Razrešitve in imenovanja

Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 24/2016 s sklepom z dne 29. 8. 2018 zavzelo stališče, da je funkcionarju, ki odloča o razrešitvi določene osebe na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU, podeljeno pravno vsebinsko neomejeno pooblastilo za sprejetje odločitve, zato po stališču Vrhovnega sodišča predstavlja akt politične diskrecije, ki glede na 3. člen ZUS-1 ni upravni akt. Upravni akti namreč niso tiste odločitve, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti, in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil.

Ne drži navedba stranke z interesom, da bi morala tožnica poleg izpodbijane odločbe nujno izpodbijati tudi odločbo o imenovanju druge kandidatke na sodniško mesto višjega sodnika, četudi sta bili obe odločbi izdani na podlagi istega razpisa za dve prosti sodniški mesti. Iz 36. člena ZSSve, ki predstavlja osnovni okvir spora, in tudi iz drugih za odločitev relevantnih določb ne izhaja zahteva po izpodbijanju celotnega razpisnega postopka. Da je treba izpodbijati obe odločbi, ni mogoče izpeljati niti iz pravnega pouka v obvestilu o neizbiri, da je zoper odločbi dopusten upravni spor. Tožnica je kot neizbrani kandidat svoje sodno varstvo dopustno omejila na izpodbijanje le ene odločbe, medtem ko je druga odločba postala dokončna in pravnomočna. Predmet tovrstnih sporov ni preverjanje, ali je vlagatelj tožbe po katerem od kriterijev ali po vseh kriterijih iz 28. člena ZSS uspešnejši od izbranega kandidata. Prav tako diskrecijska presoja Sodnega sveta ne more biti predmet preverjanja v dokaznem postopku pred sodiščem.

Vrhovno sodišče se načelno strinja, da je treba v postopkih imenovanja sodnikov in predsednikov sodišč stremeti k temu, da se v čim večji meri udejanji načelo neposrednosti. Kakovostno odločanje se namreč najbolje zagotavlja tako, da se člani Sodnega sveta ne samo seznanijo z razpoložljivim procesnim gradivom, ampak so navzoči tudi pri razgovoru s kandidatom. Kljub temu očitana kršitev ni podana: iz Poslovnika Sodnega sveta in ZSSve ne izhaja, da bi o imenovanju predsednika sodišča lahko odločali le člani, ki so sodelovali v vseh predhodnih fazah postopka, kot tudi ne obveznost člana Sodnega sveta, da glasuje o vseh zadevah, ki se obravnavajo na posamezni seji. Neodvisnost Sodnega sveta se neločljivo povezuje z njegovo odgovornostjo -­ zaupanje javnosti in njeno podporo mora graditi s preglednim delom in odgovornostjo. Kot poudarja Posvetovalni svet evropskih sodnikov (CCJE), noben sodni svet ni nad zakonom. Nekatere odločitve sveta vplivajo na pravice, ki jih varuje Evropsko sodišče za človekove pravice, na primer v zvezi s kariero sodnikov, zato morajo biti obrazložene, sodniki pa morajo imeti pravico do sodnega varstva. Kadar pravilnost sklepa sveta preizkusi neodvisno

Tolmačenje in prevajanje za sodišča in upravne organe lahko izvajajo le osebe s statusom sodnega tolmača. Namen določbe 4. točke 89. člena ZS očitno ni kaznovanje, ampak je namen ustvarjanje pogojev oziroma standardov za visoko strokovno in kakovostno delo sodnih tolmačev v sodnih in upravnih postopkih. Iz jezikovne razlage določila 4. točke 89. člena ZS, ki uporablja nedovršno obliko glagola, izhaja, da je zelo verjetno zakonodajalec imel namen predpisati razrešitev v primeru, ko ne gre za enkratno situacijo nevestnega opravljanja dela, z izjemo začasne razrešitve v primeru uvedbe kazenskega postopka po uradni dolžnosti za dejanje, za katero je mogoče izreči kazen zapora za več kot 2 leti. Tožena stranka, ki zaradi zakonske ureditve ni imela primernejšega milejšega ukrepa za napako, ki jo jo storila tožeča stranka, za katerega bi bilo razumno pričakovati, da bi imel zadosten učinek, da bi bilo zadoščeno legitimnemu cilju, potem pač razrešitve ne bi smela izreči, dokler ne bi predlagala in bi začela veljati ustrezna dopolnitev zakona.

