VSRS Sodba I Up 456/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 66. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ob smiselni uporabi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo (prvi odstavek izreka) zoper sklep Državnega zbora, št. 010-02/12-22/8 z dne 26. 9. 2012, in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (drugi odstavek izreka). Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 26. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (v nadaljevanju ZRTVS-1) ter 112. in 201. člena Poslovnika Državnega zbora (v nadaljevanju Poslovnik DZ) razrešila pet članov Nadzornega sveta RTV Slovenija (v nadaljevanju NS), med njimi tudi tožnika.

2Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da sklep o razrešitvi člana NS ni upravni akt ali drug posamični akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. Pri presoji, ali je bilo tožniku z izpodbijanim aktom poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine (4. člen ZUS-1), kar je tožnik tudi zatrjeval, pa je ugotovilo, da tožnik zatrjevanih posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine iz 2., 22., 25., 34., 39., 44., in 153. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) ni izkazal, in je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Presodilo je tudi, da so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na ničnost, v tem upravnem sporu, ki se ni vodil na podlagi izpodbojne tožbe, ampak tožbe zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, brezpredmetni. Odločitev o stroških postopka je utemeljilo na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

3Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz 75. člena ZUS-1. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zaradi katerih se ne more preizkusiti. Tožnik je predlagal postopek po 2. in 4. členu ZUS-1 vendar sodišče prve stopnje o (ne)zakonitosti izpodbijanega sklepa tožene stranke ni odločilo. Ugotovilo je, da izpodbijani sklep ni upravni akt vendar tega ni argumentiralo. Ni preverilo dejanskega stanja glede možnosti sodelovanja tožnika v postopku razrešitve članov NS. Poseženo mu je bilo v ustavne pravice iz 2., 22., 25., 34., 39.in 44. člena URS, zato se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. V zvezi z zatrjevanim posegom v navedene ustavne pravice smiselno ponovi tožbene navedbe in meni, da sodišče prve stopnje navedenih določb URS ni pravilno tolmačilo. Ni upoštevalo, da gre za pravico nedotakljivosti mandatnega obdobja imenovanega člana NS zaradi zagotavljanja institucionalne avtonomije javne radiotelevizije. Razrešitev z mesta člana NS je odločitev o njegovi pravici, saj je bil imenovan za mandatno obdobje štirih let. Spregledalo je specifični status javne radiotelevizije, ki je odločilen za razumevanje pravic in pravnih koristi tožnika, kot člana NS. Pri posegu v pravico iz 39. člena URS se sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-106/01. Ne strinja se s sodiščem prve stopnje glede ničnosti navedenega sklepa tožene stranke. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožnikovi zahtevi, da se ugotovi, da je izpodbijani sklep tožene stranke nezakonit ter razsodi tako kot je predlagal v vlogi z dne 10. 12. 2012, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila, oziroma subsidiarno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5Pritožba ni utemeljena.

6ZUS-1 v 1. členu določa, da se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (v nadaljevanju organi) na način in po postopku, ki ga določa zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po 2. členu ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek). V drugem odstavku 2. člena ZUS-1 določa, da je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. ZUS-1 v prvem odstavku 4. člena ZUS-1 določa, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

7Tožnik je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, kar potrjujejo podatki v predloženih spisih (tožba, dopolnitev tožbe), v obravnavani zadevi uveljavljal upravno sodno varstvo primarno na temelju 2. člena (v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 33. člena) ZUS-1 ter podrejeno na temelju 4. člena (v povezavi s prvo alinejo drugega odstavka 33. člena) ZUS-1.

8Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno in skladno z upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, na katero se je tudi sklicevalo (I Up 467/2012, I Up 436/2012) stališče sodišča prve stopnje, da akt o razrešitvi člana NS ni upravni akt in ne drug posamičen akt iz 2. člena ZUS-1 in se ga na podlagi 2. člena ZUS-1 ne more izpodbijati v upravnem sporu. Izpodbijani sklep ni bil izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije in z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Biti član NS ni pravica posameznika, o čemer se je že večkrat izrekla upravnosodna praksa (npr. I Up 475/2012), zato tudi biti član NS celo mandatno obdobje ni pravno varovano upravičenje. ZRTVS-1 niti kateri drug zakon glede imenovanja oziroma razrešitve članov NS ne določa, da bi se o tem odločalo z upravno odločbo oziroma v upravnem postopku. Niti v ZRTVS-1 niti v drugem zakonu ni določeno, da bi bilo sodno varstvo zoper akt o imenovanju oziroma razrešitvi člana NS zagotovljeno v upravnem sporu.

9Glede na navedeno pritožbeni ugovori, ki temu stališču nasprotujejo, na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati.

10Tožnik je podrejeno uveljavljal (subsidiarno) sodno varstvo na podlagi 4. člena ZUS-1 in zatrjeval, da je bilo s sklepom DZ, s katerim je bil razrešen kot član NS, poseženo v pravice iz 2., 22., 25., 34., 39., 44. in 153. člena URS.

11Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik zatrjevanih posegov v navedene pravice in temeljne svoboščine ni izkazal. Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati. Vrhovno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (75. člen ZUS-1). Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba nima pomanjkljivost iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Sodba je zadostno obrazložena in vsebuje razumne razloge o vseh za odločitev odločilnih dejstvih.

