215. člen ZD

Pritožnik trdi, da je od zapustnice kupil garažo. Sodišče pa je v dopolnilnem sklepu sklenilo, da garažo deduje dedinja po dednem dogovoru med dediči. Ker domnevni kupec ni dedič, nima pravice do pritožbe proti dopolnilnemu sklepu o dedovanju in je bilo treba pritožbo zavreči (343. člen ZPP).

Pritožnica, ki je skrbnica odrasle osebe, se nikoli ni prijavila kot dedinja ali volilojemnica, niti ni uveljavljala kakršnihkoli drugih pravic ali terjatev iz zapuščine, zato ni mogoče šteti, da bi spadala v krog oseb iz 175. člena ZD. Pritožničina funkcija skrbnice je prenehala s smrtjo varovanca, kar pomeni, da zgolj na podlagi dejstva, da je bila nekoč skrbnica, ne more nastopati kot stranka v zapuščinskem postopku in nima pravice do pritožbe zoper izpodbijani sklep o dedovanju.

V večinski sodni praksi je sprejeto stališče, da se v primeru pravde ob pogojih za obnovo postopka po 224. členu ZD uporabljajo roki za vložitev tožbe, kot jih določa 396. člen ZPP in da navedeno izključuje uporabo zastaralnih rokov iz 141. člena ZD. Tudi pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja sodišče opravlja subsumpcijo dejanskega stanja pod določeno pravno normo. Te trditve pa mora toženec podati pravočasno, to je do konca prvega naroka za glavno obravnavo.

Ker tožniku z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem je podan obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP. Prav iz teh razlogov je predvidena tudi dediščinska tožba po 224. členu ZD, s katero lahko po pravnomočnosti sklepa o dedovanju dedič uveljavlja korekcijo odločitve, sprejete v zapuščinskem postopku. Trditveno in dokazno breme dokazovanja zastaranja je na tožencu, ki je zastaranje ugovarjal, ker pa slednji svojega ugovora sploh ni substanciral, torej opredelil z ustreznimi trditvami, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje o utemeljenosti podanega ugovora lahko odločalo, svojega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogel.

Stališče pritožnika, češ da bi ga moralo zapuščinsko sodišče kot upnika vabiti na obravnave in v sklepu o dedovanju odločiti o njegovi terjatvi do zapustnika (zapuščine), je zmotno. Pritožnik kot upnik namreč ni stranka predmetnega zapuščinskega postopka. Za stranke zapuščinskega postopka se skladno s 175. členom ZD štejejo dediči, volilojemniki in druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine (oziroma svoje pravice opirajo izključno na dednopravno podlago). Upniki (torej tisti, ki zatrjujejo obstoj terjatve/obligacijske pravice v razmerju do zapustnika/zapuščine) pa imajo v zapuščinskem postopku položaj stranke le, če so na podlagi 143. člena ZD zahtevali ločitev zapuščine od premoženja dedičev. Terjatve zapustnikovih upnikov se ugotavljajo v pravdnem in ne v zapuščinskem postopku. Zapuščinsko sodišče zato ni bilo dolžno pozivati dedičevega začasnega skrbnika, da se izjavi o prijavljeni terjatvi pritožnika. Ta bo imel možnost svojo terjatev, v kolikor je dedič ne bo priznal, nasproti slednjemu uveljavljati v pravdnem postopku.

Kot stranke postopka se štejejo tudi tiste osebe, ki so uveljavljale kakšno pravico iz zapuščine oziroma iz naslova dedovanja, čeprav jim ta pravica s sklepom o dedovanju ni bila priznana.

S tem, ko je bil v pravdnem postopku tožbeni zahtevek pritožnice na ugotovitev, da ima dedno pravico po zapustniku, pravnomočno zavrnjen, je izgubila položaj stranke. Ker ni dedinja, prav tako pa tudi ni volilojemnica ali oseba, ki bi uveljavljala (še) kakšno drugo pravico iz zapuščine o kateri bi odločalo zapuščinsko sodišče, ni več nobene podlage, da bi položaj stranke obdržala.

Načelo dispozitivnosti predstavlja odraz in spoštovanje avtonomije strank, uveljavljene v materialnem pravu. Razpolaganje strank je tudi v zapuščinskem postopku mogoče, kolikor se nanaša na dele postopka, ki so v dispoziciji strank. Posledice dispozitivnih ravnanj strank v zapuščinskem postopku se lahko kažejo na upravnopravnem področju v obliki izognitve plačilu davka, vendar pa so te posledice ob ustreznem ravnanju davčnih organov na upravnopravnem področju tudi odpravljive.

Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je tedaj, ko se zemljiškoknjižni vpis predlaga na podlagi sodbe, ki osebi, proti kateri se predlaga vpis, nalaga izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila glede predlagane vknjižbe oz. nalaga priznanje podpisa na zasebni listini, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, potrebno predložiti tudi potrdilo o plačilu prometnega davka, ki ga sicer predvideva 37. člen ZZK-1.

Če sporazum o delitvi (dedni dogovor) ne dosega standarda, uzakonjenega v določbi 3. odstavka 215. člena ZD, ne predstavlja ovire za izdajo sklepa o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi dedičev na pravdo zaradi vložitve tožbe na ugotovitev neveljavnosti oporoke.

V zapuščinskem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bil pritožnik dedič po zapustniku, niti druga oseba, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine. To pomeni, da ni upravičen do vložitve pritožbe zoper sklep o dedovanju.

Sklep o dedovanju je mogoče izpodbijati s pritožbo v roku 15 dni od vročitve (2. odst. 172. čl. ZD). Pritožbo lahko vložijo dediči, volilojemniki in druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine (175. čl. ZD) oz. ki so v postopku uveljavljale kakšno pravico iz naslova dedovanja (2. odst. 215. čl. ZD).

Pravnomočni sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku.