VSRS Sodba I Ips 269/2000

Zahtevi zagovornice obs. I.K. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba glede dejanja pod točko II/2 izreka prvostopne sodbe in v odločbah o posamezni ter enotni kazni, odvzemu predmetov in stroških kazenskega postopka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

S sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 22.12.1999 je bil obs. I.K. spoznan za krivega kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena in nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ. Določeni sta mu bili posamezni kazni, za prvo dejanje štiri mesece zapora ter za drugo dejanje tri mesece zapora, nato pa po določbi 3. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen pet mesecev zapora.

Odločeno je bilo, da se ne prekliče pogojna obsodba, izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 04.12.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 07.04.1998. Po določbi 1.

odstavka 69. člena KZ je bila obsojencu odvzeta avtomatska pištola cal. 9 mm Parabellum s pripadajočim nabojnikom in dušilcem zvoka. Obsojencu je bilo naloženo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Z isto sodbo je bila zoper obsojenca po 2. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnjena obtožba zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ ter odločeno, da je ošk. Z.M. dolžna plačati stroške tega dela kazenskega postopka in povprečnino. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 09.06.2000 delno ugodilo pritožbi obsojenčeve zagovornice in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je obsojenca oprostilo plačila povprečnine, v ostalem pa zagovorničino pritožbo in v celoti obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je kot neutemeljeno tudi pritožbo ošk. Z.M. in potrdilo zavrnilni del prvostopne sodbe. Prav tako je zavrnilo kot neutemeljeno obsojenčevo pritožbo zoper sklep o izločitvi listin.

Obsojenčeva zagovornica, odvetnica D.Z. iz C., je dne 11.09.2000 priporočeno po pošti vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka.

Predlaga, da Vrhovno sodišče s sodbo ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in spremeni pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje oziroma podredno, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in sodbo višjega sodišča ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Glede kršitve kazenskega zakona ni mogoče pritrditi obsojenčevi zagovornici, da obsojenec ni storil kaznivega dejanja, ker hramba orožja ni kazniva in da je kaznivo dejanje zastaralo. Res je sicer od 23.04.1999 dalje z novelo KZ kazniva tudi hramba orožja, strožja pa je tudi zagrožena kazen za to kaznivo dejanje. Vendar obsojenec ni bil spoznan za krivega za hrambo orožja, ki prej res ni bila kazniva, ampak je iz izreka sodbe razvidno, da ga je sodišče spoznalo za krivega, ker je pridobil orožje, tak način izvršitve kaznivega dejanja pa je bil kazniv tudi pred novelo KZ. Tudi kršitev v zvezi s hišno preiskavo ni podana, ker je bila ta opravljena v stanovanju obdolženčeve matere, ki je bila v skladu z določili ZKP o tem obveščena, prisotni pa sta bili tudi dve priči. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo razlogov obsojenčeve zagovornice za preložitev obravnave in jo je o tem tudi obvestilo, zato v zvezi z njeno nenavzočnostjo na glavni obravnavi očitki niso utemeljeni.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti sicer neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s kaznivim dejanjem nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ. Obsojencu je očitano, da je protipravno pridobil strelno orožje, katerega promet posameznikom sploh ni dovoljen, s tem da je v prvi polovici leta 1996 pridobil avtomatsko pištolo cal. 9 mm Parabellum z dušilcem zvoka in z nabojnikom za 30 nabojev ter jo shranil na svojem domu. V času storitve tega kaznivega dejanja veljavna določba 1. odstavka 310. člena KZ je obsegala več izvršitvenih oblik, med njimi tudi protipravno pridobitev strelnega orožja in drugih snovi, katerih promet posameznikom sploh ni dovoljen ali je omejen. Res je, da je po

spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 23 z dne 08.04.1999), ki so začele veljati dne 23.04.1999, med ostalim mogoče storiti to kaznivo dejanje tudi s hrambo strelnega orožja, toda temeljni očitek obsojencu je v protipravni pridobitvi takšnega orožja, ne pa v njegovi hrambi. Ker je ta zakonski znak in vsi ostali v opisu dejanja tudi opredeljen s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, ni mogoče sprejeti trditve zahteve za varstvo zakonitosti, da dejanje, opisano v izreku pravnomočne sodbe, ni kaznivo dejanje in da je zaradi tega podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Z navedbo, da obsojencu ni bila dokazana protipravna pridobitev tega orožja, temveč samo njegovo posedovanje, pa zahteva nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ocenjuje, da je sodišče prekršilo obsojenčevo pravico obrambe, ker je v njegovi in zagovorničini nenavzočnosti opravilo glavno obravnavo dne 09.12.1999. Na tej glavni obravnavi je bil brez obrambe izveden dokaz z zaslišanjem izvedenca balistične stroke, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. S tem zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Dne 18.11.1999 je bila opravljena glavna obravnava, na kateri sta bila navzoča zagovornica in obsojenec. Glavna obravnava je bila preložena na dne 09.12.1999 ob 11.00 uri. Slednje sta oba vzela v vednost, poučena pa sta tudi bila, da pisnih vabil ne bosta prejela. Obsojenec je bil poučen tudi na možnost sojenja v nenavzočnosti, zagovornica pa tudi, da glavna obravnava kljub njeni nenavzočnosti ne bo preložena. Obsojenec in zagovornica sta pouk in opozorila tudi podpisala. Dne 07.12.1999 je sodišče prve stopnje sprejelo prošnjo zagovornice za preložitev glavne obravnave z utemeljitvijo, da ima dne 09.12.1999 narok za zaslišanje obdolženca v priporni zadevi pri Okrožnem sodišču v Celju. Prošnji je priložila fotokopijo obvestila navedenega sodišča. Z dopisom z dne 08.12.1999 je sodišče prve stopnje zagovornici sporočilo, da njeni prošnji ni ugodilo in da glavna obravnava ne bo preložena. Dne 09.12.1999 je sodišče opravilo glavno obravnavo kljub nenavzočnosti obsojenca in zagovornice.

Zaslišalo je izvedenca F.S., ki je vztrajal pri podanem pisnem izvidu in mnenju in podal dodatna pojasnila v zvezi z značilnostmi pištole. Glavno obravnavo je sodišče preložilo na dne 22.12.1999, ki sta ji prisostvovala obsojenec in zagovornica. Po tej glavni obravnavi je odločilo o zadevi. Glede na takšno postopanje sodišča so bili izpolnjeni pogoji, ki jih določata 1. in 2. odstavek 442. člena ZKP, da se je opravila glavna obravnava dne 09.12.1999 v nenavzočnosti obsojenca in njegove zagovornice. Glede na to sodišče ni prekršilo obsojenčeve pravice do obrambe. Sicer pa tudi zahteva za varstvo zakonitosti izraža zgolj mnenje, da je izvedba glavne obravnave v nenavzočnosti obsojenca in zagovornice vplivala na zakonitost sodbe, ne da bi v tej smeri navedla konkretne razloge.

Zahteva za varstvo zakonitosti pa utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Trdi, da je bila hišna preiskava opravljena v nasprotju z zakonskimi določbami ter opozarja, da pri tem preiskovalnem dejanju ni bil navzoč obsojenec, čeprav se je odredba glasila nanj. O hišni preiskavi obsojenec ni bil obveščen in tako ni imel možnosti sodelovati pri njeni izvedbi ter si vzeti zagovornika v skladu z zakonom.

V tej zadevi je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju z odredbo z dne 12.04.1996 na predlog UNZ C. - UKS C. odredil hišno preiskavo stanovanjske hiše v C. ulici v R.S. z navedbo, da gre za hišo last obs. I.K., in osebnih vozil, ki jih uporablja. V obrazložitvi odredbe je preiskovalni sodnik med drugim navedel, da določbe 214. in 215. člena ZKP dovoljujejo hišno preiskavo stanovanja in drugih prostorov obdolženca, če je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi teh prostorov odkriti predmete, ki so pomembni za kazenski postopek. Kot je razvidno iz zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča so hišno preiskavo stanovanjske hiše v R.S., C. ulica, opravili delavci UNZ C. - UKS C. Odredbo o hišni preiskavi so po 2. odstavku 215. člena ZKP vročili obsojenčevemu očetu K.K. Glede na vsebino zapisnika in ostale podatke kazenskega spisa je mogoče zaključiti, da navedena stanovanjska hiša ni last obsojenca, pač pa ima v njej stalni stanovanjski prostor. V skladu z določbami 3. odstavka 216. člena ZKP je bila pri hišni preiskavi zagotovljena navzočnost dveh polnoletnih oseb kot prič. Po podatkih zapisnika o izvedbi hišne preiskave in zapisnika o zasegu predmetov so delavci UNZ C. - UKS C. preiskali tudi obsojenčevo sobo in v njej našli predmetno pištolo.

