269. člen ZOR

Izgubljeni dobiček je dobiček, ki bi ga oškodovanec dosegel ob odsotnosti oškodovalčevega dejanja ali opustitve (prvi odstavek 266. člena v zvezi s tretjim odstavkom 189. člena in 269. členom ZOR). V pravni teoriji in sodni praksi je opredeljen kot razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodki, ki bi mu nastali v zvezi s temi prihodki, a jih zaradi škodnega dogodka ni imel (korist). V primeru izpolnitve podnajemne pogodbe bi torej tožnica prejela mesečno 1.100 EUR , s čimer bi dobila povrnjen svoj izdatek za najem poslovnega prostora in ob tem dobila še nekaj dodatnega dohodka. Izgubljeni dobiček predstavlja torej znesek celotne mesečne najemnine.

Odhodke, ki bi tožniku nastali pri opravljanju poslovne dejavnosti, je izračunal šele s strani sodišča postavljeni izvedenec finančne stroke, ki ni izhajal iz podatkov o tožnikovem čistilnem servisu, ker jih ta ni zatrjeval oziroma predložil, ampak jih je izračunal splošno na podlagi podatkov drugih čistilnih servisov. Za ugotavljanje izgubljenega dobička je bil torej izveden informativni dokaz z izvedencem finančne stroke, ki pa ne more in ne sme nadomestiti trditvene podlage, ki bi jo moral pravočasno zagotoviti tožnik. O odsotnosti ustrezne trditvene podlage je bil tožnik pravočasno in eksplicitno opozorjen s strani toženca, torej se tudi ni porajala potreba po opozorilih sodišča v okviru materialno procesnega vodstva, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje.

Ena od temeljnih razlik med materialnim in procesnim dokaznim bremenom je v tem, da materialno dokazno breme ves čas postopka nosi ista stranka (je stabilno), medtem ko procesno dokazno breme glede na uspeh dokazovanja lahko prehaja od ene stranke na nasprotno stranko. Bistvo fenomena premeščanja procesnega dokaznega bremena izraža prav določba 212. člena ZPP, po kateri mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ki mora z nasprotnim dokazom izničiti uspeh glavnega dokaza.

Toženki ni mogoče očitati hude, kot tudi ne navadne malomarnosti. Glede na ugotovljeno preobremenjenost in zahtevnost njenega dela ter nepoučenost o tveganjih in pravilnem ter varnem poslovanju je ni mogoče primerjati z ostalimi pri tožniku zaposlenimi delavci, ki pa so imeli opravljeno potrebno izobraževanje in preizkus znanja iz menjalniškega poslovanja. Iz tega razloga od nje ni mogoče zahtevati strožje, posebne skrbnosti in pazljivosti.

Prodajalec odgovarja za škodo zaradi zaupanja po 2. odstavku 468. člena OZ, če je imela stvar stvarno napako, ki izvira iz prodajalčeve sfere, in če so izpolnjene druge predpostavke prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake. Za uveljavitev odškodninskega zahtevka po 3. odstavku 468. člena OZ se uporabljajo splošna pravila o poslovni odškodninski odgovornosti.

Če mandatar pri opravljanju posla ne ravna v skladu z naročiteljevim naročilom, ima njegovo ravnanje značilnost nepravilne izpolnitve, razen če so bile za takšno ravnanje izpolnjene predpostavke, določene v prvem odstavku 752. člena ZOR. Pravna posledica takšnega mandatarjevega ravnanja je, da glede posla, pri katerem je kršil obveznost ravnati v mejah naročiteljeva naročila, nima položaja (pravic) mandatarja, temveč poslovodje brez naročila (drugi odstavek 752. člena ZOR). Zapoved ravnati v skladu z naročiteljevim naročilom (naročiteljevimi interesi) vsebuje tudi prepoved ravnati drugače (torej v nasprotju z naročiteljevim naročilom). Mandatarjevo ravnanje (opravljanje posla v nasprotju z naročiteljevim naročilom) je zato treba presojati po pravilih tujih poslov kljub prepovedi. Zato mandatar v takem primeru tudi nima pravic poslovodje brez naročila (226. člen ZOR). Hkrati zaradi takšnega mandatarjevega ravnanja nastanejo pravne posledice nepravilne izpolnitve mandatarjeve obveznosti, kar ima lahko za posledico tudi njegovo odškodninsko odgovornost. Oškodovanec ima pravico do odškodnine v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bi

