VSRS Sodba I Ips 11861/2010-283

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba glede obsojenega I. M., glede obsojenih Ž. M. in B. M. pa po uradni dolžnosti, razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je I. M., Ž. M. in B. M. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obsojenemu I. M. je po določitvi petletne zaporne kazni za to kaznivo dejanje in po preklicu pogojne obsodbe, ki je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 127/09 z dne 13. 5. 2010, izreklo enotno kazen šest let in šest mesecev zapora. Obsojenemu Ž. M. je izreklo petletno zaporno kazen. Obsojenemu B. M. pa je bila po določitvi kazni pet let in šest mesecev zapora za obravnavano kaznivo dejanje in po preklicu pogojne obsodbe, ki je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 167/07 z dne 12. 6. 2008, izrečena enotna kazen pet let in osem mesecev zapora. Sodišče je obsojencem v izrečene kazni vštelo čas, ki so ga prebili v priporu, I. M. pa še čas odvzema prostosti v zadevi II K 127/09. Sodišče je odločilo še o odvzemu predmetov po 73. členu KZ-1, o plačilu premoženjskopravne koristi, o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev ter o stroških kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe okrožne državne tožilke in zagovornikov vseh treh obsojencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga zagovornik obsojenega I. M. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B. - I.

5Z izpodbijano pravnomočno sodbo so bili I. M., Ž. M. in B. M. spoznani za krive storitve kaznivega dejanja ropa v sostorilstvu. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da so se dne 9. 12. 2008 okoli 19.35 z vozilom Mitsubishi pripeljali pred zgradbo v Ljubljani, kjer je varnostnik S., B. P., s kovčkom nameraval v sef odnesti 18.180 EUR gotovine. I. M. je kot voznik čakal v vozilu, ostala dva sostorilca pa sta z grožnjo z orožjem in z ukazom, naj izroči denar, varnostniku iz rok iztrgala kovček z denarjem. Nato so se z vozilom Mitsubishi, za katerega je bilo kasneje ugotovljeno, da je bilo v letu 2006 ukradeno oškodovanki L. K., odpeljali do C. ulice, kjer so to vozilo pustili in se odpeljali s svojimi vozili (Smart in VW).

B. - II.

a) Presoja očitkov, ki se nanašajo na izjavo obsojenega I. M. v okviru zbiranja obvestil z dne 4. 2. 2009

6Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti opozarja, da so policisti kaznivo dejanje velike tatvine vozila Mitsubishi in kaznivo dejanje ropa varnostnika ves čas obravnavali povezano oziroma, da je bil za policiste tisti, ki se je z vozilom Mitsubishi pripeljal na C. ulico, že v izhodišču osumljen tudi (oziroma zlasti) storitve kaznivega dejanja ropa. Prvostopenjsko sodišče se o navedenih okoliščinah ne izreka, drugostopenjsko sodišče pa se v obrazložitvi sklicuje na napačen dokazni standard (na utemeljen sum namesto na razloge za sum). Po mnenju zagovornika je iz dokaznega gradiva v spisu, ki ga izčrpno povzema tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, razvidno, da je bilo delovanje policije že pred odvzemom prostosti dne 4. 2. 2009 osredotočeno na I. M. tako glede storitve kaznivega dejanja velike tatvine vozila Mitsubishi kot tudi glede kaznivega dejanja ropa varnostnika. Razlogi za sum (četrti odstavek 148. člena ZKP), da je bil I. M. udeležen pri ropu varnostnika, so obstajali že dne 7. 1. 2009, ko je Center za forenzične preiskave (v nadaljevanju CFP) izdelal Poročilo o preiskavi, iz katerega izhaja, da vzorec bioloških sledi, pobran z volanskega obroča vozila Mitsubishi, pripada obsojenemu I. M. Obsojenec bi zato moral ob odvzemu prostosti prejeti pouk po 4. členu ZKP (vključno z navedbo podlage za sum) za obe kaznivi dejanji. Policisti nasprotno takšnega pouka obsojencu niso dali niti ob prijetju (tretji odstavek 19. člena Ustave RS) niti pred začetkom zbiranja obvestil (četrti odstavek 148. člena ZKP). Poučili so ga le glede kaznivega dejanja velike tatvine vozila, medtem ko so mu zvijačno zatajili, da je dejansko osumljen (tudi) storitve kaznivega dejanja ropa. I. M. je nato v okviru zbiranja obvestil še pred prejemom ustreznega pouka povedal, da naj bi v začetku decembra 2008 sodeloval pri ropu varnostnika. „Prostovoljno priznanje“ je podal, ne da bi vedel, da je dejansko osumljen tudi storitve kaznivega dejanja ropa. Pouk, dan po priznanju udeležbe pri kaznivem dejanju ropa, je po mnenju zagovornika absolutno prepozen. Zavajajoč pravni pouk ob odvzemu prostosti pa je vplival na nadaljnji potek zbiranja obvestil od obsojenca. Ker je do kršitve človekovih pravic prišlo že v izhodiščni fazi postopka, zagovornik vztraja pri izločitvi vseh nadaljnjih dokazov, ki so obremenjeni s to kršitvijo, in katerih izločitev je zahteval že v predhodnih fazah postopka. Ker se izpodbijani sodbi opirata na dokaze, pridobljene s kršitvijo človekovih pravic, oziroma na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takih nedovoljenih dokazov, je po presoji zagovornika podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Zagovornik je vsebinsko podobne očitke, ki se nanašajo na zakonitost policijskega ravnanja dne 4. 2. 2009, uveljavljal že v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku. Sodišče prve stopnje je predlog zagovornika za izločitev izjave z dne 4. 2. 2009 zavrnilo. Svoje stališče je med drugim utemeljilo z obrazložitvijo, da je bil I. M. povabljen na razgovor v zvezi s kaznivim dejanjem velike tatvine motornega vozila Mitsubishi, nato pa je začel izpovedovati o stvareh, o katerih kriminalist, ki je takrat vodil postopek, ni mogel podrobneje ničesar vedeti. Po presoji prvostopenjskega sodišča je bila I. M. zagotovljena ustavna pravica do privilegija zoper samoobtožbo. Njegova izpovedba na policiji je bila rezultat svobodne volje - ni bila izsiljena, pridobljena s prisilo ali zvijačo, prav tako ni bilo mogoče ugotoviti, da se I. M. zaradi pravne neizobraženosti ni zavedal, da mu ni treba izpovedovati zoper samega sebe (str. 19-25 prvostopenjske sodbe). Višje sodišče je s takšno utemeljitvijo soglašalo, dodalo pa je še, da so ob začetku podajanja izjave dne 4. 2. 2009 zbrani dokazi zadoščali za sum, da je I. M. storil le kaznivo dejanje velike tatvine vozila, medtem ko glede kaznivega dejanja ropa dokazov še ni bilo oziroma sum še ni bil utemeljen (str. 4 drugostopenjske sodbe). Glede na predstavljena stališča obeh sodišč ni mogoče pritrditi zagovornikovemu očitku, da na njegove navedbe, ki jih v zvezi z izjavo z dne 4. 2. 2009 ponovno izpostavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, v postopku ni bilo odgovorjeno.