Med človekove pravice in temeljne svoboščine Ustava Republike Slovenije uvršča tudi nedotakljivost stanovanja (36. člen Ustave), pri čemer določa, pod katerimi pogoji je mogoče proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje in v druge tuje prostore ter jih preiskovati. V skladu z ustavnimi določbami tudi določbe Zakona o kazenskem postopku o hišni preiskavi podrobno urejajo pogoje za njeno odreditev in izvedbo v členih od 214 do 218. Po določbah 3. odstavka 36. člena Ustave in 1. odstavka 216. člena ZKP ima pravico biti navzoč pri hišni preiskavi tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik. Glede na takšne določbe je treba v vsakem posameznem primeru ugotoviti, ali bivalni prostor oziroma bivalni prostori, ki jih uporablja prizadeta oseba, predstavljajo njegovo stanovanje. Pojem stanovanja je sicer opredeljen v Stanovanjskem zakonu (Uradni list RS, št. 18/91 in dr.), toda v kazenskopravnem pomenu je pojem stanovanja širši, kot ga določa navedeni zakon. Glede na to je treba šteti, da je stanovanje vsak prostor, ki je namenjen bivanju in predstavlja zasebni življenjski prostor določene osebe. Stanovalec takšnega prostora uživa varstvo ustavnih svoboščin do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Na podlagi podatkov kazenskega spisa je mogoče zanesljivo zaključiti, da obsojenčeva soba v C. ulici v R.S., kjer ima tudi stalno prebivališče, predstavlja njegovo stanovanje, glede katerega uživa ustavno zajamčeno varstvo v nakazanem smislu. V takšnem položaju bi bilo treba v skladu z določbo 1. odstavka 216. člena ZKP omogočiti obsojencu uveljavitev pravice, da je sam navzoč pri hišni preiskavi, ali da je navzoč njegov zastopnik. Podatki, ki zadevajo izvedbo odredbe o hišni preiskavi, ne dajejo podlage za sklepanje, da je obsojencu takšna možnost bila dana. Iz njih namreč ne sledi, da je bila odredba o hišni preiskavi vročena obsojencu, prav tako niso razvidne okoliščine, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče obvestiti o tem preiskovalnem dejanju ali okoliščine, ki bi narekovale preiskavo ob pogojih določbe 4. odstavka 215. člena ZKP.

V 219. členu ZKP je določeno, da sodišče med drugim ne sme opreti svoje odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s hišno preiskavo, ki je bila opravljena brez oseb, ki morajo biti navzoče pri preiskavi (1. in 3. odstavek 216. člena ZKP). V obravnavani zadevi je bila hišna preiskava opravljena v nasprotju s 1. odstavkom 216. člena ZKP, ker obsojencu, čigar stanovanje se je preiskovalo, ni bila omogočena pravica navzočnosti pri njeni izvedbi. S tako opravljeno hišno preiskavo je v nasprotju z navedeno določbo, torej na nezakonit način bil pridobljen dokaz. V takem položaju bi sodišče moralo v skladu z določbami 1. odstavka v zvezi s 4. odstavkom 83. člena ZKP iz spisa izločiti zapisnik o opravljeni hišni preiskavi in ob njeni izvedbi najdeno pištolo. Ker to ni bilo storjeno in ker se sodba opira na dokaz, ki ni bil pridobljen na zakonit način, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo zahtevi zagovornice obs. I.K. in izpodbijano pravnomočno sodbo glede kaznivega dejanja, opisanega pod točko II/2 izreka prvostopne sodbe ter v odločbah o posamezni, za to kaznivo dejanje določeni kazni in enotni kazni ter odvzemu predmetov in stroških kazenskega postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 426. člena ZKP). Sodišče bo v ponovljenem sojenju postopalo po določbah 1. v zvezi s 4. odstavkom 83. člena ZKP in nato o zadevi vnovič odločilo.