Ko gre za razumevanje vzročne zveze v pravu, pogoju lahko pripišemo pomen vzroka, ko je po življenjskih izkušnjah sposoben povzročiti posledico, to je, ko utemeljimo, da je adekvaten posledici. Zato bi morala tožeča stranka, da bi utemeljila vzročno zvezo med očitkom nestrokovno opravljenih rušitvenih del in porušenjem objekta najprej konkretno opisati dela, ki so bila opravljena v sklopu prve faze rušitvenih del. Poleg tega bi morala utemeljiti, kateri posegi v nosilno konstrukcijo starega objekta so bili opravljeni v nasprotju s pravili stroke, ter da so prav te pomanjkljivosti omajale stabilnost starega objekta do te mere, da je bil že zaradi običajnih in zato pričakovanih nadaljnjih posegov izpostavljen nevarnosti porušenja. Ker gre za pogodbeno odškodninsko odgovornost, bi morala prva toženka, da bi se razbremenila odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti, dokazati, da porušenja objekta ni mogla preprečiti, odpraviti ali se mu izogniti (263. člen ZOR). Revizijsko sodišče zato ne more sprejeti presoje sodišča druge stopnje, da prvo toženko odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti razbremenjuje dejstvo, da je p

Zakon ne daje pravice predsednici senata, da bi dopolnjevala sodbo z razlogi in zahtevanimi popravki, ki bi sledili iz potrdila z dne 25.10.1996, in jo spremenila glede posojila toženca tožniku v tem smislu, da to ni toženčev strošek marveč del poplačila. Končno tudi ne sme poseči v sodbo tako, da bi tožencu v korist upoštevala še stroške v zvezi z dokupom, prodajo, dokumentacijo, dovoljenjem, opravili in obrestmi za založena sredstva.

Zamudne obresti so glede nastanka (277. člen ZOR) in zastaranja (369. člen ZOR) akcesorne glavni terjatvi, ne glede na to, ali se uveljavljajo kot samostojna terjatev. Obrestovanje obresti je dopustno zahtevati šele od vložitve tožbe dalje.

Če se stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorita za tako imenovano pogodbeno odškodninsko obveznost - konkurenčno klavzulo, mora delodajalec, ki zahteva odškodnino zaradi kršitve, dokazati vse elemente odškodninskega delikta, kot pri izvenpogodbeni odškodninski odgovornosti: kršitev pogodbene obveznosti, nastanek škode, odgovornost ter vzročno zvezo. Stališče, da za uveljavitev pavšalne odškodnine zadostuje dejstvo, da se je tožnik zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici, bi bilo pravilno, v kolikor bi se stranki dogovorili za pogodbeno kazen v smislu določbe 270. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih in ne za pavšalno odškodnino.

Zakon o obligacijskih razmerjih določa enotna merila tako za pogodbene kot tudi za nepogodbene odškodninske obveznosti. Po določbi 269. člena ZOR pridejo različna merila odškodninskega prava v poštev le v primeru, kadar pogodbena odškodninska odgovornost zahteva posebno ureditev. In ker glede elementov oziroma predpostavk odškodninske odgovornosti ZOR ne določa nobene specialne ureditve, tudi za pogodbene obveznosti med drugim velja, da mora škoda izvirati iz nedopustnega ravnanja.

Prva tožena stranka - posrednik - ni pogodbena stranka v prodajnih pogodbah in zato ni odgovorna za vračilo kupnine. Po razdrtju pogodb zaradi pravnih napak (510. člen ZOR) ima tožeča stranka povračilni zahtevek za vrnitev plačanega zneska samo od sopogodbenika (132. člen ZOR). Zoper posrednika pa bi imela tožeča stranka odškodninski zahtevek, če bi bili podani vsi elementi civilnega delikta (820. člen ZOR). Tožeča stranka sicer zatrjuje protipravno ravnanje posrednika, krivdo, škodo in vzročno zvezo, vendar zneska plačane kupnine ni mogoče opredeliti kot škodo, ker je ta znesek predmet povračilnega zahtevka zoper drugo toženo stranko kot sopogodbenika tožeče stranke. Ta znesek ne predstavlja škode, ker ima tožeča stranka pravnomočno prisojeno terjatev zoper drugotoženo stranko in ji škoda še ni nastala.