13Ne drži tožnikova trditev, da je obrazložitev sodbe v delu, ki se nanaša na zatrjevano kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS (da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče) in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS (da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih) nejasna in sama s seboj v nasprotju. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe (točka 9 obrazložitve) je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožnik imel možnost, da sproži spor pred sodiščem, kar je v tem primeru tudi storil s tožbo v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1.

14Tožnikov ugovor, da sodišča prve stopnje nepravilno ugotavlja, da mu ni bila kršena pravica iz 22. člena (vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih), 23. člena in 25. člena URS, ni utemeljen. Bistvo pravice iz 25. člena URS je, da je zagotovljeno posamezniku učinkovito pravno sredstvo. Takšno pravno sredstvo lahko po ustavnopravni praksi predstavlja tudi upravni spor na podlagi drugega odstavka 157. člena URS. Navedeno pravno sredstvo pa je bilo, kot že navedeno, tožniku zagotovljeno. V obravnavanem primeru je bilo tožniku zagotovljeno subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu v skladu s 4. členom ZUS-1, v katerem je sodišče presojalo zatrjevani poseg v ustavne pravice. S tem mu je bila hkrati zagotovljena tudi pravica iz 22. in 23. člena URS.

15Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne more vplivati tožnikov ugovor, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo zatrjevanega posega v pravico iz 34. in 39. člena URS.

16Po določbi 34. člena URS ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, kar potrjujejo podatki v predloženih spisih, tožnik poseg v to pravico utemeljuje s tem, da je bil z razrešitvijo prizadet njegov ugled, v DZ pa ni imel možnosti odgovarjati na očitke in pojasniti, da je svoje delo opravljal zakonito in strokovno. V zvezi možnostjo izjave v postopku pred DZ (zatrjevana kršitev procesnih pravic) je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo (8. in 10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da v tem primeru ni šlo za odločanje o tožnikovih pravicah ali pravnih koristih (upravni akt) in se tožnik ne more sklicevati na ustavno jamstvo procesnih varoval, ki se ščitijo v okviru 22. člena URS. Glede posega v tožnikovo osebno dostojanstvo pa je tudi pravilno ocenilo, da tožnik tega s konkretnimi trditvami in dejstvi, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je do zatrjevanega posega v to pravico prišlo, ni izkazal. Predčasna razrešitev z mesta člana NS sama po sebi po presoji Vrhovnega sodišča še ne pomeni posega v pravico do osebnega dostojanstva, tožnik pa, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, kar potrjujejo podatki v predloženih spisih, ni zatrjeval, da so zaradi navedenega njegove možnosti poklicnega in osebnega delovanja omejene.

17Pravica iz 39. člena URS (svoboda izražanja) zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. V zvezi z zatrjevanim posegom v to ustavno pravico se je tožnik že v tožbi skliceval na odločbo Ustavnega sodišča U-I-106/01. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v navedeni zadevi Ustavno sodišče pravico iz 39. člena URS vezalo na avtonomijo RTVS, katere glavni namen je zagotavljati uresničevanje pravice državljanov do javnega obveščanja in obveščenosti. Institucionalna avtonomija RTVS se uresničuje preko njenih organov in upoštevajoč pristojnosti, ki jih imajo. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča posamezen član NS zahtevane neodvisnosti RTVS in s tem spoštovanja 39. člena URS ne more uveljavljati kot svoje pravice, kot to želi tožnik s trditvami, da je poseženo v njemu pripadajočo pravico iz navedene določbe URS.

18Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča tudi ne more vplivati tožnikov ugovor, da ni pravilno stališče sodišče prve stopnje v zvezi zatrjevanim posegom v pravico iz 44. člena URS (da ima vsak državljan pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri opravljanju javnih zadev).

19Pri pravici iz 44. člena URS gre za splošno ustavno pravico, katere bistvena značilnost je, da vsem državljanom jamči možnost do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev v skladu z zakonom. Navedena pravica se tako uresničuje v okviru zakonodaje, ki ureja upravljanje javnih zadev, to so predpisi, ki urejajo lokalno samoupravo, referendum, ljudsko iniciativo ter volitve. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v predloženih spisih tožnik zatrjuje, da je bilo z njegovo razrešitvijo kot člana v NS RTVS poseženo v pravico iz 44. člena URS, ker naj bi z imenovanjem za člana NS za mandatno dobo štiri leta pridobil pravico sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da je z imenovanjem v NS tožnik res pridobil možnost vpliva na opravljanje določenih javnih zadev, vendar pri tem ne gre za vpliv kot posledica splošne pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, pač pa je ta vpliv vezan izključno na njegovo funkcijo kot člana NS. S tem tožnik ni pridobil posebne pravice, v katero ni možno posegati. Z izgubo te funkcije pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni bila v ničemer zmanjšana tožnikova splošna pravica iz 44. člena URS. Razrešitev z mesta člana NS ne pomeni kršenja pravice tožnika do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave RS. Enako izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-174/99.

20Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

21Ker tožnik s pritožbo ni uspel sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).