490. člen ZPP

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Za presojo uporabe pravila iz 1. točke prvega odstavka 482. člena ZPP je odločilno, kakšen je bil položaj prvo tožene stranke v času storitve očitanih škodnih dejanj oziroma, da je bila prvo tožena stranka član uprave pri tožeči stranki v tem času in ne, da je imela položaj člana uprave tudi v času vložitve tožbe oziroma še manj, v času trajanja sodnega postopka.

PZI predstavlja projektno dokumentacijo, ki daje usmeritev izvajalcu za pravilno izvedbo prevzetih del. Vendar zgolj iz okoliščine, da PZI, s katerim je bil seznanjen izvajalec, ki je z gradbeno pogodbo prevzel izvedbo posameznih sklopov gradnje, obsega specifikacijo potrebnih del za izgradnjo celotnega objekta, je zmotno sklepanje revidentke, da je bil predmet gradbene pogodbe razširjen na izgradnjo celotnega objekta. Revidiran PZI je bil tožeči stranki izročen po tem, ko sta bila objavljena javna razpisa obeh naročnikov in je tožeča stranka v obeh postopkih sodelovala. Zato tožeča stranka ni mogla biti v dvomu, da je bil predmet Pogodbe na podlagi postopka prvega razpisa le del predvidenih sklopov del za izgradnjo krožišča.

Obravnavana zadeva se je pred sodiščema prve in druge stopnje vodila kot gospodarski spor na podlagi določbe 484. člena ZPP. V obravnavani zadevi sta na toženi strani poleg dveh gospodarskih družb nastopali še dve fizični osebi, ena od njih je druga toženka. Dejstvo, da revizijo vlaga le druga toženka, narave spora v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne spremeni.

Vrhovno sodišče je na občni seji 16. 12. 1993 sprejelo pravno mnenje, da v primeru, da tožnik v tožbi ne navede vrednosti spornega predmeta, nima pravice do revizije. Pravno mnenje se je nanašalo na ureditev v drugem odstavku 186. člena v zvezi s 382. členom ZPP/77. Navedene zakonske določbe so bile identične ureditvi v drugem odstavku 180. člena in v drugem odstavku 367. člena ZPP, ki dovoljuje neposredno revizijo le v primerih, ko izpodbijani del pravnomočne sodbe presega zakonsko določen znesek. Vrhovno sodišče je zato na sprejeto pravno mnenje z dne 16. 12. 1993 še vedno vezano (drugi odstavek 110. člena Zakona o sodiščih). Takšno je tudi ustaljeno stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča po uveljavitvi ZPP.

Vrednost spornega predmeta obnovljenega postopka je enaka vrednosti spornega predmeta že končanega postopka. Predlagatelj mora že v predlogu za dopustitev revizije izkazati tudi obstoj pogojev za njegovo dovoljenost, vključno z vrednostjo spornega predmeta, če želi doseči njegovo vsebinsko obravnavo.

Vrednosti spornega predmeta pri nedenarnih zahtevkih ni mogoče razbrati iz tožbenega zahtevka, zato jo je treba določiti. Iz predloga in priloženih sodb sodišča druge in prve stopnje ni razvidno, da bi tožeča stranka že sama v tožbi navedla vrednost spornega predmeta nedenarnega zahtevka za sodni izstop iz družbe ali da bi to storila na poziv sodišča ali tožene stranke. Ker torej vrednost spornega predmeta nedenarnega zahtevka ni bila označena, si pravdni stranki v zvezi z zahtevkom za sodni izstop iz družbe nista zagotovili revizije in je Vrhovno sodišče tudi ne more dopustiti.

Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki znaša 104.212,40 EUR, ne presega revizijskega praga iz 490. člena ZPP in ker tožena stranka ni izkazala, da bi bila revizija dopuščena, ta ni dovoljena. Vrhovno sodišče jo je zato na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

Drugi odstavek 481. člena ZPP določa, da se ne glede na določbo prvega odstavka istega člena, ki predpisuje subjektivni kriterij za opredelitev gospodarskih sporov, pravila postopka o gospodarskih sporih ne uporabljajo v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah in premičninah in v sporih zaradi motenja posesti. Res gre za izjemo od pravila, vendar gre za izjemo od subjektivnega kriterija za opredelitev gospodarskega spora. V 483. členu ZPP pa so določeni objektivni kriteriji za opredelitev gospodarskih sporov. Drugi odstavek 481. člena ZPP se tako na te objektivne kriterije ne nanaša.

Če sodišče meni, da je tožeča stranka vrednost nedenarnega zahtevka navedla očitno napačno, se po uradni dolžnosti prepriča o pravi vrednosti zahtevka. Na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZPP sporno vrednost presoja v primeru, če se zaradi očitno previsoko ali prenizko navedene vrednosti spora zastavlja vprašanje stvarne pristojnosti ali pravice do revizije. Na podlagi 31. člena ZST-1 sodišče ukrepa, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost premeta oziroma zahtevka ocenila prenizko.

