33. člen ZD

Oporoka je pravni posel civilnega prava, predpostavke za veljavnost pravnih poslov so določena v OZ. Zahtevek za ugotovitev ničnosti je torej dopusten, čeprav z 61. členom ZD ni predviden.

Določba 33. člena ZD omogoča zgolj, da se iz zapuščine izločijo predmeti, ki niso večje vrednosti in kateri so se v času skupnega gospodinjstva z zapustnikom rabili za zadovoljevanje vsakdanjih potreb.

Sodna praksa stoji na stališču, da gre v primeru iz 33. člena ZD za izločitev predmetov po sili zakona, zato je trditveno in dokazno breme na tistem, ki meni, da ni podlage za izločanje. Ker mora obstoj zunajzakonske skupnosti z zapustnico izkazati dedič A. A., ki to zunajzakonsko skupnost zatrjuje, je odločitev o napotitvi tega dediča na pravdo glede gospodinjskih predmetov ob ugotovljenih okoliščinah preuranjena. Napotitev na pravdo glede teh predmetov, in to druge dedinje, bi bila oz. bo na mestu šele, če in ko bo ugotovljeno, da ima dedič A. A. dedno pravico na podlagi zunajzakonske skupnosti.

Za utemeljenost potomčevega izločitvenega zahtevka mora (1.) med potomcem in zapustnikom obstajati skupnost, v kateri (2.) skupaj pridobivata premoženje, (3.) potomčev prispevek pri tem pa mora biti znaten oziroma višji, kot pritiče običajnemu odnosu med starši in otroki ter (4.) se mora nanašati na celotno premoženje, s katerim sta prednik in potomec skupaj gospodarila, ga ohranjala in povečevala. To so pravno odločilna dejstva, ki jih mora zatrjevati in nato dokazati potomec, če želi uspeti s svojim zahtevkom.

Zapustnik torej ne more po svoji volji odločati o obstoju in obsegu pravice do nujnega deleža; ta del zapuščine se imenuje rezerviran del, v katerega oporočitelj ne more poseči. Šele z ostankom zapuščine lahko oporočitelj razpolaga po svoji volji; ta del se imenuje razpoložljivi del. Pri tem gre v skladu s prvim odstavkom 27. člena ZD nujnemu dediču določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino, oporočitelj pa lahko določi, da dobi nujni dedič svoj delež v določenih stvareh, pravicah ali v denarju. Posledica tega je, da se za odpravo prikrajšanja nujnega deleža zmanjšajo načeloma vsa oporočna razpolaganja, in sicer v enakem razmerju. Tako oporočni deleži kot tudi volila se zmanjšajo v sorazmerju s svojo velikostjo oziroma vrednostjo. To pravilo velja, če iz oporoke ne izhaja kaj drugega, saj lahko oporočitelj dá kakšni oporočni razpolagi prednost pred drugimi. Oporočitelj lahko v oporoki določi tudi vrstni red, po katerem se zmanjšujejo oporočna razpolaganja, vendar ne more odrediti, da se določena oporočna razpolaganja sploh ne zmanjšujejo zaradi prikrajšanja nujnega deleža, če je s temi razpolaganji prišlo do kršitve nujnega deleža.

Kakšen alikvotni del zapustnikovega premoženja predstavlja prispevek tožnika k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, je odvisno od vrednosti zapustnikovega premoženja, kakršna bi bila brez povečanja, in vrednosti, kakršna je v času zapustnikove smrti, ter od upravičenčevega prispevanja k temu povečanju. V tej zvezi je torej treba ugotoviti stanje in vrednost zapustnikovega premoženja v času njegove smrti, ali se je zaradi izboljšav, vzdrževanja oziroma obdelovanja nepremičnin njihova vrednost ohranjala (ali celo zvišala) oziroma kakšna bi bila njihova vrednost, če ne bi bilo rednega vzdrževanja oziroma obdelovanja, ugotoviti prispevek tožnika k ohranitvi vrednosti oziroma povečanju vrednosti premoženja zapustnika (kolikšen delež ustreza vloženemu delu, zaslužku ali drugačnemu prispevku tožnika), nato pa to preračunati v skupni delež tožnika na celotnem zapustnikovem premoženju.

V primeru izločitve premoženja zaradi lastništva toženke zapuščinsko sodišče (izločenega) premoženja ne bi zajelo v obsegu zapuščine. V takšnem primeru zapuščinsko sodišče tudi ne bi navajalo toženke kot upnice v postopku. Prav tako toženki in zakonitima dedičema ne bi bilo treba skleniti sporazuma o delitvi zapuščine. Toženka ne bi prejela solastniškega deleža zapuščine, saj bi že bila lastnica izločenega premoženja, ki ne sodi v zapuščino.

Že uradni preizkus zadeve pokaže, da prvostopenjsko sodišče skladno s 16. členom ZDKG ni odločilo o vštetju pričakovanih izdatkov prevzemnice zaščitene kmetije, potrebnih za usposobitev mladoletnih dedičev za samostojno življenje, primerno gospodarski zmožnosti zaščitene kmetije, v nujni delež, ki tem dedičem pripada.

Popis premoženja je sredstvo za zavarovanje zapuščine pa tudi interesov dedičev. Ta ukrep je praviloma nizko intenziven poseg v lastninsko sfero sodedičev ali tretjih oseb. ZD pozna dve podlagi za odreditev popisa in cenitve zapuščine. Popis je obvezen, če to zahtevajo pokojnikovi dediči, volilojemniki ali upniki, če to zahteva skrbnik zapuščine ali če gre za omejitev dedovanja po 128. členu ZD. Sodišče pa ga lahko odredi tudi iz drugih upravičenih razlogov. V konkretnem primeru so takšni razlogi za popis zapuščine podani (obstaja spor med dvema osebama glede statusa dediča in glede obsega zapustnikovega premoženja; s popisovanjem ne bo poseženo v zasebnost nikogar; sporno je predvsem premično premoženje, ki je fizično manjšega formata, deloma verjetno hranjeno v elektronski obliki in kot tako nadpovprečno podvrženo izginotju ali poškodovanju).

Utemeljeno je zavzemanje pritožnika, da je treba glede vlaganja v izgradnjo novega hleva oziroma vlaganja v nepremičnino upoštevati razmerje med celotnim stavbiščem hleva (200 m²) in delom stavbišča, ki se na njej nahaja (90 m²) in ki ga je angažirani izvedenec konkretno opredelil. Izračun sodišča prve stopnje je v tem delu torej napačen, saj se na nepremičnini nahaja 45% hleva, ki ga je zgradil tožnik. Utemeljeno je izpostavljeno še, da bi moralo biti tožniku priznanih skladno z izvedensko ekspertizo 45% od postavke izgradnja hleva (45% od 9.908,00 EUR (4.458,60 EUR)), stavbišče hleva v izmeri 90 m² (2.070,00 EUR) na tej nepremičnini, vrednost funkcionalnega zemljišča na tej nepremičnini, ki ga je izvedenec upošteval k hlevu (3.841,00 EUR), in 45% od postavke donos investitorja (45% od 920,00 EUR (414,00 EUR)). Upoštevaje navedeno in še vrednost gospodarskega poslopja (izgradnje s stavbiščem, funkcionalnim zemljiščem in donosom investitorja (4.091,00 EUR)) pa tožnik vrednosti nepremičnine vseeno ni zvišal za 14.874,60 EUR, ampak je treba od tega zneska odšteti vrednost funkcionalnega zemljišča pred tožnikovimi vlaganji (4.968,00 EUR).

V zapuščinskem postopku sodišče odloča o tem, kdo so zapustnikovi dediči, katero premoženje sestavlja zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Zahtevki, ki se tičejo zapustnikovega premoženja, a niso dednopravne narave, praviloma niso in ne morejo biti predmet zapuščinskega postopka. Tudi o izločitvi določenega premoženja iz zapuščine lahko zapuščinsko sodišče praviloma odloča zgolj v zakonsko predvidenih primerih (izločitev v korist potomcev, izročitev gospodinjskih predmetov ipd., primerjaj 32. in 33. člen ZD).

Preživelemu zakoncu zapustnice, ki je živel z njo v istem gospodinjstvu, gredo v okviru uveljavljanega izločitvenega zahtevka po 33. členu ZD tisti gospodinjski predmeti, ki so namenjeni za zadovoljitev vsakdanjih potreb, kot so pohištvo, gospodinjski stroji in naprave ter druga hišna oprema, posteljnina ipd., vendar ne, če so ti predmeti večje vrednosti.

V primeru 33. člena ZD gre za izločitev predmetov po sili zakona, zato je trditveno in dokazno breme praviloma na tistem, ki meni, da ni podlage za izločanje. Sodna praksa in pravna teorija stojita na stališču, da je zapuščinski postopek enoten in samostojen. Namen zapuščinskega postopka je, da se ugotovi, kaj tvori zapuščino in kdo so njegovi dediči. Zato zapuščine ni moč razdeliti z delnim sklepom o dedovanju, ker je po 210. členu ZD sodišče vedno dolžno prekiniti postopek in stranke napotiti na pravdo, če obstaja spor, ali določeno premoženje sodi v zapuščino. Iz tega razumljivo sledi, da je treba razčistiti vsa sporna vprašanja, ki se nanašajo na dedovanje, in je šele nato mogoče izdati sklep o dedovanju. Predmet dedovanja so lahko tudi pravice zapustnika iz najemne pogodbe za grob.