Odločanje o začasni odredbi zahteva "restriktiven pristop". Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda zanjo težko popravljiva. Tožnik mora v zahtevi zatrjevana dejstva dokazati z dokazi, predloženimi ob vložitvi zahteve, ki jih sodišče lahko tudi takoj presodi. Za dokazovanje zatrjevane škode so torej relevantni predvsem listinski dokazi. Škoda mora biti resna in mora tožniku neposredno groziti, podana pa mora biti neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti, s stopnjo verjetnosti pa je treba oceniti tudi javno korist.

Akt o razrešitvi direktorja je upravni akt in toženka stranka je pri odločanju vezana na pravila ZUP. Zgolj smiselna uporaba pravil ZUP velja za postopke imenovanj direktorjev zavodov (muzejev) na področju kulturnih dejavnosti, kjer minister pri izbiri uporablja določeno diskrecijo oziroma ima zaznavno široko polje proste presoje, ne pa pri razrešitvah, kjer takšnega polja proste presoje nima. Iz obrazložitve odločitve mora biti razvidno, katere dejanske ugotovitve se štejejo za odločilne pri presoji, da dejanja oziroma opustitve direktorja spadajo pod uporabljeno zakonsko določbo. Akt o razrešitvi mora vsebovati tako zakonski razlog kot opis dejanskega stanja, ki ustreza navedenemu zakonskemu razlogu. Učinkovito sodno varstvo je možno le ob predpostavki, da so razlogi za razrešitvev obrazloženi in je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Toženka neobrazloženosti sklepa o razrešitvi ne more sanirati z naknadnim pojasnjevanjem okoliščin, ki so privedle do njega. S tem bi bila tožniku odvzeta možnost izjave, do katere ima pravico v postopku razrešitve.

Odločba o razrešitvi direktorja Agencije je upravna odločba, saj jo kot tako opredeljuje že prvi odstavek 24. člena ZJA, zato se šteje, da je postopek razrešitve upravna zadeva. Izjava o odstopu ima konstitutivni značaj, vendar izjava o odpovedi ne učinkuje, če je preklicana oziroma umaknjena in nasprotna stranka tak preklic oziroma umik izjave prejme (najkasneje) istočasno z odpovedjo. Izpodbijana odločba se opira na izjavo o odstopu tožnika s položaja direktorja Agencije, vendar ne vsebuje obrazložitve o preklicu odstopne izjave, čeprav je nesporno, da je tožnik naknadno svojo odstopno izjavo preklical. Obrazložitev pravno pomembnega dejanskega stanja je tako pomanjkljiva, saj so v celoti izostali razlogi o razrešitvi tožnika kljub preklicu odstopne izjave.

Sodišče ugotavlja, da si tožnik zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, tudi v primeru utemeljene tožbe ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, za katerega si prizadeva z zahtevkom za odpravo izpodbijane odločbe in posledično njenih pravnih posledic. Nastopilo je namreč stanje, ki tožniku objektivno onemogoča vrnitev na položaj, s katerega je bil razrešen. Glede na navedeno sodišče ugotavlja pomanjkanje pravnega interesa tožnika za izpodbojno tožbo. Dejstvo, da je UO ARRS v okviru svojih pristojnosti toženki predlagal imenovanje vršilke dolžnosti direktorice, članov UO nikakor ne odvezuje zakonske obveznosti, da po seznanitvi s potekom mandata zaradi odpovedi nemudoma (brez odlašanja) izpeljejo vse aktivnosti, ki bodo omogočale imenovanje direktorja s polnim mandatom. Imenovanje vršilca dolžnosti namreč ni tovrstna aktivnost, temveč institut, ki zagotavlja nemoteno delovanje agencije v primeru, če se nihče ne prijavi na javni natečaj za direktorja, če noben od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje pogojev javnega natečaja, kot tudi, če direktorju preneha funkcija (25. člen Statuta ARRS). Ravno 25. člen Statuta ARRS kaže na primernost izvedbe javnega n