8V nadaljevanju je Vrhovno sodišče v mejah, ki jih je začrtala zahteva za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP), presojalo še utemeljenost zatrjevane procesne kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP – to je vprašanje, ali je izjava I. M. v okviru policijskega zbiranja obvestil z dne 4. 2. 2009 predstavljala dopusten vir za pridobivanje nadaljnjih dokazov, na katere se opirata izpodbijani sodbi. Pri odgovoru na ta očitek je Vrhovno sodišče izhajalo iz naslednjih pravno relevantnih dejstev, ki jih v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče več izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Policija je obsojenemu I. M. ob odvzemu prostosti in ob zbiranju obvestil dne 4. 2. 2009 (uradni zaznamek o izjavi osumljenca z dne 4. 2. 2009) dala pouk zaradi suma storitve kaznivega dejanja velike tatvine avtomobila, znamke Mitsubishi, ki je bil oškodovanki L. K. odtujen leta 2006. I. M. je v izjavi policiji povedal, da je vedel, da je bilo to vozilo ukradeno in da si je pridobil ključe vozila, ki jih je hranil pri sebi. Nato je po tehtnem premisleku, kot je zapisano v uradnem zaznamku, povedal, da je v začetku decembra 2008 dejansko sodeloval pri ropu varnostnika. Policist I. B., ki je opravljal razgovor, je osumljenca (ponovno) poučil o pravicah v smislu četrtega odstavka 148. člena ZKP, nato pa je I. M. že podano priznanje kaznivega dejanja ropa ponovil. Pri tem je natančno opisal priprave in potek ropa (med drugim tudi uporabo vozila Mitsubishi za prevoz od kraja ropa do njihovih vozil, uporabo kap in rokavic pri izvršitvi ropa), vloge vseh treh udeležencev, njihovo ravnanje po izvršitvi ropa, omenil pa je tudi, da je B. M. zaradi ropa dal svojo pištolo, ki jo je sicer ves čas hranil doma in je ni uporabljal, vedel pa je, da so v njej naboji. Priznal je še, da mu je B. M. po ropu pištolo vrnil, izročil pa mu je tudi dve kapi z izrezom za oči in rokavice.

9Iz povzetih dejanskih ugotovitev je torej razvidno, da se je pouk, ki ga je policija dala obsojencu pred začetkom zbiranja obvestil, nanašal le na kaznivo dejanje velike tatvine vozila Mitsubishi, ne pa tudi na kaznivo dejanje ropa. Čeprav je bilo obsojenčevo izčrpno priznanje udeležbe pri kaznivem dejanju ropa, ki je bilo podlaga za pridobivanje nadaljnjih dokazov v postopku, podano po tem, ko je obsojenec prejel pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP tudi za kaznivo dejanje ropa, je glede na zagovornikove očitke vendarle potrebno preizkusiti zakonitost policijskega ravnanja pred poukom za rop in v primeru ugotovljene nezakonitosti tudi morebiten vpliv takšnega ravnanja na obsojenčevo priznanje po pouku. Predmet izločitve po 83. členu ZKP namreč ni le izjava, ki jo je policija pridobila od osumljenca, preden je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP, temveč tudi izjava osumljenca, dana po pouku, če se v postopku ugotovi, da je bila dana pod vplivom nezakonitega ravnanja policije pred podanim poukom (smiselna uporaba drugega odstavka 83. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZKP).(1)

10Po presoji Vrhovnega sodišča je mogoče zaključiti, da je I. M. prvo zanj obremenjujočo izjavo (priznanje udeležbe pri kaznivem dejanju ropa v decembru 2008), ki je bila podana še pred poukom za rop, podal prostovoljno in zavestno, in sicer med tem, ko je izpovedoval glede kaznivega dejanja velike tatvine vozila Mitsubishi. Kot je razvidno iz dejanskih ugotovitev, je bilo zbiranje obvestil od obsojenca osredotočeno le na kaznivo dejanje velike tatvine vozila, pri čemer policiji ni mogoče očitati, da je s pomočjo vprašanja ali kakršnekoli drugačne spodbude ali pritiska izzvala priznanje kaznivega dejanja ropa. Policist I. B., ki je opravljal razgovor z I. M. zaradi kaznivega dejanja velike tatvine vozila, ni z ničemer spodbudil obsojenca k izjavi o kaznivem dejanju ropa oziroma glede tega dejanja od obsojenca še ni začel zbirati obvestil. Tako ni mogoče govoriti, da je šlo za policijsko okolje, ki bi bilo kakorkoli usmerjeno v podreditev obsojenčeve volje glede kaznivega dejanja ropa. Obsojenčeva odločitev, da policiji razkrije okoliščine v zvezi z ropom, tudi ni bila posledica nezavedanja svojih pravic v razmerju do policije. Obsojenec je bil namreč že v okviru pouka za kaznivo dejanje velike tatvine vozila, ki sicer (zaradi drugačne podlage za sum) ne nadomešča pouka za rop, seznanjen s pravico, da je odločitev, ali bo sodeloval s policijo, prepuščena le njemu (četrti odstavek 148. člena ZKP in četrta alineja 29. člena Ustave RS). Glede na zavedanje o pravicah, ki jih ima kot osumljenec, prostovoljnost njegovega priznanja oziroma odsotnost policijske spodbude pri zbiranju obvestil, prvotno (pred poukom za rop) pridobljena obremenilna izjava obsojenca ni rezultat nedovoljene policijske taktike. Tako o morebitnem nedovoljenem vplivu te izjave na priznanje obsojenca, dano po pouku za rop, niti ni mogoče govoriti. Glede na povedano se kot pravno nerelevantno za odločitev v tej zadevi izkaže zagovornikovo izhodišče, da je dokazno gradivo že pred začetkom zbiranja obvestil omogočalo sklepanje, da so zoper I. M. podani razlogi za sum tudi zaradi kaznivega dejanja ropa. Zagovornikov predlog za izločitev obsojenčeve izjave pred policijo je bil tako utemeljeno zavrnjen.

11Ker je izjava I. M., podana v okviru zbiranja obvestil dne 4. 2. 2009, predstavljala dopusten vir za pridobivanje nadaljnjih dokazov, na katerih med drugim temeljita izpodbijani sodbi, očitana procesna kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP iz tega razloga ni podana.

b) Presoja očitkov, ki se nanašajo hišno preiskavo z dne 4. 2. 2009

12Obsojenčev zagovornik v nadaljevanju zahteve opozarja na nezakonitost hišne preiskave, ki je bila dne 4. 2. 2009 opravljena v obsojenčevemu stanovanju, in posledično na kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se izpodbijani sodbi opirata na dokaze, pridobljene z nezakonito hišno preiskavo. Po mnenju zagovornika bi policisti morali po tem, ko so ugotovili ali pa sumili, da se pri I. M. nahajajo tudi predmeti, povezani s kaznivim dejanjem ropa, o tem obvestiti preiskovalnega sodnika in mu predlagati izdajo odredbe za hišno preiskavo tudi v zvezi s kaznivim dejanjem ropa. Policisti, nasprotno, nove odredbe niso pridobili in so že v izhodišču preiskavo razširili na iskanje sledi in predmetov, ki niso bili v zvezi s kaznivim dejanjem velike tatvine avtomobila, zaradi katerega je bila odredba izdana. S širjenjem predmeta preiskave so torej policisti (in ne preiskovalni sodnik) ocenili, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je I. M. storil kaznivo dejanje ropa, in da obstaja verjetnost, da se bodo pri preiskavi odkrili sledovi tega kaznivega dejanja ali predmeti, pomembni za kazenski postopek. Po prepričanju zagovornika določba 217. člena ZKP ne širi pravice policistov do te mere, da bi lahko pri opravljanju hišne preiskave iskali predmete, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa ureja postopanje policistov, ko na takšne predmete ob izvajanju hišne preiskave naletijo oziroma jih najdejo nehote (doktrina plain view). V konkretni zadevi so policisti zavestno opravili hišno preiskavo tudi zaradi iskanja sledov in predmetov, povezanih s kaznivim dejanjem ropa, čeprav za to niso imeli odredbe. Takšna arbitrarna policijska širitev obsega odredbe za hišno preiskavo je po mnenju zagovornika nedovoljena in predstavlja kršitev pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave RS), zato bi morali biti vsi dokazi, zaseženi pri opravljanju hišne preiskave, izločeni. Preiskava je bila po mnenju zagovornika dejansko opravljena brez odredbe in brez podlage v 36. členu Ustave RS. Opravljena je bila tudi v nasprotju z določili 215. člena ZKP, zato sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na dokaze, pridobljene pri tej preiskavi (219. člen ZKP).

