UPRS sodba I U 682/2011

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic na avdiovizualnih delih Zavodu A., ki je bil končan z izdajo odločbe št. 31227-1/2008-129 z dne 11. 10. 2010. Tožnik je v predlogu uveljavljal obnovitvene razloge po 1., 7. in 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ob preizkusu predloga na podlagi prvega odstavka 267. člena ZUP je organ ugotovil, da tožnik v postopku, katerega obnovo je predlagal, ni bil stranka, niti stranski udeleženec. Presodil pa je tudi, da tožnik ni oseba, ki bi ji morala biti dana možnost udeležbe v postopku kot stranki ali stranskemu udeležencu. V zadevi izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic lahko kot stranke nastopajo namreč le pravne osebe, saj ima lahko status kolektivne organizacije ob upoštevanju 146. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) le pravna oseba. Tožnik pa tudi ni oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku zaradi varstva svojih pravnih koristi. Na podlagi 143. člena ZASP se avtorske pravice upravljajo posamično (individualno), to je za vsako posamezno avtorsko delo posebej, ali skupinsko (kolektivno), to je za več avtorskih del več avtorjev hkrati, če ZASP tako določa. ZASP v 147. členu taksativno določa, v katerih primerih je kolektivno upravljanje avtorskih pravic obvezno, in sicer je obvezno med drugim v primerih reproduciranja avtorskih del za privatno ali lastno uporabo ter njihovo fotokopiranje prek obsega iz 50. člena ZASP (3. točka prvega odstavka 147. člena ZASP) in kabelske retransmisije avtorskih del (4. točka prvega odstavka 147. člena ZASP). V primerih, ko ZASP določa obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic (147. člen), se z avtorskimi pravicami ne more upravljati individualno, temveč zgolj kolektivno. Kolektivno upravljanje pravic ne pomeni, da so avtorske pravice prenesene od avtorjev na kolektivno organizacijo. Kolektivna organizacija ne postane imetnica avtorskih pravic, temveč na podlagi zakona (v primeru obveznega kolektivnega upravljanja, 147. člen ZASP) ali pogodbe (151. člen ZASP) avtorsko pravico upravlja na način oziroma z dejanji, določenimi v ZASP (146., 157., 158. in 72. člen ZASP). Pri kolektivnem upravljanju tudi ne gre za vsebinske avtorskopravne omejitve (te ureja ZASP v členih 46 do 57 kot omejitve, s katerimi se v javnem interesu posega v absolutnost avtorske pravice). Kolektivno upravljanje torej ni poseg v izključnost avtorske pravice kot take. Zato tožniku kot avtorju iz naslova samega avtorstva ne gre položaj stranskega udeleženca v postopku, v katerem je upravni organ odločal o dovoljenju za kolektivno upravljanje.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je svoj pravni interes v predlogu za obnovo postopka utemeljeval s tem, da je avtor velikega števila avtorskih avdiovizualnih del, producent in imetnik pravic na avdiovizualnih delih, dovoljenje, izdano Zavodu A., pa posega v njegove pravno zavarovane interese ter v njegov pravni položaj, saj obvezno kolektivno upravljanje pomeni, da s pravicami ne more upravljati individualno, ne more pa tudi izbirati, komu bo dal pooblastilo za kolektivno upravljanje, ustavno varovano izključno pravico avtorja pa lahko upravlja le organizacija, ki ima zaupanje avtorja in ne le dovoljenje pristojnega organa. Pravni položaj avtorja namreč po 60. členu Ustave in 15. členu ZASP opredeljuje moralna in materialna avtorska pravica oziroma upravičenja kot enovita avtorska pravica, zato podelitev dovoljenja za obvezno kolektivno upravljanje lahko ta njegov položaj poslabša. Podlaga za varovanje tožnikovih pravic oziroma pravnih koristi v postopku izdaje dovoljenja Zavodu A. je v ZASP. Tožnik meni, da bi moral upravni organ po prejemu vloge za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje z javnim naznanilom pozvati avtorje in imetnike pravic, da priglasijo svojo udeležbo v postopku, s čemer bi tem zagotovil, da varujejo svoj interes, da se dovoljenje za kolektivno upravljanje podeli le takšni organizaciji, ki bo sposobna ščititi njihove interese. Le na ta način je lahko zadoščeno načelu materialne resnice ter se zagotovi pravica iz ustvarjalnosti, skladno z določbo 60. člena Ustave. Še posebej, ker gre po ZASP za zakonsko obvezno kolektivno upravljanje in ob tem, ko je dovoljena zgolj ena kolektivna organizacija. Tožnik po izdanem dovoljenju nima več izbire, ali bo svojo avtorsko pravico uresničeval preko kolektivne organizacije in katere, zato mora imeti možnost, da se opredeli do kvalitete bodoče kolektivne organizacije v postopku izdaje dovoljenja. Tožnik pravno korist v smislu 43. člena ZUP opira na prvi odstavek 21. člena ZASP, v katerem je opredeljena vsebina materialnih avtorskih pravic. Po tej določbi materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja. In prav to je naloga kolektivnih organizacij pri kolektivnem upravljanju, namreč da na podlagi pooblastila, ali kadar gre za obvezno kolektivno upravljanje, na podlagi zakona v svojem imenu in za račun avtorjev upravljajo z njihovimi avtorskimi pravicami. V primerih, ko gre za pooblastilno (pogodbeno) razmerje (146. člen ZASP), je od volje avtorja odvisno, ali in komu bo pooblastilo za upravljanje z njegovimi avtorskimi pravicami dal. V primeru obveznega kolektivnega upravljanja (po zakonu, 147. člen) pa je po razlogovanju upravnega organa avtor povsem izključen, ker naj bi pri takšnem obveznem prenosu ne šlo za kakršnokoli njegovo osebno korist v smislu drugega odstavka 43. člena ZUP. Tožnik se v nadaljevanju sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 in njegovo razlogovanje, med drugim o tem, da ima oseba pravico udeleževati se postopka kot stranski udeleženec, če materialni predpis vzpostavlja razmerje osebe do upravne stvari. Prav takšno razmerje pa vzpostavlja ZASP med avtorjem in njegovimi moralnimi ter materialnimi avtorskimi pravicami ter kolektivno organizacijo, ki v svojem imenu in za račun avtorjev upravlja z njihovimi pravicami. Pri kolektivnem upravljanju ne gre samo za prenos pravic, temveč gre tudi za upravljanje s pravicami, ki jih ni mogoče ločiti od pravnega položaja avtorja. Avtor zaradi obveznega kolektivnega upravljanja z avtorsko pravico ne bo mogel upravljati, kar pomeni, da bi moral vedeti oziroma biti seznanjen s postopkom podelitve pravice kolektivni organizaciji, ki bo v imenu avtorja zastopala njegove pravno varovane interese. Avtorske pravice, kot jih določa ZASP, se lahko uspešno uveljavljajo le na način, da avtor zanesljivo ve, kdo in na kakšen način bo varoval njegovo pravico in da je ta sposoben varovati avtorsko pravico. Ker je bil tožnikov predlog za obnovo postopka zavržen, je ustvarjeno stanje, v katerem nihče ne bo presojal, ali so res izpolnjeni pogoji za podelitev dovoljenja, dovoljenje upravnega organa pa ne bo podvrženo nikakršni presoji. Tudi če ZASP nalaga upravnemu organu, da preveri, če materialna podlaga kolektivne organizacije zagotavlja upravljanje avtorskih pravic, pa se upravni organ lahko zmoti, za presojo odločitve pa nikomur ni priznan pravni interes. Ker je od podelitve dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorske pravice odvisna usoda več tisoč avtorjev in se s takšno odločbo prenese bistveni del upravičenja, ki izvira iz avtorske pravice, na kolektivno organizacijo, je s tem nedvomno poseženo v ustavno avtorsko pravico vseh avtorjev. Glede na to je pravno zmotno razlogovanje upravnega organa v smeri, da kolektivno upravljanje ne pomeni posega v izključnost avtorske pravice. Poleg tega je treba upoštevati tudi dejstvo, da v Republiki Sloveniji do zdaj dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic na avdiovizualnih delih ni podeljeno še nobeni kolektivni organizaciji (z izjemo kabelske retransmisije). Navedeno posledično pomeni, da se bo pravni položaj tožnika pri uveljavljanju pravic iz navedenega naslova bistveno spremenil, lahko tudi poslabšal, zato ima kot avtor, soavtor in producent številnih avtorskih avdiovizualnih del še kako izražen pravni interes, da zaščiti svoj repertoar del. Pomembno pa je tudi, da gre v obravnavanem primeru za obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic. Avtorska pravica je ustavno varovana pravica, četudi zakon določa njeno kolektivno upravljanje. Izključno pravico avtorja pa kolektivno upravlja lahko le organizacija, ki ima zaupanje avtorja in dovoljenje pristojnega organa. To pomeni, da se lahko avtorji ščitijo sami, dokler ni ustanovljena ustrezna kolektivna organizacija. Ker tožnik sedaj sam upravlja s svojo avtorsko pravico, je nujno zainteresiran, da se podeli dovoljenje za kolektivno upravljanje takšni organizaciji, za katero je prepričan, da ga bo ščitila bolje, kot se do sedaj lahko ščiti sam oziroma individualno. Če bi bilo dovoljenje podeljeno neprimerni organizaciji, se lahko zgodi, da bo avtorska zaščita tožnika slabša, kot je do sedaj. Izpodbijana odločitev upravnega organa ima torej za tožnika zelo hude posledice. Zato tožnik meni, da obstajajo posebni utemeljeni razlogi, da se njegovi tožbi ugodi, saj odločitev, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, ni usmerjena v zaščito pravne enotnosti in varnosti. Ustavno nedopustna je razlaga, ki jo je sprejel upravni organ v izpodbijanem sklepu, in po kateri naj bi avtor sploh ne imel več pravic in upravičenj, ki jih kolektivna organizacija po ZASP v svojem imenu in za račun avtorjev izvršuje tudi v primeru obveznega kolektivnega upravljanja avtorskih pravic (60. člen Ustave). Z izpodbijanim sklepom pa je upravni organ posegel tudi v določbo 22. člena Ustave RS, s tem ko je neutemeljeno odstopil od svojega stališča. Po vedenju tožnika je upravni organ pozval v postopek izdaje dovoljenja Zavodu A. nekatera stanovska združenja soustvarjalcev avdiovizualnih del, kot na primer interesno društvo in združenje …, …, … in …, medtem ko tega tožniku ni omogočil. Po povedanem tožnik meni, da je odločitev upravnega organa v izpodbijanem sklepu pravno zmotna, z njo pa je upravni organ posegel v ustavne pravice tožnika, in sicer iz drugega odstavka 14. člena, 22. člena in 60. člena Ustave, upravni organ pa je kršil tudi materialno pravo in pravila upravnega postopka. Odločitev upravnega organa ni utemeljena s pravnimi argumenti, zaradi česar tožnik meni, da upravni organ ni odločal na temelju zakona, pač pa na podlagi drugih kriterijev, ki pri odločanju ne bi mogli biti upoštevani. Upravni organ je očitno odločil samovoljno in arbitrarno. Tožnik meni, da je upravni organ z razlago zakonu dal vsebino, ki je nezdružljiva z navedenimi človekovimi pravicami oziroma temeljno svoboščino. Poleg navedenega ima odločitev za tožnika zelo hude posledice. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter samo odloči, da se tožnikovemu predlogu za obnovo postopka ugodi oziroma podrejeno, naj zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Navaja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je preizkus predloga za obnovo postopka opravljen v skladu z določbami ZUP. Obstoj obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena ZUP je upravni organ ugotavljal ob upoštevanju določb 42. in 43. člena ZUP ter relevantnih določb ZASP. Med drugim še navaja, da tožnik svojih pravic, ki se obvezno upravljajo kolektivno (kabelska retransmisija, nadomestilo za privatno in drugo lastno reproduciranje), tudi do izdaje dovoljenja Zavodu A. ni upravljal sam, kot trdi v tožbi, in navedeno argumentirano obrazloži. Sklicuje se tudi na sodbi tega sodišča I U 653/2009 z dne 9. 3. 2010 in I U 1082/2010 z dne 1. 2. 2011. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot stranki z interesom poslalo v odgovor tudi Zavodu A. Ta pritrjuje odločitvi upravnega organa ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik izpodbija sklep, s katerim je bil zavržen njegov predlog za obnovo postopka za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic na avdiovizualnih delih Zavodu A., ki je bil končan z odločbo z dne 11. 10. 2010.

Po presoji sodišča je upravni organ pri preizkusu pravilno zaključil, da predloga, kolikor je v tem tožnik uveljavljal obnovitvena razloga po 1. in 7. točki 260. člena ZUP, ta ni bil upravičen vložiti, ker ni bil niti stranka niti stranski udeleženec v postopku, katerega obnovo je predlagal (prvi odstavek 261. člena ZUP). Sicer pa navedeni rezultat predhodnega preizkusa predloga za obnovo postopka glede na tožbene navedbe niti ni sporen.

Kot izhaja iz tožbenih navedb, se tožnik ne strinja z zaključkom organa, da ni oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku, katerega obnovo je predlagal, kot stranski udeleženec. Sodišče pa tožnikovim navedbam ne pritrjuje, saj je po njegovi presoji organ pravilno zaključil, da obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP ni podan.

Po 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka kot stranski udeleženec tisti, ki izkaže pravni interes; pravni interes pa izkaže tisti, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svoje neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi (prvi in drugi odstavek). Tožnik je v predlogu zatrjeval, da bi v postopku moral biti udeležen kot avtor velikega števila avtorskih avdiovizualnih del, producent in imetnik pravic na avdiovizualnih delih, da bi v tem varoval svoje materialne avtorske pravice (21. člen ZASP), s katerimi na podlagi zakona upravlja kolektivna organizacija, ki ji je izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje - s tem pa svojo avtorsko pravico kot enovito avtorsko pravico in izključno pravico (15. člen ZASP), ki je varovana tudi z Ustavo (60. člen).

ZASP v 143. členu določa, da se avtorske pravice upravljajo individualno ali kolektivno, v 146. členu pa kolektivno upravljanje avtorskih pravic določa kot dejavnost kolektivnih organizacij; te upravljajo avtorske pravice na podlagi pooblastila avtorja oziroma tega zakona v svojem imenu in za račun avtorjev. Dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic izda pristojni organ zainteresirani pravni osebi na podlagi njene vloge s predpisano vsebino (148. člen ZASP) in ko po izvedenem postopku oceni, da niso podani razlogi za zavrnitev, določeni v 149. členu ZASP (da statut kolektivne organizacije ni v skladu z določbami tega zakona; da materialna podlaga kolektivne organizacije ne zagotavlja napovedane učinkovitosti upravljanja avtorskih pravic, pri čemer se upošteva zlasti število avtorjev, ki so pooblastili kolektivno organizacijo za upravljanje njihovih pravic, skupno število njihovih del, obseg uporabe del oziroma možno število uporabnikov, način in sredstva, s katerimi namerava kolektivna organizacija opravljati svojo dejavnost, sposobnost upravljanja tujih imetnikov ter ocena o pričakovanih zbranih nadomestilih in stroških poslovanja; da je za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice že izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic drugi kolektivni organizaciji, razen če pravna oseba dokaže, da bi lahko zagotovila učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje avtorskih pravic). S tem je zakonodajalec določil vsebinske podlage za zagotovitev varstva pravic avtorjev. ZASP pa v tem postopku ne predvideva sodelovanja avtorjev in tudi ne dejanj, s katerimi bi ti lahko vplivali na podelitev dovoljenja (npr. soglasja, mnenja, pooblastila ipd.). To tudi ne za primer podelitve dovoljenja za upravljanje pravic iz 147. člena ZASP, za katere je v tem členu določeno ti. obvezno kolektivno upravljanje. Varstvo pravnih interesov imetnikov pravic je zakonodajalec uredil drugače. Namreč po določbah ZASP lahko imetnik pravic kolektivno organizacijo nadzira kot njen član (160. člen), njeno delovanje pa je nadzorovano tudi s strani pristojnega organa (162. člen), pri kršitvah kolektivnih organizacij pa so predvideni ukrepi pristojnega organa (162.a člen). Poleg tega lahko imetniki pravic v primeru že izdanega dovoljenja za kolektivno upravljanje preko ustanovitve druge kolektivne organizacije, ki izkaže, da bi lahko zagotovila učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje avtorskih pravic in da bi na podlagi pogodb z avtorji upravljala obsežnejši repertoar varovanih del kakor obstoječa kolektivna organizacija, dosežejo izdajo dovoljenja novi kolektivni organizaciji, s tem pa dovoljenje dotedanji preneha veljati (3. točka prvega odstavka 149. člena ZASP). Zato po presoji sodišča tožnik brez podlage zatrjuje, da bi bil njegov interes, da njegove pravice upravlja kolektivna organizacija, ki jih bo upravljala učinkovito, varovan le v primeru, da bi se imel možnost v postopku za podelitev dovoljenja opredeljevati do kvalitete bodoče kolektivne organizacije. Sodišče pa tožniku tudi ne pritrjuje, da bi v postopku za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic moral biti udeležen, da bi varoval svoj pravni položaj pred poslabšanjem, glede na to, da naj bi do izdaje dovoljenja sam upravljal s temi pravicami, dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic na avdiovizualnih delih pa pred tem ni bilo podeljeno še nobeni kolektivni organizaciji. Tožnik namreč lahko svoj pravni položaj, kolikor se nanaša na primere obveznega kolektivnega upravljanja avtorskih pravic, varuje le v okviru, kot ga določa ZASP v določbah, ki jih je sodišče že navedlo.

