263. člen ZOR

Toženec vnaprejšnje privolitve druge tožnice za bronhoskopijo (ki ni nujen poseg, temveč diagnostična metoda, katere pogosti rizik je tudi pnevmotoraks in motnje ritma srca) ni dobil, zato je zaključek o kršitvi pojasnilne dolžnosti materialnopravno utemeljen. Konkretni dejanski stan utemeljuje materialnopravni sklep nižjih sodišč, da je bilo ravnanje toženčevega zdravstvenega osebja v kritičnem času contra legem artis . Zdravstveno osebje bi moralo glede na konkretne okoliščine in indikacije takoj ob zapletu z zastojem srca prve tožnice posumiti na pnevmotoraks in nanj ustrezno takoj odreagirati. Izjemno težka življenjska situacija prve tožnice, upoštevajoč izjemno težo njenih posledic ne dovoljuje natančnega razmejevanja posameznih škod, izvirajočih iz istega škodnega dogodka, ker se te zaradi svoje intenzitete medsebojno tako tesno prepletajo, da jih ni mogoče natančno ločevati.

ZPP v določbah 227. člena govori o listini, kar pomeni individualno določeno listino (lahko tudi več individualno določenih listin), zato ne zadostuje splošno sklicevanje na listine določene vrste. Zaradi splošnosti postavljenih trditev tudi ni bilo mogoče uporabiti določbe petega odstavka 227. člena ZPP, če bi se izkazalo, pa se po obširnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča ni, da tožnika neutemeljeno nočeta izročiti listin. Za odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo je treba uporabiti določbe 258. člena ZGD in ne morda določbe 263. člena ZOR. Napačno sklicevanje sodišča prve stopnje na določbe ZGD-1, ne pomenijo zmotne uporabe materialnega prava.

Naročnik ima pravico do povrnitve škode zaradi zamude podjemnika tudi v primeru, ko je pogodba izpolnjena (z zamudo), torej tudi takrat, kadar je ne razdre. Za nastalo škodo odgovarja podjemnik, če je povzročil zamudo pri izpolnitvi (drugi in tretji odstavek 262. člena ZOR). Vzrok za zamudo pri izpolnitvi je bil torej na strani tožeče stranke, zato prva toženka za škodo zaradi zamude ne odgovarja, saj ne gre za tveganje, katerega obvladovanje je mogoče pripisati njej (263. člen ZOR).

Odnos „profesionalec – laik“ je odločilnega pomena tako pri določitvi standarda zahtevane skrbnosti, ki se pričakuje od obeh udeležencev podjema, kot tudi pri alokaciji njunih tveganj. Prav zaradi tega razmerja se namreč odgovornost podjemnika za škodo (tudi, če ne bi šlo za škodo iz nevarne dejavnosti) približuje objektivni. Odškodnina se zmanjša za vsakršno korist, ki jo ima oškodovanec zaradi škodnega dogodka. Ugovor pridobljene koristi (compensatio lucri cum damno) je mogoče uveljavljati zoper vsako obliko odškodnine, torej tudi zoper naturalno restitucijo, ki jo je v takem primeru pač treba denarno ovrednotiti. Dela, ki jih je opravila tožeča stranka, je z vidika obravnavanja ugovora pridobljene koristi šteti kot s strani tožeče stranke toženi stranki izplačano denarno odškodnino v vrednosti sanacijskih del.

Pravdni stranki sta pogodbo tudi po odstopu pogodbe med S. d.o.o. in S. K. d.o.o. (tožena stranka) dne 02. 01. 1995 še naprej izpolnjevali enako kot poprej. S tem je tožena stranka s konkludentnimi dejanji izrazila soglasje k odstopu pogodbe in s tem tudi k sporazumu o pristojnosti. Sodišče druge stopnje se ne strinja, da je navedena odškodnina nesorazmerno visoka. Gre za odškodnino, ki bi jo tožena stranka kot možno posledico kršitve pogodbe morala pričakovati glede na dejstva, ki bi ji morala biti znana. Če pa tožena stranka z navedbami, da bi tožeča stranka, potem ko ji tožena stranka ni več dobavljala svojih proizvodov, te lahko nabavljala pri novih ekskluzivnih dobaviteljih, meri na dolžnost zmanjševanja škode, je treba povedati, da je sodna praksa zavzela nasprotno stališče. Če lahko povzročitelj škode sam odpravi vzrok za nastanek škode, ne more zahtevati od oškodovanega, da zmanjšuje škodo namesto njega. V takšnem primeru oškodovanega ne zadene dolžnost zmanjševanja škode. Izgubljeni dobiček je razlika med dobavno in prodajno ceno proizvodov, ki so bili predmet pogodbe, in sicer po odbitku od omenjene razlike samo tistih stroškov, ki jih tožeča stranka