Revizija je v gospodarskih sporih dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 200.000,00 EUR (490. člen ZPP) ali če jo na predlog stranke dopusti Vrhovno sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP). Izpodbijani znesek tako ne dosega revizijskega praga iz 490. člena ZPP.

Iz primeroma opredeljenih dejanskih stanov nepopravljivosti poškodovanih delov v četrtem odstavku 6. člena Splošnih zavarovalnih pogojev (izdelava naprave v tujini ali da je ne izdelujejo več) sicer izhaja, da je vprašanje popravljivosti poškodovanega dela naprave potrebno razumeti tudi v smislu zamenljivosti z nadomestnim sestavnim delom. Popravljivosti uničenega sestavnega dela zavarovane naprave pa ni mogoče vezati na tehnično izvedljivost izdelave novega nadomestnega dela, saj iz pogodbeno dogovorjene omejitve zavarovalnega jamstva tožene stranke izhaja, da jamstvo krije zgolj stroške nadomestitve uničenega dela z nadomestnimi deli, dostopnimi na trgu.

Revidenta s sklicevanjem na nevročitev dokaznih listin tožene stranke zatrjujeta okoliščine, ki naj bi pomenile bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker gre za procesno kršitev, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), bi glede na določbo prvega odstavka 286. b člena ZPP tožeča stranka morebitno pomanjkljivost pri vročanju morala uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Sodišče druge stopnje je pri tem zavzelo stališče, da bi tožeča stranka na pomanjkljivost pri vročanju morala opozoriti najkasneje na naroku za glavno obravnavo 11. 6. 2009. Vrhovno sodišče pri tem dodaja, da bi takšno opozorilo na pomanjkljivost v vročanju moralo biti konkretizirano z določno opredelitvijo, katere od dokaznih listin tožene stranke ji niso bile vročene, s čimer bi lahko utemeljila, da ji je bila s tem odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Da tožeča stranka zatrjevane postopkovne kršitve ni pravočasno grajala, izhaja tudi iz spisovnih podatkov, saj se je na nepravilnost v vročanju sklicevala šele v zaprosilu za vročitev listin z dne 27. 5. 2011.

Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki znaša 113.137,80 (52.491,32 + 60.646,48) EUR, ne presega mejne vrednosti iz 490. člena ZPP in ker revizija tudi ni bila dopuščena, gre za nedovoljeno revizijo.

Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki znaša 80.000,00 EUR, ne presega mejne vrednosti iz 490. člena ZPP in ker tožena stranka ni izkazala, da bi bila revizija dopuščena, le-ta ni dovoljena.

Zakon ne daje upniku podlage, da bi lahko v primeru zamude dolžnika z izpolnitvijo uveljavljal zgolj pogodbeno kazen zaradi zamude, ne da bi kumulativno uveljavljal tudi izpolnitveni zahtevek. Dopustitev takšnega (samostojnega) zahtevka bi namreč spremenila naravo pogodbene kazni v primeru, ko je po zapadlosti obveznosti izpolnitev postala nemogoča ali v primerih, ko je izpolnitvena obveznost dolžnika prenehala na podlagi zakona ali na podlagi odstopnega upravičenja upnika. Določbo četrtega odstavka 251. člena OZ je zato treba razlagati tako, da je mogoče uveljavljati pogodbeno kazen zaradi zamude v izpolnitvi samo v naslednjih primerih: (1.) ko je dolžnik pogodbeno obveznost (z zamudo) izpolnil ali (2.) ko upnik kumulativno uveljavlja tudi izpolnitveni zahtevek. Stranke pogodbe lahko skupen poslovni namen uresničijo tudi tako, da obligacijsko razmerje oblikujejo z uporabo ustrezne kombinacije (odložnih) pogojev in rokov.

Spor za varstvo lastninske pravice je spor o stvarni pravici na nepremičnini, za katerega pravila postopka v gospodarskih sporih ne veljajo.

V obravnavani zadevi na aktivni strani nastopata dve tožnici, ki sta navadni materialni sospornici. Pri subjektivni kumulaciji na aktivni strani imamo toliko pravnih razmerij, kot je subjektov na upniški strani. Drugi toženki je bilo naloženo plačilo 116.118,57 EUR prvi tožnici in plačilo 104.605,65 EUR drugi tožnici. V sodni praksi je zavzeto stališče, da seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so sporni, iz petega odstavka 367. člena ZPP velja le za objektivno, ne pa tudi za subjektivno kumulacijo zahtevkov. Dovoljenost revizije se zato presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Nobeden od njiju pa ne presega mejne vrednosti iz 490. člena ZPP.

V primeru zahtevka za izpraznitev in vrnitev predmeta leasinga je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi oziroma zahtevi za izdajo izpraznitvenega naloga.

Ker gre za več različnih zahtevkov, ki se uveljavljajo zoper več tožencev in imajo različno dejansko podlago, se dopustnost revizije presoja glede vsakega zahtevka posebej. Vrednost nobenega od njih ne presega mejne vrednosti za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih.