197. člen ZIZ

V skladu z drugim odstavkom 201. člena ZIZ lahko dolžnik terjatev upnika na razdelitvenem naroku izpodbija le, če terjatve ni mogel izpodbijati z drugimi izvršilnimi sredstvi med izvršilnim postopkom. Glede na to da je dolžnik zadevna plačila neuspešno uveljavljal že med postopkom, z ugovori po izteku roka, ta pogoj v obravnavani zadevi ni izpolnjen, kar je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje pa k temu še dodaja, da se dokazila, ki jih je dolžnik na razdelitvenem naroku predložil v zvezi s plačili terjatev upnika v vodilni in pristopljeni zadevi, nanašajo na obdobje pred izdajo sklepov o izvršbi v vodilni zadevi I 357/20211 in pristopljeni zadevi I 419/2021, zaradi česar bi, če upnika plačil morebiti ne bi upoštevala že ob vložitvi predlogov za izvršbo, lahko dolžnik navedbe o teh plačilih podal že v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi (razlogov, da tega brez svoje krivde morebiti ni mogel storiti, dolžnik v pritožbi ni zatrjeval), medtem ko na razdelitvenem naroku glede na določbo drugega odstavka 201. člena ZIZ teh plačil ne more več uveljavljati.

Zgolj zato, ker je bila cenitev iz drugega sodnega postopka uporabljena za ugotovitev vrednosti nepremičnin v izvršilnem postopku, stroški, ki so udeležencu tistega postopka v zvezi s cenitvijo nastali, ne postanejo stroški izvršilnega postopka, v katerem je bila cenitev uporabljena, in ne pomenijo stroškov, za katere velja prednostni vrstni red poplačila po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ.

Tretji odstavek 189. člena ZIZ določa, da ko je dražba končana, sodišče ugotovi, kateri ponudnik je ponudil najvišjo ceno in razglasi, da je temu ponudniku domaknjena nepremičnina, šesti odstavek istega člena pa, da o domiku nepremičnine izda sodišče sklep, ki ga vroči vsem, katerim je vročilo odredbo o prodaji, ter vsem udeležencem dražbe. Zoper sklep o domiku ni pritožbe. Nepravilnosti pri dražbi se lahko uveljavljajo v pritožbi zoper sklep o izročitvi nepremičnine kupcu. Zakonski določbi s tem nalagata obveznost sodišču izdati sklep o domiku po končani dražbi, pri čemer pa zakon ne določa natančnega roka, do katerega je potrebno izdati sklep, vsekakor pa pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine. Bistvo izdaje sklepa o domiku je torej seznanitev strank in ponudnika o dani najugodnejši ponudbi, pri čemer pa ne vzdržijo pritožbene trditve, da v primeru, ko sodišče ne izda sklepa o domiku, rok za plačilo kupnine še ni mogel začeti teči. Dolžnost sodišča je, da izda sklep o domiku, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo. Pravilnik o objavah prodaj v spletnem iskalniku in spletnih javnih dražbah v izvršilnih postopkih (v nadaljevanju Pravilnik, veljaven od 7. 1. 2

Pritrditi je pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo pooblastilo, ko je samo odmerilo davek. To je v izključni domeni davčnega organa (drugi odstavek 14. člena ZDPN-2). Sodišče je dolžno ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za nastanek davčne obveznosti, kot vrsto nepremičnine, davčni status udeležencev, in na podlagi teh dejstev pridobiti odločbo o odmeri davka na promet nepremičnin od davčnega organa. Šele na podlagi pravnomočne odločbe davčnega organa, v kateri je določen točen znesek davka, sodišče kupcu (v obravnavanem primeru edinemu upniku oproščenemu položitve kupnine) naloži plačilo davka.

