208. člen ZIZ

V skladu z drugim odstavkom 201. člena ZIZ lahko dolžnik terjatev upnika na razdelitvenem naroku izpodbija le, če terjatve ni mogel izpodbijati z drugimi izvršilnimi sredstvi med izvršilnim postopkom. Glede na to da je dolžnik zadevna plačila neuspešno uveljavljal že med postopkom, z ugovori po izteku roka, ta pogoj v obravnavani zadevi ni izpolnjen, kar je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje pa k temu še dodaja, da se dokazila, ki jih je dolžnik na razdelitvenem naroku predložil v zvezi s plačili terjatev upnika v vodilni in pristopljeni zadevi, nanašajo na obdobje pred izdajo sklepov o izvršbi v vodilni zadevi I 357/20211 in pristopljeni zadevi I 419/2021, zaradi česar bi, če upnika plačil morebiti ne bi upoštevala že ob vložitvi predlogov za izvršbo, lahko dolžnik navedbe o teh plačilih podal že v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi (razlogov, da tega brez svoje krivde morebiti ni mogel storiti, dolžnik v pritožbi ni zatrjeval), medtem ko na razdelitvenem naroku glede na določbo drugega odstavka 201. člena ZIZ teh plačil ne more več uveljavljati.

Zgolj zato, ker je bila cenitev iz drugega sodnega postopka uporabljena za ugotovitev vrednosti nepremičnin v izvršilnem postopku, stroški, ki so udeležencu tistega postopka v zvezi s cenitvijo nastali, ne postanejo stroški izvršilnega postopka, v katerem je bila cenitev uporabljena, in ne pomenijo stroškov, za katere velja prednostni vrstni red poplačila po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ.

V fazi poplačila terjatve ni mogoče več izpodbijati izvršilnega naslova. Tudi če izvršilni naslov za izterjevano terjatev ne bi obstajal, je sklep o izvršbi pravnomočen, to pa pomeni, da je pravnomočno odločeno, za kakšen znesek se izvršba opravlja in jo izvršilno sodišče tudi mora opraviti ter terjatve v višini iz sklepa o izvršbi, kolikor niso zmanjšane zaradi delnih plačil, iz kupnine za nepremičnine tudi poplačati. V tej fazi postopka ne pride več v poštev nikakršno pozivanje k popravi izvršilnega predloga, niti sodišče nima kakšne dodatne dolžnosti "za nazaj" preverjati izvršilnega naslova ali samo raziskovati morebitnih delnih poplačil terjatve, ki niti ne izhajajo iz podatkov v samem spisu. Pravnomočnost sklepa o izvršbi sanira tudi morebitne napake v izvršilnem naslovu, pri čemer izvršljivost izvršilnega naslova v ničemer ne preprečijo dodatki h kreditnim pogodbam, s katerimi se olajšuje dolžnikova obveznost, glede sporazuma o zavarovanju pa zadostuje tudi sklicevanje na kreditno pogodbo. Iz podobnih razlogov se dolžnica v tej fazi postopka ne more sklicevati na zastaranje. Neutemeljeno dolžnica v tem postopku uveljavlja, da naj upnik ne bi imel poplačilne pravice. V izv

V drugem odstavku 191. člena je določeno, da je upnik, ki je edini kupec, lahko oproščen položitve kupnine. To pomeni, da kupec, ki ni edini upnik ne more biti oproščen položitve kupnine, četudi je, tako kot poudarja pritožnik, prvi v vrsti za poplačilo med neprivilegiranimi terjatvami. Drugi odstavek 191. člena ZIZ je tako jasen in nedvoumen, da ga ni mogoče razlagati drugače, kot le gramatikalno. Zakonska določba, da lahko oprostitev položitve kupnine upnik, ki je kupec predlaga le, če je edini upnik, ne pušča nobenega dvoma, kaj je pomen tega pravila. Beseda edini je namreč enopomenska. Poleg tega je potrebno upoštevati tudi sam namen tega pravila. Namen pravila drugega odstavka 191. člena ZIZ je varstvo drugih upnikov, ki imajo tudi pravico do poplačila iz prodane nepremičnine. Eden od namenov zakona za določbo drugega odstavka 191. člena ZIZ je v tem, da lahko potem, ko je nepremičnina prodana, drugi upnik in tudi dolžnik izpodbija terjatev upnika, ki je nepremičnino kupil, in lahko uspejo v pravdnem postopku, kar pomeni, da upnik, ki ima sicer v trenutku prodaje najboljši vrstni red poplačila, ne bo poplačan. Do odločitve sodišča prve stopnje je rok za položitev kupn