Sodišče je presodilo, da je toženka, ker je zmotno uporabila prepis, relevantno dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovila, kar je po 4. in 2. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 razlog za odpravo odločbe. Ker pa iz spisa oziroma tožnikovnih navedb izhaja, da je bil na mesto člana nadzornega sveta SDH že imenovan drug član, tožnik za odpravo izpodbijanega akta nima več pravnega interesa, saj ta ne bi mogla več izboljšati njegovega pravnega položaja. V takem primeru lahko tožnik uveljavlja ugotovitveni zahtevek, kar je tudi storil, sodišče pa mu je iz navedenih razlogov ugodilo.

Odločba o razrešitvi ni akt, ki bi se izvrševal po določbah ZUP, in zato odložitev njegove izvršitve ni mogočje, in je sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo utemeljeno vsebinsko obravnavalo kot predlog za začasno ureditev stanja na način, da se odložijo učinki izpodbijane odločitve tožene stranke. Izdaja začasne odredbe ni namenjena uvajanju splošne suspenzivnosti tožbe v upravnih sporih zoper odločitve v postopkih (imenovanj ali) razrešitev. Imenovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju je privilegij in ne pravica posameznika, kar vpliva na sodno varstvo ter izdajo začasne odredbe v postopkih imenovanj. Od navedenega je treba ločiti vprašanje razrešitve po pridobitvi tega položaja, ko ima oseba pravni interes za sodno varstvo zoper razrešitev, ki bi nastopila iz nezakonitih razlogov. Razrešitev s položaja sama po sebi ne pomeni vselej, da je razrešeni osebi nastala težko popravljiva škoda, ki bi utemeljevala izdajo začasne odredbe, saj ta običajno ne presega materialnih posledic, ki ji ob izgubi takega položaja nastanejo (zaposlitev, plača, zavarovanje itd.) in ki so ob uspehu v sodnem postopku praviloma popravljive. Razrešena oseba

Po presoji sodišča izpodbijani akt o razrešitvi direktorice javnega zavoda ni akt, ki bi se izvrševal po določbah ZUP, zato odložitev izvršitve ni mogoča in posledično ne izdaja začasne odredbe. Tudi sicer je bil izpodbijani sklep že izvršen, zato odložitev izvršitve ni mogoča tudi iz tega razloga. Tožnica je v predlogu merila tudi na izdajo ureditvene začasne odredbe in je sodišče izvedlo tudi to presojo. Tožnica bi v tem primeru morala izkazati verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki pa je tožnica ni verjetno izkazala.

Tožnik lahko v skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUS-1 umakne tožbo brez privolitve toženca vse do pravnomočne sodne odločbe. Če se tožba umakne, sodišče s sklepom postopek ustavi (drugi odstavek 34. člena ZUS-1).

Sklep o razrešitvi predstavnika ustanovitelja v svetu zavoda ni upravni akt oziroma akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj z izdajo izpodbijanega sklepa ni bilo poseženo v materialnopravno določeno pravico, obveznost oziroma pravno korist tožnika. Predstavniki ustanovitelja namreč z delovanjem v svetu zavoda ne zastopajo svojih osebnih interesov, temveč interese ustanovitelja.

Ni spora o tem, da je bila zoper tožnika pravnomočno uvedena preiskava zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in je bila ministrica dolžna izdati izpodbijano odločbo in začasno ustaviti imenovanja posamezne osebe za upravitelja v novih zadevah.

Ker morajo biti pogoji iz 5. člena Pravilnika o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva v nazive izpolnjeni kumulativno, sodišče pritrjuje toženi stranki, da zaradi neizpolnjevanja enega izmed zahtevanih pogojev za napredovanje, ni bila dolžna preverjati izpolnjevanja drugih pogojev.

Po oceni sodišča je jasno, na kakšni podlagi je organ sprejel odločitev, da tožnik izpolnjuje pogoje za sporno imenovanje v naziv B. S tega vidika se izpodbijana odločba da preizkusiti in je po presoji sodišča pravilna. Morebitna kasnejša sprememba navedenega sklepa o premestitvi (npr. v sporu pred delovnim sodiščem) pa ni bistvena za presojo, ali so bili v času izdaje izpodbijane odločbe zanjo izpolnjeni pogoji po ZJU.

Za sprejem odločitve, kakršna je vsebovana v izreku izpodbijanega sklepa, je potrebna izrecna zahteva oziroma aktivno sodelovanje stranke, bodisi njen izrecen in nepreklicen odstop s funkcije člana Nadzornega sveta RTVS, bodisi prenehanje izpolnjevanja predpisanih pogojev za imenovanje (dosežena najmanj visokošolska izobrazba in najmanj 5 let delovnih izkušenj). Med strankama v obravnavani zadevi ni niti sporno, da zahteve za postopek predčasne razrešitve člana Nadzornega sveta RTVS ni (bilo) in sploh ni bila nikoli podana, ne pred izdajo izpodbijanega sklepa in tudi ne pozneje.

Glede na nesporno dejstvo, da tožnikoma izpodbijana sklepa toženke z dne 28. 9. 2021 nista bila vročena pred vložitvijo njune skupne tožbe z dne 29. 9. 2023, je bila tožba tožnikov vložena preuranjeno. Nujnost kot razlog za vložitev tožbe pred vročitvijo izpodbijanih sklepov toženke (zaradi odločitve o začasni odredbi) ni zakonski razlog, ki bi ga lahko sodišče upoštevalo mimo določb ZUS-1 in preuranjene vložitve tožbe ne opravičuje niti ne vzpostavlja obstoja procesne predpostavke pravočasnosti tožbe iz 2. alineje prvega odstavka 36. člena ZUS-1. V konkretnem primeru prav tako ni sporno, da sta bila tožnika imenovana za člana Nadzornega sveta za mandatno obdobje, ki je poteklo že 26. 1. 2022. Zato predvsem glede na v tožbi postavljen tožbeni zahtevek po odpravi izpodbijanih sklepov, na katerega je na podlagi prvega odstavka 40. člena ZUS-1 vezano sodišče sodi, da si tožnika v obravnavani zadevi ne moreta (več) izboljšati svojega pravnega položaja (niti) z odpravo izpodbijanih sklepov toženke, saj se v pravni položaj tožnikov z izpodbijanima sklepoma ne posega (več) odkar jima je nesporno že 26. 1. 2022 potekel mandat. S tem pa ni (več) izkazan njun pravni interes za tožbo

Tožnik bi moral skladno z določili ZAID, ki je pričel veljati 1. 6. 2018, do dne 1. 12. 2018 predložiti dokazilo o načinu opravljanja poklicnih nalog (iz 3. točke 5. člena ZAID) in dokazilo o sklenjenem zavarovanju odgovornosti za škodo iz 15. člena ZAID. Drugi odstavek 55. člena ZAID namreč določa, da mora posameznik, ki je vpisan v Inženirsko zbornico Slovenije, najkasneje v šestih mesecih po začetku uporabe ZAID predložiti navedena dokazila. V kolikor posameznik v navedenem roku dokazil ne predloži, mu zbornica po uradni dolžnosti izda odločbo o mirovanju in vpiše mirovanje v imenik.

Vrhovno sodišče je s sklepom, X Ips 24/2016 z dne 29. 8. 2018, sprejelo stališče, da je funkcionarju, ki odloča o razrešitvi določene osebe na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU, podeljeno pravno vsebinsko neomejeno pooblastilo za sprejetje odločitve, zato gre v primeru razrešitve položajnega uradnika za akt politične diskrecije, ki pa glede na 3. člen ZUS-1 ni upravni akt. Upravni akti namreč niso tiste odločitve, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti, in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil.