3. člen ZZDej

Zmoten je pritožbeni očitek, da je pravica do operacije, ki jo je opravil tožnik, določena kot pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in bi mu moral toženec že zato povrniti stroške za opravljen poseg. Čeprav je tožnik zavarovanec obveznega zdravstvenega zavarovanja in uveljavlja pravico iz takšnega zavarovanja, do povračila stroškov zdravstvenih storitev ni upravičen. Storitev je namreč opravil samoplačniško v zasebnem zavodu, s čimer je izstopil iz sistema javnega zdravstva. Storitev ni bila opravljena v okviru javne zdravstvene službe, ki se financira iz javnih sredstev. Na to je bil tožnik opozorjen in se je za opravo posega na ta način kljub temu odločil. Poseg je opravil mimo čakalne vrste na način, da je storitev plačal sam. Zato tudi niso ključne pritožbene navedbe, da je tožnik zdravstveni poseg opravil pri zasebniku, ki sicer ima koncesijo. Kadar oseba kot samoplačnik opravi zdravstveno storitev zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitve stroškov takšne storitve upravičena le, če gre za nujno zdravljene ali nujno medicinsko pomoč (25. člen ZZVZZ in prvi odstavek 103. člena Pravil OZZ).

Tožena stranka bi morala v skladu z določilom tretjega odstavka 44.f člena ZZDej s tožečo stranko razmerje pogodbeno urediti v roku enega meseca od podpisa Pogodbe o koncesiji. Ker tega ni storila, je kršila svojo kontrahirno dolžnost. Ker je tožena stranka neutemeljeno pogojevala sklenitev pogodbe, na podlagi katere bi s tožečo stranko uredila izvajanje storitev, nadzor in plačilo za opravljene storitve, in je sklenitev pogodbe sama (neutemeljeno) odklanjala, ne more uspeti s svojim stališčem, da tožeča stranka ni upravičena do plačila za nesporno opravljene storitve, ker v spornem obdobju ni imela sklenjene pogodbe z njo. Dokazi se izvedejo le za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev - pravno odločilnega dejanskega stanja. Stranka, ki predlaga izvedbo kakšnega dokaza za potrditev svojih trditev, mora dokazni predlog ustrezno substancirati. Substanciranje dokaznega predloga pomeni dolžnost predlagatelja navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi in zakaj so ponujeni dokazi primerni za dokazovanje spornega dejstva.

Ustava RS v določbah 29. člena vsebuje minimalne pravice, ki gredo vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, med drugimi je v 3. alineji določena pravica obdolženca, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Kot izhaja iz ustaljene (ustavno)sodne presoje, ta pravica ne pomeni, da bi sodišče moralo izvesti vsak dokaz ki ga predlaga obdolženec, je pa v dvomu vsak dokazni predlog v korist obdolženca in mora sodišče predlagani dokaz izvesti, razen, če je očitno, da ne bo uspešen. Upoštevaje izpoved J. J., da je obtoženec dejansko opravljal izobraževalne storitve za družbo B. in zanje od družbe C. v obliki bančnih nakazil tudi prejemal plačila, pa se izkaže kot utemeljen dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče R. R., ki bi po navedbah pritožnikov lahko izpovedala o tem, da je obtoženčeva izobraževanja do leta 2012 plačevala družba B. (pravilno: C.). Gre namreč za osebo, ki je bila v kritičnem obdobju glavni predstavnik proizvajalca medicinskega materiala O. za balkansko regijo in ki v obravnavano dogajanje ni bila neposredno vpletena. S svojo izpovedjo bi ta priča lahko pripomogla k razjasnitvi okoliščin v zvezi z izobraževalno dejavnostjo obtoženca, predvsem gl

Razpis tožene stranke ima pravne značilnosti vabila k dajanju ponudb (tretji odstavek 22. člena oziroma 24. člen oziroma drugi odstavek 623. člena OZ). V primeru takšnega razpisa pa neizbrani udeleženec ne more zahtevati, da razpisnik z njim sklene pogodbo (upoštevaje pravice naročnika in položaj ponudnika), niti ne more izpodbijati razpisnikove odločitve, temveč lahko zahteva zgolj povrnitev morebitne škode v obliki stroškov, ki so mu nastali z udeležbo na razpisu (prim. institut pogajanj, 20. člen OZ). Javna zdravstvena služba obsega zdravstvene storitve, katerih trajno in nemoteno opravljanje zagotavljajo v javnem interesu država in lokalne skupnosti in ki se, temelječe na načelu solidarnosti, v skladu s predpisi, ki urejajo zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, zagotavljajo kot pravice obveznega zdravstvenega zavarovanja (katerega nosilec je ZZZS - tožena stranka) ter se v celoti ali deloma financirajo iz javnih sredstev, predvsem iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (drugi odstavek 3. člena in 4. člen ZZDej ter 69. člen ZZVZZ). Zasebna zdravstvena dejavnost pa obsega zdravstveno dejavnost, ki se financira po tržnih načelih iz sredstev uporabnikov zdravstvenih st

