217. člen ZKP

Glede na to, da je bila soba, kjer so bile steklenice najdene, zaklenjena, pritožbeno sodišče zavrača kakršne koli dvome v to, ali sta policista že ob samem zavarovanju kraja "prestavljala" kakšne steklenice s sporno prepovedano drogo, upoštevaje, da v to sobo niti ne bi mogla vstopiti. Četudi sta policista lahko stopila skozi odprta PVC vrata v kletne prostore in legitimirala pričo A. A., pa slednje po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne pomeni, da sta dejansko začela opravljati ali hišno preiskavo ali vizualni pregled prostorov, kot to zmotno navaja zagovornik. Zaključki prvostopenjskega sodišča, da je bila zasežena konoplja, tako posajena, kot tudi namočena v tekočini, najdena v prisotnosti obeh solenitetnih prič B. B. in C. C. ter obtoženca, pri čemer je bila zasajena konoplja neposredno vidno zaznavna pri izstopu iz stanovanjske hiše, konoplja, namočena v tekočini, pa pri vstopu v zaklenjeno klet, ki jo je tekom oprave hišne preiskave odklenil sam obtoženec, so utemeljeni in omogočajo življenjsko logičen zaključek, da je bila zaznana s prostim očesom in povsem naključno.

Zagovornica v pritožbi pravilno opozarja na nujnost sodne presoje pogojev za izdajo odredbe za hišno preiskavo, kar je bistvo garantne funkcije sodnika, vendar nima prav, da konkretna odredba o hišni preiskavi ne dosega standarda obrazloženosti, vzpostavljenega z ustavnosodnimi merili iz ustavnosodne odločbe Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016.

Vsebinski pogoji za dopustnost najdbe (odkritja) predmetov po 217. členu ZKP v zakonu niso določeni, temveč so odvisni od dejanskih okoliščin posameznega primera glede na izoblikovana vodila v sodni praksi, pravni teoriji ter v ostali znanstveni in strokovni literaturi. O očitno nepričakovano najdenih predmetih (angleško: plain view) med hišno preiskavo sta se Ustavno in Vrhovno sodišče že izrekli, pravna teorija pa glede tega praviloma povzema sodno prakso Vrhovnega sodišča ZDA. Ob pogoju, da je ravnanje izvajalcev znotraj odredbe za hišno preiskavo, je za dopustnost najdbe predmetov ključnega pomena, da je bila ta nepričakovana in nenamerna.

V obravnavani zadevi so preiskovalno sodnico prepričali razlogi, ki jih je v obrazložitvi imel predlog za odreditev hišne preiskave, zato pritožbeno sodišče ne vidi nepravilnosti v tem, ko so bili ti isti ponovljeni v odredbi za hišno preiskavo, saj je bilo nepotrebno (in nesmiselno), da bi preiskovalna sodnica navajala druge (dodatne) razloge, če pa so zadostovali že tisti, ki so bili navedeni v obrazložitvi predloga ODT. V tem primeru ni utemeljena trditev, da gre za vsebinsko prazno obrazložitev odredbe o hišni preiskavi. Podlago za zaseg predmetov, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, najdeni pa so bili ob opravljanju hišne preiskave in kažejo na drugo kaznivo dejanje, predstavlja določba 217. člena ZKP. Res je, da ta določba določa le način ravnanja s takimi dokazi, ne pa kriterijev, kdaj so taki dokazi dovoljeni. V zvezi s tem vprašanjem je v slovenski sodni praksi ustaljena uporaba ameriške doktrine plain view. Uporaba takih dokazov je dopustna ob pogojih: (1) policist mora biti zakonito prisoten na mestu zasega, (2) najdeni predmeti morajo imeti domnevno obremenilni značaj; morajo kazati na drugo kaznivo dejanje in (3) na

Po zaznavi večje količine prepovedane droge konoplje v notranjosti hiše so imeli policisti v odredbi za hišno preiskavo, ki je bila izdana zaradi utemeljenega suma, da obtoženec izvršuje prekršek po določbi drugega odstavka 33. člena ZPPPD, zakonito podlago tudi za nadaljevanje hišne preiskave v smeri zasega predmetov, ki kažejo na storitev kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ustno navodilo (in ne odredba) državne tožilke pa je bilo zgolj napotek policistom za nadaljnje postopanje.

Okoliščina (spornost lastništva) je pomenila, da je obstajala, dokler se vprašanje lastništva avta ni dokončno in zanesljivo razčistilo, tudi pravna podlaga za zaseg vozila – ne kot dokaz v kazenskem postopku, temveč kot predmet, ki bi ga bilo treba morebiti odvzeti v skladu s 74. in 75. členom KZ-1 ali pa na podlagi ZOPNI.

