VSRS Sklep II Ips 239/2010

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

1Zapuščinsko sodišče je s sklepom iz zapuščine pokojne E. K. izločilo del premoženja, in sicer stanovanje št. 11 s shrambo v Mariboru, ki je v lasti zapustničinega brata F. K., ki je kupil nepremičnino, saj pokojna ni imela denarja. Zato je odredilo, da se na njegovo ime vknjiži lastninska pravica na tej nepremičnini. Nadalje je iz zapuščine izločilo denarna sredstva pri Delavski hranilnici d.d., P. M. na podlagi pogodbe o vezavi sredstev v višini 10.117,47 EUR in denarna sredstva pri Raiffeisen bank pri investicijskih skladih v približnem znesku 4.736,88 EUR, ker je ta sredstva v imenu pokojnice vplačal njen brat F. K. in zato postane lastnik teh denarnih sredstev. Zapuščino tako predstavlja neizplačana pokojnina v znesku 729,01 EUR, za njenega dediča na podlagi zakona pa je razglasilo zapustničinega brata F. K. Zapustničine sestre M. Ž., A. H. in O. F. so se dedovanju na podlagi zakona odpovedale.

2Vrhovno državno tožilstvo je zoper sklep vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbija ga v delu, v katerem je zapuščinsko sodišče iz zapuščine izločilo nepremičnine in denarna sredstva. Meni, da so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 385. člena v zvezi s prvim odstavkom 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), odločitev Vrhovnega sodišča pa je pomembna za zagotovitev pravne varnosti ter za enotno uporabo prava glede odločanja zapuščinskega sodišča o stvarnih pravicah na predmetih, ki so v soglasju vseh dedičev brez pravne podlage izločeni iz zapuščine, kar vpliva tudi na obdavčitev dediščin pri davčnem organu. Zapuščinsko sodišče ni uporabilo 11. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), določbi 39. člena in 49. člena tega zakona pa je uporabilo nepravilno, v posledici tega pa je nepravilno uporabilo določbe 2., 132. in 162. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v njihovi materialnopravni in procesni vsebini, zagrešilo pa je tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena ZPP. Uvodoma Vrhovno državno tožilstvo pojasnjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti pravočasna, ker je vložena v roku treh mesecev od dneva, ko je bil sklep vročen tisti dedinji, ki ji je bil vročen pozneje. Dediči so se sicer pravici do pritožbe odpovedali na zapuščinski obravnavi 3. 12. 2009, vendar pa tedaj sklep o dedovanju ni bil razglašen. Zapustnica je kot zemljiškoknjižna lastnica ob smrti veljala za lastnico nepremičnin (zakonska domneva iz prvega odstavka 11. člena SPZ), kot lastniška posestnica pa tudi za lastnico denarnih sredstev (zakonska domneva iz drugega odstavka 11. člena SPZ). Zapustničin brat ni zatrjeval, da bi bila prodajna pogodba, na podlagi katere je bila zapustnica vpisana kot lastnica nepremičnin, neveljavna, s trditvami, da jih je kupil on, ker zapustnica denarja ni imela, in da je on položil denarna sredstva pri bankah, pa zakonskih domnev ni mogel izpodbiti niti navedeno ni bila podlaga za pridobitev lastninske pravice. Izločitveni zahtevek tudi ni temeljil na nobeni od podlag, ki jih ZD predvideva za zmanjšanje zapustnikovega premoženja (32., 33. in 128. člen ZD). Z ugotovitvijo lastninske pravice zapustničinega brata na premoženju, ki ga je brez pravne podlage izločilo iz zapuščine, in z odločitvijo o vknjižbi tega premoženja na njegovo ime, je zapuščinsko sodišče navedene določbe SPZ uporabilo nepravilno in preseglo pooblastila, ki jih ima v okviru zapuščinskega postopka. Posledično je napačno uporabilo tudi določbe 2., 132. in 162. člena ZD, po katerih sestavlja zapuščino vse premoženje, ki v trenutku smrti pripada zapustniku. Soglasje ostalih dedinj o tem, da navedeno premoženje ne sodi v zapuščino, predstavlja procesno razpolaganje, ki je primerljivo s pripoznavo zahtevka v pravdi, ki ga sodišče ne sme priznati, če gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, ker nasprotuje prisilnim ali moralnim predpisom (tretji odstavek 3. člena ZPP). S tem, ko je sledilo soglasju sodedinj in ugodilo izločitvenemu zahtevku zapustničinega brata, je sodišče v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZPP priznalo razpolaganja strank, ki so bila v nasprotju z navedenimi prisilnimi določbami SPZ ter zagrešilo bistveno kršitev določb zapuščinskega postopka. Predlaga razveljavitev sklepa o dedovanju v izpodbijanem delu.

3Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena strankam zapuščinskega postopka (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 375. členom ZPP in 163. členom ZD), ki so nanjo odgovorile. Primarno predlagajo, da jo Vrhovno sodišče zavrže kot prepozno, saj je sklep o dedovanju postal pravnomočen že 3. 12. 2009, ko so se dediči odpovedali pravici do pritožbe. Odpoved pravici do pritožbe je namreč mogoča takoj po seznanitvi strank s sodno odločitvijo, ne pa šele po vročitvi pisnega odpravka. Podrejeno predlagajo zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Dediči so jasno izrazili svojo voljo in ni res, da izločanje v zapuščinskem postopku ni dopustno.

4Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5Državno tožilstvo lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo v treh mesecih. Ta rok začne v primeru, ko je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, zoper katero ni bila vložena pritožba, teči od dneva, od katerega odločbe ni bilo več mogoče izpodbijati s pritožbo (1. točka petega odstavka 385. člena ZPP). Iz zapisnika o zapuščinski obravnavi z dne 3. 12. 2009 je razvidno, da je zapuščinsko sodišče razglasilo oporoko, obravnavalo izločitveni zahtevek dediča, ki so ga ostale sodedinje priznale, in s tem obseg zapuščine, ter da so se dediči odpovedali pritožbi zoper sklep, ki naj bi zato postal tega dne pravnomočen. Odpoved pritožbi je enostranska na sodišče naslovljena izjava stranke, ki ima pravico do pritožbe, da se tej pravici odpoveduje. Neposredna posledica pritožbe je takojšen nastop pravnomočnosti. Za odpoved pritožbi pa morajo biti izpolnjene določene predpostavke,(1) med katerimi je tudi razglasitev odločbe oziroma vročitev odločbe stranki. Po prvem odstavku 334. člena ZPP se namreč stranka lahko odpove pritožbi od trenutka, ko je sodba razglašena, če se sodba ne razglasi, pa od takrat, ko ji je vročen njen prepis. Ker v obravnavani zadevi sklep o dedovanju ni bil razglašen, bi lahko odpoved pravici do pritožbe učinkovala kvečjemu od vročitve sklepa strankam. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki je bila zoper sklep prve stopnje vložena v roku treh mesecev od dneva, ko je bila odločba vročena tisti stranki, ki ji je bila vročena pozneje, zato ni prepozna.

6Namen zapuščinskega postopka je ureditev premoženjskih razmerij, nastalih s smrtjo določene osebe. Predstavlja pravno pot za vzpostavitev kontinuitete v pravnih razmerjih umrle osebe(2) in spada takorekoč med klasična področja nepravdnega prava. Za razliko od pravdnega postopka, v katerem prevladuje načelo dispozitivnosti kot logična posledica avtonomije strank v materialnem civilnem pravu, je zapuščinski postopek bolj oficiozne narave, kar je posledica kogentnih materialnopravnih predpisov o dedovanju. Pa tudi v pravdnem postopku sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (tretji odstavek 3. člena ZPP). V obeh postopkih torej načelo dispozitivnosti predstavlja odraz in spoštovanje avtonomije strank, uveljavljene v materialnem pravu. Zato je razpolaganje strank tudi v zapuščinskem postopku mogoče, kolikor se nanaša na dele postopka, ki so v dispoziciji strank.(3)