13Tudi očitke, ki se nanašajo na zakonitost hišne preiskave obsojenčevega stanovanja z dne 4. 2. 2009, je zagovornik uveljavljal že v postopku pred nižjima sodiščema. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi pojasnilo, da ne vidi nobenega razloga, da kolikor bi kriminalisti v tistem momentu ocenili, da je zbranih toliko dokazov in indicev za utemeljene razloge za sum za kaznivo dejanje ropa, bi te lahko v tistem momentu že navedli in bi brez dvoma takšno odredbo tudi dobili, morda zgolj malo kasneje. Pojasnilo je še, da se je hišna preiskava sicer opravljala v skladu z odredbo, ki jo je izdalo sodišče na podlagi predloga policije. Predlog je bil sodišču posredovan v času, ko policija še ni razpolagala s podatki, ki jih je v razgovoru povedal I. M. Sodišče se je oprlo tudi na izpovedbo policista I. B., ki je med drugim pojasnil, da se pri hišni preiskavi lahko zasežejo tudi predmeti, na katere policisti naletijo med preiskavo, čeprav ti niso zajeti v odredbi sodišča (str. 20-25 prvostopenjske sodbe). Drugostopenjsko sodišče se je pri oceni zakonitosti hišne preiskave obsojenčevega stanovanja v celoti pridružilo presoji prvostopenjskega sodišča.

14Ključno vprašanje, ki ga izpostavlja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, je vprašanje, ali so bili pri opravljanju hišne preiskave dne 4. 2. 2009 v obsojenčevem stanovanju v Ljubljani izpolnjeni pogoji za zaseg predmetov v zvezi s kaznivim dejanjem ropa po 217. členu ZKP oziroma ali je bila pri opravljanju te preiskave spoštovana zahteva po predhodnem sodnem nadzoru. Pri odgovoru na to vprašanje je Vrhovno sodišče izhajalo iz naslednjih pravno relevantnih dejstev. Ni dvoma, da je bila odredba za hišno preiskavo z dne 4. 2. 2009, ki se med drugim nanaša tudi na preiskavo obsojenčevega stanovanja (list. št. 164-165), izdana skladno s policijskim predlogom, in sicer zaradi utemeljenih razlogov za sum, da je I. M. v letu 2006 storil kaznivo dejanje velike tatvine avtomobila Mitsubishi (prvi odstavek 212. člena KZ). V odredbi je tudi zapisano, da je podana verjetnost, da se bodo pri hišni preiskavi odkrili predmeti ali listine, ki so pomembni za kazenski postopek, in sicer: otroški sedež, prometno dovoljenje, deli prtljažnika in celotno dno, rezervno kolo, dvigalka, obvezna oprema, ključi vozila z obeskom in drugi predmeti oziroma listine, ki so v zvezi z namenom hišne preiskave. Odredba torej dovoljuje hišno preiskavo zaradi zasega predmetov, za katere je oškodovana lastnica vozila Mitsubishi navedla, da manjkajo v ukradenem vozilu. Preiskovalna sodnica je predlog za izdajo odredbe (in njegovo dopolnitev) prejela dne 4. 2. 2009 ob 12.25 oziroma ob 13.35, torej še preden so policisti istega dne v okviru zbiranja obvestil pridobili izjavo obsojenega I. M., ki med drugim vključuje tudi njegovo (izčrpno) priznanje kaznivega dejanja ropa z dne 9. 12. 2008. Zbiranje obvestil od obsojenca se je začelo ob 15.30 in končalo ob 16.45 (uradni zaznamek o izjavi osumljenca z dne 4. 2. 2009). Procesni dejanji - sestava odredbe za hišno preiskavo in zbiranje obvestil od I. M. - sta se torej izvajali sočasno, pri čemer preiskovalna sodnica o izjavi (priznanju) I. M. naknadno ni bila obveščena. Obsojeni I. M. je v okviru zbiranja obvestil natančno pojasnil vse okoliščine ropa, omenil pa je tudi, da je B. M. zaradi ropa dal svojo pištolo, ki jo je sicer ves čas hranil doma in je ni uporabljal. Priznal je še, da mu je B. M. po ropu pištolo vrnil, izročil pa mu je tudi dve kapi z izrezom za oči in rokavice (gl. 8. tč. obrazložitve te sodbe). Policisti so po zaključku zbiranja obvestil na podlagi zgoraj omenjene odredbe, ki so jo med tem pridobili od preiskovalne sodnice, opravili hišno preiskavo obsojenčevega stanovanja. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da so policisti po vstopu v stanovanje in po tem, ko so obsojencu dali ustrezna opozorila, v navzočnosti dveh prič od njega zahtevali (oziroma ga pozvali), da jim izroči pištolo, o kateri je predhodno govoril v svoji izjavi na policiji. I. M. je odšel v shrambo, izročil pištolo, isti prostor pa so policisti nato še preiskali in našli kape (eno tudi z izrezom za oči) in rokavice, o katerih je med drugim I. M. govoril v svoji izjavi na policiji.

