7. člen ZGD-1

Šesti odstavek 3. člena ZGD-1 določa, da je podjetnik po ZGD-1 fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Nadalje prvi odstavek 7. člena ZGD-1 določa, da sta podjetnik in družba odgovorna za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Samostojni podjetnik je torej fizična oseba in ne pravna oseba (kot napačno tolmači sodišče prve stopnje), zaradi česar nima lastne pravne subjektivitete. Navedeno pomeni, da dolžnik - samostojni podjetnik (celo) po izbrisu iz Registra (75. člen ZGD-1) preneha obstajati le kot nosilec samostojne dejavnosti, deluje pa še naprej kot fizična oseba. Kot fizična oseba še naprej (osebno) odgovarja z vsem svojim (osebnim) premoženjem za svoje obveznosti iz naslova opravljanja dejavnosti kot samostojni podjetnik. Prenehanje dejavnosti samostojnega podjetnika tako ne pomeni tudi prenehanja stranke, saj je ta že od vsega začetka le fizična oseba.

Priznana dejstva mora sodišče sprejeti v podlago odločbe.

Zaradi zavarovanja zahtevka ni dovoljeno posegati v pravno poslovne odločitve pravne osebe, ki ni stranka postopka. Takšne omejitve niso primerno sredstvo zavarovanja. Bistveno pri tem je, da gre na eni strani za pravdni stranki, na drugi strani pa za samostojen pravni subjekt (družbo z omejeno odgovornostjo), ki je ločen od družbenikov oz. lastnikov. Zmanjšanje vrednosti premoženja (poslovnega deleža) predstavlja materialno škodo. Materialna škoda pa ni tiste vrste škoda, ki bi bila sama po sebi težko nadomestljiva. Ta škoda se v okviru preizkusa obstoja pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe upošteva le, če bi bilo za tožečo stranko eksistenčnega pomena, česar pa tožnica ni zatrjevala.

Res je, da sta ustanovitelj gospodarske družbe in enoosebni d. o . o., ki ga je ustanovil, dva ločena pravna subjekta in da je vsaka pravna ali fizična oseba odgovorna za svoje obveznosti, pri čemer je potrebno upoštevati načelo samostojne odgovornosti gospodarskih družb. Kljub temu pa je tožnikovo zavzemanje za njegovo popolno ločitev od družbe A. pretirano formalistično, še posebej v očeh povprečno razumnega bralca, ki zagotovo ni vešč globljega razumevanja korporacijskega prava. Dodatno tudi ni mogoče spregledati tesne ekonomske in pravne vezi tožnika in navedene pravne osebe. V tem kontekstu je tožniku mogoče pripisati položaj (ekonomskega) lastnika družbe A., še posebej ob razumevanju same vsebine člankov. Ta se je primarno nanašala na potek kazenskega postopka, kjer je tožnik nastopal kot obtoženec kaznivih dejanj davčne zatajitve in pranja denarja. Obe kaznivi dejanji je tožnik izvršil prav kot poslovodja podjetja A., s tem pa si je (posredno kot upravičenec ekonomskih koristi družbe) tudi sam pridobil protipravno premoženjsko korist na račun oškodovanja javnih financ. Ker je tožnik zaradi teka kazenskega postopka in položaja v gospodarski družbi, ki je bila največji davč

Podjetnik ni pravna oseba in v pravnem prometu nastopa kot fizična oseba, zato ne prihaja do ločitve osebnega in podjetniškega premoženja (7. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Za zastaranje tovrstnih zahtevkov velja splošni petletni zastaralni rok, ki prične teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

Pritrditi gre zaključku sodišča prve stopnje, da za opravljanje ugotovljenega dela tožnika ni bil sklenjen dogovor o odplačnem začasnem ali občasnem delu, temveč je tožnik delo opravljal brezplačno kot pomoč s.p.-ju toženke (svoje tedanje snahe) z željo, da bi se zagotovilo uspešno poslovanje družinskega podjetja s čim nižjimi stroški, s tem pa finančna varnost mlade družine njegovega sina. Takšno opravljanje dela pa po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko ustreza institutu kratkotrajnega dela, ki je v prvem odstavku 17. člena ZPDZC-1 opredeljeno kot brezplačno opravljanje dela pri samozaposleni osebi z največ 10 zaposlenimi, kadar ga opravljajo starši zakonca samozaposlene osebe. Sodišče prve stopnje je obstoj tega instituta napačno izključilo s sklicevanjem na to, da tožnik ni bil zavarovan za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, kar nalaga šesti odstavek citiranega člena. Pomanjkljivost glede izpolnjevanja formalnega pogoja prijave v zavarovanje (pa tudi opustitev vodenja evidenc o opravljenem kratkotrajnem delu; četrti odstavek citiranega člena) na samo vsebino dela oziroma sodelovanja v smislu prvega odstavka 17. člena ZPDZC-1 ne more vplivati. V zvezi s tem je t

Pravnoorganizacijska oblika samostojnega podjetnika posameznika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe. Zato po prvem odstavku 7. člena ZGD-1 za obveznosti, ki nastanejo pri opravljanju gospodarskega podjema samostojnega podjetnika posameznika, odgovarja nosilec tega podjema - podjetnik kot fizična oseba z vsem svojim premoženjem, torej tako s premoženjem, ki je stvarna podlaga (materialni substrat) opravljanja gospodarskega podjema, kakor tudi s svojim osebnim premoženjem (premoženjem, namenjenim zadovoljevanju osebnih potreb). Toženka, kot delodajalka, je svoje obveznosti do tožnika izpolnila in ni kršila določb ZDR-1. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je tožnik po prejemu plač toženki mesečno izročal določene zneske gotovine, saj je to storil prostovoljno, brez prisile ali grožnje oziroma ni storil zato, da bi se izognil sili (prekinitvi delovnega razmerja). Prav tako si ni pridržal pravice izročeno zahtevati nazaj, kljub temu da je vedel, da ni dolžan.

Pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ne obrazloži, od kod naj bi izhajalo, da družbeniki kapitalskih družb po njihovem prenehanju niso univerzalni pravni nasledniki, ob tem, da sam ni navedel nobene podlage, po kateri naj bi bilo drugače. Tudi pritožbenemu sodišču, enako kot sodišču prve stopnje, ta ni znana. ZGD-1 v 7. členu določa, da družbe odgovarjajo za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Nadalje je določeno, da zakon določa, kdaj in kako poleg družbe odgovarjajo tudi družbeniki. Nikjer ni določeno, da bi delničar odgovarjal kot univerzalni pravni naslednik likvidirane delniške družbe in je pritožniku nemogoče odgovoriti drugače, bolj konkretno. Kadar gre za univerzalno pravno pravno nasledstvo (npr. ob statusnih preoblikovanjih), je le-to urejeno. Kadar pa univerzalnega naslednika družbe ni, to ni in tudi ne more biti urejeno.

Pravno organizacijska oblika s. p. nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca dejavnosti. Kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi, ZGD-1 v šestem odstavku 3. člena določa, da je podjetnik fizična oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Podjetnik ni pravna oseba, prav tako ni pravna oseba njegovo podjetje. V pravnem prometu nastopa kot fizična oseba. Zakon tudi ne loči osebnega in podjetniškega premoženja (7. člen ZGD-1). Ne glede na to, da ločitev osebnega in podjetniškega premoženja v določenih primerih vzpostavlja davčna zakonodaja ter predpisi, ki urejajo poslovanje podjetnika, na kar se smiselno sklicuje pritožnica, to ne pomeni, da gre za dve različni osebi. Oznaka s. p. je v pravdi koristna le zato, da je na ta način takoj razvidno, da spor izvira iz dejavnosti samostojnega podjetnika, kar je lahko pomembno npr. pri opredelitvi ali gre za gospodarski spor. Vendar tudi označba takšnega subjekta zgolj z imenom in priimkom ne pomeni, da gre za drugo stranko. Zato je napačno, če uporabimo oba načina hkrati, to je, da isto osebo navedemo dvakrat, kot da bi šlo za dva različna subjekta. Kršitev

Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da A. A. nastopa le kot zastavitelj (zastavni dolžnik) ter da ni bilo podane trditvene podlage upnika glede samostojnega podjetnika posameznika - Splošna gradbena dejavnost A. A. s.p., ki je kot dolžnik sklenil Pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 18008/18 z dne 4. 3. 2008, ki je predmet notarskega zapisa opr. št. SV 144/2008 z dne 7. 3. 2008. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da že iz notarskega zapisa opr. št. SV 144/2008 z dne 7. 3. 2008 izhaja, da A. A. (fizična oseba) nastopa kot dolžnik, solidarni porok in plačnik ter zastavni dolžnik, ob tem pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da samostojni podjetnik nima lastne pravne subjektivitete ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe in zato za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 7. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1). Premoženje je tako vezano na osebo in zato ta (fizična) oseba, četudi je bila kot samostojni podjetnik iz sodnega registra izbrisana, še vedno odgovarja za obveznosti, ki so nastale pri opravljanju gospodarskega podjema. Navedeno pomeni, da tudi v primeru če bi kot dolžnik v notarskem zapisu bil opredelje

Samostojni podjetnik posameznik kot pravnoorganizacijska oblika ni ločen nosilca podjema, to je fizične osebe. Gre torej za en in isti subjekt. To pa pomeni, da se v obravnavanem primeru dolžnik po izvršilnem naslovu ne razlikuje od dolžnika po sklepu o izvršbi in je bilo zato ugovorno sklicevanje na določbo 24. člena ZIZ (ki predvideva odstop od načela formalne legalitete v subjektivnem smislu) neutemeljeno. Iz pojasnjenega razloga dolžnik tudi v pritožbi pravno zmotno navaja, da se izvršilni naslov, na podlagi katerega je upnik vložil predlog za izvršbo zoper fizično osebo A. A., ne glasi na dolžnika A. A. kot fizično osebo. Drži sicer, da s statusnim preoblikovanjem samostojnega podjetnika posameznika v kapitalsko družbo na le-to kot univerzalno pravno naslednico preidejo tudi vse pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Za obveznosti podjetnika, ki se je preoblikoval v kapitalsko družbo, tako primarno odgovarja družba. Vendar pa ZGD-1 v 672. členu določa tudi subsidiarno odgovornost podjetnika. Po tej določbi namreč v primeru, če družba ne izpolni obveznosti, ki so nastale podjetniku v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v sodni register, odgova

S tem, ko sodišče s sodbo ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se delovno razmerje ponovno vzpostavi le za čas do izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti poziva delavca nazaj na delo. Za naprej pa se delovno razmerje vzpostavi, če delodajalec prostovoljno izpolni svojo obveznost poziva delavca nazaj na delo, oziroma, če delavec pravočasno, to je v roku šestih mesecev, vloži predlog za izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve vrnitve delavca nazaj na delo. S tem delavec upraviči nadaljnji obstoj delovnega razmerja tudi za naprej. V kolikor je delovno razmerje vzpostavljeno tudi za naprej, pa traja vse do morebitne ponovne delodajalčeve ponovne odpovedi delovnega razmerja. Delavec mora namreč imeti enako pravno varstvo kot je predpisano za poslovni odpovedni razlog. Veljavna ureditev ne dopušča takojšnjega prenehanja delovnega razmerja, ko ta razlog nastane, ampak mora delodajalec izvesti predpisan postopek odpovedi, četudi ga začne morda takoj po reintegraciji. Razumevanje, da obveznost reintegracije nemudoma preneha, če ni na voljo dela, krši ustavno načelo enakosti pred zakonom, saj brez utemeljenega razloga delavce neenako obravnava. Neobstoj de

Načelo kontradiktornosti je del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju USRS). Le-ta v zvezi s postopkom dokazovanja omogoča stranki, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov, na drugi strani izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodna praksa, kot tudi 47. in 48. člen ZN so jasni, in sicer morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema sklenjene v obliki notarskega zapisa, sicer niso veljavne oziroma so nične. Pri tem pa enaka obličnostna zahteva velja tudi za posle, sklenjene med zunajzakonskima partnerjema. Zaradi navedenega tak pravni posel tudi ne bi mogel konvalidirati.

Utemeljeni so pritožbeni pomisleki, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z materialnim pravom ocenilo, da tožba ni sklepčna, ker tožeča stranka ni pojasnila, zakaj sta toženca v solidarni zavezi. Solidarni dolžniki namreč niso enotna pravdna stranka, vsak od njih je kot sospornik v pravdi samostojna stranka in je spor mogoče rešiti za vsakega sospornika različno ter torej izdati zanje različne odločbe. Kljub temu, da se je tožbeni zahtevek glasil na solidarno plačilo obeh tožencev, bi sodišče prve stopnje glede tožencev lahko izdalo različne odločitve. Če stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati, se postopek prekine, zato je v času odločanja sodišče prve stopnje pravilno odločilo zgolj o zahtevku zoper drugega toženca, saj je bil postopek zoper prvo toženko še vedno prekinjen in s tem onemogočeno odločanje o zahtevku zoper njo.

Predlog se zavrne.

Osrednje vprašanje te pravde je, ali je najemna pogodba, ki jo je sam s seboj sklenil tožnik kot fizična oseba in tožnik kot samostojni podjetnik, lahko podlaga za njegove odškodninske zahtevke proti tožencu. Po prepričanju pritožbenega sodišča pravni red tega ne omogoča, zato se šteje, da pogodba ni bila sklenjena. Že na tej podlagi je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da niso izpolnjene predpostavke toženčeve odškodninske odgovornosti (131. člen OZ).

Pravno organizacijska oblika samostojnega podjetnika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe. Po določilu šestega odstavka 3. člena ZGD-1 je podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja, in za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 7. člena ZGD-1). Ne glede na dejstvo, da imata fizična oseba in podjetnik različne identifikatorje (ti so pomembni iz davčnih razlogov, pa tudi z vidika stečajnega postopka), gre ves čas za eno, to je fizično osebo, ter za enotnost osebnega in podjetniškega premoženja. Glede na navedeno, denarna sredstva na računu podjetnika hkrati predstavljajo tudi premoženje fizične osebe in obratno.

Pravna teorija in sodna praksa sta enotni v stališču, da gre pri institutu spregleda pravne osebnosti za izjemo od temeljnega načela, po katerem družbeniki kapitalskih družb ne odgovarjajo za obveznosti družbe in predstavlja pravno podlago za uveljavitev odgovornosti družbenikov za družbene obveznosti. Splošna predpostavka za uveljavitev takšne odgovornosti je zloraba pravne osebe, saj je zloraba temelj in bistveni razlog za spregled v vseh primerih. Gre za ravnanja, s katerimi družbeniki dosegajo svoje interese in koristi ter morajo izpolnjevati objektivne in subjektivne elemente, predpisane v zakonu. Pojem "zloraba družbe kot pravne osebe" je nedoločen pravni pojem (pravni standard), ki ga je treba v vsakem posamičnem primeru napolniti z ugotovitvijo vseh relevantnih okoliščin. Za izpolnitev standarda zlorabe pa se ne zahteva (obarvani) naklep drugemu škodovati, marveč zadošča že nižja stopnja krivde (vsaj huda malomarnost). Glede na navedeno je potrebno pri vsakem družbeniku posebej in individualno presojati subjektivne sestavine spregleda, saj gre za njegovo subjektivno odgovornost, in sicer namen, vedenje ali dolžnost vedenja ter hkrati upoštevati vse okoliščine, ki v