171. člen ZIZ

Glede na upnikov umik izvršilnega predloga se neposredna izvršilna dejanja v izvršilni zadevi In 1657/2014 že od leta 2019 ne morejo več opravljati, saj je izvršilni postopek In 1657/2014 že zaključen. Navedeno pa pomeni, da dolžnik za odločanje o predlogu za odlog že ustavljene izvršbe In 1657/2014 nima več pravnega interesa. Vsebinska odločitev o predlogu za odlog namreč ne more več v ničemer izboljšati pravnega položaja dolžnika v izvršilni zadevi In 1657/2014, glede na to, da je bila ta izvršba že končana. V primeru, ko je v teku več izvršilnih postopkov na isto dolžnikovo nepremičnino, se sicer opravi en sam, enoten postopek prodaje nepremičnine, saj upniki, na predlog katerih je bil pozneje izdan sklep o izvršbi, pristopijo k že prej začeti, vodilni izvršilni zadevi. V vodilni izvršilni zadevi se opravi postopek prodaje tudi, če je ta že bila ustavljena. Vendar pa se ne glede na navedeno o pravnih sredstvih dolžnika odloča v vsaki posamezni izvršilni zadevi posebej in lahko pride v teh zadevah tudi do različnih odločitev sodišča.

Namen izvršbe je prisilno poplačilo terjatev upnika do dolžnika, ki je ta kljub obstoju izvršilnega naslova ni prostovoljno izpolnil. Prisilni poseg na dolžnikovo premoženje je torej dopusten le v obsegu, kot je potrebno za poplačilo upnika. V nasprotnem primeru bi šlo za prekomeren poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine dolžnika. To pravilo ZIZ upošteva tudi pri ureditvi nepremičninske izvršbe, ko sodišču nalaga, da po prodaji dolžnikove nepremičnine in poplačilu vseh upnikov morebitni presežek kupnine, ki ostane na računu sodišča, vrne dolžniku. V takem položaju torej dolžnik nedvomno ima denarno terjatev do sodišča iz naslova vračila presežka kupnine, pri čemer je takšna denarna terjatev del dolžnikovega premoženja. Predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve je lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena. Za denarno terjatev dolžnika do sodišča iz naslova vračila kupnine zakon nikjer ne določa, da bi bila izvršba nanjo nedopustna. Tudi ni odločilno, da razmerje med sodiščem in dolžnikom ni civilnopravno razmerje. Veljavna izvršilno pravna uredit

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora in zaključkom, da dolžnik ni izkazal pogojev za odlog izvršbe po prvem in drugem odstavku 71. člena ZIZ.

Še pred pristopom zadeve I 2267/2019 k vodilni zadevi I 1041/2018 je bilo v zadevi I 1041/2018 izdelano poročilo sodnega cenilca o cenitvi tržne vrednosti zadevne nepremičnine in na njegovi podlagi 29. 4. 2019 izdan sklep o ugotovitvi tržne vrednosti nepremičnine z ID znakom del stavbe ...-37-75, ki ga je s sklepom I Ip 693/2019 z dne 2. 9. 2019 potrdilo tudi Višje sodišče v Mariboru. Prav tako je bila v zadevi I 1041/2018 26. 11. 2019 že opravljena prva javna dražba, ki je bila neuspešna. V posledici izdanega sklepa o pristopu ta procesna dejanja sodišča učinkujejo tudi za pristopljeno zadevo, katere stranke morajo postopek izvršbe na nepremičnino sprejeti v fazi, v kateri je ob pristopu. Odločitev, da sklep o pristopu nima učinka, pa ima za posledico, da tudi procesna dejanja, ki so bila v zadevi I 1041/2018 opravljena pred pristopom, v zadevi I 2267/2019 ne morejo imeti nobenega učinka. Navedeno pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje v zadevi I 2267/2019 na novo ugotoviti vrednost nepremičnine in na podlagi novega sklepa o ugotovitvi vrednosti nepremičnine ponovno razpisati dražbo. Ker bi bilo s tem poseženo tudi v položaj dolžnika, je dolžniku treba priznati pravni intere

Na pravilnost sprejete odločitve ne vpliva pritožbeno sklicevanje dolžnika na 25. člen Ustave RS. Smisel te določbe je, da zagotavlja pravico do pravnega sredstva zoper odločbe, s katerimi se odloča o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih posameznika in da lahko posameznik z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani svoje pravne koristi. Navedeni člen Ustave torej zagotavlja meritorno (vsebinsko) oceno pravilnosti prvostopenjske oblastne odločitve.1 S sklepom o pristopu predmetnega izvršilnega postopka, ki je v teku na nepremičnini dolžnika, k drugemu izvršilnemu postopku, ki je bil v teku na isti nepremičnini že pred tem (I 217/2016), ni bilo odločeno o dolžnikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, ampak o procesnih vprašanjih v zvezi z vodenjem postopka izvršbe na nepremičnini. Gre za specifičen način združitve postopkov izvršbe, katerih predmet sta isti nepremičnini, ki jo utemeljujejo razlogi ekonomičnosti in hitrosti postopka. Na ta način se namreč prepreči podvajanje izvršilnih dejanj kot so npr. cenitev in dražba nepremičnin (171. člen ZIZ). Takšna ureditev pa izhaja tudi iz izhodišča, da je ista nepremičnina v izvršilnem postopku lahko prodana le enkra

Izvršilni postopki različnih upnikov zoper istega dolžnika na isto nepremičnino kot predmet izvršbe ne morejo teči ločeno in vzporedno. Po pristopu gre zgolj za enotno vodenje izvršbe na isto nepremičnino, zgolj s sklepom o pristopu pa ni v ničemer odločeno o tem, ali je terjatev drugega upnika resnična. Za izpodbijanje terjatve drugega upnika ima upnik na volja druga pravna sredstva. Poleg drugih primerov sodišče ustavi izvršbo po uradni dolžnosti tudi, če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, oziroma če je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Omenjeno določilo ne zahteva vložitve ugovora ali druge vloge dolžnika, če je sodišče z naštetimi dogodki oziroma pravnomočnimi odločitvami seznanjeno že samo.

Izpodbijana odločitev o zavrnitvi predloga za samostojno vodenje predmetne zadeve po vsebini predstavlja odločitev o združitvi oziroma razločitvi postopka in gre torej za odločbo, ki se nanaša na vodstvo postopka, oziroma za sklep procesnega vodstva. Zoper take sklepe pa glede na izrecno določbo tretjega odstavka 270. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni pritožbe.

Tretja meni, da bi ji moralo sodišče za več po vsebini identičnih pritožb zoper zavrnitev njenih ugovorov in predlogov za odlog, vloženih v več različnih izvršilnih zadevah, ki vse tečejo na isto nepremičnino, odmeriti le eno sodno takso. Navedenemu stališču pa ni mogoče slediti. Dejstvo, da naj bi bila vsebina vlog tretje, vloženih v več različnih (pristopnih) izvršilnih zadevah, identična, ni pomembno za vprašanje nastanka taksne obveznosti.

Dejstvo, da naj bi bila vsebina vlog tretje, vloženih v več različnih (pristopnih) izvršilnih zadevah, identična, ni pomembno za vprašanje nastanka taksne obveznosti. Čeprav je sodišče prve stopnje tehnično izdalo ločen sklep o stroških, gre za odločitev o stroških v zvezi z odločitvijo o glavni stvari in je tako sicer ločeno izdan sklep o stroških šteti za sestavni del sklepa, s katerim je bilo odločeno o ugovoru tretje in njenem predlogu za odlog. V takem primeru pa ZST-1 samostojne obveznosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep o stroških, če je izpodbijana tudi odločitev o glavni stvari, ne predvideva.

Kljub enotnemu postopku nepremičninske izvršbe v fazi ugotovitve vrednosti nepremičnine, prodaje le te in poplačila upnika, saj se ista nepremičnina ne more večkrat prodati, upniki vodilne in pristopljenih zadev ohranijo samostojnost razmerja napram dolžniku, zoper katerega vodijo izvršbo. Dejanja posameznega upnika, ki se nanašajo na njegovo razmerje do dolžnika, ne vplivajo na pravni položaj ostalih upnikov in učinkujejo neodvisno od volje drugih upnikov. Upniki posamezne zadeve so navkljub pristopu še naprej samostojne stranke in povsem prosto razpolagajo s svojim zahtevkom. Gre torej za povsem samostojne izvršilne zadeve, ki so zaradi nujnosti izvedbe enotnega postopka (en predmet izvršbe), pristopile k vodilni zadevi, v kateri je sodišče najprej izdalo sklep o izvršbi na isto nepremičnino (drugi odstavek 171. člena ZIZ).