V drugem odstavku 191. člena je določeno, da je upnik, ki je edini kupec, lahko oproščen položitve kupnine. To pomeni, da kupec, ki ni edini upnik ne more biti oproščen položitve kupnine, četudi je, tako kot poudarja pritožnik, prvi v vrsti za poplačilo med neprivilegiranimi terjatvami. Drugi odstavek 191. člena ZIZ je tako jasen in nedvoumen, da ga ni mogoče razlagati drugače, kot le gramatikalno. Zakonska določba, da lahko oprostitev položitve kupnine upnik, ki je kupec predlaga le, če je edini upnik, ne pušča nobenega dvoma, kaj je pomen tega pravila. Beseda edini je namreč enopomenska. Poleg tega je potrebno upoštevati tudi sam namen tega pravila. Namen pravila drugega odstavka 191. člena ZIZ je varstvo drugih upnikov, ki imajo tudi pravico do poplačila iz prodane nepremičnine. Eden od namenov zakona za določbo drugega odstavka 191. člena ZIZ je v tem, da lahko potem, ko je nepremičnina prodana, drugi upnik in tudi dolžnik izpodbija terjatev upnika, ki je nepremičnino kupil, in lahko uspejo v pravdnem postopku, kar pomeni, da upnik, ki ima sicer v trenutku prodaje najboljši vrstni red poplačila, ne bo poplačan. Do odločitve sodišča prve stopnje je rok za položitev kupn

Ob izkazani domnevni bazi v zvezi s trajnejšo nelikvidnostjo obramba glede večje vrednosti dolžnikovega premoženja od obveznosti do upnikov ni relevantna. Upniki insolventnosti niso utemeljevali z morebitno dolgoročno plačilno nesposobnostjo dolžnika (1. točka tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP), temveč so predlog za začetek stečajnega postopka oprli na domnevo trajnejše nelikvidnosti, ki je glede na dolžnikov skupni dolg in redne prejemke podana ter je tudi ni mogoče izpodbiti s sklicevanjem na obstoj oziroma vrednost dolžnikovega nepremičnega (nelikvidnega) premoženja. Izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga upnikov za začetek postopka osebnega stečaja je kljub temu pravilen iz drugih razlogov. Verjetno izkazane terjatve praktično v celoti izvirajo iz zakonite preživnine za mladoletne otroke, ki so v postopku osebnega stečaja opredeljene kot prednostne terjatve. Te se iz splošne razdelitvene mase poplačajo pred navadnimi in podrejenimi terjatvami (prvi odstavek 390. člena ZFPPIPP in prvi odstavek 359. člena v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP), zanje pa se tudi ne uporabljajo določbe 131., 132., 280. in 281. člena ZFPPIPP, ki urejajo nedovoljenost izvršbe in zav

V tej zadevi je odločilno: da toženka v izvršbi izterjuje neobstoječ dolg, oziroma da je do pravnomočnega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine prišlo zaradi zlorabe formaliziranega postopka izvršbe. Ker toženkino ravnanje (in ravnanje tožničinega dolžnika) na podlagi pravil izvršilnega postopka ni bilo sankcionirano, je treba tožničin pravni položaj varovati s paulijansko tožbo.

Sodišče druge stopnje meni, da so ostali, s sklepom določeni stiki, ob minimalni razumskosti in zmožnosti dogovarjanja sicer dovolj določljivi. Ker pa oče v pritožbi izpostavlja, da "opustitev konkretizacije odpira prostor za arbitrarnost in nadaljevanje konfliktov med staršema", kar gotovo ni v korist sinov udeležencev, je sodišče druge stopnje sledilo pritožbi in določilo konkretne dneve stikov med tedenskimi počitnicami ter jasno opredelilo tudi stike v poletnih počitnicah.

ZIZ v okviru 180. člena, ki ureja možnost ustavitve izvršbe na predlog upnika zemljiškega dolga, ne vsebuje posebnih določb, ki bi urejale postopek v primeru oporekanja obstoju (nastanku) terjatve upnika zemljiškega dolga. V nasprotju s prepričanjem pritožnika po presoji sodišča druge stopnje odločanje o tem vprašanju presega okvir presoje verjetne višine poplačila izvršilnega upnika in na to vezane presoje smotrnosti prodaje, ki jo izvršilno sodišče opravi na podlagi tretjega odstavka 180. člena ZIZ. Ker pa gre za položaj, ki se v bistvenih lastnostih ujema s položajem iz prvega odstavka 201. člena ZIZ in v katerem je treba tako izvršilnemu upniku kot upniku zemljiškega dolga zagotoviti enako pravno varstvo kot v položaju iz prvega odstavka 201. člena ZIZ, je treba tudi za postopek odločanja o obstoju terjatve upnika zemljiškega dolga, ki predlaga ustavitev izvršbe po 180. členu ZIZ, analogno uporabiti določbe 201. in 202. člena ZIZ. Če je odločitev o obstoju izpodbijane terjatve upnika zemljiškega dolga odvisna od spornih dejstev, izvršilno sodišče v skladu z izrecno določbo 202. člena ZIZ o tem ni pristojno odločiti samo, ampak mora upnika, ki izpodbija terjatev, napotiti, na

