VSRS Sklep II Ips 722/2003

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Sodišče prve stopnje je sprva na tretji javni dražbi dne 2.3.2001 prodane nepremičnine dolžnika domaknilo J. K. kot kupcu, ki je ponudil najvišjo ceno. Ker slednji v določenem roku (niti pozneje) ni položil kupnine, je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 5.9.2001 razveljavilo prodajo in na novi tretji javni dražbi dne 30.10.2001 dolžnikove nepremičnine domaknilo edinemu ponudniku J. d.o.o. (hkrati tudi upniku, ki je v tem postopku predlagal izvršbo in h kateri so po 171. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju pristopili še ostali upniki). Na tem naroku za prodajo nepremičnin na tretji javni dražbi je pravkar imenovani upnik in kupec predlagal, da se ga "oprosti položitve kupnine do dneva razdelitvenega naroka". Temu predlogu je sodišče prve stopnje ugodilo tako, kot je oblikovan, s sklepom (o domiku) z dne 19.12.2001, ki je postal pravnomočen 4.1.2002, in se s tem v zvezi sklicevalo na smiselno uporabo 191. člena v povezavi z 207. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju. Nato je sodišče prve stopnje s sedaj že prav tako pravnomočnim sklepom z dne 21.1.2002 domaknjene nepremičnine izročilo kupcu J. d.o.o. in izreklo, da bo po pravnomočnosti na dolžnikovih nepremičninah vknjižena lastninska pravica v njeno korist, na dne 8.10.2002 opravljenem razdelitvenem naroku pa je med drugim ugotovilo, da kupec in upnik J. d.o.o. ni položila kupnine do dneva razdelitvenega naroka (niti na njem) - kot ji je bilo naloženo s pravnomočnim sklepom z dne 19.12.2001. Zato je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 8.10.2002 razveljavilo prodajo nepremičnin kupcu J. d.o.o. (III. točka izreka) sklicujoč se na določbe 59. člena Obligacijskega zakonika z obrazložitvijo, da do prodaje ni prišlo, ker se odložni pogoj ni izpolnil in da je zato treba uporabiti določbo tretjega odstavka 191. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Z istim sklepom je sodišče prve stopnje tako odločilo le o razdelitvi varščine J. K. (javna dražba z dne 2.3.2001), saj česa drugega, namenjenega delitvi, ni bilo na razpolago. Iz varščine je do višine njenega celotnega zneska poplačalo del terjatve upnice J. d.o.o. iz naslova izvršilnih stroškov, medtem ko so ostale nepoplačane presežna terjatev te upnice in v celoti terjatve preostalih upnikov.

Sodišče druge stopnje je pritožbo upnice J. d.o.o. zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 8.10.2002 zavrnilo iz z njo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero izpodbija pravnomočni sklep v delu glede odločitve o razveljavitvi prodaje nepremičnin pod III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, potrjene tudi v tem delu s sklepom sodišča druge stopnje. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 387. člena Zakona o pravdnem postopku uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena istega zakona, ki je po mnenju vrhovnega državnega tožilstva podana, ker sodišči prve in druge stopnje nista uporabili tretjega odstavka 329. člena Zakona o pravdnem postopku, zaradi česar sta napačno uporabili določbo tretjega odstavka 191.