Kljub temu, da je tožnica vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje, in da gre za operacijo, ki je pravica iz obveznega zavarovanja, sta za pritožbeno rešitev zadeve odločilni zgolj dejstvi, da opravljene zdravstvene storitve niso bile nujne in da so bile opravljene pri zasebnem zavodu v Sloveniji, ki nima sklenjene koncesijske pogodbe. V takšnih okoliščinah konkretnega primera ni opravičena do povračila stroškov zdravstvenih storitev.

Tožnica, ki zdravstvenih storitev ni uveljavljala v javni mreži izvajalcev, ki se financirajo iz javnih sredstev, temveč se je odločila za uveljavljanje v zasebnem zavodu v Sloveniji, ki za zdravstvene storitve, ki so bile opravljene, nima koncesije in sklenjene pogodbe z zavodom, ni upravičena do povračila stroškov za zdravstvene storitve.

V sodni praksi je bilo že zavzeto jasno stališče, da zavarovanec, ki zdravstvene storitve, ki niso nujne, uveljavlja v Sloveniji pri zasebniku in ne pri izvajalcu, ki bi bil vključen v javno mrežo, sam krije stroške storitev. Tožnik, ki zdravstvenih storitev ni uveljavljal v javni mreži izvajalcev, ki se financirajo iz javnih sredstev, temveč se je odločil za uveljavljanje v zasebnem zavodu v Sloveniji, ki za zdravstvene storitve, ki so bile opravljene, nima koncesije in sklenjene pogodbe z zavodom, ni upravičen do povračila stroškov za zdravstvene storitve, niti v znesku, ki bi ga toženi zavod moral povrniti izvajalcu v javnem sistemu. Za kaj takega ni nobene podlage.

Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla pravnih podlag, na podlagi katerih je zavrnila vlogo tožnice za izdajo dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti na področju babištva na domovih pacientov. Pri tem je dodati, da Šifrant ne more biti pravna podlaga, na podlagi katere bi lahko toženka zaključila, da sodi opravljanje zdravstvene dejavnosti na področju babištva v specialistično bolnišnično dejavnost.

Tožnici ni mogoče odrekati pravice rojevanja doma ob pomoči strokovno usposobljene babice. Za takšen način se je odločila kljub izdani napotnici za porod v porodnišnici in morebitnem tveganju, na kar opozarja medicinska stroka. Vendar pa ob dejstvu, da ji je pomoč pri porodu nudila babica A.A. s. p., ki spornega dne še ni imela dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti, niti koncesijske pogodbe, z zahtevkom za povračilo stroškov poroda iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, ne more uspeti.

Ureditev zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji temelji na neposrednem plačilu zdravstvenih storitev izvajalcu s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (Zavod), to je zagotavljanju zdravstvenih storitev v naravi, in ne pozna primarnega povračila stroškov zavarovancem za uveljavljene zdravstvene storitve. Tožeča stranka se je odločila za uveljavljanje zdravstvenih storitev v zasebnem zavodu v Sloveniji, ki za zdravstvene storitve, ki so bile opravljene, nima koncesije in sklenjene pogodbe z Zavodom. Ker storitev ni uveljavljala v javni mreži izvajalcev, ki se financirajo iz javnih sredstev, ni upravičena do povračila stroškov za zdravstvene storitve, opravljene pri zasebniku, ki nima koncesije za opravljanje javne zdravstvene službe.

Tožena stranka ni pojasnila, zakaj je specializacija iz klinične fiziologije, glede na stališče ZZS, nujni pogoj za opravljanje zdravstvene dejavnosti na področju hiperbarične medicine. Tožena stranka je le ugotovila, da nosilec dejavnosti tožeče stranke nima specializacije s tega področja in da zato ne izpolnjuje pogojev za izvajanje zdravstvene dejavnosti hiperbarične medicine, ne da bi se opredelila do njegovih dokazil o usposabljanju in delu na tem področju. Razumljivo je, da tožena stranka, kot upravni organ, nima potrebnih znanj, da bi sama ocenjevala, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje za opravljanje zdravstvene dejavnosti na področju hiperbarične medicine, vendar pa to ne pomeni, da se sme zadovoljiti le s stališčem, ki ga je pri ZZS pridobila že v letu 2015.

