VSM sodba I Cp 1455/2013

1. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 52838/2012 z dne 18. 4. 2012, ostane v celoti v veljavi (točka I. izreka) in da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna, v roku 15 dni od prejema sodbe, tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) povrniti stroške pravdnega postopka v višini 2.148,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka II. izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnico. Bistvo pritožbene graje je, da je odpoved pogodbe enostransko oblikovalno upravičenje, ki učinkuje s samo izjavo, zato ne more biti sporno, da je toženec obravnavane pogodbe odpovedal z učinkom od dne 31. 12. 2011 dalje. Posledično ima lahko tožbeni zahtevek tožnice izključno naravo odškodninskega zahtevka zaradi predčasnega prenehanja obravnavanih pogodb, odškodnine pa se, v skladu s sodno prakso, ne da uveljavljati po določbah postopka za izdajo plačilnega naloga. Glede na navedeno je tožbeni zahtevek tožnice nesklepčen in bi morala tožnica, v koliko je prepričana, da je bila odpoved obravnavanih pogodb nezakonita, vložiti poseben tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi obravnavanih pogodb, česar pa ni storila. Ob tem pritožba še dodaja, da sodišče prve stopnje tekom postopka ni meritorno obravnavalo zakonitosti odpovedi obravnavanih pogodb, zato bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen. V nadaljevanju obravnavana pritožba graja stališče sodišča prve stopnje, da je toženec obravnavane pogodbe sklenil kot samostojni podjetnik (v nadaljevanju: kot s.p.) in poudarja, da je toženec obravnavane pogodbe sklenil kot zasebni zdravstveni delavec, saj se tako odločba o podelitvi koncesije, kot registracija toženca v register zasebnih zdravstvenih delavcev glasita na toženca kot dr. med., spec. rentgenologije. Posledično je z dnem izbrisa toženca iz navedenega registra prenehala tudi pogodbena stranka iz vseh treh obravnavanih pogodb, zato pasivna legitimacija toženca kot fizične osebe ni podana. Pritožba kot materialnopravno zmotno izpodbija tudi stališče sodišča prve stopnje, da veljavnost obravnavanih pogodb ni vezana na status toženca kot zasebnega zdravstvenega delavca oziroma, da obravnavane pogodbe niso predvidevale opravljanja zdravstvene dejavnosti kot podlage za njihovo sklenitev in v tej zvezi dodaja, da se v skladu z 39. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) domneva, da ima vsaka pogodbena obveznost svojo podlago, pri čemer je bil izključni razlog sklenitve obravnavanih pogodb ravno status toženca kot zasebnega zdravstvenega delavca in njegovo opravljanje zdravstvene dejavnosti na podlagi podeljene koncesije. V zvezi z vprašanjem uveljavljanja morebitnih jamčevalnih zahtevkov na podlagi obravnavnih pogodb pritožba poudarja, da je bil toženec z neustreznostjo naprave za magnetno resonanco Toshipa Opart 0,35T seznanjen šele z dopisom ZZZS z dne 23. 4. 2013 in da je posledično šele v mesecu maju in juniju 2013 pri tožnici opravil poizvedbe glede skladnosti predmetne naprave s predpisi. Ker tožnica ni zanikala toženčevih navedb o neskladnosti navedene naprave s predpisi (oznaka CE) je potrebno zaključiti, da je predmetna naprava za magnetno resonanco izven pravnega prometa in da posledično tožnica nima pravnega temelja za plačilo njenega najema. Ob tem pritožba še dodaja, da se sodišče prve stopnje do toženčevih navedb o neskladnosti navedene naprave s predpisi sploh ni opredelilo, ob tem pa je tudi zmotno zaključilo, da dejstvo, da je toženec strokovnjak pomeni, da je bil z neustreznostjo naprave seznanjen že pred dnem 23. 4. 2013. Nazadnje obravnavana pritožba izpodbija še višino tožbenega zahtevka in v tej zvezi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu pomanjkanja obrazložitve glede odločilnih dejstev.

3Tožnica se v odgovoru na pritožbo toženca zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene.

4Pritožba toženca ni utemeljena.

5ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje po pregledu in preučitvi sodnega spisa ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje zato kot pravilne povzema vse ugotovitve sodišča prve stopnje, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja, in v utemeljitev sodbe še navaja, kot sledi.

6Zakon o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju: ZZDej) v 3. členu določa, da lahko zdravstveno dejavnost opravljajo na podlagi dovoljenja ministrstva, pristojnega za zdravje, domače in tuje pravne in fizične osebe, če izpolnjujejo s tem zakonom določene pogoje (prvi odstavek 3. člena ZZDej) oziroma pod enakimi pogoji tudi javni zdravstveni zavodi ter druge pravne in fizične osebe na podlagi koncesije (drugi odstavek 3. člena ZZDej). Zdravstvena dejavnost se torej lahko opravlja bodisi kot javna služba v okviru javne zdravstvene mreže, bodisi kot zasebna zdravstvena dejavnost na podlagi koncesije, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Pogoje za izdajo koncesije za opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti določa 35. člen v zvezi z 41. členom ZZDej, ki med drugim zahteva, da mora imeti zasebni zdravstveni delavec zagotovljene ustrezne prostore, opremo in, če zahteva narava dela, tudi ustrezne kadre, za opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti, pri čemer se šteje, da ima zasebni zdravstveni delavec zagotovljene ustrezne prostore in opremo tudi, če sklene pogodbo o najemu oziroma uporabi z ustreznim zdravstvenim zavodom oziroma drugo pravno ali fizično osebo (4. alineja prvega odstavka in tretji odstavek 35. člena v zvezi z 41. členom ZZDej). Zdravstveni delavec, ki izpolnjuje vse pogoje iz prvega odstavka citiranega člena, lahko prične opravljati zasebno zdravstveno dejavnost z dnem izdaje odločbe o vpisu v register zasebnih zdravstvenih delavcev (četrti odstavek 35. člena v zvezi s 41. členom ZZDej). Pravilnik o vodenju registra zasebnih zdravstvenih delavcev (v nadaljevanju: Pravilnik) ureja postopek ugotavljanja pogojev za opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti, izdaje odločbe o vpisu oziroma izbrisu iz registra zasebnih zdravstvenih delavcev, predpisuje način vodenja registra in vsebino registra (1. člen Pravilnika) ter določa, da se vpis v register opravi na vlogo posameznika, ki mora v vlogi med drugim navesti tudi opis prostorov in opreme (5. alineja drugega odstavka 2. člena Pravilnika) ter predložiti dokazila o izpolnjevanju predpisanih zakonskih pogojev (tretji odstavek 2. člena Pravilnika). Ministrstvo, pristojno za zdravstvo, nato na podlagi vloge izvede postopek za ugotovitev izpolnjevanja predpisanih pogojev in izda odločbo o vpisu v register (3. člen Pravilnika).

7Pregled zadeve pokaže, da je Ministrstvo RS za zdravstvo tožencu kot dr. med, spec. rentgenologije (fizični osebi), z odločbo št. 313-1965/ z dne 19. 6. 1997 (priloga spisa B5), podelilo koncesijo za opravljanje javne službe v ambulantni specialistični zdravstveni dejavnosti radiologije in ultrazvoka in sicer za nedoločen čas ter s šestmesečnim odpovednim rokom. Navedeno ministrstvo je toženca z odločbo, št. 313-1965/9 z dne 3. 4. 1998 (priloga spisa B6), tudi vpisalo v register zasebnih zdravstvenih delavcev. Iz navedene odločbe izhaja, da je toženec zasebno zdravstveno dejavnost začel opravljati z dnem 1. 11. 1997, kar pomeni, da je do tega dne moral izpolniti vse zakonske pogoje glede predpisanih prostorov in opreme za delo (4. alineja prvega odstavka 35. člena v zvezi s 41. členom ZZDej in 2. členom Pravilnika). V ta namen je toženec s tožnico tudi sklenil najemno pogodbo, št. 2/NOP z dne 25. 10. 1997 (priloga spisa A4), za najem RTG in UZ opreme. Kasneje je toženec svojo specialistično dejavnost razširil še na opravljanje magnetne resonance in je v ta namen s tožnico sklenil še najemno pogodbo, št. 01/2005-NOP z dne 14. 12. 2005 (priloga spisa A2), za najem magnetne resonance Toshipa Opart 0,35 T(tesla) in z njo povezano pogodbo o vzdrževanju navedene naprave, št. VO-02/2010 z dne 5. 10. 2010 (priloga spisa A3). Vsi s predlogom za izvršbo oziroma s tožbo izterjevani računi tako izhajajo iz navedenih pogodb, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

8Zdravstveno dejavnost lahko na podlagi zakona opravljajo le (domače in tuje) pravne in fizične osebe (3. člen ZZDej). Nesporno je, da toženec zdravstvene dejavnosti ni opravljal kot pravna oseba, sporno pa je, ali jo je opravljal kot samostojni podjetnik oziroma kot zasebni zdravstveni delavec (fizična oseba). Stališče sodišča prve stopnje, da je toženec zdravstveno dejavnost opravljal kot samostojni podjetnik, je materialnopravno pravilno. Namreč tudi samostojni podjetnik je v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) zgolj fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja (šesti odstavek 3. člena ZGD-1). Upoštevajoč navedeno zakonsko ureditev je nedvomno, da je toženec obravnavane pogodbe lahko sklenil le kot samostojni podjetnik (fizična oseba), ki svojo zdravstveno dejavnost (na sekundarni ravni, drugi odstavek 13. člena ZZDej) opravlja v okviru specialistične ambulante - Ordinacije za s., r. in u. (P), kot organiziranega podjetja. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je bila navedena ordinacija vpisana v Poslovni register Slovenije in dne 31. 12. 2011 iz njega tudi izbrisana.

9Glede na obrazloženo je pritožbeno stališče, da je toženec kot pogodbena stranka, prenehal z izbrisom iz registra zasebnih zdravstvenih delavcev, materialnopravno zmotno. Samostojni podjetnik namreč nima lastne pravne subjektivitete, ki bi bila ločena od pravne subjektivitete nosilca podjema (podjetnika kot fizične osebe), zato prenehanje dejavnosti samostojnega podjetnika ne pomeni tudi prenehanja pogodbene stranke kot fizične osebe. Samostojni podjetnik namreč po izbrisu iz poslovnega registra oziroma iz registra zasebnih zdravstvenih delavcev obstaja še naprej kot fizična oseba in kot taka odgovarja za svoje obveznosti iz naslova opravljanja dejavnosti. Stranka je namreč že od vsega začetka le fizična oseba, kar pomeni, da se mora samostojni podjetnik zavedati, da je po zaprtju dejavnosti, do katere pride tudi zaradi izbrisa iz registra, osebno odgovoren za vse obveznosti, ki izhajajo iz naslova opravljanja dejavnosti, in sicer z vsem svojim osebnim premoženjem, saj gre pri tej pravno organizacijski obliki za enotnost osebnega in podjetniškega premoženja(1) (prvi odstavek 7. člena ZGD-1). Posledično je neutemeljen tudi ugovor pasivne legitimacije, saj ima procesno sposobnost le toženec kot fizična oseba, ki tudi z izbrisom iz registra zasebnih zdravstvenih delavcev obstaja še naprej. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da toženec izbrisa iz registra zasebnih zdravstvenih delavcev niti ni dokazal, zato je pritožbena graja, da so obravnavane pogodbe z dnem izbrisa iz navedenega registra prenehale veljati, neutemeljena, saj veljavnost spornih pogodb ni vezana na status toženca kot zasebnega zdravstvenega delavca.

