98. člen ZIZ

Sodišče prve stopnje je šele z neizpodbijano 2. točko izreka sklepa zavrnilo ugovor dolžnika v ostalem delu (kolikor ni bilo izkazanih plačil), da ni bil obrazložen, ker povzete trditve ne predstavljajo pravno relevantnih dejstev. Upnik ob prejemu ugovora s pozivom ni imel zagotovila, da bo sodišče prve stopnje tako tudi odločilo, kot je kasneje, četudi mu je v dopisu zapisalo, da naj se omeji zgolj na zatrjevano plačilo dolžnika, do katerega je prišlo po vložitvi predloga za izvršbo ter predloži morebitne nasprotne dokaze, da trditve in dokazi o ostalih dejstvih glede obstoja terjatve v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine ne bodo upoštevani.

Pri poplačilu več upnikov v primeru izvršbe na premičnine (kamor spadajo tudi nematerializirani vrednostni papirji) se stranske terjatve glede vrstnega reda poplačila izenačujejo z glavno terjatvijo. Stroški postopka torej v takem primeru nimajo absolutne prednosti pri poplačilu.

Zmotno je tožničino stališče, da je toženka z izročitvijo zastavljene stvari na podlagi (regulacijske) začasne odredbe, ki je ni izpodbijala, izgubila svojo zastavno pravico. Omenjena začasna odredba temelji le na verjetnosti (270. člen ZIZ), da toženkina posest oziroma zastavna pravica ni utemeljena (in da zato verjetno obstaja terjatev tožnice za vrnitev stvari). Na tovrstnih okoliščinah temelječa ureditev medsebojnih razmerij pravdnih strank je poleg tega lahko le začasna (267. in 277. člen ZIZ) in ne zmore nadomestiti dokončne odločitve o tožbenem zahtevku. Časovna veljavnost začasne odredbe je bila v konkretnem primeru omejena do pravnomočne odločitve o (identičnem) tožbenem zahtevku, ki mu je toženka ves čas nasprotovala. O njeni prostovoljni in dokončni prepustitvi posesti stvari, ki bi povzročila prenehanje zastavne pravice na njej (647. člen OZ), tako ni mogoče govoriti.

Ob sicer pravilni prvostopni ugotovitvi, da ločitvena pravica samo za upnika F.L. d.o.o. izhaja iz notarskega zapisa z dne 22.11.1999 in da je bila šele v stečajnem postopku ločitvena pravica priznana tudi upnikoma F. d.o.o. in C.L. d.o.o., je pravno zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da so vsi trije upniki upniki istega vrstnega reda. Sklep iz 4. odst. 143. člena ZPPSL je izvršilni naslov. Postopek za izterjavo izvršilnih naslovov pa je urejen v ZIZ. Ta v 1. odst. 98. člena določa, da se več upnikov poplača iz kupnine po vrstnem redu tako, kot so pridobili zastavno pravico.

Prvi upnik kot kupec v tem postopku ni nikoli predlagal ne oprostitve položitve kupnine do višine zneska, ki bi mu pripadal po sklepu o poplačilu, niti trajne oprostitve plačila kupnine v smislu učinkov pobota, temveč le, "da se jo oprosti položitve kupnine do dneva razdelitvenega naroka." Zdaj že pravnomočni sklep, s katerim je sodišče prve stopnje takemu predlogu že v celoti ugodilo, pa ni sklep v pomenu določbe drugega odstavka 191. člena ZIZ, temveč sklep o določitvi roka kupcu za položitev kupnine.

Če so bile stvari sočasno zarubljene za več upnikov, se določa vrstni red njihovih zastavnih pravic po dnevu, ko je sodišče prejelo njihove predloge za izvršbo.

Rubež dnevnega izkupička v gostinskem lokalu dolžnika kot samostojnega podjetnika predstavlja izvršilno sredstvo izvršbe na premičnine po 77. in sledečih členih ZIZ. Dnevni izkupiček oz. blagajniški inkaso namreč predstavlja gotovino, gotovina pa je premičnina, zato za rubež dnevnega inkasa veljajo omejitve oziroma oprostitve izvršbe po 5. tč. 1. odst. 79. čl. ZIZ v zvezi s 102. čl. ZIZ.