329. člen ZPP

Smiselna uporaba določb posameznega zakona pomeni uporabo teh določb v obsegu in na način, ki ustreza naravi (vsebini) pravnega razmerja, ki naj se z uporabo teh določb uredi. V šestem odstavku 267. člena ZPP je določeno, da zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu za zavarovanje dokazov in zoper sklep, s katerim se odloči, da se začne izvedba dokazov, še preden se sklep vroči nasprotniku, ni pritožbe. Ob smiselni uporabi določbe je sklep, s katerim je bil pred pravdo imenovan izvedenec, treba šteti kot sklep, s katerim je ugodeno predlogu.

Od razglasitve dalje, je (bilo) sodišče prve stopnje vezano na izdani sklep. Zoper tak sklep je na podlagi 185. člena ZPP v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 363. člena ZPP dopustna pritožba, zato je sodišče prve stopnje moralo razglašeni sklep pisno izdelati, v katerem je v izreku zapisalo odločitev, ki je bila razglašena na naroku, v obrazložitvi pa je navedlo razloge za sprejeto odločitev. Sklep (oz. sodbo in sklep) je vročilo pravdnima strankama. Načeloma velja, da so tudi stranke vezane na sklep od njihove razglasitve dalje, od tega pravila pa obstaja izjema, če je zoper sklep dopustna posebna pritožba in mora sodišče ustno izdani in razglašeni sklep še pisno izdelati in ga v prepisu dostaviti pravdnim strankam. V tem primeru učinkuje sklep šele od vročitve. Pisna izdelava in vročitev v tem primeru ne spadata k perfektuiranju sodnega dejanja, marveč sta potrebna za sprožitev drugih učinkov, kakor je na primer - tek pritožbenih rokov.

Prokuristu je dano splošno pooblastilo za opravljanje vseh materialnopravnih in procesnopravnih dejanj (razen v zvezi z odsvojitvijo in obremenitvijo nepremičnin), ki se razteza tudi na sedaj zakonsko izrecno urejeno upravičenje za opravljanje procesnih dejanj v postopkih pred sodišči in drugimi organ in - kar je v obravnavani zadevi odločilno - tudi na vlaganje pritožb. Prokuristu je torej dano zakonsko pooblastilo za zastopanje družbe pred sodišči. Ker obseg upravičenj ni omejen s pogojem opravljenega pravniškega izpita ali z odobritvijo direktorja družbe, tudi navedenega zakonskega pooblastila ni mogoče pogojevati s tem (tako kot se tudi od zakonitega zastopnika (direktorja družbe), ali upravnika kot zastopnika etažnih lastnikov) ne zahteva posedovanje pravniškega državnega izpita za zastopanje pred pritožbenim sodiščem. Z izpodbijanima sklepoma je ugotovljeno, kdo je v procesnem smislu zakoniti udeleženec postopka, kar ne pomeni prejudica glede vprašanja, ali ima ta zakoniti udeleženec tudi kakšno materialnopravno pravico na spornih nepremičninah.

Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje pri očitani protipravni opustitvi tožene stranke, češ da bi morala ta tožnici, če zanjo ni imela ustreznega dela, pogodbo o zaposlitvi odpovedati že prej, s čimer bi tožnici omogočila, da bi že prej pričela prejemati invalidnino. Sodišče prve stopnje je pravilno in natančno pojasnilo, zakaj je tožena stranka pričela postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici (ki predhodno ni želela podati soglasja k odpovedi) šele po odločbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 144/2018 z dne 5. 3. 2019.

Ko sodišče odloča o tožbenem zahtevku, o njem presoja na podlagi okoliščin oziroma po stanju na dan izdaje sodbe, kot to pravilno izpostavlja tožena stranka v pritožbi. Ker je na dan izdaje sodbe tožena stranka obstajala, saj je po izničenju izbrisa po pravu države J. nastopila pravna fikcija, kot da do izbrisa sploh ni prišlo, terjatev in ločitvena pravica iz razloga neobstoja tožene stranke zato nista prenehali. Ne glede na dejstvo, da ob začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko in v času izdelave končnega seznama preizkušenih terjatev tožena stranka ni obstajala, to ne pomeni, da je obveznost stečajnega dolžnika prenehala ali da je ni bilo mogoče izpolniti.

Ali straža izpolnjuje pogoje za izvzetje iz področja uporabe direktive, je odvisno od narave dejavnosti straže in ne od tega, ali gre za običajno delo pripadnika SV. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predstavlja straža redno mirnodobno delovno nalogo, ki je bila načrtovana vnaprej. Ni se izvajala v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, prav tako ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Tožnik je v okviru straže varoval objekt F. v rotaciji 8 ali 12 ur na način, da je bil izmenično na straži in v pripravljenosti. Objekta v času pripravljenosti ni smel zapuščati. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da varovanje državne meje ne predstavlja posebne dejavnosti, zaradi katere bi se lahko izključila uporaba Direktive 2003/88/ES. Toženka tudi v zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje neutemeljeno uveljavlja, da ni šlo za redno delo tožnika, saj je pomembno le, ali predstavlja varovanje državne meje posebno vojaško dejavnost, za katero se lahko izključi uporaba direktive.

ZUPJS v 30. členu določa, da so do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje upravičeni državljani Republike Slovenije in tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje, če so upravičeni do denarne socialne pomoči ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči, pri čemer se krivdni razlogi ne upoštevajo, in imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ter niso zavarovane osebe iz drugega naslova, določenega z zakonom, ki ureja zdravstveno zavarovanje. Ker ima tožnik na podlagi 51. člena ZTuj-2 le dovoljenje za začasno prebivanje, ne pa tudi dovoljenja za stalno prebivanje, do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, ne more biti upravičen. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožnika na stališče Varuha človekovih pravic, ki se nanaša na pravici urejeni v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), to sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se v primeru ko je pravica do javnih sredstev priznana za nazaj, upravičenost do zamudnih obresti presoja po določbah OZ. Priznavanje zamudnih obresti na področju sistema socialne varnosti v ZSVarPre, niti Z

Obrazložitev sodišča prve stopnje, da ponovno zaslišanje predlagateljice ne bi privedlo do ugotovitve drugačnega dejanskega stanja, predstavlja nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Posledično je dejansko stanje ostalo nerazčiščeno, ugotovitev sodišča prve stopnje, da predlagateljica ni izkazala, da je nasprotni udeleženec njo in njeno hčer zasledoval oziroma da ni šlo za naključna srečanja, pa najmanj preuranjena.

Sklep, s katerim sodišče v ločeno obravnavanje izloči tožbeni zahtevek je sklep procesnega vodstva. Zoper tak sklep ni pritožbe, prav tako pa nanj sodišče ni vezano. Vsled obrazloženemu je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrglo. Po odpoklicu s funkcije oz. po prenehanju mandata delovnega razmerja za opravljanje funkcije direktorja (kot poslovodne osebe) ni več mogoče priznati. Tožnik ne le, da ne more zahtevati reintegracije, upravičen ni niti do reparacijskega zahtevka. Nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi ima za posledico prenehanje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, zato zahtevek za reparacijo predstavlja zahtevek za njeno (naknadno) izpolnitev. Utemeljen pa je le v primeru, če se pogodba o zaposlitvi, ki je nezakonito prenehala, ponovno vzpostavi. Pogodba o zaposlitvi, ki je prenehala zaradi odpoklica, tudi če je ta nezakonit, se ponovno ne vzpostavi. Odpoklicani direktor (kot član uprave) nima reintegracijskega zahtevka, zaradi nezakonitega odpoklica pa se mu ne priznava reparacija temveč pravica do povrnitve škode (odškodnina v višini neizplačanih plač) po splošnih pravilih civilnega prava. Glede na to, da gre v obravnavani zadevi za spor na plačilo o

Predlog je nedopusten, ne le prepozen, kot je sicer pravilno štelo sodišče prve stopnje, saj je bil prejšnji postopek pravnomočno končan s sklenitvijo sodne poravnave. Sodno poravnavo je mogoče izpodbijati le s posebnim izrednim pravnim sredstvom - tožbo na razveljavitev sodne poravnave (in zahtevo za varstvo zakonitosti), ne pa z drugim izrednimi pravnimi sredstvi (kot je obnova postopka).

Posebnost prokure je v tem, da ko je ta podeljena, obseg pooblastil prokurista določa zakon. Ker ga ta upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe (izjema sta le odtujitev in obremenitev nepremičnin), morebitne omejitve pooblastil pa proti tretjim osebam ne učinkujejo, je upravičen podati tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zgolj dejstvo, da je A. A. imela mešano prokuro, na obseg pooblastil, ki jih je imela, ne vpliva, temveč pomeni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko podala le skupaj z direktorjem, oziroma je zanjo potrebovala njegovo soglasje, pri čemer pa njegovo poimenovanje ni bistveno (pooblastilo, soglasje, dovoljenje, privolitev, itd.).

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se zahtevek v zvezi s presojo odpoklica in razrešitve z mesta poslovodne osebe ne nanaša na delovnopravne predpise, saj sklep o odpoklicu tožnika z mesta poslovodje z dne 3. 5. 2022 nima narave delovnopravnega temveč korporacijskega akta, sprejetega na podlagi tretjega odstavka 515. člena ZGD-1 in bo torej za presojo njegove utemeljenosti potrebno uporabiti pravo gospodarskih družb. Posledično je sodišče pravilno odločilo, da o pravilnosti in zakonitosti odpoklica oziroma razrešitve direktorja ni pristojno odločati delovno sodišče. Zakonitost sklepa o odpoklicu ne predstavlja nujno predhodnega vprašanja v zvezi z zakonitostjo prenehanja delovnega razmerja. Slednje je odvisno od določil pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa niti določba 13. člena ZPP niti določba 21. člena ZDSS-1 ne izključuje možnosti, da se delovno sodišče v tem okviru opredeli do utemeljenosti razloga za odpoklic.

Za opredelitev določenega podatka oz. vsebine listine za poslovno skrivnost ni odločilno, kaj je tožena stranka glede tega podatka ali vsebine določila v svojem internem aktu, temveč je odločilno, ali ta podatek oz. vsebina kumulativno izpolnjuje zahteve, določene v 2. členu ZPosS. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da listine (oz. vsebina listin), za katere je toženka zahtevala varstvo, teh zahtev ne izpolnjujejo. Tožena stranka za listine oz. za podatke v njih, za katere je sodišče ugotovilo obstoj pogoja iz 3. alineje 1. odstavka 2. člena ZPosS, ni niti konkretizirala, še manj pa dokazala tržne vrednosti. Poslovna skrivnost mora imeti tržno vrednost, ta vrednost pa mora biti vezana na njeno tajnost. Potrebna je torej vzročna zveza med naravo tajnosti in tržno vrednostjo. Tržno vrednost pa je potrebno razlagati predvsem v smislu varstva tržnih interesov družbe, torej interesov družbe, ki prima facie vplivajo na njen položaj na trgu.

Ali naj sodišče strankam postopka naloži v predložitev sodišču določene listine (ali podatke), je stvar izvedbe dokaznega postopka, ki ga vodi in usmerja v tej fazi postopka sodišče prve stopnje. V primeru določbe 219.b člena ZPP sicer ni izrecno navedeno, da zoper tak sklep ni pritožbe, a že iz splošne določbe tretjega odstavka 270. člena ZPP izhaja, da zoper odločbe, ki se nanašajo na vodstvo postopka ni pritožbe. Sodišče na sklepe, ki se nanašajo na vodstvo postopka, ni vezano, kar pomeni, da lahko svoj sklep sodišče naknadno tudi spremeni, če presodi, da bi bilo to smotrno, smiselno in pravilno za zakonito izvedbo postopka. Stranka na podlagi napačnega pravnega pouka ne more pridobiti pravice do pritožbe, če ji te pravice zakon ne daje.

Pritožniki so zatrjevali, da predlagateljica in 5.-7. nasprotne udeleženke niso solastnice nepremičnine, čeprav to izhaja iz podatkov iz zemljiške knjige, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno napotilo pritožnike, da vložijo tožbo za ugotovitev drugačnega lastninskega stanja, kot izhaja iz zemljiške knjige.

Vprašanje, ali naj se pripoznava upošteva, je procesno vprašanje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče tožniku naložilo, da izvedenski instituciji neposredno plača manjkajoči del nagrade. Vendar pa iz pravnomočnega sklepa z dne 22. 6. 2009 izhaja, da je sodišče prve stopnje že tedaj odločilo o manjkajočem predujmu, in sicer ga je v znesku 767,88 EUR naložilo v plačilo toženi stranki. Ker mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na to, ali je o stvari že odločeno in je sodišče vezano na svoje sklepe, če se ti ne nanašajo na vodenje pravde (četrti odstavek 329. člena ZPP), je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP).

V primeru umika tožbe sodišče izda sklep o ustavitvi postopka, če tožena stranka izjavi, da se z umikom strinja ali če poteče rok, v katerem bi lahko nasprotovala umiku (drugi in tretji odstavek 188. člena ZPP). Enako velja v primeru delnega umika tožbe. Sodišče izda sklep o ustavitvi postopka glede umaknjenega dela tožbe (oziroma glede tožnika, ki umakne tožbo). Če presodi, da niso podani pogoji za ustavitev postopka, sodišče nadaljuje postopek, ne da bi o tem izdalo poseben sklep. Medtem ko je sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe sklep o končanju postopka, je sklep sodišča o tem, da kljub izjavi o umiku tožbe niso podane predpostavke za ustavitev postopka, sklep procesnega vodstva. Z njim sodišče odloči o poteku postopka.

Sodišče je pritožnici v celoti omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov ter jo je ob podajanju izvida in mnenja izvedenke napotilo iz prostora za zaslišanje. Pisnega odpravka sklepa, da se ji v celoti omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov, sprejetega na naroku, ni izdalo, odločitev ni povzeta v izreku izpodbijanega sklepa, pa tudi obrazložitev, zakaj je pritožnici v celoti omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, je izostala. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V trenutku, ko tožena stranka na tožbo ni odgovorila, so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Sama okoliščina, da sodišče prve stopnje te ni izdalo takoj, ključnega argumenta za njeno izdajo - dejstva, da je bila popolna in sklepčna tožba pravilno vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila - ne more spremeniti. Ker so torej pogoji za izdajo zamudne sodbe bili izpolnjeni že v trenutku izteka roka za odgovor na tožbo, pa izdaja nadaljnjih procesnih sklepov na dopolnitev tožbe (ki so se izkazali za nepotrebne), na upravičenost njene izdaje ne more vplivati. Določitev načina odprave napak praviloma ni naloga tožnika. Ta ga lahko določi le, če gre za edini način, s katerim je mogoče doseči pravilno izpolnitev obveznosti. V vseh drugih primerih je izbira načina odprave napak prepuščena podjemniku.