Do predloženih študij, komentarjev, analiz in literature kot dokazov k trditvi, da gre za alternativno obliko zdravljenja s pozitivnimi rezultati, ki je v tujini kot taka priznana, se tožena stranka po presoji sodišča v zadostni meri izreče z ugotovitvijo, da kelacija po Pravilniku o opredelitvi zdravilskih sistemov in zdravilskih metod ter o postopku evidentiranja, priznavanja in nadzora zdravilskih sistemov in zdravilskih metod, ki se uvajajo v zdravilsko dejavnost, ki je bil sprejet na podlagi tretjega odstavka 4. člena in 5. člena ZZdrav, ni uvrščena v seznam zdravilskih sistemov in zdravilskih metod, ki se lahko, ob izpolnjevanju pogojev, določenih v ZZdrav in na njegovi podlagi sprejetega pravilnika, izvajajo v Republiki Sloveniji.

Licence, ki jih tako kot pri zdravnikih, tudi babicam za babiško nego na domu porodnic podeljuje ustrezno združenje oziroma zbornica in je veljavna licenca pogoj za opravljanje poklica, ni mogoče enačiti z dovoljenjem, ki ga je za opravljanje zdravstvene dejavnosti tudi na področju babiške nege dolžan izdati pristojni resorni upravni organ. Pred izdajo dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti in morebitno koncesijsko pogodbo z zavarovalnico, babiške dejavnosti s. p. ni mogoče šteti za zdravstveno dejavnost, izenačeno z dejavnostjo javnih zdravstvenih zavodov. Posledično ni zavezanosti toženega zavoda k povračilu stroškov zdravljenja zavarovani osebi s tem v zvezi. Pritožnici sicer ni mogoče odrekati pravice, da je rodila doma ob pomoči strokovno usposobljene babice. Za takšen način se je odločila, kljub izdani napotnici za porod v zdravstvenem zavodu (porodnišnici) in tveganju ob morebitnih zapletih. Vendar pa ob dejstvu, da ji je pomoč pri porodu nudila samostojna babica A.A. s. p., ki ni imela dovoljenja za opravljanje zdravstvene dejavnosti, kaj šele koncesijske pogodbe, z zahtevkom za povračilo stroškov poroda iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, ne

Sodišče nima razloga, da ne bi sledilo razlogom, ki jih navaja toženka, saj svoje stališče, da hiperbarična komora služi za opravljanje dejavnosti, ki v svojem bistvu pomeni zdravljenje oziroma diagnostične in terapevtske storitve in s tem zdravstveno dejavnost, opira na strokovni mnenji, ki ju tožnik po vsebini niti ne izpodbija. Pri tem ima tožnik sicer prav, da ti strokovni mnenji ne pomenita splošnih abstraktnih pravnih aktov, vendar se toženka nanju v tem pogledu niti ne sklicuje, temveč ju navaja izključno kot razlog za svojo dejansko ugotovitev, namreč da je tožnik s hiperbarično komoro opravljal zdravstveno dejavnost. Kršitev predpisa, ki iz tega izhaja, pa je kršitev prvega odstavka 3. člena ZZDej, ki za to predpisuje ustrezno dovoljenje.

Iz ugotovljenih dejanskih okoliščin ne izhaja, da bi šlo pri obravnavanih storitvah zdravnikov za neodvisno, samostojno opravljanje dejavnosti iz 46. člena ZDoh-2. Ker ZDoh-2 podjetniške oziroma poklicne dejavnosti natančneje ne opredeljuje, je treba pomen tega pojma določiti glede na splošno opredelitev podjetniške dejavnosti v ZGD. Za kvalifikacijo podjetniške dejavnosti je tako odločilno, da se opravlja trajno (in ne priložnostno), da se opravlja na trgu ter, da posameznik deluje kot podjetnik in torej tako, da sam organizira dejavnost, ki jo tudi samostojno opravlja ter pri tem uporabi iste metode, sredstva in pristope, kot bi jih uporabil podjetnik. Formalne okoliščine kot je navedba firme (s.p., d.o.o. ali zavod) oziroma vpis v ustrezen register pa po presoji sodišča same po sebi opravljanja podjetniške oziroma poklicne dejavnosti še ne izkazujejo. Pomemben je način, na katerega se dejavnost opravlja. Okoliščin, ki bi kazale na tržno obnašanje in samostojno ter neodvisno opravljanje zdravstvenih storitev po sklenjenih Pogodbah o poslovnem sodelovanju, pa v konkretnem primeru ni zaslediti, niti jih tožnik v tožbi konkretno ne zatrjuje. Sklenitev podjemne pogodbe za op

