VSRS Sodba in sklep III Ips 108/2006

1. Revizija se zavrže v delu, v katerem izpodbija pravnomočno zavrnjeni tožbeni zahtevek proti prvi toženki na plačilo 14.553,18 EUR (prej 3.487.524,11 SIT).

2. Revizija se v preostalem delu zavrne.

3. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Dosedanji potek postopka Sodba sodišča prve stopnje 1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku proti prvi toženki iz naslova vrnitve avansa za znesek 1.156,10 EUR (prej 277.049,39 SIT). Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova proti prvi toženki je zavrnilo. Prav tako je zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala solidarno plačilo odškodnine od obeh toženk.

2Uveljavljeno odškodninsko tožbeno podlago je sodišče prve stopnje presojalo po 154. členu ZOR. Ugotovilo je, da ni izkazana vzročna zveza med ravnanjem toženih strank in nastalo škodo ter da se ta ne da ugotoviti, kot to sledi iz mnenja Gradbenega inštituta ZRMK d.o.o. Poleg tega je presodilo, da ni izkazano, da bi toženca ravnala protipravno. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka pristopila k rekonstrukciji brez gradbenega dovoljenja in brez projekta rekonstrukcije, je menilo, da je na njej rizik morebitnih negativnih posledic takšne gradnje.

Sodba sodišča druge stopnje 3. Sodišče druge stopnje je obravnavalo pritožbi tožeče stranke in prve toženke. Pritožbo prve toženke je zavrnilo in potrdilo dajatveni del sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbi tožeče stranke je ugodilo v delu, v katerem je prva toženka poračunala prejeti avans za stroške uničene opreme. V tem delu je izpodbijano sodbo spremenilo in prvi toženki naložilo še plačilo zneska, ki ga je neutemeljeno poračunala ob vrnitvi avansa.

4Pritožbeno sodišče je utemeljilo zavrnitev pritožbe tožeče stranke proti zavrnitvi odškodninskega zahtevka s pomanjkanjem trditev o konkretnih dejanjih toženih strank, ki so povzročila škodo. Sicer pa po stališču sodišča druge stopnje prvi toženki ni mogoče očitati opustitve opozorila na pomanjkljivosti v njenem naročilu, ker so se pred pričetkom gradbenih del po dogovoru izvajala dela, ki so bila namenjena sanaciji nestrokovno izvedenih rušitvenih del. Zato ne prihaja v poštev 3. odstavek 606. člena ZOR. Drugi toženec pa ni odškodninsko odgovoren tudi zato, ker delavci, ki so izvajali rušitvena dela, niso bili njegovi izpolnitveni pomočniki.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija 5. Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišča druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

6V reviziji se tožeča stranka ne strinja s stališčem, da ni navedla, katera konkretna dejanja toženih strank so povzročila škodo. Ker meni, da je ta dejanja dovolj jasno opisala, ocenjuje, da je takšna ugotovitev v nasprotju s podatki spisa. Nadalje navaja, da bi »tožena stranka« morala dokazati, da ni kriva za porušenje objekta, ker je prišlo do porušenja v času, ko sta toženki izvajali aktivnosti na tem objektu. Sodišči tožeči stranki nista dopustili, da bi dokazala vzročno zvezo, saj nista sledili njenemu predlogu za postavitev drugega izvedenca. Vlagatelj revizije graja uporabo 3. odstavka 606. člena ZOR. Opozarja namreč, da je prva toženka prevzela sanacijo dotlej izvedenih rušitvenih del.

7Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

Razlogi za delno zavrženje revizije 8. Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L, št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro.

