44. člen URS

Naknadni referendum o splošnem aktu občine je mogoče izpeljati zgolj zoper splošni akt občine, ki je bil v občinskem svetu sprejet, ni pa še bil uveljavljen. Ko je predpis uveljavljen, njegove veljavnosti ni mogoče razveljaviti z odločanjem na naknadnem referendumu, saj je lokalni referendum, kot je predviden v ZLS, potrditveni (zavrnitveni) in ne razveljavitveni. Ustrezno zadržanje takšnega splošnega predpisa zaradi vložene pobude za razpis referenduma je bistvena komponenta procesne dimenzije uresničevanja pravice iz 44. člena Ustave in ta je lahko varovana ravno s tožbo v upravnem sporu (najmanj z ugotovitveno tožbo) tudi po tem, ko je sporni splošni akt že uveljavljen. Ravnanje župana, ki sprejeti predpis razglasi in objavi pred potekom roka iz tretja odstavka 46. člena ZLS samovoljno in arbitrarno dejanje oblastvenega organa, ki občanom onemogoča neposredno sodelovanje pri upravljanju lokalnih javnih zadev. Občinski predpis, ki je uveljavljen na takšen način, pa je sprejet po protiustavnem in nezakonitem postopku.

Neposredno spremljanje seje Občinskega sveta ni nujno del pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, je zgolj možnost seznanitve oziroma oblika nadzora nad delom izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki lahko v nadaljevanju vpliva na izvrševanje neposrednih oblik te ustavne pravice. V obravnavani zadevi je nesporno, da osebna udeležba občanov na sejah ni edina oblika nadzora nad delom Občinskega sveta toženke, saj je možna kontrola tudi prek zapisnika in zvočnega posnetka, objavljenega na spletni strani pritožnice. Kar pomeni, da, kljub temu, da pritožnik na 4. izredni in 12. redni seji Občinskega sveta ni bil prisoten, do posega v njegovo ustavno pravico iz 44. člena Ustave RS ni prišlo. Do posega v to ustavno pravico bi prišlo le tedaj, če bi pritožnik izkazal, da je neposredna udeležba na seji edini način nadzora in kontrole dela občinskih svetnikov in da mu preprečevanje takega načina nadzora onemogoča izvrševanje neposrednih oblik te pravice. Tega pa pritožnik ne trdi. V primeru, ko zakon ureja način uresničevanja ustavne pravice, kršitev zakona ne pomeni že sama po sebi vselej tudi kršitve same ustavne pravice, temveč je navedeno treba presoditi ločeno. Do krš

V upravnem sporu ni bistveno, ali je bila toženki podeljena pravna subjektiviteta, na podlagi katere je lahko samostojni nosilec pravic in obveznosti, temveč ali toženka za tožnika predstavlja oblastveni subjekt, ki je izdal izpodbijani upravni akt oziroma ga je kot državni organ izdal v imenu države. Značilnost državnega organa v smislu ZUS-1 je, da izvršuje javne naloge na podlagi podeljenega zakonskega pooblastila. V obravnavanem primeru rektorska konferenca izvršuje zakonsko predvideno upravno nalogo imenovanja članov različnih državnih organov s področja visokega šolstva in s tem predstavlja izrazito javnopravno delovanje oziroma sledenje določenemu javnemu interesu (t.j. vključenost univerz v postopke odločanja o vprašanjih visokega šolstva). To pa pomeni, da deluje kot državni organ v smislu ZUS-1 in je posledično za potrebe upravnega spora pasivno legitimirana, da lahko nastopa v zadevah, ki se nanašajo na njeno javno(upravno) delovanje, kot pravdna stranka oziroma kot zastopnik države na podlagi določbe petega odstavka 17. člena ZUS-1. Namen zakonodajalca pri določitvi posebne oblike združevanja univerz je bil, da se preko nje rešujejo vprašanja, ki so skupna vsem