10V tej zvezi je neutemeljena tudi pritožbena graja v smeri, da je bilo opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti izključni razlog za sklenitev obravnavanih pogodb na strani toženca. Kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, iz predmetnih pogodb ne izhaja, da bi bila njihova veljavnost vezana na opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti toženca oziroma, da bi bila določena kot razvezni pogoj, motivi iz katerih so bile predmetne pogodbe sklenjene, pa na njihovo veljavnost ne vplivajo (40. člen OZ). Izbris toženca iz poslovnega registra oziroma iz registra zasebnih zdravstvenih delavcev bi lahko predstavljal le spremenjene okoliščine, na podlagi katerih bi toženec lahko zahteval razvezo ali spremembo obravnavanih pogodb (112. člen OZ), pri čemer pa toženec zahtevka v tej smeri ni podal, kot to pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da toženec še naprej opravlja enako zasebno zdravstveno dejavnost, in sicer preko družbe D S D d.o.o. (P.), katere večinski družbenik in direktor je, in to že od dne 1. 10. 2009 naprej. Sklicevanje toženca na vsebino najemne pogodbe, št. 01/2005-NOP z dne 14. 12. 2005, pa je za presojo obravnavanega vprašanja nepomembno, saj tožbeni zahtevek ne izhaja iz navedene pogodbe, ki temelji na povsem drugačni obligacijskopravni podlagi.

11Za presojo obravnavanega tožbenega zahtevka je nepomembno tudi sklicevanje toženca na domnevno neustreznost naprave za magnetno resonanco Toshiba Opart 0,35T, v smislu pomanjkanja izjave o skladnosti (oznake CE). Morebitna neskladnost navedene naprave s predpisi ali z zahtevami ZZZS bi lahko bila le razlog za vložitev tožbe za razvezo predmetnih pogodb zaradi spremenjenih okoliščin, katere pa toženec, kot že rečeno, nedvomno ni vložil. Iz dopisa ZZZS, št. 099-9/2013-DI/12 z dne 22. 4. 2013 (priloga spisa B8), izhaja, da je že v letu 2010 prišlo do prenove načina plačevanja preiskav z magnetno resonanco v smislu, da se je kot standardna naprava določila MR naprava z močjo 1,5T. Navedeno pomeni, da bi se toženec kot strokovnjak iz tega področja že tedaj moral zavedati dejstva, da njegova naprava za magnetno resonanco ne ustreza več modernim smernicam, saj je tega leta, po podatkih ZZZS, že skupno 10 od 11 izvajalcev MR preiskav razpolagalo s takšnimi napravami. Kljub navedenemu pa je toženec še vse do konca leta 2011 zavestno opravljal preiskave z MR napravo moči 0,35T in je šele meseca maja oziroma junija 2013 pri tožnici opravil poizvedbe glede izjave o skladnosti najete naprave s standardi, čeprav je sam izpovedal, da je že po letu ali dveh po začetku uporabe ugotovil, da le - ta ne ustreza več aktualnim standardom. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da so vsi vtoževani računu zapadli v plačilo še preden je toženec po pritožbenih navedbah sploh izvedel za neustreznost najete naprave, je pritožbena graja v tej smeri neutemeljena, saj morebitna neskladnost najete naprave s trenutno veljavnimi standardi še ne more biti razlog za neizpolnitev pogodbenih obveznosti. Toženec je namreč pogodbo za najem naprave za magnetno resonanco Toshiba Opart 0,35T sklenil leta 2005, in sicer za obdobje 10 let, in bi se kot strokovnjak moral zavedati, da se bodo standardi v zdravstvu tekom let spremenili in prilagodili novim tehničnim dosežkom. V kolikor pa se standardi kasneje dejansko spremenijo pa gre to dejstvo na škodo tistega, ki je aparat kupil oziroma najel. V zvezi z obravnavanim vprašanjem sodišče druge stopnje še dodaja, da dejstvo, da ZZZS od leta 2010 naprej zahteva izvajanje MR preiskav na napravah z močjo 1,5T še ne pomeni, da so naprave z manjšo močjo izvezete iz pravnega prometa. Enako velja tudi za morebitno pomanjkanje izjave o skladnosti predmetne naprave, saj toženec v tej zvezi ne zatrjuje oziroma uveljavlja kakršnih koli stvarnih napak naprave. Nenazadnje pa ob povedanem ne gre spregledati niti dejstva, da se le dva (rač. št. 120059 z dne 29. 2. 2012 in dnem zapadlosti 15. 3. 2012 ter rač. št. 120118 z dne 31. 3. 2012 in dnem zapadlosti 15. 4. 2012, oba v znesku 9-032,40 EUR) od skupno šestih vtoževanih računov nanašata na najem predmetne naprave za magnetno resonanco, morebitnih nepravilnosti v zvezi z najemom RTG in UZ naprave oziroma nepravilnosti v zvezi z vzdrževanjem navedene MR naprave, pa toženec niti ne zatrjuje. Ob tem pa sodišče druge stopnje še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno kot prepozne zavrnilo tudi dokazne predloge toženca po pridobitvi certifikata o ustreznosti MR naprave in po opravi poizvedb na inšpekcijskem organu ministrstva RS za zdravje glede inšpekcijskega postopka ugotavljanja skladnosti predmetne MR naprave oziroma poizvedbe pri ZZZS glede skladnosti navedene naprave s standardi.