člena Zakona o izvršbi in zavarovanju v njeni procesni in materialnopravni vsebini, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve; po 2. točki prvega odstavka 387. člena Zakona o pravdnem postopku pa uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, ki naj bi jo sodišči prve in druge stopnje zagrešili s tem, ko nista uporabili določbe drugega odstavka 191. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, prav tako pa tudi ne določbe 8. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki je veljal v času izdaje sklepa sodišča prve stopnje. V zahtevi za varstvo zakonitosti je dodatno pojasnjeno, da je vložena zaradi razjasnitve vprašanja, ali je v primeru oprostitve položitve kupnine na podlagi drugega odstavka 191. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju le-ta poplačana s terjatvijo upnika - kupca. Vrhovno državno tožilstvo očita sodišču prve stopnje, da je kljub temu, da se je prvi upnici pozneje pridružilo še več upnikov, s sklepom o domiku z dne 19.12.2001 na podlagi drugega odstavka 191. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju oprostilo prvo upnico položitve kupnine do razdelitvenega naroka. Ker je ta sklep postal 4.1.2002 pravnomočen, bi ga morali sodišči prve in druge stopnje pri izdaji izpodbijanih sklepov upoštevati. Ne gre namreč za sklep procesnega vodstva, temveč za meritorno odločitev o predlogu kupca - upnice, naj jo sodišče oprosti položitve kupnine do višine njene terjatve (tretji odstavek 329. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju). Po določbi drugega odstavka 191. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju je lahko kupec, ki je edini upnik, oproščen položitve kupnine do višine zneska, ki bi mu pripadal po sklepu o poplačilu, pri čemer zakon ne postavlja časovne omejitve. Smisel te oprostitve je torej v poplačilu kupnine z upnikovo terjatvijo. Zaradi tega bi moralo sodišče v obravnavanem primeru na razdelitvenem naroku ugotoviti višino celotne terjatve prve upnice v odnosu do kupnine ter ob upoštevanju določb 98. člena v povezavi z določbami 197. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju na podlagi 207. in 208. člena istega zakona odločiti o poplačilu upnikov, ne pa razveljaviti prodaje po tretjem odstavku 191. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Z razveljavitvijo prodaje dolžnikovih nepremičnin, ki so bile že pravnomočno izročene kupcu - prvi upnici, pa sta sodišči v nasprotju z določbo 8. člena tedanjega Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij v povezavi s 33. členom Ustave Republike Slovenije posegli v ustavno varovano lastninsko pravico, ki jo je na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnin z dne 21.1.2002, torej na izviren način, pridobila prva upnica. Vrhovno državno tožilstvo predlaga razveljavitev sklepov sodišč obeh stopenj v izpodbijanem delu pravnomočne odločitve in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila po določbi 375. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 do 75/2002) vročena strankam tega postopka, ki nanjo niso odgovorile.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Očitek vrhovnega državnega tožilstva sodišču prve stopnje, da ob izdaji izpodbijanega dela sklepa z dne 8.10.2002 (III. točka njegovega izreka) ni upoštevalo tedaj že pravnomočnega sklepa (o domiku) z dne 19.12.2001 v delu odločitve o oprostitvi upnice (in hkrati kupca) J. d.o.o. "položitve kupnine do razdelitvenega naroka" in da je s tem kršilo določbo tretjega odstavka 329. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, je neutemeljen, spričo zavzemanja vrhovnega državnega tožilstva za nujnost upoštevanja pravnomočnega sklepa z dne 19.12.2001 o oprostitvi položitve kupnine do razdelitvenega naroka pa tudi protisloven. Sodišče prve stopnje je namreč ta pravnomočen sklep upoštevalo in prav nanj izrecno oprlo izpodbijano odločitev v sklepu z dne 8.10.2002 o razveljavitvi prodaje - ob nadaljnji dejanski ugotovitvi, da kupec J. d.o.o. do dneva razdelitvenega naroka in tudi na samem razdelitvenem naroku dne 8.10.2002 kupnine ni položila (glej zadnji odstavek na 4. strani sklepa sodišča prve stopnje z dne 8.10.2002). Odgovor na vprašanje pravilnosti takšne odločitve pa je odvisen od opredelitve pravne narave zgoraj povzetega dela pravnomočnega sklepa sodišča prve stopnje z dne 19.12.2001.

Upoštevanje slednjega sklepa na način, za katerega se zavzema vrhovno državno tožilstvo, bi po mnenju iz zahteve za varstvo zakonitosti (oprto na izhodišče o smislu oprostitve plačila kupnine prav v poplačilu oziroma "pobotanju" kupnine z upnikovo terjatvijo)

narekovalo sodišču prve stopnje v obravnavanem primeru dolžnost, da na razdelitvenem naroku ugotovi višino celotne terjatve prve upnice v razmerju do kupnine ter da ob upoštevanju določb 98. člena v povezavi z določbami 197. člena ZIZ na podlagi 207. in 208. člena istega zakona odloči o poplačilu upnikov - ne pa da je razveljavilo prodajo po tretjem odstavku 191. člena ZIZ. Temu mnenju bi bilo mogoče pritrditi, če bi bila prva upnica kot kupec v resnici oproščena položitve kupnine v pomenu določbe drugega odstavka 191. člena ZIZ. Smisel te določbe je res v učinku oprostitve položitve kupnine, ki je enak učinku pobota upnikove oz. kupčeve terjatve (v celoti ali deloma) s kupnino. Pobot pa je eden izmed načinov prenehanja terjatve, ki že pojmovno implicira učinek trajnosti in s tem hkrati izključuje možnost časovne omejitve - začasnosti učinka (v obravnavanem primeru "... do razdelitvenega naroka"). Na to je ob sklicevanju na določbo drugega odstavka 191. člena ZIZ smiselno opozorjeno tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti - vključno z opozorilom na možnost uporabe te določbe le v primeru, ko je kupec edini upnik.

Vendar je v obravnavanem primeru pomembno, da prva upnica kot kupec v tem postopku ni nikoli predlagala oprostitve položitve kupnine v pomenu določbe drugega odstavka 191. člena ZIZ. S takim predlogom niti ne bi mogla uspeti preprosto že iz razloga, ker ni edini upnik. Sicer pa na naroku za prodajo nepremičnine na tretji javni dražbi dne 30.10.2001 (glej list št. 131) ni predlagala oprostitve položitve kupnine do višine zneska, ki bi ji pripadal po sklepu o poplačilu (čeprav njena terjatev ni dosegla zneska kupnine), niti ni predlagala trajne oprostitve plačila kupnine v smislu že pojasnjenih učinkov pobota, temveč je predlagala, "da se jo oprosti položitve kupnine do dneva razdelitvenega naroka." Takemu njenemu predlogu je sodišče prve stopnje s sedaj že pravnomočnim sklepom z dne 19.12.2001 ugodilo točno tako, kot je bil postavljen: prvo upnico je "oprostilo položitve kupnine do razdelitvenega naroka." To pa ni sklep v pomenu določbe drugega odstavka 191. člena ZIZ, temveč sklep o določitvi roka kupcu za položitev kupnine. Ker ta rok po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje ni bil spoštovan, je nujno nastopila posledica, predvidena z določbo tretjega odstavka 191. člena ZIZ - to je razveljavitev prodaje. Na tem mestu naj bo še omenjeno, da med določbama drugega in tretjega odstavka 191. člena ZIZ ni neke organske povezanosti, saj regulirata povsem različni situaciji.

Pravkar obrazloženo pomeni, da je izpodbijana odločitev pravilna in da tudi ni posledica neupoštevanja pravnomočnega sklepa z dne 19.12.2001 (v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljan očitek kršitve določbe tretjega odstavka 329. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) - temveč ravno obratno.

V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava, uveljavljano z očitkom sodiščema prve in druge stopnje o kršitvi določb 8. člena ob izdaji sklepa sodišča prve stopnje veljavnega Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij in 33. člena Ustave Republike Slovenije, pa velja poudariti, da izpodbijani sklep nima neposrednih stvarnopravnih učinkov, zatrjevanih v zahtevi za varstvo zakonitosti (primerjaj z določbo 193. člena ZIZ). Ti učinki so nastopili s pravnomočnim sklepom o izročitvi nepremičnine kupcu, izdanim še pred položitvijo kupnine, vendar ta sklep ni predmet izpodbijanja in se z vprašanjem njegove pravilnosti v tem postopku z izrednim pravnim sredstvom ni bilo mogoče ukvarjati.

Ker se po obrazloženem izkaže, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljani izpodbojni razlogi niso podani (prvi odstavek 391. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), jo je bilo treba na podlagi določbe 378. člena v zvezi z drugim odstavkom 392. člena ZPP ter v zvezi s 15. členom ZIZ kot neutemeljeno zavrniti.