Ker sta k neuresničitvi pogoja s svojim ravnanjem prispevali obe stranki, določbe četrtega odstavka 74. člena ZOR v korist tožeče stranke ni mogoče uporabiti. Zaradi neizpolnitve odložnega pogoja torej pogodba ni začela veljati, to pa pomeni, da tudi ni mogoče uporabiti določil o povrnitvi pogodbene škode (262. do 269. člen ZOR).

Opredelitev, ali gre za navadno škodo ali za izgubljeni dobiček, je materialnopravno vprašanje. Zato morebitna zmotna opredelitev oblike škode, ki jo ponudi stranka, na odločitev ne sme vplivati. Izgubljeni dobiček je obligacijskopravni pojem zato je treba presojati, ali je nastala škoda zaradi izgubljenega dobička tako, kot opredeljuje izgubljeni dobiček ZOR. Izgubljeni dobiček je razlika med dobavno in prodajno ceno proizvodov, po odbitku od omenjene razlike samo tistih stroškov, ki jih tožeča stranka zaradi kršitve pogodbe ni imela, imela pa bi jih, če bi tožena stranka pogodbo izpolnjevala. Škode zaradi izgubljenega dobička ne zmanjšujejo stalni stroški poslovanja. Odškodnina za škodo, nastalo zaradi izgubljenega dobička se lahko zmanjša, vendar samo na zahtevo tožene stranke. Škoda zaradi izgubljenega dobička se s potekom časa ne preoblikuje v navadno škodo.

Po določbi 1. odst. 153. čl. ZOR je sopogodbenik, ki je drugemu jamčil, da bo tretja oseba nekaj storila (ali opustila) pa do tega ni prišlo, odškodninsko odgovoren za morebitno škodo, ki jo v posledici drugi utrpi. Zapisano ni obljuba, da bo konkretni kupec povrnil z vlaganji nastale stroške tožeči stranki, pač pa, da bo navedeno (kot pogoj prodaje) navedla v razpisu oziroma ponudbi za prodajo. Ker tega prvotoženka ni izpolnila, pravno pomeni, da pogodbene obveznosti ni izpolnila pošteno v vsem, kot se je glasila (prim. 1. odst. 262. čl. ZOR). V takšnem primeru je vsekakor podana pravica do povračila škode drugi pogodbeni stranki, vendar pa jo je ta dolžna uveljaviti tako, kot je določeno v pravilih ZOR o povrnitvi izvenpogodbene škode (gl. 269. čl. ZOR).

Naročnik del je (kljub pogodbi o delu, s katero se izvajalec zaveže sam poskrbeti za varnost pri delu) soodgovoren za nesrečo, ki se pripeti izvajalcu del, če izvajalca izbere, čeprav dobro ve, da za delo ni strokovno usposobljen. Na drugi strani tudi izvajalec nosi sokrivdo, ker delo kljub neusposobljenosti sprejme in poleg tega še odkloni uporabo zaščitnih sredstev, predvidenih za varnost pri delu na strehi.

Izvajalec je odgovoren le za škodo na delu hiše, ki jo je saniral, ne pa na celotnem objektu, ki je bil saniran z drugo sanacijo tudi zaradi nestrokovne gradnje tožeče stranke v lastni režiji.

Odškodninski zahtevek zaradi izgubljenega dohodka zaradi napake stroja, izdelanega na podlagi pogodbe o delu, lahko uveljavlja le naročnik, ne pa tudi tisti, ki stroj uporablja.

Za ugotavljanje pogodbene odškodninske odgovornosti tožene stranke je potrebno najprej ugotoviti, ali je bila sploh sklenjena pogodba in kakšna je njena vsebina in o tem v sodbi navesti razloge.

Tožena stranka je prekršila pogodbene obveznosti, ki jih je sprejela z organizacijo izleta za udeležence, ki so sprejeli njeno ponudbo za vodeni gorski izlet. Ravnanje pravne osebe je vselej ravnanje fizičnih oseb, ki delujejo (v taki ali drugačni vlogi) zanjo. Tožena stranka odškodninsko odgovarja za ravnanja (predvsem opustitve) vodnice gorskega izleta, ki je delovala zanjo. Podlaga za to je v 1. odstavku 171. člena (v zvezi s 1. odstavkom 170. člena) ZOR.