Čeprav določba 16.a člena ZRLI (ki določa, da če bi koledarski rok, v katerem se zbirajo podpisi volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma, v celoti ali deloma padel v čas med 15. julijem in 31. avgustom, predsednik Državnega zbora določi koledarski rok, ki začne teči 1. septembra oziroma, če bi koledarski rok za zbiranje podpisov v celoti ali deloma padel v čas med 25. decembrom in 2. januarjem, predsednik Državnega zbora na zahtevo predlagatelja določi koledarski rok, ki začne teči 3. januarja) za referendume na lokalnem nivoju ne velja, je po presoji Vrhovnega sodišča treba zaradi zasledovanja istega cilja, torej omogočanja občanom, da sodelujejo pri izvedbi referenduma, tudi na lokalnem nivoju dopustiti tako možnost določitve (drugega) koledarskega roka za zbiranje podpisov. Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik utemeljeno opozarja, da so v času zbiranja podpisov v državi vladale izredne razmere, tudi če ni bilo razglašeno izredno stanje. Ni sporno, da se je občane pozivalo, naj omejijo stike na najnujnejše in ostanejo doma, da se je opozarjalo na zapiranje države in družbe, da je bilo delovanje javne uprave in celo sodišč spremenjeno, javni uslužbenci so opra

V obravnavanem primeru je bila tožba vložena zaradi izpodbijanja izdanega sklepa študentskega sveta ter odgovora rektorice. V obravnavani zadevi je bistveno (tako glede vodenja rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1 kot glede vodenja subsidiarnega upravnega spora na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1), da se izpodbijana akta nanašata na volitve v študentski svet, kar sodi na področje avtonomnega notranjega organiziranja in delovanja univerze. Po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za upravna akta iz 2. člena ZUS-1, s katerima bi bilo poseženo v pravni položaj pritožnika. Hkrati pa ne gre niti za akta oziroma dejanje iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, saj SŠ Fakultete in rektorice pri takem odločanju ni mogoče šteti za organ upravne oblasti, niti za organ katerekoli oblasti. Pa tudi iz narave obravnavanega posega ni mogoče zaključiti, da je sodno varstvo v upravnem sporu (tako po 2. kot po 4. členu) zagotovljeno zaradi narave stvari (2. člen ZUP), saj ni šlo za odločanje o upravni zadevi oziroma za odločanje organa oblasti.

Študentski svet je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZVis eden izmed organov univerze, v skladu z drugim odstavkom istega člena pa eden izmed organov članic univerze, ki ga opredeljuje 26. člen ZVis. To pomeni, da so volitve in imenovanja njegovih članov področje avtonomnega delovanja univerze. Javna služba, ki jo opravlja univerza kot visokošolski zavod, pomeni zadovoljevanje javne potrebe po zagotovitvi storitev visokošolskega izobraževanja in je nikakor ni mogoče enačiti z izvrševanjem upravne funkcije. Slednje nujno obsega izvrševanje javne oblasti ter odločanje o pravicah in dolžnostih pravnih subjektov na oblasten način. Javna služba pa je veliko širši pojem in je primarno povezana z zagotavljanjem dobrin javnosti. Izvajalec javne službe sicer v določenem delu lahko deluje kot oblastveni organ in odloča o pravicah svojih uporabnikov, vendar je ta del navadno manjšega obsega. V preostalem delu pa izvajalec javne službe deluje kot neoblastveni organ, katerega odločitve (predvsem o njegovem notranjem delovanju) ne pomenijo odločanja o pravicah in pravnih koristih s področja upravnega prava. Izdani sklep ŠS Fakultete in odgovor rektorice nista bila izdana v okvi

Iz vsebine podane pritožbe tožnika je jasno, da je ta tako nerazumljiva, kot tudi nepopolna, saj ne vsebuje razlogov zakaj bi naj bil postopek policistov nezakonit, ne opiše dogodka, ne konkretizira kršitve postopka in zakonitosti, kakor tudi ne konkretizira v čem bi naj policistka, ki je prekršek obravnavala, prekoračila pooblastila, kakor tudi ne za kakšno vrsto opustitve dolžnega ravnanja gre s strani policista, ki je pri postopku sodeloval, zaradi česar bi tožena stranka morala pritožnika, skladno s petim odstavkom 146. člena ZNPPol pisno pozvati, naj pritožbo popravi ali dopolni v petih (5.) delovnih dneh od vročitve zahteve za popravo ali dopolnitev. Neutemeljene so tožnikove njegove navedbe o kršitvi 44. člena Ustave RS, saj navedeno določilo predstavlja pravico do sodelovanja posameznikov pri upravljanju javnih zadev, katera pomeni, da državljan pri javnih zadevah sodeluje preko izvoljenih predstavnikov.

