207. člen ZIZ

Iz kupnine za prodano nepremičnino vodilni upnik ne more prejeti poplačila stroškov za delo izvršitelja v premičninski izvršbi in za nadaljevanje izvršbe z rubežem denarne terjatve. Prvi odstavek 208. člena ZIZ sicer res določa, da o poplačilu upnikov in drugih oseb, ki uveljavljajo pravico do poplačila ter o resničnosti izjave iz četrtega odstavka 189. člena tega zakona, odloči sodišče s sklepom po opravljenem naroku. Pri tem upošteva stanje, kot izhaja iz spisov in iz zemljiške knjige, ter stanje, ki ga je ugotovilo na naroku. Vendar to ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje namesto stranke iskati po spisu in zemljiški knjigi, ali ima njena priglašena terjatev dvakrat vknjiženo hipoteko v zemljiški knjigi in ali ima katera vknjižba hipoteke boljši vrstni red, kot ga je zatrjevala v prijavi terjatve. To je stvar skrbnosti stranke. Zaradi nezatrjevanega boljšega vrstnega reda terjatve osmega upnika ostali upniki, konkretno drugi upnik, ki je bil delno poplačan z izpodbijanim sklepom, niso mogli na razdelitvenem naroku prerekati do takrat zatrjevanega vrstnega reda osmega upnika.

Na podlagi zgoraj citiranih določb ZIZ lahko torej dolžnik terjatev upnika izpodbija zgolj še na razdelitvenem naroku, in še to (le), če terjatve, njene višine ali vrstnega reda brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom. Zato so prepozne dolžničine pritožbene navedbe o delnih plačilih terjatve glavnega upnika in glede izračuna zakonskih zamudnih obresti od stroškov pri terjatvi glavnega upnika.

Po določilu drugega odstavka 198. člena v zvezi z 2. točko 196. člena ZIZ se terjatve, ki so zavarovane z zastavno pravico in zemljiškim dolgom, poplačajo, če so bile priglašene najpozneje na razdelitvenem naroku. Drugače pa velja za izvršilne upnike, saj le-tem terjatve v postopku prodaje nepremičnine ni treba priglasiti. Treba je namreč upoštevati, da je za upnike, ki so stranke postopka, sodišče vezano na pravnomočni sklep o izvršbi in v njem opredeljeno terjatev upnika. Sodišče jo mora v fazi poplačila upoštevati po uradni dolžnosti in ne šele na zahtevo (priglasitev) upnika. Upnik že s predlogom za izvršbo poda zahtevo za sodno varstvo, da se poplača v predlogu navedena terjatev s prisilnimi sredstvi, iz kupnine na javni dražbi prodanih nepremičnin. Zahteva po vnovičnem uveljavljanju terjatve na razdelitvenem naroku bi pomenila zanikanje upnikove pravnomočno pridobljene pravice do sodnega varstva v izvršilnem postopku. Pritožbeno stališče, da pritožniku kot zastavnemu upniku svoje terjatve niti na razdelitvenem naroku ni bilo treba priglasiti, češ da je terjatev priglasil že s predlogom za izvršbo, ni pravilno. Pritožnik je sicer v zadevi In 1275/2015 res pridobil pra

Medtem ko so bili zastavni upniki in imetniki zemljiškega dolga po prejšnji ureditvi ob upoštevanju zemljiškoknjižnega stanja poplačani, tudi če terjatve niso priglasili, pa nova ureditev od upnikov zahteva vsaj minimalno aktivnost glede priglasitve terjatve. V tem okviru morajo navesti predvsem podatke, ki omogočajo identifikacijo terjatve in preizkus, ali je priglašena terjatev identična terjatvi, v zavarovanje katere je v zemljiški knjigi vknjižena hipoteka ali zemljiški dolg. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tej zahtevi imetnik zemljiškega dolga s svojo priglasitvijo terjatve zadostil. Terjatev je namreč izrecno priglasil in ob tem navedel nepremičnine, pri katerih ima vknjižen zemljiški dolg, in čeprav so njegove na naroku podane navedbe res nekoliko skope, kot opozarja upnik, je ob upoštevanju, da gre za laičnega udeleženca postopka brez pravno kvalificiranega zastopanja, treba kot del njegove trditvene podlage šteti tudi samo zemljiško pismo in akt o njegovi ustanovitvi, ki se že od leta 2016 nahajata v spisu. Iz teh dokumentov izhajata tako vrstni red terjatve kot njena višina, ki se ujemata tudi s podatki, ki so pri obremenjenih nepremičninah vpisani

Za pogodbene zastavne upnike, ki niso obenem izvršilni upniki, je v ZIZ določena obveznost, da morajo do določenega roka - pisno do razdelitvenega naroka oziroma ustno na razdelitvenem naroku - prijaviti svojo terjatev, na kar jih sodišče posebej opozori v vabilu na razdelitveni narok. Zastavni upnik v predmetni zadevi kljub jasnemu pouku in opozorilu te obveznosti ni izpolnil in terjatve ni priglasil, zato je sodišče pravilno ni upoštevalo.

V obravnavanem postopku sklep o poplačilu še ni bil izdan, prav tako še niso pravnomočni sklepi o izročitvi nepremičnin upniku kot njihovemu kupcu. To pa pomeni, da v času, ko je bila dovoljena izvršba na premičnine (2. 3. 2020), izveden rubež (25. 8. 2021) in izdan izpodbijani sklep o stroških (1. 8. 2022), upnik, četudi je v predmetnem postopku nastopal kot kupec nepremičnin, še ni bil poplačan. Glede na navedeno tudi ni mogoče šteti, da opravljeni rubež ni bil potreben za izvršbo, posledično pa je kot potrebne za izvršbo treba upoštevati tudi stroške, ki so upniku utemeljeno nastali v zvezi s tem rubežem in z opravili, ki jih je izvršitelj moral opraviti pred rubežem

Tisti, ki misli, da je bil z odločbo prizadet njegov pravni interes, lahko vloži pravno sredstvo tudi, če ni sodeloval v postopku na prvi stopnji. Pritožnica ima prav, da je namen zaznamovane prepovedi odtujitve in obremenitve v tem, da ima prejemnik pomoči, ki je lastnik premoženja (nepremičnine), le tega tudi v času smrti, da bo lahko dajalec pomoči predlagal omejitev dedovanja. Vendar se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem, da zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve v postopku civilne delitve nepremičnine v solastnini ne more biti izbrisana brez poplačila terjatve njenega imetnika ali njegovega soglasja oziroma, kot izhaja iz pritožbenih navedb, celo, da brez tega civilna delitev sploh ni možna. V primeru prisilne prodaje nepremičnine, na katere deležu enega od solastnikov ima občina zaznamovano prepoved odtujitve in obremenitve, ki ima za posledico izbris te zaznambe, to premoženje prejemnika socialnega transferja (praviloma) ne bo več predmet njegove zapuščine in s tem pritožnica izgubi zavarovanje svoje terjatve, ne pa tudi same terjatve oziroma možnost zahtevati omejitev dedovanja.

Po opravljenem razdelitvenem naroku sodišče izda sklep o poplačilu. S sklepom o poplačilu odloči o tem, kateri upniki, katere terjatve, v kakšni višini in po kakšnem vrstnem redu se poravnajo. Sodišče pri tem upošteva stanje, kot izhaja iz spisov in zemljiške knjige, ter stanje, ki ga je ugotovilo na naroku. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage, da o priglasitvi terjatve zastavne upnice odloča z ločenim sklepom v okviru reševanja prehodnega vprašanja v smislu 13. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Če stranka, ki je pravilno vabljena, na narok ne pride oziroma tam ne izpodbija priglašene terjatve drugega upnika, je izpodbijanje terjatve v pritožbi zoper sklep o poplačilu prepozno.

Davčni organ je z izpodbijano odločbo odmeril tožnici DDV, ki jo je izdal v postopku DIN, ki ga je začel po tem, ko je bil pri tožnici že začet postopek stečaja. S tem je z izpodbijano odločbo dosegel plačilo z izpodbijano odločbo odmerjenega DDV. Navedeno (celotno) plačilo je tako davčni organ dosegel mimo pravil, ki veljajo za stečajni postopek, v katerem se vsi upniki obravnavajo enakopravno. Iz 227. člena ZFPPIPP izhaja, da lahko upnik svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno. V 296. členu ZFPPIPP je določeno, da morajo upniki v stečajnem postopku prijaviti vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, razen tistih, za katere zakon določa, da se ne prijavijo. V zadevi ni sporno, da davčni organ terjatve iz naslova plačila DDV za prodane nepremičnine v izvršilnem postopku ni prijavil v stečajni postopek, ki se vodi zoper tožnico kot stečajno dolžnico.

Četudi je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov, vpisanih v zemljiško knjigo, ugotovilo, da je pritožnik pridobil hipoteko s prvim vrstnim redom, s katero je bila zavarovana njegova posojilna terjatev do dolžnikov na podlagi sporazuma o vknjižbi hipoteke z dne 15. 2. 1999, glede na to, da pritožnik kot zastavni upnik niti v vlogi z dne 19. 5. 2021 niti pozneje na razdelitvenem naroku (ki se ga, čeprav je bil nanj pravilno vabljen, ni udeležil) ni priglasil terjatve, ki je bila zavarovana s to hipoteko, in tudi ni niti navedel niti s predložitvijo kakršnihkoli listin (npr. sporazuma o vknjižbi hipoteke za zavarovanje kredita z dne 15. 2. 1999, kreditne pogodbe, s katero je bil odobren zavarovani kredit) izkazal, da je s to hipoteko dejansko zavarovana terjatev, o kateri je bilo pozneje odločeno s sklepom I 00/01232 (tudi iz podatkov zemljiške knjige pa ni razvidno, da bi se sporazum o vknjižbi hipoteke nanašal na priglašeno terjatev iz naslova kredita z oznako 20.020.467), izvršilno sodišče ni imelo podlage, da bi priglašeno terjatev pritožnika poplačalo v vrstnem redu hipoteke, vknjižene na podlagi sporazuma z dne 15. 2. 1999, in torej pred poplačilom terjatve D., d. d., ki j

Na podlagi drugega v zvezi s tretjim odstavkom 207. člena ZIZ lahko dolžnik terjatev upnika izpodbija zgolj še na razdelitvenem naroku, in še to (le), če terjatve, njene višine ali vrstnega reda brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom.

Ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da R. S. k prijavi svoje terjatve ni priložila nobenih listin, ki bi izkazovale, da se priglašena terjatev nanaša ravno na nepremičnine, ki so bile v predmetnem postopku prodane, je pravilna tudi zavrnitev poplačila priglašene terjatve.

Sodišče je napačno ugotovilo, da ni izkazan nadaljnji pogoj za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 270. člena ZIZ - verjetnost nevarnosti, da je zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Prav tako je sodišče napačno štelo, da ni podan pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, da tožena stranka (upnik) ni dolžna dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o zavrnitvi začasne odredbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zaznamba prepovedi odtujitve ali obremenitve nepremičnine nima učinkov na razdelitev kupnine za nepremičnino, ki je prodana zaradi civilne delitve v sodnem postopku. Ker ni zakonske podlage za poplačilo pritožničinih terjatev iz kupnine na dražbi prodanih nepremičnin, sodišče ne glede na to, da nihče ni ugovarjal njeni prijavi terjatve, ni moglo kupnine dodeliti njej.

Pri hipoteki je treba razlikovati med njenim prenehanjem v materialnem smislu in prenehanjem v formalnem smislu. V materialnem smislu hipoteka preneha, če se izpolnijo pogoji za njen izbris iz zemljiške knjige, medtem ko do formalnega prenehanja hipoteke pride šele z njenim dejanskim izbrisom iz zemljiške knjige, ki ga zemljiškoknjižno sodišče dovoli na podlagi ustrezne javne ali zasebne listine. Povedano drugače, ugasnitev oziroma zastaranje hipoteke zaradi poteka časa po peti alineji drugega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena SPZ daje šele pravico zahtevati njen izbris, formalno pa hipoteka do trenutka dejanskega izbrisa še vedno obstaja in skladno s publicitetnimi učinki zemljiške knjige tudi veže. Na hipoteko je vezano tudi izvršilno sodišče, ki v izvršilnem postopku ne more presojati dejstev v zvezi z ugasnitvijo oziroma zastaranjem hipoteke zaradi poteka časa, saj je ta presoja pridržana zemljiškoknjižnemu sodišču v postopku za izbris starih hipotek oziroma pravdnemu sodišču v postopku s tožbo na ugotovitev, da je hipoteka ugasnila, ali v postopku s tožbo na izdajo izbrisnega dovoljenja. Materialnega prenehanja hipoteke zaradi poteka časa torej izvršilno

V obravnavani zadevi je prišlo do pretrganja zastaranja terjatve zoper glavnega dolžnika, ki učinkuje tudi proti tožencu kot poroku. Tožnica je namreč kot hipotekarna upnica v izvršilnem postopku zoper glavnega dolžnika, ki se je začel na predlog drugega (izvršilnega) upnika, na razdelitvenem naroku prijavila svojo terjatev z namenom, da bo iz prejete kupnine poplačana tudi njena terjatev do dolžnika. Prisilna izterjava denarne terjatve s prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku (na nepremičnino), ki se vodi na predlog drugega upnika, v skladu z jezikovno in logično razlago določbe 365. člena OZ pomeni dejanje upnika pred sodiščem, katerega namen je v izterjavi (oziroma poplačilu) terjatve. Zakonski dejanski stan določbe drugega odstavka 366. člena OZ se ne prilega obravnavanemu življenjskemu primeru, katerega dejanska podlaga je ugotovitev, da je hipotekarni upnik v izvršilnem postopku prijavil svojo terjatev, a do poplačila ni prišel, ker kupnina prodane nepremičnine ni zadoščala tudi za njegovo poplačilo.