7V zapuščinskem postopku ugotovi sodišče, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam (162. člen ZD). Dedič F. K. je v zapuščinskem postopku uveljavil ti. izločitveni zahtevek. Trdil je, da določeno premoženje ne sodi v zapuščino po njegovi sestri, čeprav je vpisano na njeno ime (nepremičnine) oziroma je v njeni posesti (denarna sredstva), pač pa je njegova last. Če bi med dediči nastal spor (bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava) glede vprašanja, ali to premoženje spada v zapuščino, bi moralo zapuščinsko sodišče obravnavo prekiniti in stranke napotiti na pravdo (1. točka 212. člena ZD). V tem sporu pa bi stranke lahko prosto razpolagale z zahtevki, saj bi to pomenilo razpolaganje s premoženjskimi pravicami, ki so izrazito dispozitivne narave. Vrhovno državno tožilstvo zmotno meni, da bi moralo sodišče takšno razpolaganje preprečiti, upoštevajoč pravilo iz tretjega odstavka 3. člena ZPP. Namen tega pravila je namreč le v tem, da se strankam prepreči, da bi s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi oziroma prepovedi materialnega prava. Čeprav je sodno varstvo zagotovljeno tistemu, ki je tudi resnični nosilec pravic materialnega prava, to pravilo ni absolutno. Že zgolj možnost dispozitivnih ravnanj in razpravno načelo temu nasprotujeta, saj lahko povzročita, da končni rezultat postopka ni tak, kot bi ga stranka dosegla glede na pravice iz spornega materialnopravnega razmerja.(4) Če bi pravdno sodišče v pravdi, sproženi med zapuščinskim postopkom, odločilo o vprašanju obsega zapuščine, bi bila ta odločitev za zapuščinsko sodišče zavezujoča. Logičen sklep iz tega sledi, da v primeru, ko stranke z zahtevkom lahko prosto razpolagajo v pravdnem postopku, ni ovir, da bi njihovega razpolaganja ne upoštevalo tudi (že) zapuščinsko sodišče. To pa pomeni, da zapuščinsko sodišče ni kršilo ne pravil ZD, ki obravnavajo predmet dedovanja (2. in 132. člen ZD) in predmet zapuščinskega postopka (162. člen ZD), ne materialnopravnih določil SPZ o domnevi lastninske pravice in načinih njene pridobitve, saj ta (po naravi dispozitivna) pravila glede na priznanje izločitvenega zahtevka s strani vseh dedičev, niso bila podlaga odločitvi.

8Namen zahteve za varstvo zakonitosti je očitno doseči ugotovitev zapuščinskega sodišča o večjem obsegu zapuščine, ki bo nato osnova za odmero davka na dediščine po Zakonu o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD). Davčni predpisi so kogentne narave in bi lahko prestavljali oviro razpolaganja strank, kadar bi ta pripeljala do nedovoljenega cilja, to je izognitve plačilu davka. Pravnomočen sklep o dedovanju se pošlje pristojnemu davčnemu uradu (tretji odstavek 215. člena ZD), ki odmeri davek na podlagi podatkov pravnomočnega sklepa o dedovanju (prvi odstavek 14. člena ZDDD). V skladu z načelom zakonitosti davčni urad odloča v davčnih zadevah samostojno v okviru in na podlagi ustreznih predpisov, v skladu z načelom materialne resnice v davčnih zadevah pa je dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve (4. in 5. člen Zakona o davčnem postopku). Zato v postopku odmere davka samostojno ugotavlja vrednost zapuščine, ki je osnova za davek. Čeprav iz pravnomočnega sklepa o dedovanju izhaja, da naj bi F. K. podedoval le denarna sredstva neizplačane pokojnine, pa iz podatkov pravnomočnega sklepa jasno izhaja podlaga za njegovo pridobitev preostalega premoženja. Posledice dispozitivnih ravnanj strank v zapuščinskem postopku se torej lahko kažejo na upravnopravnem področju v obliki izognitve plačilu davka, vendar pa so te posledice ob ustreznem ravnanju davčnih organov na upravnopravnem področju tudi odpravljive. Zato bi bila prestroga razlaga, da so stranke omejene tudi z razpolagami na civilnopravnem področju.

9Zahteva za varstvo zakonitosti torej ni utemeljena. Vrhovno sodišče jo je zato na podlagi 378. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 163. členom ZD zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 219.

Op. št. (2): Vesna Rijavec, Dedovanje, procesna ureditev, GV, Ljubljana 1999, stran 15.

Op. št. (3): Tako je npr. v dispoziciji strank uveljavljanje pravice nujnega dediča do nujnega deleža in uveljavljanje pravice potomca, ki je živel in prispeval skupaj z zapustnikom, do izločitve dela zapustnikovega premoženja po 32. členu ZD. Ni pa v dispoziciji strank npr. določitev za dediča nekoga, ki po zakonu ne bi prišel v poštev. Podrobneje o tem Vesna Rijavec v citiranem delu, stran 152 – 158.

Op. št. (4): Aleš Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 43 - 45.