko naj bi predlagatelj šele na zadnjem naroku predlagal določitev poti v korist celotnega etažnega dela) ne držijo, predlagatelj je namreč že med postopkom predlagal, da se ustanovi nujna pot za potrebe nepremičnine z ID znakom 1 (posamezni del v etažni lastnini) in bi sodišče v tem nepravdnem postopku, kjer predlog vsebuje le opis razmerja, o katerem naj sodišče odloči (ne gre za tožbeni zahtevek po ZPP, ki mu sodišče lahko ugodi le v zastavljenih mejah – prim. 2. člen in prvi odstavek 180. člena), in je predlagatelj dolžan v predlogu navesti še zemljiškoknjižne podatke o zemljišču, ki pot potrebuje, moralo v okviru materialnopravnega vodstva predlagatelja pozvati in to pri odločitvi upoštevati, da predlog oblikuje tako, da se dovoli nujna pot za etažno lastnino, s tem pa tudi (kar je sicer navedlo le v obrazložitvi), opredeliti tudi parcelo kot zemeljsko površino, na kateri leži stavba v etažni lastnini, katere posamezni del je last predlagatelja, kar bi moralo biti razvidno tudi iz skice nujne poti kot sestavnega dela sklepa (prim. drugi odstavek 145. člena ZNP). Seveda pa je zatem treba presoditi potrebe za redno rabo (88. člen SPZ) in če le del etažnega dela dejansko potrebuje pot, pri tem to upoštevati (natančen opis služnosti).

9Pritrditi je pritožbi tudi, da sodišče za izdajo delnega sklepa ni imelo podlage. Sklep o določitvi nujne poti mora obsegati natančen potek nujne poti, način uporabe nujne poti ter višino denarnega nadomestila s tem, da je sklica sestavni del sklepa. Ne grej torej za situacijo, ko bi bil od več tožbenih zahtevkov le en zrel za končno odločbo (po 314. členu ZPP, ki se v tem postopku smiselno uporablja, je v takem primeru mogoče izdati delni sklep) in tudi ni mogoče šteti, da gre pri predmetni odločitvi za samostojno odločbo, katere usoda ni odvisna od odločitve o nadomestilu vrednosti zemljišča. Nujna pot se namreč ne ustanavlja brez plačila, upravičenec je po zakonu dolžan plačati nadomestilo, gre torej za medsebojno soodvisno odločitev. Ob tem tudi ni pritrditi pritožbi, da bi sodišče lahko izdalo vmesno sodbo, saj ne gre za vprašanje odločitve o podlagi v smislu 315. člena ZPP.