Prijavo terjatve je pred izdajo sklepa o poplačilu treba vročiti drugi stranki ali udeležencu oziroma jih z njeno vsebino zaradi zagotovitve njihove pravice do izjave v postopku seznaniti, zaradi česar pogoji za izdajo nadomestnega sklepa niso podani. Pogoji za izdajo nadomestnega sklepa so podani le takrat, kadar sodišče prve stopnje v celoti ugodi pritožbi oziroma pritožbam. V konkretnem primeru sta pritožbi vložila dva pritožnika, z izdajo nadomestnega sklepa pa je sodišče prve stopnje ugodilo le pritožbi enega. Smisel izdaje nadomestnega sklepa je po prepričanju pritožbenega sodišča (tudi) v pospešitvi postopka, čemur v konkretnem primeru, ker je odprta ostala še pritožba upnice, ni bilo zadoščeno.

V predmetni zadevi pritožba sicer pravilno opozarja, da se na podlagi 197. člena ZIZ najprej poplačajo stroški izvršilnega postopka in ne davek na promet nepremičnin, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Ker pa so bili kljub temu poplačani tudi vsi stroški izvršilnega postopka, ki bi sicer morali biti na prvem mestu poplačila (poplačane so bile delno celo terjatve upnikov), navedena kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost konkretnega poplačila. V predmetni zadevi, ko gre za prisilno izvršitev dolžnikovih obveznosti (čeprav gre v eni od zadev tudi za preživninsko zadevo) ne gre za nobenega od primerov, ki bi upravičevali izključitev javnosti. Izvršilni postopek za izterjavo preživnine namreč ne spada med zakonske spore ali spore iz razmerij med starši in otroki po 406. členu ZPP.

Določilo tretjega odstavka 207. člena ZIZ, ki vsebuje opozorilo v vabilu sodišča na razdelitveni narok, da bodo terjatve upnikov upoštevane le, če bodo priglašene pisno ali ustno najpozneje na razdelitvenem naroku, je pravilno razumeti v kontekstu celotnega sistema izvršilnega postopka (argument koherence). Tretji odstavek je povezan z drugim odstavkom na način, da drugi odstavek opredeljuje vabljene na razdelitveni narok, ki so ob strankah tudi tisti, ki imajo po stanju spisov in po podatkih iz zemljiške knjige pravico do poplačila iz tega zneska. Zakonska obveznost priglasitve s posledico izgube poplačila v primeru neaktivnosti po pojasnjenem velja le za te osebe in ne upnike, ki so (že) stranke v postopku. Za upnike, ki so stranke postopka, je izvršilno sodišče vezano na pravnomočni sklep o izvršbi in v njem opredeljeno terjatev upnika, ki jo mora v fazi poplačila upoštevati po uradni dolžnosti in ne šele na zahtevo (priglasitev) upnika.

Obveznost priglasitve je predpisana le za upnike, ki niso hkrati izvršilni upniki, temveč sodišče glede teh upnikov upošteva stanje, kot izhaja iz spisov in iz zemljiške knjige (prvi odstavek 208. člena ZIZ). Izvršilno sodišče mora opraviti obračun terjatve izvršilnega upnika po stanju iz spisa, ne glede na to, ali je le-ta opravil obračun že sam (v tem primeru preveri njegovo pravilnost), in ne glede na to, da drugi upniki na razdelitvenem naroku nimajo pripomb na tak upnikov obračun terjatve. Upnik je že s predlogom za izvršbo podal zahtevo za sodno varstvo, da se poplača v predlogu navedena terjatev s prisilnimi sredstvi, v tej zadevi iz kupnine na javni dražbi prodanih nepremičnin. Zahteva po ponovnem uveljavljanju terjatve na razdelitvenem naroku bi pomenila zanikanje upnikove pravnomočno pridobljene pravice do sodnega varstva terjatve v izvršilnem postopku. Zato se besedna zveza "te osebe" iz tretjega odstavka 207. člena ZIZ nanaša na tiste upnike, ki niso izvršilni upniki.