Vsa delna plačila so temeljila na sodnih sklepih - zoper vsakega od teh je imel tožnik v postopku (izvršilnem ali stečajnem) na voljo pravno sredstvo. Morebitna nestrinjanja z zneski poplačil bi tožnik tako lahko uveljavljal že bodisi v izvršbi bodisi v stečaju, a pritožbe (ugovora) ni vložil. Glede sklepa o utesnitvi, glede katerega pritožba navaja, da bi bil izdan v stečaju, če bi tožena stranka obvestila o prejetem plačilu iz izvršbe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v stečajnem postopku takega sklepa sodišče v nasprotju z izvršilnim postopkom ne izda, ampak se morebitna delna plačila upoštevajo pri končni delitvi. Kot je razvidno iz spisa in e-korespondence med stečajno upraviteljico in toženo stranko, je bil očitno to tudi razlog, da se je stečajna upraviteljica obrnila na toženo stranko (stečajnega upnika), da posreduje izračun odprte terjatve.

Upnik je z zaznambo izvršbe na predmetnih nepremičninah pridobil položaj zastavnega upnika s prvim vrstnim redom za poplačilo tako, da bi upniku, ki je hkrati edini upnik, po sklepu o poplačilu, pripadal celoten znesek kupnine za prodane nepremičnine. Sodišče je zato upnika, poleg varščine, pravilno oprostilo tudi plačila celotne kupnine, razen zneska ki odpade na promet nepremičnin, ob upoštevanju prednostne terjatve.

Iz kupnine za prodano nepremičnino vodilni upnik ne more prejeti poplačila stroškov za delo izvršitelja v premičninski izvršbi in za nadaljevanje izvršbe z rubežem denarne terjatve. Prvi odstavek 208. člena ZIZ sicer res določa, da o poplačilu upnikov in drugih oseb, ki uveljavljajo pravico do poplačila ter o resničnosti izjave iz četrtega odstavka 189. člena tega zakona, odloči sodišče s sklepom po opravljenem naroku. Pri tem upošteva stanje, kot izhaja iz spisov in iz zemljiške knjige, ter stanje, ki ga je ugotovilo na naroku. Vendar to ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje namesto stranke iskati po spisu in zemljiški knjigi, ali ima njena priglašena terjatev dvakrat vknjiženo hipoteko v zemljiški knjigi in ali ima katera vknjižba hipoteke boljši vrstni red, kot ga je zatrjevala v prijavi terjatve. To je stvar skrbnosti stranke. Zaradi nezatrjevanega boljšega vrstnega reda terjatve osmega upnika ostali upniki, konkretno drugi upnik, ki je bil delno poplačan z izpodbijanim sklepom, niso mogli na razdelitvenem naroku prerekati do takrat zatrjevanega vrstnega reda osmega upnika.

Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da mora v skladu s 191. ZIZ kupec položiti kupnino v roku, ki je določen v odredbi o prodaji in to ne glede na to, kdaj je izdan sklep o domiku, in da ker pritožnik ni plačal kupnine v roku, določenemu v 9. točki odredbe o prodaji, to je v 30. dneh od spletne javne dražbe, nastopijo pravne posledice iz drugega odstavka 191. člena ZIZ. Navedeno velja tudi v primeru, če je opravljena spletna javna dražba, saj 188.a člen ZIZ določa, da če se nepremičnina prodaja na spletni javni dražbi, se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o javnih dražbah, razen drugega odstavka 186. člena tega zakona in če ni v tem členu določeno drugače. Ker v tem členu, torej 188.a ZIZ, ni določeno drugače, velja prvi odstavek 191. člena ZIZ, da mora kupec položiti kupnino v roku, ki je določen v odredbi o prodaji in drugi odstavek 191. člena ZIZ, ki določa, da če kupec v določenem roku ne položi kupnine, se mu položena varščina ne vrne, ampak razdeli v skladu s 197. in 189. členom tega zakona, sodišče pa lahko na predlog upnika in glede na okoliščine prodaje pozove na plačilo kupnine drugega oziroma naslednje najboljše kupce, ki v to privolijo.

Upnik ali kdo drug, ki ima pravico biti poplačan iz kupnine, lahko izpodbija terjatev drugega upnika, njeno višino in vrstni red, po katerem ima ta pravico do poplačila, kolikor to vpliva na njegovo poplačilo. Izvršilni upnik A. d. d. je po pooblaščencu na razdelitvenem naroku prerekal terjatev zastavnega upnika B. d. d., in sicer jo je prerekal kot zastarano terjatev.

Po določilu drugega odstavka 198. člena v zvezi z 2. točko 196. člena ZIZ se terjatve, ki so zavarovane z zastavno pravico in zemljiškim dolgom, poplačajo, če so bile priglašene najpozneje na razdelitvenem naroku. Drugače pa velja za izvršilne upnike, saj le-tem terjatve v postopku prodaje nepremičnine ni treba priglasiti. Treba je namreč upoštevati, da je za upnike, ki so stranke postopka, sodišče vezano na pravnomočni sklep o izvršbi in v njem opredeljeno terjatev upnika. Sodišče jo mora v fazi poplačila upoštevati po uradni dolžnosti in ne šele na zahtevo (priglasitev) upnika. Upnik že s predlogom za izvršbo poda zahtevo za sodno varstvo, da se poplača v predlogu navedena terjatev s prisilnimi sredstvi, iz kupnine na javni dražbi prodanih nepremičnin. Zahteva po vnovičnem uveljavljanju terjatve na razdelitvenem naroku bi pomenila zanikanje upnikove pravnomočno pridobljene pravice do sodnega varstva v izvršilnem postopku. Pritožbeno stališče, da pritožniku kot zastavnemu upniku svoje terjatve niti na razdelitvenem naroku ni bilo treba priglasiti, češ da je terjatev priglasil že s predlogom za izvršbo, ni pravilno. Pritožnik je sicer v zadevi In 1275/2015 res pridobil pra

Pritožbeno sodišče dolžnikoma uvodoma pojasnjuje, da jima sodišče prve stopnje v točkah III in IV izreka izpodbijanega sklepa ni naložilo plačila davka, ampak je odločilo, da se tam navedeni zneski davkov poplačajo iz kupnine dobljene s prodajo nepremičnine, kar je v skladu z 2. točko prvega odstavka 197. člena ZIZ. Navedene zneske bo po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa poravnalo sodišče, kot izhaja iz točke VII izreka. Glede pritožbenih navedb o izločitvi ostalih upnikov pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da jih v obravnavani zadevi ni mogoče poplačati, saj kupnina za to ne zadošča.

Trditve o dogovarjanju med dražitelji ostajajo na ravni domnev. Dopolnitev dokaznega postopka z zaslišanjem dražiteljev oziroma ponudnikov na dražbi ni potrdila tožničinih trditev o sklenjenem dogovoru med njimi, s tem pa tudi ne, da je prišlo do zlorabe izvršbe in prodaje v korist toženke, ki je na ta način pridobila lastninsko pravico po izklicni ceni. Iz zapisnika o dražbi z dne 6. 5. 2015 izhaja, da je sodišče pri vodenju dražbenega postopka ravnalo skladno z določbami ZIZ, tudi kar se tiče odmora.

Drugi odstavek 191. člena ZIZ je tako jasen in nedvoumen, da ga ni mogoče razlagati drugače, kot le gramatikalno. Zakonska določba, da lahko oprostitev plačila kupnine kupec in upnik predlaga le, če je edini upnik, ne pušča nobenega dvoma, kaj je pomen tega pravila. Beseda „edini“ je namreč enopomenska. Namen pravila drugega odstavka 191. člena ZIZ je varstvo drugih upnikov, ki imajo tudi pravico do poplačila iz prodane nepremičnine. Če bi bil kupec – eden od več upnikov oproščen plačila kupnine, bi namreč ostali upniki ostali brez poplačila svojih terjatev, in to celo ne glede na njihov morebitni boljši vrstni red od kupčevega. Res bi šlo za oprostitev plačila kupnine le nad zneskom, ki presega predvidene stroške postopka in morebitne prednostne terjatve, kot navaja pritožba, vendar je treba upoštevati, da je treba zagotoviti tudi varstvo drugim (zastavnim) upnikom.

Določb 197. člena ZIZ ni mogoče razlagati tako, da imajo vsi izvršilni stroški vseh upnikov avtomatično prednost pri poplačilu, pač pa v to kategorijo prednostnega poplačila sodijo le tisti stroški, ki so bili potrebni za opravo konkretne nepremičninske izvršbe.