12V nadaljevanju se obravnavana pritožba neutemeljeno zavzema za stališče, da gre v predmetnem postopku dejansko za odškodninski zahtevek zaradi predčasnega prenehanja predmetnih pogodb, ki jih je toženec odpovedal z učinkom od dne 31. 12. 2011 dalje. Nesporno je, da je odpoved pogodbe enostransko oblikovalno upravičenje pogodbene stranke, ki pa učinkuje šele z dnem poteka odpovednega roka (četrti odstavek 333. člena OZ) in ne že z dnem izjave volje, kot to zmotno meni pritožba, saj se pogodbeni stranki nista izrecno dogovorili, da bo njuno pogodbeno razmerje prenehalo že s samo vročitvijo odpovedi (peti odstavek 333. člena OZ). Sodišče prve stopnje je sicer zmotno presodilo, da pogodbe sklenjene za določen čas ni mogoče odpovedati pred potekom časa za katerega je bila sklenjena, kar pa ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Na podlagi določb OZ se lahko namreč sklene zakupna (najemna) pogodba za nedoločen ali določen čas. OZ določa, da najemna pogodba, ki je bila sklenjena za določen čas, preneha s potekom časa, za katerega je bila sklenjena (prvi odstavek 614. člena OZ), in da najemna pogodba, ki je bila sklenjena za nedoločen čas, preneha z odpovedjo, ki jo vsaka stranka da drugi, spoštujoč pri tem določen odpovedni rok (prvi odstavek 616. člena OZ). Zastavlja se torej vprašanje ali se lahko tudi najemna pogodba, sklenjena za določen čas, odpove pred potekom tega časa z odpovednim rokom, ali pa se sme z odpovednim rokom odpovedati le najemna pogodba, sklenjena za nedoločen čas? Odgovor na to vprašanje je odvisen predvsem od tega, ali je prvi odstavek 614. člena OZ dispozitivne narave ali ne. Pri tem je treba izhajati iz 2. člena OZ, ki določa, da lahko udeleženci uredijo svoja obligacijska razmerja drugače, kot je določeno v tem zakoniku, če iz posamezne določbe tega zakonika ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega. Niti iz besedila določbe prvega odstavka 614. člena OZ niti iz smisla te določbe ne izhaja, da bi bila prisilne (kogentne) narave. Ta določba ureja pravice in obveznosti pogodbenih strank, ki niso podvržene posebnemu pravnemu varstvu (npr. varstvo šibkejše stranke). Zaradi tega je mogoče, da stranki najemne pogodbe svoje razmerje uredita drugače, kot je določeno v prvem odstavku 614. člena OZ. Tako lahko denimo določita, da lahko najemnik kadarkoli odpove najemno pogodbo z določenim odpovednim rokom. Če pa stranki v pogodbi ne bi nič določili glede odpovedi najemna pogodbe za določen čas, bi veljalo pravilo iz prvega odstavka 614. člena OZ, po katerem najemna pogodba za določen čas preneha s potekom časa, za katerega je bila sklenjena(2). Smiselno enako velja tudi za podjemno pogodbo (pogodbo o vzdrževanju z dne 5. 10. 2010).