S podpisom pogodbe je tožena stranka prevzela obveznost sklenitve pogodbe in tudi odgovornost, da takšno pogodbo sklene. Odgovornost tožene stranke je potrebno presojati po pravilih, ki veljajo za pogodbeno odškodninsko odgovornost. Dolžnik je na podlagi 263. člena ZOR prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Zato je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali bi v primeru izpolnitve pogodbene obveznosti, torej sklenitve pogodbe o tehničnem varovanju, gasilci hitreje intervenirali, v posledici hitrejše intervencije pa bi bila škoda manjša.

V zadevi je treba ugotoviti, ali je zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti s strani druge tožene stranke obseg nastale škode večji, kot bi bil v primeru, če bi bila ustrezna pogodba z zunanjim izvajalcem sklenjena, kar implicira, da bi prišlo do hitrejšega odziva na povzročen požar in da bi bila povzročena škoda manjša.

Nedopustnost ravnanja odškodninsko odgovorne stranke je podana, če stranka pogodbe ne izpolni, če jo nepravilno izpolni ali svojo poslovno obveznost nepravočasno izpolni.

Glavna ugotovitev izpodbijane sodbe je, da je sama zamuda nastala dne 04.07.2001, do primopredaje lokala pa je prišlo 10.05.2002, tako da skupaj znaša zamuda nekaj več kot deset mesecev, pri čemer je tožena stranka zamudo zakrivila v obdobju od julija 2001 do konca decembra 2001 (skupaj 6 mesecev), medtem ko je krivda za zamudo od januarja 2002 do začetka maja 2002 na strani tožeče stranke (to je za nekaj več kot 4 mesece). To pa pomeni, da je tožena stranka v večjem delu odgovorna za nastalo zamudo in sicer nosi 60% odgovornosti, tožeča stranka pa nosi 40% odgovornosti. Tak pristop k ugotavljanju odgovornosti tožeče in tožene stranke za nastalo zamudo pa je po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno vprašljiv. Gre za vprašanje povrnitve škode zaradi kršitve pogodbe in ne za nepogodbeno odškodninsko odgovornost, zato soodgovornosti strank ni mogoče deliti na enak način, kot se to opravi pri izvenpogodbeni odškodninski odgovornosti. Sodišče prve stopnje bi poleg določil 262. in 263. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) moralo upoštevati predvsem tudi določilo 267. čl. ZOR, po katerem se odškodnina sorazmerno zmanjša, če za nastalo škodo ali njeno velikost ali za otežit

Revizija je vselej dovoljena v sporih, ki se nanašajo na varstvo in uporabo izumov in znakov razlikovanja, kar predstavlja lex specialis v primerjavi z 32. poglavjem ZPP. Spričo trditev pravdnih strank je očitno, da je določilo tretjega odstavka 10. člena predmetne pogodbe sporno in je zato sodišče pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je izpeljalo dokazno oceno glede prave volje pogodbenih strank. V tem primeru gre torej za dejanske ugotovitve, ki niso podvržene revizijskemu preizkusu. Prav gotovo spada slab odziv trga na predmet licence med poslovna (notranja) tveganja tožene stranke, kot tudi vsa tveganja, ki izvirajo iz poslovanja - dejavnosti, ki jo opravlja.

Glede na določila 263.čl. ZOR bi se toženec svoje odgovornosti razbremenil le, če bi dokazal, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti. Tega pa toženec ni niti zatrjeval niti dokazoval.

Tožniki so zaradi skoraj dve urne zamude vlaka v pristanišče Civitavecchie prišli prepozno, saj je ladja že odplula. Zaradi navodil tožene stranke, da bo mogoče vkrcanje opraviti v Messini, so se tožniki morali vrniti v Rim in ta transfer plačati, nato do odhoda vlaka v Messino deponirati prtljago, večerjati (večerjo so sicer imeli plačano na ladji), plačati vlak v Messino, zajtrk v Messini, ki ga bi prav tako sicer imeli na ladji in plačati taksi iz Messine do pristanišča. Gre torej za materialno škodo, ki je tožeči stranki nastala ob (nepravilni) izpolnitvi pogodbe o organiziranju potovanja. Gre za obliko poslovne škode, zato bi bili toženi stranki lahko prosti te odgovornosti le v primeru, če bi dokazali, da nista mogli pravilno izpolniti svoje obveznosti oz., da sta zamudili z izpolnitvijo zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih nista mogli preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (263. člen ZOR).

Garancijska obveznost je izključena v primeru, če dolžnik dokaže, da je do okvare prišlo zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Pritožbeno sodišče zato ne more sprejeti presoje, da bi tožeča stranka morala dokazovati, kaj je vzrok za obravnavano poškodbo na pokrovu pištole za zabijanje žebljev. Garancijska izjava ne prevaljuje dokaznega bremena o vzroku mehanske poškodbe na tožečo stranko, temveč določa le, da je garantova obveznost izključena v primeru, če je vzrok za okvaro nastal po prehodu nevarnosti na kupca.

Tožena stranka (zavarovalnica, pri kateri je imel lastnik drsališča zavarovano odgovornost) je odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi padca na umetnem drsališču, ko je med drsanjem zapeljala na nepričakovano ledeno izboklino (nastalo zaradi kapljanja s stropa).

Po analogiji je treba za odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo uporabiti določbe 258. člena ZGD in ne določbe 263. člena ZOR.

Da bi pogodbena stranka odškodninsko odgovarjala za nepravilno izpolnitev, ni dovolj, da se njene posledice pokažejo v premoženjski sferi druge (pogodbi zveste) stranke, pač pa mora biti tudi vzrok zanje v sferi stranke, ki ni pravilno izpolnila. Uporaba 263. člena ZOR zahteva predvsem oceno, iz čigave sfere izvira vzrok tveganja, ki se je realiziralo v škodi, in katera od strank to tveganje lažje obvladuje.

Zmotno je mnenje pritožnice, da je za ta spor relevantno dejstvo, da je imela tožeča stranka pri njej odprt nerezidenčni račun in iz nje izhajajoč medsebojni odnos ter očitana kršitev tega odnosa. Razno ugotovitev tega dejstva je odločilnega pomena za presojo odškodninske odgovornosti. Povzročitelj škode se delikatne odškodninske odgovornosti razbremini, če dokaže da je škoda nastala brez njegove krivde. Pogodbenik, ki je prekršil pogodbo, pa samo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, ki jih ni mogel preprečiti ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

Ker sta k neuresničitvi pogoja s svojim ravnanjem prispevali obe stranki, določbe četrtega odstavka 74. člena ZOR v korist tožeče stranke ni mogoče uporabiti. Zaradi neizpolnitve odložnega pogoja torej pogodba ni začela veljati, to pa pomeni, da tudi ni mogoče uporabiti določil o povrnitvi pogodbene škode (262. do 269. člen ZOR).

Iz neprerekanih trditev tožene stranke (list. št. 5) izhaja, da tožeča stranka toženi ni dovolila računalnika odnesti v servisno delavnico. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da napak v prodajalni tožeče stranke ni bilo mogoče ugotoviti in je bilo potrebno testiranje računalnika na servisu tožene stranke. Toženi stranki torej ni omogočila, da bi odkrila, za kakšno napako gre in jo odpravila (primerjaj 1. odst. 505. čl. ZOR). Napako je tožena stranka lahko odpravila šele takrat, ko ji je tožeča stranka to omogočila. Za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala v času, ko toženi stranki ni bilo omogočeno popravilo računalnika, tožena stranka zaradi ravnanja tožeče stranke same, ni odgovorna (primerjaj 263 čl. ZOR).

Tožena stranka odgovarja za vse okoliščine, ki bi jih morala imeti pod svojim nadzorstvom in ki bi jih morala predvideti, pa jih ni.