Tožnik si prizadeva za uveljavitev ustavne pravice do referenduma iz 90. v zvezi s 44. členom Ustave, s tem ko zahteva odpravo oziroma razveljavitev izpodbijanega obvestila župana, s katerim je ta tožnikovo pobudo za razpis referenduma štel za nedopustno. Cilj predmetnega upravnega spora je torej doseči izvedbo naknadnega referenduma zoper Odlok, ki ga je sprejel občinski svet. Vendar pa tega pravovarstvenega cilja, ki ga tožnik zasleduje s tožbo, ni mogoče več doseči, saj je bil odlok že objavljen, župan pa nima pooblastil, da zadrži njegovo izvajanje. Če pa tožnik pravovarstvenega cilja s tožbo več ne more doseči, nima več pravnega interesa zanjo, saj morebitni uspeh v tem upravnem sporu ne more pripeljati do izboljšanja njegovega pravnega položaja – to je do razpisa in izvedbe naknadnega referenduma.

Meje inkriminacije prvega odstavka 359. člena KZ-1 je treba iskati v ustavno dopustnih omejitvah svobode izražanja. Takšno prepoved vsebuje drugi odstavek 63. člena Ustave, ki določa, da je protiustavno "vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni." Ta določba je torej primer, ko meje svobodi izražanja določa že Ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave). Ustava "vsakršno spodbujanje k nasilju" s takšno določbo izloča iz sfere ustavno varovane svobode izražanja. Drugi odstavek 63. člena Ustave prepoveduje določen tip izražanja ("vsakršno spodbujanje"), usmerjeno k nasilju, kot kršitev pravic ali svoboščin drugih. Oblastni posegi v svobodo govora so dopustni le, če to narekujejo pereče potrebe družbe. Ker je politični govor v jedru odločanja o javnih zadevah v demokratični družbi, so prav na področju omejevanja političnega govora predpostavke omejevanja najstrožje.11 To velja še posebej v tistih primerih, ko gre za omejitve pravic tistih posameznikov, ki nasprotujejo (aktualnim) nosilcem oblasti. Vendar pa cilj spodbujanja k nasilju ni več izmenjava različnih mnenj in idej (ki je jedro politične tekme v demokratični pluralistični družbi), ampak neposredna sprožitev nasilja kot p

Ker o izključitvi javnosti na izredni seji Občinskega sveta ni odločal ta organ, pač pa je o tem brez pristojnosti in brez pravne podlage odločila Županja in sama o tem tudi seznanila tožnika z dopisom, Občinski svet pa je z izvedbo seje brez navzoče javnosti takemu sklepu de facto sledil, sodišče zaključuje, da je tožena stranka s tem, ko tožniku zaradi te odločitve Županje ni omogočila udeležbe na izredni seji Občinskega sveta, posegla v njegovo ustavno pravico do svobode izražanja iz 39. člena URS.

Pobuda volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma mora biti vložena v skladu s 47. členom ZLS, kot razlog zanjo pa ob izpolnitvi z zakonom in statutom določenih pogojev zadošča izražena želja pobudnikov, da se o določeni referendumski materiji izrečejo volivci neposredno. Nepravilno je torej stališče v izpodbijanem aktu, da razlogi za referendum, ki jih navajajo pobudniki, niso formalno ustrezni, ker gre za navajanje subjektivnih razlogov in občutij. Končno obliko referendumskega vprašanja določi občinski svet, pri tem pa je treba upoštevati tudi določbo 20. člena ZRLI, ki predsedniku občinskega sveta nalaga, da referendumsko vprašanje v soglasju z vlagateljem pobude ustrezno popravi. Naloga vseh organov pri tem namreč je, da zaradi zagotavljanja ustavne pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev v okviru svojih pristojnosti storijo vse potrebno, da se volivcem omogoči neposredna oblika sodelovanja pri odločanju v obliki referenduma. Iz tega razloga mora biti tudi poziv na odpravo neskladnosti zahteve za razpis referenduma z zakonom oziroma statutom natančen, določen in konkreten, tako da se pobudnike določno opozori na to, kaj morajo storiti, da bo njihov