15Hišna preiskava je preiskovalno dejanje, s katerim se občutno posega v eno od ustavno varovanih človekovih pravic in svoboščin, to je v pravico do nedotakljivosti stanovanja (prvi odstavek 36. člena Ustave RS). Pogoje za omejitev te pravice določa že Ustava v nadaljnjih odstavkih citirane določbe, zakonsko podlago za izvedbo tega preiskovalnega dejanja pa predstavljajo določbe od 214. do 219. člena ZKP. Preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb se tako sme opraviti le, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek (prvi odstavek 214. člena ZKP). Zaradi teže posega in ustavnopravnega pomena varstva prostorskega vidika zasebnosti je odrejanje hišne preiskave pridržano le sodni veji oblasti (drugi odstavek 36. člena Ustave RS in prvi odstavek 215. člena ZKP). Le v primeru obstoja izjemnih okoliščin, navedenih v petem odstavku 36. člena Ustave RS oziroma v 218. členu ZKP, lahko sodno odobritev nadomesti zakonsko pooblastilo. Namen sodne odredbe je, da je poseg v pravico do zasebnosti primerno omejen, zato mora odredba natančno določiti okvir, meje in cilj hišne preiskave.(2) Tako sodna praksa utemeljeno zahteva, da morajo biti v sodni odredbi poleg okoliščin, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno določeno kaznivo dejanje, in nekaterih drugih podatkov, navedeni tudi sledovi ali predmeti, na katere se preiskava nanaša, ter okoliščine, iz katerih izhaja verjetnost, da bodo ti sledovi ali predmeti pri preiskavi odkriti. V odredbi mora biti tudi določno naveden prostor, v katerem naj se hišna preiskava opravi.

16Podlago za zaseg predmetov, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, najdeni pa so bili ob opravljanju hišne preiskave in kažejo na drugo kaznivo dejanje, predstavlja določba 217. člena ZKP. Ker ravnanje izvajalca hišne preiskave v takem primeru presega okvir sodne odredbe, je po presoji Vrhovnega sodišča zaseg teh predmetov mogoč le ob pogoju, ko izvajalci preiskave na te predmete naletijo oziroma je njihova najdba nenamerna, nepričakovana(3) (doktrina plain view).(4)

Če takšna situacija, kot jo predvideva določba 217. člena ZKP, ni podana, preiskava oziroma zaseg predmetov, ki presega s prvotno odredbo začrtane meje in namen preiskave, brez predhodne sodne kontrole ni dopustna.

17Po presoji Vrhovnega sodišča dejanskega stanu konkretne zadeve ni mogoče podrediti pod izjemo, določeno v 217. členu ZKP. Glede na izčrpno priznanje ropa, ki ga je I. M. podal še pred začetkom opravljanja hišne preiskave dne 4. 2. 2009, najdba predmetov, povezanih s kaznivim dejanjem ropa (pištola, kape in rokavice), ni bila nepričakovana v smislu kriterijev, določenih v prejšnji točki obrazložitve. Da policisti niso naleteli na te predmete, ampak so se takoj po vstopu v stanovanje osredotočili na njihovo pridobitev, kažejo že ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da so policisti po vstopu v stanovanje in po podaji ustreznih opozoril v navzočnosti dveh prič od I. M. zahtevali, da jim izroči pištolo, o kateri je predhodno govoril na policijski postaji. Poziv policista za izročitev se ni nanašal na predmet, ki bi ga policisti glede na izdano odredbo preiskovalne sodnice v obsojenčevem stanovanju lahko iskali (tretji odstavek 215. člena ZKP). Četudi je obsojenec ta predmet izročil sam (na poziv policista), gre po presoji Vrhovnega sodišča ob že navedenih okoliščinah primera za zaseg kot del začete hišne preiskave.(5) Po zasegu pištole so policisti v shrambi, kjer se je nahajala pištola, našli še kape in rokavice, glede katerih je I. M. v svoji izjavi na policiji prav tako priznal, da so bile po ropu izročene njemu. Predmetov, zaradi katerih je bila preiskava odrejena (otroški sedež, rezervno kolo…), pri preiskavi niso našli.

18Vrhovno sodišče tako pritrjuje zagovorniku, da preiskava ni bila osredotočena na namen oziroma na predmete, zaradi katerih je bila odredba izdana, ampak so policisti brez odobritve sodišča sami razširili obseg (cilj) preiskave na drugo kaznivo dejanje in s tem povezane predmete, za katere so glede na obsojenčevo priznanje (in ostalo pred tem zbrano dokazno gradivo) utemeljeno lahko pričakovali, da jih bodo pri preiskavi stanovanja tudi našli. Ker je bila po obsojenčevem priznanju izkazana verjetnost najdbe predmetov, povezanih s kaznivim dejanjem ropa, nedvomno pa je bil izpolnjen tudi dokazni standard (utemeljeni razlogi za sum) za izvedbo hišne preiskave zaradi tega kaznivega dejanja (obsojenčevo priznanje, Poročilo CFP z dne 7. 1. 2009, uradni zaznamek o sprejemu ustne ovadbe z dne 9. 12. 2008, uradni zaznamki o zbranih obvestilih treh prič na C. ulici z dne 9. 12. 2008, lastništvo vozila Smart, …), bi policisti, če bi želeli v okviru hišne preiskave zakonito zaseči tudi predmete, povezane s kaznivim dejanjem ropa, morali z izvršitvijo že izdane odredbe počakati in sodišču predlagati izdajo nove (ali vsaj dopolnitev obstoječe) odredbe, ki bi dopuščala razširitev preiskave tudi zaradi iskanja predmetov, povezanih s kaznivim dejanjem ropa. Ker policisti niso tako ravnali, ampak so že izdano odredbo uporabili za izvedbo hišne preiskave, ki je presegala prvotno določeni cilj in meje preiskave, so posegli v bistvo zakonske in ustavne zahteve po predhodni sodni kontroli tovrstnega posega.(6) Bistvo predhodne sodne kontrole ni le v formalni odobritvi posega v zasebnost posameznika, temveč tudi v tem, da sodišče z določitvijo prostorov, ki se preiskujejo, in predmetov ali sledov, ki se iščejo v zvezi z določenim kaznivim dejanjem, opredeli intenzivnost tega posega. V postopku tudi ni bila zatrjevana oziroma izkazana nobena okoliščina, zaradi katere ni bilo mogoče odlašati s pridobitvijo dodatne odredbe (218. člen ZKP).