Terjatve, ki so zavarovane z v zemljiško knjigo vpisano hipoteko, se zastavnim upnikom, ki niso hkrati predlagatelji izvršbe, poplačajo le, če so priglašene, in jih sodišče ne upošteva več po uradni dolžnosti. Ukrep temelji na ustavno dopustnem cilju in gre za sorazmeren in ne prekomeren poseg.

Iz kupnine za prodano nepremičnino vodilni upnik ne more prejeti poplačila stroškov za delo izvršitelja v premičninski izvršbi in za nadaljevanje izvršbe z rubežem denarne terjatve. Prvi odstavek 208. člena ZIZ sicer res določa, da o poplačilu upnikov in drugih oseb, ki uveljavljajo pravico do poplačila ter o resničnosti izjave iz četrtega odstavka 189. člena tega zakona, odloči sodišče s sklepom po opravljenem naroku. Pri tem upošteva stanje, kot izhaja iz spisov in iz zemljiške knjige, ter stanje, ki ga je ugotovilo na naroku. Vendar to ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje namesto stranke iskati po spisu in zemljiški knjigi, ali ima njena priglašena terjatev dvakrat vknjiženo hipoteko v zemljiški knjigi in ali ima katera vknjižba hipoteke boljši vrstni red, kot ga je zatrjevala v prijavi terjatve. To je stvar skrbnosti stranke. Zaradi nezatrjevanega boljšega vrstnega reda terjatve osmega upnika ostali upniki, konkretno drugi upnik, ki je bil delno poplačan z izpodbijanim sklepom, niso mogli na razdelitvenem naroku prerekati do takrat zatrjevanega vrstnega reda osmega upnika.

Namen izvršbe je prisilno poplačilo terjatev upnika do dolžnika, ki je ta kljub obstoju izvršilnega naslova ni prostovoljno izpolnil. Prisilni poseg na dolžnikovo premoženje je torej dopusten le v obsegu, kot je potrebno za poplačilo upnika. V nasprotnem primeru bi šlo za prekomeren poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine dolžnika. To pravilo ZIZ upošteva tudi pri ureditvi nepremičninske izvršbe, ko sodišču nalaga, da po prodaji dolžnikove nepremičnine in poplačilu vseh upnikov morebitni presežek kupnine, ki ostane na računu sodišča, vrne dolžniku. V takem položaju torej dolžnik nedvomno ima denarno terjatev do sodišča iz naslova vračila presežka kupnine, pri čemer je takšna denarna terjatev del dolžnikovega premoženja. Predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve je lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena. Za denarno terjatev dolžnika do sodišča iz naslova vračila kupnine zakon nikjer ne določa, da bi bila izvršba nanjo nedopustna. Tudi ni odločilno, da razmerje med sodiščem in dolžnikom ni civilnopravno razmerje. Veljavna izvršilno pravna uredit

Na podlagi zgoraj citiranih določb ZIZ lahko torej dolžnik terjatev upnika izpodbija zgolj še na razdelitvenem naroku, in še to (le), če terjatve, njene višine ali vrstnega reda brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom. Zato so prepozne dolžničine pritožbene navedbe o delnih plačilih terjatve glavnega upnika in glede izračuna zakonskih zamudnih obresti od stroškov pri terjatvi glavnega upnika.

Za pogodbene zastavne upnike, ki niso obenem izvršilni upniki, je v ZIZ določena obveznost, da morajo do določenega roka - pisno do razdelitvenega naroka oziroma ustno na razdelitvenem naroku - prijaviti svojo terjatev, na kar jih sodišče posebej opozori v vabilu na razdelitveni narok. Zastavni upnik v predmetni zadevi kljub jasnemu pouku in opozorilu te obveznosti ni izpolnil in terjatve ni priglasil, zato je sodišče pravilno ni upoštevalo.