V zaključni besedi na glavni obravnavi 23. 10. 2019 je državno tožilstvo predlagalo izrek varnostnega ukrepa prepovedi približevanja in komuniciranja z oškodovanci B.V ter T.P. ,S. P. in T. P., ki ga sodišče prve stopnje obdolžencu ni izreklo. Sodišče prve stopnje na predlog tožilstva, da takšen ukrep izreče, ni vezano, in ker predloga očitno ni ocenilo kot utemeljenega, varnostnega ukrepa ni izreklo, kar pa ne terja obrazložitve v sodbi. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o "veliki količini" kot kvalifikatornem zakonskem znaku obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem odstavku 307. člena KZ-1. Odsotnost razlogov v sodbi, zakaj sodišče ocenjuje, da gre v obravnavanem primeru za veliko količino orožja, predstavlja odsotnost razlogov o odločilnem dejstvu, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Obdolžencu očitano kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje z očitki več izvršitvenih ravnanj v daljšem časovnem obdobju, pri čemer je v peti alineji ustrezno konkretiziran način izvršitve kazni

Sodišče je pri odločitvi, ali bo izdalo odredbo za hišno preiskavo ali ne, vezano na policijske ugotovitve s terena, saj samo na kraju ni prisotno; svoje zaključke in ocene o izpolnjenosti dokaznega standarda torej lahko sprejema le na podlagi neposrednih ali posrednih dejanskih zaznav tretjega (policije). Kaj naj bi torej zajemala po mnenju zagovornika izostala utemeljitev utemeljenih razlogov za sum, ostaja pritožbenemu sodišču nejasno, saj pritožbene navedbe, da v odredbi ni "kritične in poglobljene presoje o obstoju pogojev za izdajo odredbe za hišno preiskavo", predstavljajo le dobesedne prepise sodnih odločb, sicer ključnih za metodologijo presoje obstoja predpisanega dokaznega standarda, v zvezi s katerimi pa pritožnik logičnih in jasnih povezav s konkretno zadevo ne najde. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odredba za hišno preiskavo v tem delu razumno utemeljena, vsako zavzemanje za dodatno utemeljitev pa le težnja po nepotrebnem ponavljanju. Neupravičeno se pritožnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 11861/2010, z dne 11. 7. 2012, saj dejanske okoliščine obeh zadev niso primerljive. V judicirani zadevi je bila prvotna izdana odredba za hiš

Za presojo dovoljenosti dokazov, ki so bili najdeni, ker so se znašli "na očeh", tako določba 217. kot 219.a člena določata le način ravnanja z njimi, ne pa kriterijev, kdaj je tako najden dokaz dovoljen. V sodni praksi so se v povezavi z ameriško doktrino plain view razvili kriteriji: (1) policist mora biti zakonito prisoten na mestu zasega, (2) najdeni predmeti morajo imeti domnevno obremenilni značaj; morajo kazati na drugo kaznivo dejanje in (3) najdba mora biti nenamerna, nepričakovana. Elektronske naprave se pomembno razlikujejo od prostorov in predmetov v "običajnem" svetu, zato se njihova preiskava bistveno razlikuje od hišne preiskave glede drugega in tretjega kriterija. Da se lahko prepozna obremenilni značaj elektronsko shranjenega podatka, je treba tak podatek odpreti, ga napraviti dostopnega čutom in ga nato še pogledati, prebrati, poslušati. Če gre za elektronske podatke podobne listinam (npr. listina v elektronski obliki ali v elektronsko obliko pretvorjena listina, digitalna fotografija), se do vsebine zapisanih podatkov in informacij, katerih nosilec so, lahko dokopljemo šele s tem, da preberemo njihovo vsebino. V fizičnem svetu je večinoma zlahka možno pr

Opis kaznivega dejanja mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje. Pri tem ni nujno, da bi bili abstraktni zakonski znaki v opisu navedeni. Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika prepoveduje uporabo krive listine, medtem ko prvi odstavek 251. člena Kazenskega zakonika-1 govori o ponarejeni listini. Oba termina označujeta t.i. materialni falsifikat oziroma listino, ki ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj. Študentska organizacija Slovenije in študentske organizacije univerz niso pravne osebe zasebnega prava. Sodišče se mora pri presoji kaznivega dejanja ponarejanja listin opredeliti do okoliščine, da je bila listina izročena policiji na njen poziv.