Akt o razpisu svetovalnega referenduma je predpis lokalne skupnosti, zato je za presoj oziroma oceno njegove skladnosti z ustavo in zakonom pristojno Ustavno sodišče.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali je sklep občinskega sveta o razpisu svetovalnega referenduma šteti za posamičen akt iz šestega odstavka 33. člena Zakona o lokalni samoupravi ali za splošni akt. - Ali odprava sklepa o razpisu svetovalnega referenduma z vprašanjem "Ali ste za to, da se v Občini Ilirska Bistrica postavi sprejemno-registracijski center za migrante?" krši pravice občanov iz 44. člena Ustave.

Če je vložena tožba na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, torej kot subsidiarni upravni spor, so pritožbeni ugovori v zvezi z izpodbijanjem nezakonitega upravnega akta protispisni, saj akt (na podlagi 2. člena ZUS-1) s tožbo ni izpodbijan. Volitve, imenovanja in odpoklic organov univerze so vprašanja internega delovanja znotraj univerze. Gre za področje, na katerih univerza deluje po načelu avtonomije, rektor univerze pa je organ univerze, ki vodi, predstavlja in zastopa univerzo kot visokošolski zavod. Odločitev volilne komisije, ki pritožnice ni uvrstila na volilni imenik za volitve rektorja, se torej nanaša izključno na področje avtonomnega notranjega organiziranja in delovanja univerze.

V predmetni zadevi gre za širši okvir volilnega sistema, za katerega veljajo temeljna volilna načela, ki izražajo demokratično naravo volitev, in ki izhaja tudi iz načel pravne države ter iz načela enakosti pred zakonom, enakopravnosti in svobode volilne pravice, ki pa se v konkretnem primeru navezuje tudi na ustavno načelo avtonomije državne univerze. Strogi test sorazmernosti je v konkretnem primeru potreben ne samo iz razloga, ker gre za poseg v ustavno pravico tožnika iz 44. člena Ustave, ampak ker izpodbijani akt o predčasnem prenehanju mandata dekana zadeva „kadrovsko strukturo“ fakultete kot članice državne univerze, kar pomeni, da izpodbijani akt zadeva tudi ustavno določbo o avtonomnosti državne univerze. Dejstvo, da je izpodbijani akt izdal organ državne univerze, ne pomeni, da nedopustnega posega v avtonomijo fakultete ni oziroma da ga sploh ne more biti; tak poseg lahko stori tudi organ univerze z določeno (napačno) razlago in uporabo zakonodajnega akta, v konkretnem primeru je to ZUPPJS17. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni poskušala razlagati in uporabiti ZUPPJS17 v skladu z Ustavo in načelom sorazmernosti, čeprav je ustavi-skladna razlaga zakona v

Izhajajoč iz odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-191/17 z dne 25. 1. 2018, je Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru moralo presoditi, ali so v konkretnem referendumskem postopku nastale nepravilnosti ter kakšen je bil vpliv navedenih nepravilnosti na referendumski postopek in izid glasovanja. Iz izvedenih dokazov izhaja, da Vlada v referendumskem postopku ni nastopala tako, da je informirala volivce o predmetu referenduma stvarno, celovito in transparentno. Nasprotno - iz njih izhaja, da je Vlada delovala izključno v podporo uveljavitvi ZIUGDT in da je s tem vodila nedopustno enostransko referendumsko kampanjo, ki je skladno z 90. členom Ustave ter navedeno odločbo Ustavnega sodišča ne bi smela izvajati. V sredstvih Vladne referendumske kampanje, financiranih iz proračuna, niso bile celovito vključene niti informacije v zvezi z vprašanji, ki jih ureja ZIUGDT, niti niso bila predstavljena tveganja in slabosti, ki bi lahko izvirala iz uveljavitve tega zakona. Vpliva nepravilnosti ni mogoče ugotoviti v številkah, glede na obseg in naravo ugotovljene kršitve pa ni mogoče razumno sklepati, da bi bila možnost njenega vpliva na izid referenduma zgolj zanemarljiva oziroma ne