V obravnavanem postopku sklep o poplačilu še ni bil izdan, prav tako še niso pravnomočni sklepi o izročitvi nepremičnin upniku kot njihovemu kupcu. To pa pomeni, da v času, ko je bila dovoljena izvršba na premičnine (2. 3. 2020), izveden rubež (25. 8. 2021) in izdan izpodbijani sklep o stroških (1. 8. 2022), upnik, četudi je v predmetnem postopku nastopal kot kupec nepremičnin, še ni bil poplačan. Glede na navedeno tudi ni mogoče šteti, da opravljeni rubež ni bil potreben za izvršbo, posledično pa je kot potrebne za izvršbo treba upoštevati tudi stroške, ki so upniku utemeljeno nastali v zvezi s tem rubežem in z opravili, ki jih je izvršitelj moral opraviti pred rubežem

Tisti, ki misli, da je bil z odločbo prizadet njegov pravni interes, lahko vloži pravno sredstvo tudi, če ni sodeloval v postopku na prvi stopnji. Pritožnica ima prav, da je namen zaznamovane prepovedi odtujitve in obremenitve v tem, da ima prejemnik pomoči, ki je lastnik premoženja (nepremičnine), le tega tudi v času smrti, da bo lahko dajalec pomoči predlagal omejitev dedovanja. Vendar se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem, da zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve v postopku civilne delitve nepremičnine v solastnini ne more biti izbrisana brez poplačila terjatve njenega imetnika ali njegovega soglasja oziroma, kot izhaja iz pritožbenih navedb, celo, da brez tega civilna delitev sploh ni možna. V primeru prisilne prodaje nepremičnine, na katere deležu enega od solastnikov ima občina zaznamovano prepoved odtujitve in obremenitve, ki ima za posledico izbris te zaznambe, to premoženje prejemnika socialnega transferja (praviloma) ne bo več predmet njegove zapuščine in s tem pritožnica izgubi zavarovanje svoje terjatve, ne pa tudi same terjatve oziroma možnost zahtevati omejitev dedovanja.

Novi hipotekarni upnik s cesijo terjatve vstopi v položaj prejšnjega upnika, saj pridobi hipoteko v istem vrstnem redu, kot je (bila že predhodno) vpisana. Nadaljnji upniki torej zaradi cesije niso v ničemer v slabšem položaju – ne glede vrstnega reda ne glede velikosti hipotekarnega jamstva prvemu hipotekarnemu upniku. Če s prenosom terjatve ne bi bila prenesena tudi hipoteka (ker bi se ji hipotekarni upnik odpovedal), bi ta prenehala, saj gre za akcesorno pravico, ki je vezana na zavarovano terjatev in je samostojno ni mogoče prenašati. Drugačno stališče bi pravzaprav pomenilo, da v zemljiško knjigo vpisanemu prvemu hipotekarnemu upniku poplačilo ne gre (ker je terjatev že prenesel na cesionarja, hipoteka kot akcesorna pravica pa nima lastne prometnosti in ne dopušča cepitve na upniški – aktivni strani, kar pomeni, da sta upnik zavarovane terjatve in hipotekarni upnik vedno ista oseba), cesionarju pa prav tako ne, ker prenos hipoteke še ni vpisan v zemljiško knjigo in bi torej v tem vmesnem obdobju pravica dejansko „ne obstajala“, čeprav ni podan noben od razlogov za prenehanje hipoteke. Hipoteka kot stranska pravica tako preide na cesionarja že s samo sklenitvijo cesijske pog

Po opravljenem razdelitvenem naroku sodišče izda sklep o poplačilu. S sklepom o poplačilu odloči o tem, kateri upniki, katere terjatve, v kakšni višini in po kakšnem vrstnem redu se poravnajo. Sodišče pri tem upošteva stanje, kot izhaja iz spisov in zemljiške knjige, ter stanje, ki ga je ugotovilo na naroku. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage, da o priglasitvi terjatve zastavne upnice odloča z ločenim sklepom v okviru reševanja prehodnega vprašanja v smislu 13. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Če stranka, ki je pravilno vabljena, na narok ne pride oziroma tam ne izpodbija priglašene terjatve drugega upnika, je izpodbijanje terjatve v pritožbi zoper sklep o poplačilu prepozno.

Davčni organ je z izpodbijano odločbo odmeril tožnici DDV, ki jo je izdal v postopku DIN, ki ga je začel po tem, ko je bil pri tožnici že začet postopek stečaja. S tem je z izpodbijano odločbo dosegel plačilo z izpodbijano odločbo odmerjenega DDV. Navedeno (celotno) plačilo je tako davčni organ dosegel mimo pravil, ki veljajo za stečajni postopek, v katerem se vsi upniki obravnavajo enakopravno. Iz 227. člena ZFPPIPP izhaja, da lahko upnik svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno. V 296. členu ZFPPIPP je določeno, da morajo upniki v stečajnem postopku prijaviti vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, razen tistih, za katere zakon določa, da se ne prijavijo. V zadevi ni sporno, da davčni organ terjatve iz naslova plačila DDV za prodane nepremičnine v izvršilnem postopku ni prijavil v stečajni postopek, ki se vodi zoper tožnico kot stečajno dolžnico.

Na podlagi drugega v zvezi s tretjim odstavkom 207. člena ZIZ lahko dolžnik terjatev upnika izpodbija zgolj še na razdelitvenem naroku, in še to (le), če terjatve, njene višine ali vrstnega reda brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom.

Pritožba ne zatrjuje, kdaj je upnikova terjatev prenehala oziroma ne izkaže, da je upnikova terjatev prenehala pred razdelitvenim narokom. Ob navedenem je potrditi obračun upnikove terjatve po sodišču prve stopnje na dan razdelitvenega naroka ter glede na prvi in drugi odstavek 208. člena ZIZ potrditi tudi izpodbijano odločitev

Višje sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep ni sklep o poplačilu (208. člen ZIZ). Izvršilni postopek je končan, saj je sklep o poplačilu z dne 17. 5. 2016 pravnomočen (potrdilo o pravnomočnosti: 21. 6. 2016) in je tudi odločeno o vseh pravnih sredstvih. Sklep o poplačilu je zadnje izvršilno dejanje. Z njegovo pravnomočnostjo je izvršba končana.

Izvršilno sodišče mora ves čas postopka biti pozorno, ali je morda postopek že zaključen zaradi poplačila in s tem namenom po uradni dolžnosti upoštevati vsa delna plačila, ki so bila opravljena v posledici opravljenih izvršilnih dejanj v postopku. Navedeno je še posebej pomembno v fazi razdelitve kupnine, kjer je bistveno, kakšna je še preostala obveznost upnika, ki je sprožil izvršbo. Za obravnavanega izvršilnega upnika navedeno pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje izhajati iz podatkov v spisu o višini obveznosti, kot ta izhaja iz pravnomočnega sklepa o izvršbi in sklepov o izvršilnih stroških, pri tem pa upoštevati vsa delna plačila, ki so bila opravljena prisilno v posledici realizirane izvršbe. Upoštevati pa bi tudi moralo delna plačila, opravljena zunaj postopka, ki sta jih v obravnavani zadevi zatrjevali stranki sami.

Dejstvo, da se v vodilni in pristopljenih izvršilnih zadevah opravlja izvršba za izterjavo terjatev različnih upnikov bodisi zoper prvega dolžnika bodisi drugo dolžnico bodisi zoper prvega dolžnika in drugo dolžnico na vsaki izmed njiju do ½ solastni nepremičnini, je potrebno upoštevati pri poplačilu terjatev upnikov iz kupnine na dražbi prodane nepremičnine. Poplačilo se mora opraviti ločeno za upnike prvega dolžnika iz njegove solastne nepremičnine in za upnike druge dolžnice iz njene solastne nepremičnine.

Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo delna plačila tekom izvršilnega postopka kot kupnino; dalo jim je enak vrstni red. Sporne stroške za pristop na razdelitveni narok in za sestavo vloge s prijavo terjatve, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo ter poplačalo iz prejšnjih delnih plačil tekom postopka, bi moralo poplačati iz pridobljene kupnine. Plačane zneske tekom izvršilnega postopka pa bi moralo obračunati v že nastale in odmerjene stroške, nato pa v obresti in glavnico, kar je storil vodilni upnik v prijavi terjatve.