Ni spora o zdravstvenih storitvah, ki so se na podlagi sklenjenih pogodb opravljale, pa tudi ne o tem, da so se storitve opravljale v prostorih tožeče stranke, z njenimi sredstvi, po njenih navodilih oziroma pod njenim nadzorom. Kar vse, tudi po presoji sodišča, enako kot meni davčni organ, kaže na odvisno pogodbeno razmerje med delodajalcem in fizično osebo iz tretjega odstavka 35. člena ZDoh-2, in ki vključuje tako delovno razmerje iz 1. točke kot tudi vsako drugo pogodbeno razmerje, ki glede nadzora in navodil v zvezi z opravljanjem dela ali storitev, načina opravljanja dela ali storitve, plačila za opravljeno delo ali storitev, zagotavljanja sredstev in pogojev za opravljanje dela ali storitev in drugih pravic in odgovornosti fizične osebe in delodajalca, kaže na odvisno pogodbeno razmerje med delodajalcem in fizično osebo (2. točka tretjega odstavka 35. člena). S tem ko tožeča stranka pojasnjuje razloge, ki so privedli do sklepanja Pogodb o opravljanju zdravniških storitev (pomanjkanje zdravnikov in zdravniki niso želeli podpisati soglasij za dodatno opravljanje zdravstvenih storitev) pritrdi ugotovitvam davčnega organa prve stopnje o tem, da je bil pravi namen pogodb

ZJZP tudi koncesijsko razmerje obravnava kot razmerje javno-zasebnega partnerstva, v katerem javni partner podeli zasebnemu pravico opravljati storitve, ki so v javnem interesu, konkretno zdravstveno dejavnost, kadar se ta opravlja kot javna služba na podlagi koncesije (drugi odstavek 3. člena ZZDej). Zato se v teh primerih glede vprašanj, ki v ZZDej niso urejena, subsidiarno uporablja ZJZP. Vprašanje nesorazmernosti iz drugega odstavka 64. člena ZUS-1 je materialnopravno vprašanje in pomeni, da je treba posledice odprave presojati ne le z vidika pravnega položaja osebe, ki je z odločbo pridobila pravico (izvajati javno službo kot koncesionar) in jo že izvršuje, ampak tudi z vidika prizadetosti tožnika, ki je v upravnem sporu kot kandidat na javnem razpisu zahteval odpravo odločbe o izbiri koncesionarja, ter z vidika prizadetosti javnega interesa. Šele ob tehtanju vseh v konkretnem primeru udeleženih interesov je mogoče ugotoviti (ne)sorazmernost posega.

Sodišče meni, da uporaba hiperbarične kisikove terapije lahko predstavlja zdravstveno dejavnost tudi z upoštevanjem opredelitve iz prvega odstavka 1. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti.

V postopkih podeljevanja koncesij v zdravstveni dejavnosti se subsidiarno uporablja ZJZP. Tožena stranka (država) ob zahtevi za neposredno podelitev koncesije, kakršna je bila v obravnavani zadevi, kljub revidentovemu morebitnemu izpolnjevanju vseh pogojev za opravljanje konkretne zdravstvene storitve v obliki koncesije, te koncesije ne more in ne sme podeliti, saj se koncesionar skladno z ZJZP lahko izbere le po predhodno opravljenem javnem razpisu, s katerim se v postopku izbire zagotavlja uresničevanje načel enakega obravnavanja, nediskriminatornosti in transparentnosti, ki morajo biti na področju podeljevanja koncesij storitev za izvajanje javnih služb spoštovana tudi skladno s prakso Sodišča Evropske unije. Odločitev o tem, ali se bo za izvajanje neke konkretne zdravstvene storitve, ki jo mora v okviru javnih služb zagotavljati država, sploh podeljevala koncesija, ali pa se bo ta storitev zagotavljala v obliki javnega zavoda (3. člen ZZDej), je v izključni pristojnosti države (tožene stranke).

Enoletna doba podelitve koncesije, ki je namenjena začasni formalni ureditvi statusa tožnika kot izvajalca javne službe v zdravstveni dejavnosti in hkrati njegovi prilagoditvi na izvedbo s strani toženke načrtovane spremembe v organizaciji javne zdravstvene službe na primarni ravni, ki tožnika kot izvajalca javne zdravstvene službe ne bi več vključevala (dodelitev koncesije torej ni namenjena zagotovitvi dolgoročnega izvajanja javne zdravstvene službe z „izbranim“ koncesionarjem), šteje za potreben in razumen pogoj za dodelitev koncesije ter javna korist take odločitve pri tem odtehta zasebni interes koncesionarja (da se koncesija podeli za daljše obdobje).