Sodno varstvo zoper poročilo Državne volilne komisije o izidu glasovanja na referendumu je skladno z zakonom zagotovljeno pred Vrhovnim sodiščem, ki o vloženi pritožbi odloči ob smiselni uporabi zakona o upravnem sporu (53.a člen ZRLI). Ustavno sodišče je že sprejelo razlago 53.a člena ZRLI, po kateri je v postopku izpodbijanja referendumskega izida mogoče uveljavljati tudi vse morebitne nepravilnosti, ki bi lahko ali so vplivale na poštenost tega postopka in njegov izid, med njimi tudi kršitve pravil referendumske kampanje, vključno z njenim financiranjem. Vrhovno sodišče se strinja z nujnostjo učinkovitega sodnega varstva pravic, ki so varovane na podlagi ustavne in zakonske ureditve referenduma. Vendar pa je obenem ugotovilo, da trenutna zakonska ureditev referendumskega spora zaradi neustavnih pravnih praznin preprečuje odločitev o pritožbi v referendumskem sporu. Tako ZRLI kot tudi ZVRK (v šestem odstavku 4. člena) ne vsebujeta potrebnih vsebinskih meril in postopkovnih pravil, ki bi omogočila Vrhovnemu sodišču odločitev o pritožbi v predmetnem referendumskem sporu. S tem sta v nasprotju tako z 2. kot tudi z 22. in 23. členom Ustave Republike Slovenije, saj ne z

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o tožnikovi zahtevi za dodelitev podpore proizvodnji električne energije iz obnovljivega (sončnega) vira energije v obliki finančne pomoči za tekoče poslovanje. Kljub temu, da je bil prvostopenjski akt razveljavljen, je sodišče zadevo obravnavalo po vsebini in tožbe ni zavrglo. Razveljavitev namreč učinkuje ex nunc, torej od sedaj, kar pomeni, da ima izpodbijana odločba vse pravne učinke do njene razveljavitve. Spremenjena Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije, je začela veljati 1. 12. 2012, tožnik pa je vlogo za finančno pomoč vložil 7. 1. 2013, ko je torej že veljala spremenjena Uredba, zato prvostopenjskemu organu ni možno očitati, da bi uporabil nezakonit predpis. Tožnik dokazuje, da je sprememba Uredbe protiustavna, ker v postopku sprejemanja splošna in strokovna javnost nista bili obveščeni o nameravani spremembi Uredbe, ki je podpore znižala. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da Uredba temelji na tedaj veljavnem 64.n členu EZ, ki je vladi dal pravico, da sama odloči o podporah tako, da jih bodisi zvišuje bodisi znižuje ali pa jih tudi sploh ne podeli. Zaradi takega zakonskega besedila

V izpodbijani odločbi je toženka svojo odločitev oprla na Uredbo o podporah električni energiji proizvedeni iz obnovljivih virov, veljavno v času odločanja (31. 7. 2013), torej vključno z njeno spremembo. Ta je začela veljati 1. 12. 2012, torej že pred vložitvijo tožnikove zahteve za dodelitev podpore. V tem pogledu ne more biti dvoma, da je toženka ravnala v skladu s 6. členom ZUP. Tožnik je imel določena pričakovanja, kar pa še ne pomeni, da je šlo za pričakovano pravico, v katero naj bi bilo poseženo, ker višina podpore ni bila odmerjena po določbah Uredbe o podporah električni energiji proizvedeni iz obnovljivih virov. Prvi odstavek 64.n člena EZ določa, da se podpore lahko (ne pa nujno) dodelijo, zato že pridobitev pravice ne more biti tako gotova, da bi to pomenilo zavarovan tožnikov pridobitni položaj. Ustava ne zagotavlja nespremenljivosti predpisov, s tem pa tudi ne nespremenljivosti pogojev za pridobitev pravice ali njenega obsega z učinkom za naprej, zato v zadevi ni bilo kršeno načelo zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave RS. Zgolj nestrinjanje z višino podpore ne utemeljuje zatrjevanega prekomernega posega v