9Po določbi 490. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT). V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP. Uvrščena so namreč v poglavje „ugotovitev vrednosti spornega predmeta“ in vsebinsko dopolnjujejo 39. člen ZPP kot temeljno pravilo tega poglavja, ki se uporablja tudi za ugotovitev pravice do revizije.(1) Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki različno dejansko ali različno pravno podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

10V obravnavani zadevi je tožeča stranka uveljavljala proti prvi toženki plačilo zneska 16.462,39 EUR (prej 3.945.048,00 SIT) iz naslova vrnitve avansa zaradi razdrtja pogodbe. Od tega je znašala razlika med plačanim in vrnjenim avansom 4.042,92 EUR (prej 968.822,20 SIT), medtem ko je preostali znesek izhajal iz obračuna zamudnih obresti zaradi nepravočasno vrnjenega denarja. Znesek 76.539,80 EUR (prej 18.342.000,00 SIT) je tožeča stranka uveljavljala proti prvi toženki iz naslova odškodninske odgovornosti. Odškodninski in vrnitveni tožbeni zahtevek imata tako različno podlago. Za dovoljenost revizije, ki jo je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila tožeča stranka, je zato odločilna vrednost pravnomočno zavrnjenega dela vsakega tožbenega zahtevka posebej, pri čemer se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka (39. člen ZPP).

11Vrhovno sodišče ugotavlja, da pravnomočno zavrnjeni zahtevek iz naslova vrnitve avansa proti prvi toženki ne presega 20.864,63 EUR. To pomeni, da revizija v delu, v katerem se nanaša na pravnomočno zavrnjeni zahtevek iz naslova vrnitve avansa, ni dovoljena (490. člen ZPP). Na podlagi 377. člena ZPP jo je moralo Vrhovno sodišče zavreči.

Razlogi za zavrnitev revizije 12. Revizijsko sodišče ne more slediti trditvi, da se je objekt porušil, medtem ko sta obe toženki izvajali gradbena dela na njem. Doslej je tožeča stranka namreč trdila drugače. Navajala je, da so bila rušitvena dela, ki naj bi bila opravljena nestrokovno in pri katerih naj bi sodeloval drugi toženec, zaključena že pred začetkom gradbenih del, ki jih je izvajala prva toženka po gradbeni pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko in prvo toženko dne 10.4.1992 (v nadaljevanju Pogodba). Drugemu tožencu tožeča stranka tako prvič v reviziji očita, da je izvajal »aktivnosti« na objektu, ko je prišlo do porušenja. V tem delu gre zato za nedovoljeno revizijsko novoto, ki je revizijsko sodišče ne sme upoštevati (arg. 372. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS 26/99 s spremembami – ZPP).

13Po ugotovitvah sodišča prve in druge stopnje se je objekt porušil v noči med 23.4. in 24.4.1992. Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi še, da je do porušenja prišlo, potem ko je prva toženka že izvedla pripravljalna dela na gradbišču, zavarovala dotlej porušene zidove z opažanjem pri odprtinah, dodatno porušila kamnite zidove ter napravila strojni izkop površine. Iz tožbenih trditev tožeče stranke izhaja, da so bila nestrokovno izvršena rušitvena dela zaključena vsaj pred 13.4.1992, ko sta si tožeča stranka in prva toženka ogledali objekt.

14Iz povzetega dejstvenega kompleksa obravnavanega škodnega dogodka izhaja, da je porušenje objekta, časovno gledano, oddaljeno od prve faze rušitvenih del, ki naj bi bila izvedena nestrokovno in pri katerih naj bi druga toženka sodelovala. Poleg tega je prva toženka z izvajanjem pogodbeno dogovorjenih del pred porušenjem posegala v delno že porušeni objekt. Nestrokovno izvedena rušitvena dela iz prve faze rekonstrukcije objekta so zato v opisanem dejstvenem kompleksu obravnavanega škodnega dogodka lahko pogoj, ne pa vzrok za porušenje. Ker v naravi samo aktivnosti lahko povzročijo posledico, pogoja ni mogoče enačiti z vzrokom.

15Ko gre za razumevanje vzročne zveze v pravu, pogoju lahko pripišemo pomen vzroka takrat, ko je po življenjskih izkušnjah sposoben povzročiti posledico, to je, ko utemeljimo, da je adekvaten posledici. Zato bi morala tožeča stranka, da bi utemeljila vzročno zvezo med očitkom nestrokovno opravljenih rušitvenih del in porušenjem objekta najprej konkretno opisati dela, ki so bila opravljena v sklopu prve faze rušitvenih del. Poleg tega bi morala utemeljiti, kateri posegi v nosilno konstrukcijo starega objekta so bili opravljeni v nasprotju s pravili stroke, ter da so prav te pomanjkljivosti omajale stabilnost starega objekta do te mere, da je bil že zaradi običajnih in zato pričakovanih nadaljnjih posegov izpostavljen nevarnosti porušenja.

16Tožeča stranka ni podala konkretnega opisa rušitvenih del iz prve faze. Prav tako ni navedla, katera izmed njih so bila opravljena v nasprotju s pravili stroke. S tem v zvezi je trdila le, da so bila ta dela opravljena nestrokovno. Drugačnim revizijskim trditvam ni mogoče pritrditi, ker zanje ni podlage v spisovnem gradivu. Revizijsko sodišče zato sprejema presojo, da druga toženka ni odškodninsko odgovorna za nastalo škodo zato, ker ni vzročne zveze med očitanim sodelovanjem pri nestrokovno izvedenih rušitvenih delih iz prve faze in nastalo posledico. Pri tem sprejema tudi presojo, da je odškodninsko odgovornost druge toženke treba presojati po 1. odstavku 154. člena ZOR.

17V zvezi z očitkom, da sta sodišči prve in druge stopnje tožeči stranki onemogočili možnost dokazovanja obstoja vzročne zveze, revizijsko sodišče pojasnjuje dvoje. Prvič, sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). In drugič, skladno z razpravnim načelom je dolžnost strank, da navedejo dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke (1. odstavek 7. člena ZPP). Izvedensko mnenje tako v pravdnem postopku ni namenjeno raziskovanju, katerega rezultat bo ugotovitev pravno relevantnih dejstev, ki bi šele lahko utemeljila tožbeni zahtevek, temveč (praviloma) iskanju odgovora na vprašanje, ali so resnična (že) zatrjevana pravno pomembna dejstva. Domače civilno procesno pravo ne pozna informativnih dokazov. Pravkar razloženo za konkretni primer pomeni, da ni bilo sodišče tisto, ki je onemogočilo tožeči stranki dokazovanje vzročne zveze. Dokazovanje je onemogočila tožeča stranka sama, ker ni utemeljila kavzalnega neksusa med očitkom nestrokovno izvedenih rušitvenih del in porušenjem objekta, saj ni podala niti konkretnega opisa teh del. 18. Revizijsko sodišče dodaja še, da ob takšnem izhodišču odgovor na revizijske očitke, ki izpodbijajo presojo sodišča druge stopnje o vlogi druge toženke pri izvedbi spornih rušitvenih del iz prve faze, ni pomemben za odločitev. Zato nanje revizijsko sodišče ne odgovarja (1. odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP).

19Prva toženka in tožeča stranka sta po dejanskih ugotovitvah sodišča prve in druge stopnje sklenili Pogodbo, s katero se je prva toženka zavezala izvesti gradbena, obrtniška in instalacijska dela na objektu ... Dela so se nanašala deloma na adaptacijo starega objekta in deloma na izgradnjo prizidka k temu objektu. Poleg tega sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da sta se tožeča stranka in prva toženka dogovorili tudi za sanacijo predhodno nestrokovno izvršenih rušitvenih del. Izpolnitev pogodbeno prevzetih del (adaptacija starega objekta, izgradnja prizidka in sanacija predhodno nestrokovno izvršenih del) je preprečilo, kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, porušenje starega objekta, do katerega je prišlo, ko je prva toženka že pričela z izvrševanjem pogodbeno dogovorjenih del na objektu. Odškodninsko odgovornost prve toženke je treba tako presojati po pravilih, ki veljajo za pogodbeno odškodninsko odgovornost.

20Ker gre za pogodbeno odškodninsko odgovornost, bi morala prva toženka, da bi se razbremenila odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti, dokazati, da porušenja objekta ni mogla preprečiti, odpraviti ali se mu izogniti (263. člen ZOR). Revizijsko sodišče zato ne more sprejeti presoje sodišča druge stopnje, da prvo toženko odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti razbremenjuje dejstvo, da je prevzela v soglasju s tožečo stranko sanacijska dela, kar nedvomno kaže na to, da je izpolnila dolžnost opozorila iz 606. člena ZOR. Ravno zato, ker je prva toženka prevzela (tudi) sanacijska dela, je sprejela s tem tudi odgovornost, da jih uspešno izvede. Če bi med izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti prišla do spoznanja, da ji stanje delno porušenega objekta preprečuje uspešno izpolnitev pogodbenih obveznosti, bi morala to tožeči stranki sporočiti. Tega očitno ni storila.

21Revizijsko sodišče tako pritrjuje revidentu, da se s prevzemom sanacijskih del prva toženka ni mogla razbremeniti odgovornosti za (ne)izpolnitev pogodbenih obveznosti. Prav tako pa mu pritrjuje glede očitka o zmotni presoji glede (trditvenega) in dokaznega bremena glede prve toženke. Po 263. členu ZOR je namreč (trditveno) in dokazno breme glede oprostitve odgovornosti za neizpolnitev pogodbenih obveznosti na strani dolžnika, to je v konkretnem primeru prve toženke. V odškodninskem razmerju med tožečo stranko in prvo toženko tako ne gre za iskanje odgovora na vprašanje, ali je ravnanje prve toženke v okviru izpolnjevanja pogodbenih obveznosti povzročilo porušenje objekta, temveč za iskanje odgovora na vprašanje, ali jo porušenje objekta razbremenjuje njene obveznosti izpolniti pogodbo, ker porušenja ni mogla preprečiti, odpraviti ali se mu izogniti (263. člen ZOR). Šele v tem okviru je pomembno, ali za (neugotovljeni) vzrok porušenja morda odgovarja prva toženka.

22Obstoj škode je predpostavka nastanka vsake odškodninske odgovornosti, tudi pogodbene. Trditveno in dokazno breme glede te predpostavke nastanka odškodninskega razmerja je na strani oškodovanca, to je v konkretnem primeru tožeče stranke. Tožeča stranka je proti prvi toženki uveljavljala plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dobička, ki bi ga pridobila pri opravljanju trgovske dejavnosti in dejavnosti gostinstva. Ker gre za izgubljeni dobiček, bi tožeča strank morala utemeljiti, da gre za dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari (3. odstavek 189. člena v zvezi z 269. členom ZOR).

23Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da tožeča stranka za sporno gradnjo ni pridobila predpisanih dovoljenj. Brez gradbenega dovoljenja tožeča stranka po določbah takrat veljavnega Zakona o graditvi objektov (Ur.l. SRS 34/84 s spremembami - ZGO) ne bi mogla pridobiti uporabnega dovoljenja (64. člen in naslednji ZGO). Brez uporabnega dovoljenja pa tožeča stranka v izgrajenih prostorih ne bi mogla pričeti z opravljanjem dejavnosti, iz katere bi pridobivala dobiček. Tako Zakon o podjetjih (147. člen Zakona o podjetjih, Ur.l. SFRJ 77/88 s spremembami), ki je veljal v času obravnavanega škodnega dogodka, in kasneje Zakon o gospodarskih družbah (6. odstavek 4. člena, Ur.l. RS 30/93 s spremembami) sta namreč prepovedovala opravljati dejavnost, če niso bili izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. In ker tožeča stranka ni navajala, da bi v obdobju, za katero uveljavlja odškodnino zaradi izgubljenega dobička, pridobila gradbeno dovoljenje za izgradnjo objekta na mestu porušenega objekta, v katerem bi lahko opravljala gostinsko in trgovinsko dejavnost, ni mogoče zavzeti stališča, da bi bilo škodo zaradi izgubljenega dobička mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 37/2003 z dne 29.5.2003).

24Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je zavrnilo revizijo na podlagi 378. člena ZPP.

25Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odstavku 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.

------

Op. št. (1): Tako Vrhovno sodišče tudi v sklepih III Ips 28/2000 z dne 24. 5. 2000, II Ips 271/2001 z dne 24. 1. 2002, III Ips 125/2001 z dne 30. 5. 2002, III Ips 94/2002 z dne 6. 2. 2003, III Ips 28/2004 z dne 15. 2. 2005 in III Ips 44/2007 z dne 23. 5. 2007.