13Iz najemne pogodbe z dne 25. 10. 1997 (priloga spisa A4) oziroma najemne pogodbe z dne 14. 12. 2005 (priloga spisa A2) izhaja, da je sklenjena za obdobje do 25. 10. 2012 (vsakič za 5 let) oziroma do 14. 12. 2015 (10 let), pri čemer znaša odpovedni rok 12 mesecev, odpoved pa mora biti dana v skladu z zakonom (5. člen posamezne pogodbe). Iz pogodbe o vzdrževanju z dne 5. 10. 2010 (priloga spisa A3) pa izhaja, da je sklenjena za obdobje do 5. 10. 2016 (6 let) in da mora pogodbena stranka, ki želi odstopiti od pogodbe, o tem obvestiti drugo pogodbeno stranko 3 mesece pred iztekom koledarskega leta (6.2 člen pogodbe). Toženec je tožnico o prenehanju veljavnosti citiranih pogodb obvestil šele z dopisom z dne 21. 12. 2011 (priloga spisa A10), zato sta se odpovedna roka po navedenih najemnih pogodbah iztekla šele po zapadlosti posameznih vtoževanih računov (in sicer dne 21. 12. 2012), odpoved pogodbe o vzdrževanju pa ni bila dana v skladu s pogodbenimi določili, zato je neveljavna. V skladu z OZ pa ima upnik (tožnica) pravico zahtevati tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala z odpovedjo (šesti odstavek 333. člena OZ). V kolikor je bil cilj toženca v tem, da predmetne pogodbe prenehajo veljati z dnem njegovega izbrisa iz sodnega registra kot samostojnega podjetnika (31. 12. 2011), bi moral pravočasno podati odpoved posamezne pogodbe v skladu s pogodbenimi določili in zakonom.

14Nazadnje obravnavana pritožba izpodbija še višino dosojenega zneska in v tej zvezi navaja, da izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni obrazložilo odločilnih dejstev glede višine tožbenega zahtevka. Pregled zadeve pokaže, da toženec višini tožbenega zahtevka na prvi stopnji ni ugovarjal, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri prepozne in pravno neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje dodaja, da utemeljenost tožbenega zahtevka po višini izhaja iz listinske dokumentacije v spisu (priloge spisa A14 do A19), pri čemer so zneski iz vtoževanih računov skladni s pogodbenimi obveznostmi toženca.

15Pritožba sicer izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, vendar pritožbene graje v tej smeri ne konkretizira, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano odločitev v tem delu preverilo le v okviru uradnega preizkusa, ki pa ni pokazal bistvenih kršitev pravdnega postopka oziroma zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

16Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo toženca v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

18Navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo toženca k pritožbeni presoji zadeve niso pripomogle, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP)

---.---

Op. št. (1) : Tako tudi sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 1184/2013 z dne 15. 1. 2014. Primerjaj še sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Ip 1026/2013 z dne 5. 12. 2013. Op. št. (2) : Primerjaj mag. Andrej Ekart, Prenehanje najemne pogodbe za določen čas z odpovedjo, Pravna praksa, letnik 2006, številka 2. stran 23, GV Založba d.o.o., Ljubljana, 2006.