Očitne obremenilne narave listin pa tudi elektronskih podatkov, ni moč primerjati oziroma obravnavati enako, z enakimi merili, kot pri določenih drugih predmetih (npr. prepovedana droga, okrvavljen nož), pri katerih je že ob prvem stiku navzven prepoznavna in povsem očitna njihova povezanost s kaznivim dejanjem. Drugače je npr. pri listini, saj pomeni zgolj nosilec zapisanih podatkov in informacij, do katerih pa se lahko dokopljemo šele s tem, ko preberemo vsebino listine. Ker gre za specifičen dokazni vir, je zato temu potrebno prilagoditi presojo ali in kdaj so v primeru, ko policija na podlagi zakonite odredbe sodišča ob hišni preiskavi zaseže listinsko dokumentacijo, izpolnjeni ali niso izpolnjeni pogoji doktrine "plain view".

V obravnavanem primeru zoper obtoženca sodišče ni izdalo odredbe za hišno preiskavo in na njej obtoženec ni bil navzoč. Na naslovu, kjer prebiva, pa so bili zaseženi predmeti, ki so obremenilni prav zanj. Da so zaseženi predmeti obtoženčevi, je bilo ugotovljeno šele po izvedeni preiskavi. Policisti so ravnali zakonito, ko so zasegli prepovedano drogo, saj je skladno z 217. členom ZKP dopusten zaseg predmetov, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Na naslovu, kjer je bila izvedena hišna preiskava, je poleg lastnika - obtoženčevega očeta živel tudi obtoženec, torej je bilo to njuno skupno domovanje, vendar v času izdaje odredbe za hišno preiskavo obtoženec še ni bil v vlogi osumljenca, nanj se je utemeljen sum osredotočil šele po izvedeni hišni preiskavi. V takšnih primerih gre pri konceptu pričakovane zasebnosti za deljeno zasebnost med posameznimi družinskimi člani. V stanovanju, v katerem biva več oseb oziroma družina, vsak družinski član uveljavlja svojo zasebnost kadarkoli in kjerkoli želi, a le do meje, kjer se začnejo pravice drugih. Zato v takšnih primerih zadostuje že pri

V zvezi z zagovorničinimi navedbami glede tega, da bi sodišče prve stopnje moralo ob preizkusu obtožnega predloga le tega pod točko 1 zavreči zaradi tega, ker obdolženec kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno dne 09.10.2007 po zakonski določbi 251. člena KZ-1, ki je pričel veljati pozneje, sploh ne bi mogel storiti, je potrebno povedati, da sodišče nikakršne nepravilnosti ni zagrešilo. Sodišče namreč na pravno označbo kaznivega dejanja ni vezano, pritožnica pa sama v svoji pritožbi tudi ne pove, na podlagi katerega razloga iz prvega odstavka 277. člena ZKP bi moralo sodišče obtožni predlog delno zavreči. Ti razlogi, na podlagi katerih bi lahko sodnik skladno z določbo 437. člena ZKP obtožni predlog zavrgel so v določbi prvega odstavka 277. člena ZKP namreč našteti taksativno, med nje pa presoja pravne označbe kaznivega dejanja ne sodi, saj kakor že povedano zgoraj, sodišče na pravno kvalifikacijo ni vezano. Pritožnica nadalje navaja, da nepravilno sprejetega statuta Š. (pri čemer sama to tudi implicitno priznava, pač na podlagi pričevanja M. Č.) iz leta 2007 nikoli nihče ni izpodbijal in da je zaradi tega tudi konvalidiral, kar naj bi izhajalo tudi iz pravnega mnenja p

V zvezi z zagovorničinimi navedbami glede tega, da bi sodišče prve stopnje moralo ob preizkusu obtožnega predloga le tega pod točko 1 zavreči zaradi tega, ker obdolženec kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno dne 09.10.2007 po zakonski določbi 251. člena KZ-1, ki je pričel veljati pozneje, sploh nebi mogel storiti, je potrebno povedati, da sodišče nikakršne nepravilnosti ni zagrešilo. Sodišče namreč na pravno označbo kaznivega dejanja ni vezano, pritožnica pa sama v svoji pritožbi tudi ne pove, na podlagi katerega razloga iz prvega odstavka 277. člena ZKP bi moralo sodišče obtožni predlog delno zavreči. Ti razlogi, na podlagi katerih bi lahko sodnik skladno z določbo 437. člena ZKP obtožni predlog zavrgel so v določbi prvega odstavka 277. člena ZKP namreč našteti taksativno, med nje pa presoja pravne označbe kaznivega dejanja ne sodi, saj kakor že povedano zgoraj, sodišče na pravno kvalifikacijo ni vezano. Pritožnica nadalje navaja, da nepravilno sprejetega statuta Š. (pri čemer sama to tudi implicitno priznava, pač na podlagi pričevanja M. Č.) iz leta 2007 nikoli nihče ni izpodbijal in da je zaradi tega tudi konvalidiral, kar naj bi izhajalo tudi iz pravnega mnenja pr

Obdolženca, ki odločilno prispeva k storitvi kaznivega dejanja, oziroma je bil njegov prispevek že v času skupnega načrtovanja potreben za uspešno izvedbo skupnega načrta, je šteti za storilca. Če gre v ravnanju obdolženca prepoznati tolikšno homogenost ravnanja, da delitev na posamezna kazniva dejanja v okviru posamičnih plačilnih nalogov ne ustreza dejanski življenjski situaciji, gre za enovito kaznivo dejanje goljufije. S tem trenutkom, ko se je premoženje oškodovane družbe zmanjšalo in s svojimi denarnimi sredstvi ni mogla več razpolagati, nastane premoženjska škoda. Besedilo določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne dopušča uveljavljanja nasprotja med izrekom sodbe in listinami spisa. Komu se premoženjska korist v določeni višini odvzame, je sodišče dolžno v izreku sodne odločbe izrecno navesti in v obrazložitvi svojo odločitev natančno pojasniti. Z izvedbo hišne preiskave se posega v zasebnost uporabnikov stanovanja oziroma uporabnikov posameznih prostorov v stanovanju, zato je odločilno, da so slednji o izvedbi obveščeni in jim je dana možnost, da so pri hišni preiskavi navzoči. Vrhovno sodišče je že presodilo, da se podatek o lastn

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zaseg vozila ni bil protipraven. V trenutku zasega je obstajal utemeljen sum, da je bilo vozilo proti volji dejanskega lastnika (druge toženke) protipravno odtujeno in to na podlagi ponarejene listine o zaključku pogodbenega razmerja med leasingodajalcem in leasingojemalko. Obstajal je torej realen sum, da je bilo v zvezi z vozilom storjeno kaznivo dejanje, zaradi česar so policisti utemeljeno presodili, da utegne biti vozilo dokaz v kazenskem postopku in da bi bilo z njegovim zasegom nevarno odlašati (220. člen, 148. člen, 164. člen ZKP).

Če je bila pred novelo ZKP-J, ki je v 219.a členu uzakonila ukrep preiskave elektronskih naprav, opravljena preiskava elektronskih naprav, ki so bile zasežene na podlagi zakonite odredbe preiskovalnega sodnika za opravo hišne preiskave in zasege elektronskih naprav, iz predloga državnega tožilca in odredbe pa izhaja, da je bil preiskovalni sodnik seznanjen s tem, da se iščejo elektronske naprave, ki vsebujejo elektronske podatke, pomembne za dokazovanje v kazenskem postopku, je šteti, da je bila spoštovana zahteva po predhodnem sodnem nadzoru posega v tajnost občil oziroma pravice do zasebnosti iz 37. in 35. člena Ustave.

Glede na zavedanje o pravicah, ki jih ima kot osumljenec, prostovoljnost njegovega priznanja oziroma odsotnost policijske spodbude pri zbiranju obvestil, prvotno (pred poukom za rop) pridobljena obremenilna izjava obsojenca ni rezultat nedovoljene policijske taktike. Ker je bila po obsojenčevem priznanju izkazana verjetnost najdbe predmetov, povezanih s kaznivim dejanjem ropa, nedvomno pa je bil izpolnjen tudi dokazni standard (utemeljeni razlogi za sum) za izvedbo hišne preiskave zaradi tega kaznivega dejanja, bi policisti, če bi želeli v okviru hišne preiskave zakonito zaseči tudi predmete, povezane s kaznivim dejanjem ropa, morali z izvršitvijo že izdane odredbe počakati in sodišču predlagati izdajo nove (ali vsaj dopolnitev obstoječe) odredbe, ki bi dopuščala razširitev preiskave tudi zaradi iskanja predmetov, povezanih s kaznivim dejanjem ropa.

Upoštevanje dejstva, da zoper obsojenca teče drug kazenski postopek, predstavlja kršitev 2. odstavka 41. člena KZ v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP. Absolutna bistvena kršitev določb postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana le v primeru, če je bil obdolženec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek.

S tem, ko je preiskovalna sodnica pokazala priči fotografije, ni opravljala procesnega dejanja prepoznave, izjavo priče pa je sodišče presojalo v okviru presoje verodostojnosti izpovedbe priče kot celote.