10Ker je sodišče prve stopnje odločalo o dovolitvi nujne poti le v korist dela etažnega dela,ki kot že razloženo ni nepremičnina po 88. členu v zvezi z 18. členom SPZ, ni ugotovilo odločilnih dejstev. Ugotovljeno sicer je, da nepremičnina, torej etažna lastnina, ima potno povezavo za redno rabo z javno cesto, a je ob tem pritrditi sodišču, da so podane specifične okoliščine, ko je pritlični prostor, ki je v lasti predlagatelja, razdeljen v dva fizično ločena dela, od katerih eden potne povezave nima, kar bi izjemoma lahko vodilo do zaključka, da je mogoče dovoliti nujno pot. Vendar pa ni zanemarljiva okoliščina, ki jo izpostavi pritožba, in ni presojana, ali je morebiti predlagatelj tisti, ki je sam povzročil tako stanje, z izvršenimi naknadnimi posegi. Sodišče si je to vprašanje sicer zastavilo v prvem odstavku pod točko 11 sklepa, vendar jasnega odgovora ni podalo. Ugotavljalo je tudi, kako se je na podlagi gradbenega dovoljenja, izdanega v letu 2008, izvajala rekonstrukcija, in med drugem navedlo, da je investitorica (torej ne predlagatelj) urejala prostore in vhod. Nasprotni udeleženec pa trdi, da je bila to žena predlagatelja, kateri je predhodno predlagatelj prodal del nepremičnine, stanovanjski del, in da je predlagatelj, kot naj bi tudi sam izpovedal na naroku, v upravnem postopku in pri preureditvah in izdelavi etažnega načrta aktivno sodeloval, vendar sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava teh dejstev ni ugotavljalo. Prav tako je sodišče, ko je presojalo mnenje izvedenca glede možnih dostopov do dela etažnega dela, torej skladišča, ugotavljalo, ali bi s preureditvijo nastala večja škoda za gospodujočo nepremičnino kot bi znašala škoda, ki bi zaradi ustanovitve nastala na obremenjeni nepremičnini, ter pri tem upoštevalo vse stroške, ne da bi razmejilo, ali so med njimi tudi taki, ki jih je morebiti zaradi preureditev in posledično delitve svojega poslovnega prostora povzročil predlagatelj sam, kar pa ne more iti v breme nasprotnega udeleženca, če bi bilo pri tem ugotovljeno, da je pred razdelitvijo predlagateljev etažni dal potno povezavo imel. Šele zatem bi lahko sodišče prve stopnje pravilno presodilo pojem pravnega standarda nesorazmernih stroškov iz 88. člena SPZ, posebej, ker je pri odločanju o predlogu za določitev nujne poti treba izhajati iz dejstva, da predstavlja nujna pot omejitev lastninske pravice v obliki posebne stvarne služnosti, ki se prisilno ustanavlja s pravnomočno odločbo, omejitve lastninske pravice pa je treba ozko razlagati. Vprašanje poteka upravnih postopkov ob tem ni odločilno, pritožbeni očitek o napačno ugotovljenem dejanskem stanju, ker priče, ki so sodelovale v upravnem postopku, niso bile zaslišane, pa je neutemeljen že zato, ker pritožba ne pove, katero dejstvo, ki je pravno pomembno, bi bilo drugače ugotovljeno in kako bi to vplivalo na odločitev, sploh pa je ugotovljeno, da je nasprotni udeleženec prehod prek njegovih nepremičnin odrekel. Če bi torej prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je predlagatelj tisti, ki je povzročil, da ima njegov pritlični del dva fizično ločena dela in eden od teh delov trenutno nima potne povezave do javne poti, ob tem, da za predvideni vhod na vzhodni strani po pregraditvi prej enotnega dela tudi nima gradbenega dovoljenja (razlogi sklepa pod točko 13), s tem, da ima drugi del poslovnega prostora (ki je predhodno s spornim skladiščem predstavljal enoten prostor) dostop z južne strani na javno cesto (težo bo imela okoliščina, če je pred prezidavo prej enoten prostor že imel povezavo z javno potjo), je težko zagovarjati stališče, da lahko v korist svoje nepremičnine zahteva dovolitev nujne poti po nepremičnini tretjega, torej nasprotnega udeleženca (prim. tudi sodno prakso, odločbe VSK I Cp 1551/2006, VSK 1325/2004), in bi, kot utemeljeno izpostavi pritožba, tudi sicer moral prvenstveno povezavo izvesti v okviru stavbe, ki je v etažni lastnini. Da taka možnost obstoji, in so stroški nizki, je ugotovilo že sodišče, ki pa ob tem daje odločilno težo namembnosti prostora – skladišče, in zato šteje kot neprimeren možen prehod prek predprostora stanovanjskih prostorov, čeprav, kar utemeljeno graja pritožba, dejstev glede dejanske uporabe ne ugotovi in ob tem tudi ni upoštevalo, da bi v primeru, če je predlagatelj sodeloval pri preureditvah, moral uporabo prostorov prilagoditi predvidenim povezavam (tudi izvedenec ugotavlja možnost dostopa prek skupnih prostorov stavbe, z opozorilom, da je vprašljiva uporabnost glede na predvideno dejavnost skladiščenja). Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, delni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, da v okviru gornjih napotkov ugotovi odločilna dejstva, jih pravno pravilno ovrednoti in zatem o predlogu ponovno odloči (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

K pritožbi zoper sklep z dne 19.6.2013:

11Pritožbeno sodišče je ob uradnem preizkusu ugotovilo, da je sklep obremenjen z bistveno postopkovno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in preizkus ni mogoč. V izreku namreč sodišče nalaga plačilo predujma (doplačilo) nasprotnemu udeležencu, v razlogih pa navaja, da je odločitev sprejelo na podlagi 36. člena ZNP ter prvega odstavka 153. člena ZPP, iz katerih pa izhaja, da je predlagatelj tisti, ki mora v roku založiti odrejeni predujem oz. da mora predujem plačati tisti, ki je predlagal izvedbo dokaza (kdo je izvedbo dokaza predlagal, sklep ne pojasni). Poleg tega v izreku navede, da je predujem založil nasprotni udeleženec, v razlogih pa, da je to storil predlagatelj. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep v izpodbijanem delu pod točko B izreka (ko je nasprotnemu udeležencu naloženo plačilo dodatnega predujma) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v tem obsegu v nov postopek, da o tem ponovno odloči ter poda jasne razloge za odločitev s tem, da bo moralo biti pozorno tudi na določbo 146. člena ZNP, po kateri v postopku za določitev nujne poti predlagatelju trpi stroške postopka. Odločitev je sodišče druge stopnje sprejelo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v posledici razveljavitve delnega sklepa pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).