Kadar tožnik vloži tožbo, upoštevajoč napačno napotilo zapuščinskega sodišča, je dolžnost prvostopnega sodišča, da mu nudi materialno-procesno vodstvo in ga na nepravilnost opozori ter mu omogoči ustrezno preoblikovanje zahtevka.

Pritožnica je v zapuščinskem postopku trdila, da v zapuščino sodi le polovični delež na osebnem vozilu, ker gre za premoženje, pridobljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti. Prvo sodišče je njen izločitveni zahtevek zmotno presojalo po določbi 33. člena ZD, ki ureja izločitev gospodinjskih predmetov. Zato je njen izločitveni zahtevek tudi nepravilno zavrnilo, ker je ocenilo, da gre za predmet večje vrednosti, katerega izločitev na podlagi citirane določbe ni dopustna. Takšno stališče pa je materialnopravno zmotno, saj bi moralo pritožničin izločitveni zahtevek presojati na podlagi določb ZZZDR.

Določba 46. člena ZD o vračunanju daril velja tako pri zakonitem kot pri oporočnem dedovanju, in sicer zato, ker je tudi nujni dedič zakoniti dedič, zato je pravilen izrek izpodbijane odločbe, da je za darila, ugotovljena v 2. točki izreka, toženec dolžan dopustiti, da se upoštevajo pri ugotavljanju čiste vrednosti zapuščine ter vračunajo v njegov dedni delež.

O „izločitvenem zahtevku iz zapuščine“ predlagateljice, ki ni dedinja in ki trdi, da je nepremičnino, ki je zemljiškoknjižno še vedno vpisana za zapustnika, priposestvovala, v zapuščinskem postopku ni mogoče odločati.

Če je med dediči spor o obstoju ali vrednosti danih daril, gre za vprašanje dejanske narave, od katerega je odvisna velikost dednih deležev, zaradi česar mora zapuščinsko sodišče v skladu s 3. alinejo 210. člena ZD postopek prekiniti in stranko, katere pravico šteje za manj verjetno, napotiti na pravdo. Kljub temu, da je institut vračunanja v dedni delež tesno povezan z oporočnim dedovanjem, gre za institut zakonitega dedovanja. Vendar navedeno še ne pomeni, da darila, dana določenim oporočnim dedičem za časa življenja zapustnika, niso pomembna za ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine, ki po zakonu predstavlja podlago za izračun nujnega deleža posameznega nujnega dediča, skupnega nujnega deleža ter razpoložljivega dela zapuščine. Takšno ugotavljanje namreč zaradi varovanja položaja nujnega dediča kogentno določa sam zakon.

Bivša zunajzakonska partnerica zapustnika, ki v zapuščinskem postopku uveljavlja (so)lastninsko pravico na skupnem premoženju, do zapuščine nima nobene terjatve. Slednja ni dedinja oziroma volilojemnica, ločitve zapuščine (143. čl. ZD) ne zahteva, niti nima zahtevka na izločitev premoženja, ki pripada potomcem in zakoncu (32. in 33. čl. ZD). Svoj lastninskopravni zahtevek bo lahko uveljavljala le v pravdi. tekst : Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. O b r a z l o ž i t e v : V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe E. J., po kateri naj bi dolžnikoma, zapustnikovi vdovi in zapustnikovemu mladoletnemu sinu, prepovedalo vsako razpolaganje s premičninami in nepremičninami k.o. ..., vl. št. 126/1 in nepremičninami 1E in 2E ter zaznambo vpisalo v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani. Opravilo naj bi tudi prodajo premičnin in nepremičnin na ustni javni dražbi ter tako poplačalo upnico v primeru, da dolžnika (dediča) ne bi poplačala upničinega deleža na skupnem premoženju s pokojnim. Ker E. J. ni zakonita dedinja v tem zapuščinskem postopku, niti oporočna dedinja ali volilojemnica ozir

Volilo ne predstavlja posebnega dela premoženja, ki ne bi spadal v zapuščino. Naša ureditev dednega prava namreč ne pozna vindikacijskega legata, ki bi omogočal volilojemniku, da pridobi takoj ob smrti zapustnikov ex lege lastninsko pravico na nepremičnini oziroma iz premoženja, ki bi imelo ločen status do zapuščinskega premoženja in torej ne bi predstavljalo premoženja zapustnika. V skladu z določbo 86. člena ZD je možen le damnacijski legat (razen v primeru iz 33. člena ZD), ki pa predstavlja "zgolj" obligacijsko upravičenje volilojemnika, da zahteva iz zapustnikovega premoženja (aIi celo iz premoženja tretje osebe oz. drugih dedičev) določeno stvar.