V obravnavani zadevi je prišlo do pretrganja zastaranja terjatve zoper glavnega dolžnika, ki učinkuje tudi proti tožencu kot poroku. Tožnica je namreč kot hipotekarna upnica v izvršilnem postopku zoper glavnega dolžnika, ki se je začel na predlog drugega (izvršilnega) upnika, na razdelitvenem naroku prijavila svojo terjatev z namenom, da bo iz prejete kupnine poplačana tudi njena terjatev do dolžnika. Prisilna izterjava denarne terjatve s prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku (na nepremičnino), ki se vodi na predlog drugega upnika, v skladu z jezikovno in logično razlago določbe 365. člena OZ pomeni dejanje upnika pred sodiščem, katerega namen je v izterjavi (oziroma poplačilu) terjatve. Zakonski dejanski stan določbe drugega odstavka 366. člena OZ se ne prilega obravnavanemu življenjskemu primeru, katerega dejanska podlaga je ugotovitev, da je hipotekarni upnik v izvršilnem postopku prijavil svojo terjatev, a do poplačila ni prišel, ker kupnina prodane nepremičnine ni zadoščala tudi za njegovo poplačilo.

Poseg v dolžnikovo nepremično premoženje je utemeljen z upnikovo pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave). Pravica do sodnega varstva ne obsega zgolj pravice, da sodišče vsebinsko odloči o pravici stranke, temveč tudi pravico upnika do uresničitve te pravice oziroma poplačila iz dolžnikovega premoženja v učinkovitem izvršilnem postopku. Ko izvršba ni bila uspešna z do sedaj dovoljenim sredstvom izvršbe, varstvo zgoraj navedene ustavne pravice upnika opravičuje razširitev izvršbe.

Nov upnik, ki v času odloga pristopi nepremičninski izvršbi, ima možnost, da predlaga nadaljevanje izvršbe še pred potekom časa, za katerega je bila izvršba odložena (drugi odstavek 75. člena ZIZ). Že okoliščina, da pristopi v času odloga nepremičninski izvršbi nov upnik, ki odlogu nasprotuje, pomeni prenehanje podlage oziroma razlogov za odlog, ki so ga predlagali prvotni upniki.

Razlog, zaradi katerega zakon predpisuje enotno vodenje postopka izvršbe na nepremičnino, je v tem, da se prodaja nepremičnine, kar je cilj takega izvršilnega postopka, lahko izvrši le enkrat. Pristop kasnejših upnikov k že začeti izvršbi na nepremičnino je zato predpisan zaradi največjega možnega zavarovanja pravic upnikov v postopku izvršbe na nepremičnino. V primeru, ko teče postopek izvršbe na različne solastninske deleže na isti nepremičnini, in to ne glede na to, da ima oba deleža ista oseba, zgoraj navedeni razlog, zaradi katerega je predpisan pristop k že začeti izvršbi, ni podan.

Upniki kasneje dovoljenih izvršb v že potekajočo izvršbo, ki se opravlja z izvršilnim dejanji, ki si kontinuirano sledijo v točno določenem sosledju, pristopajo in se vanjo vključujejo v stanju izvršbe, kot je ta v času njihovega pristopa. Do pristopa že opravljena izvršilna dejanja zanje učinkujejo, od pristopa dalje pa pristopljenim upnikom gredo glede oprave izvršilnih dejanj vse pravice in upravičenja, kot jih ZIZ daje upnikom.

Ko je pristop izveden, sodišče, ki vodi postopek v vodilni zadevi, opravlja vsa procesna dejanja za vodilno in hkrati pristopljeno zadevo, tako tudi odloča o morebitni ustavitvi izvršbe na izvršilne predmete, glede katerih je bil izveden pristop.

Sodišče druge stopnje izpostavlja določbo 171. člena ZIZ, po kateri sodišče ne more za poravnavo kakšne druge terjatve istega ali drugega upnika opraviti posebnega postopka izvršbe na isto nepremičnino. Stranke pristopljene zadeve pristopijo k vodilni zadevi v fazi, v kateri ta je, in opravljena procesna dejanja sodišča ter sprejete sodne odločitve do faze pristopa v vodilni zadevi imajo učinek tudi na stranke pristopljenih zadev.

Ker je imel dolžnik v obravnavanem izvršilnem postopku možnost, da se izjavi o cenilnem poročilu cenilke N. N. z dne 18. 2. 2011 ter poda svoja pravna naziranja, sodišče prve stopnje z odločitvijo v izpodbijanem sklepu, ko je ugotovitev vrednosti nepremičnine ugotovilo na podlagi cenilnega poročila zaprisežene cenilke N. N. z dne 18. 2. 2011 (kot predmet izvršbe v izvršilni zadevi In 84/2008), ni prekršilo minimalnih jamstev poštenega dokaznega postopka.