19Ob drugačni razlagi, da je torej že prvotno izdana odredba zadoščala za preiskavo in zaseg predmetov v zvezi s kaznivim dejanjem ropa, bi razširili zakonsko predvidene primere, v katerih je mogoča preiskava brez odredbe (218. člen ZKP v zvezi s petim odstavkom 36. člena Ustave RS), natančna določitev vsebine sodne odredbe pa bi izgubila smisel (odpiranje vrat splošni preiskavi).

20Ker je bila hišna preiskava obsojenčevega stanovanja z dne 4. 2. 2009 v zvezi s kaznivim dejanjem ropa opravljena v nasprotju s prvim odstavkom 215. člena ZKP, izpodbijana sodba pa se opira tudi na dokaze, pridobljene pri tej preiskavi (219. člen ZKP), je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

21Glede na ugotovljeno kršitev je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje glede obsojenega I. M. razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). Ker so bili dokazi, pridobljeni ob hišni preiskavi z dne 4. 2. 2009, podlaga za izdajo izpodbijane obsodilne sodbe tudi za ostala dva obsojenca Ž. M. in B. M., je Vrhovno sodišče ob upoštevanju pravila beneficium cohaesionis (drugi odstavek 424. člen ZKP) pravnomočno sodbo razveljavilo tudi glede teh dveh obsojencev in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo tako potrebno ponovno pretehtati dokazno gradivo, ki ni obremenjeno z ugotovljeno nezakonitostjo, in v zadevi ponovno odločiti. Zaradi zavzetega stališča Vrhovno sodišče ostalih, v zahtevi uveljavljanih kršitev ni presojalo.

----

Op. št. (1): Prim. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 194.

Op. št. (2): Tako npr. odločba VS RS I Ips 214/97 z dne 28. 11. 2002. Gl. tudi K. Šugman Stubbs in P. Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 129-130, in Š. Horvat, nav. delo, str. 509-510.

Op. št. (3): Nepričakovanosti ni mogoče razumeti v smislu popolne naključnosti. O pravno relevantni pričakovanosti najdbe sledov ali predmetov v zvezi z določenim kaznivim dejanjem je mogoče govoriti, če verjetnost njihovega odkritja temelji na konkretnih in izrazljivih okoliščinah primera.

Op. št. (4): Gre za doktrino, ki se je razvila v praksi Vrhovnega sodišča ZDA (podrobneje v B. M. Zupančič et al., Ustavno kazensko procesno pravo, Pasadena, Ljubljana 2000, str. 559-567). V slovenski sodni praksi je uporaba te doktrine ustaljena v zvezi z vprašanjem uporabe dokazov, zbranih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ki so bili odrejeni zoper drugo osebo. Uporaba takih dokazov je dopustna le tedaj, ko organi pregona ob izvajanju odredbe v okviru, kot je bila dana, nenamerno naletijo na tak dokaz, ki ima domnevno obremenilni značaj za drugo osebo (prim. npr. odločbi US RS Up 366/05 z dne 19. 4. 2007 ter Up 699/06 z dne 27. 3. 2008 ter odločbo VS RS I Ips 322/2008 z dne 29. 1. 2009). Gl. tudi K. Šugman Stubbs in P. Gorkič, nav. delo, str. 131.

Op. št. (5): Gl. npr. odločbo VS RS IV Ips 56/2009 z dne 23. 11. 2009. Ker se določbe ZKP o hišni preiskavi smiselno uporabljajo tudi v (rednem) postopku o prekršku, je že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča mogoče uporabiti tudi v konkretni zadevi.

Op. št. (6): Na probleme kršitve zahteve po predhodni sodni kontroli opozarjata tudi K. Šugman Stubbs in P. Gorkič, nav. delo, str. 132 in 304.