Ustava v 60. členu določa, da je zagotovljeno varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti. Varstvo avtorske in sorodnih pravic ureja ZASP. Ob tem ko ta zakon opredeli vsebino avtorske pravice kot enovito pravico na avtorskem delu, iz katere izvirajo izključna osebnostna (moralne avtorske pravice) in izključna premoženjska (materialne avtorske pravice) ter druga upravičenja avtorja (15. člen), tudi ureditev obveznega kolektivnega upravljanja avtorske pravice (v primerih, taksativno določenih v 147. členu) predstavlja realizacijo ustavne določbe o varstvu avtorske pravice. Taka oblika, kolektivno upravljanje avtorskih pravic se utemeljuje z razlogi pravne varnosti, učinkovitosti in pravilnega nadzora (Poročevalec Državnega zbora št. 21/94, Predlog ZASP). Podlaga za ureditev načina izvrševanja avtorske pravice v njeni premoženjski komponenti kot kolektivnega upravljanja pravic je v množičnosti varovanih del, velikem številu imetnikov pravic in uporabnikov del; s tem je avtorjem in drugim imetnikom pravic omogočeno učinkovitejše upravljanje pravic, uporabnikom pa enostaven dostop do zakonite uporabe del. Glede na to obvezno kolektivno upravljanje pravic (za več avtorskih del več avtorjev hkrati), ki je dejavnost kolektivne organizacije, ni poseg v izključnost avtorske pravice kot take. Zato tožnik ob sklicevanju na citirani 15. člen ter 21. člen ZASP (ki določa, da materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja, s tem da ta izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela in primerkov svojega dela) ne more z uspehom zatrjevati, da je z izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic, ob tem ko gre za primer iz 147. člena ZASP, nedopustno poseženo v njegovo pravico iz 60. člena Ustave oziroma da gre za nedopusten poseg v to ustavno pravico, če se mu v postopku za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic ne omogoči udeležbe, pri tem ko bo na podlagi tega dovoljenja z materialnimi avtorskimi pravicami njega kot avtorja upravljala kolektivna organizacija. Tudi če bo s temi pravicami upravljala kolektivna organizacija, to ne pomeni, kot zmotno meni tožnik, da so pravice prešle nanjo, pač pa, da bo z njimi, v obsegu, kot izhaja iz dovoljenja, zgolj upravljala.

Kolikor pa tožnik zatrjuje, da se z izpodbijanim sklepom posega tudi v določbi drugega odstavka 14. člena Ustave (po kateri so pred zakonom vsi enaki) in 22. člena Ustave (po katerem je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku odločanja o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih) ter se pri tem sklicuje na okoliščino, da je upravni organ omogočil sodelovanje v postopku za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic nekaterim interesnim združenjem, medtem ko avtorjem in drugim imetnikom pravic ne, sodišče odgovarja, da s tem zatrjevanih posegov v ustavne pravice tožnik ni izkazal. Tožnik namreč niti ne zatrjuje, da bi glede varstva pravic oziroma pravnih koristi ne bil v enakem položaju, kot drugi avtorji; nasprotno – navaja, da organ avtorjev in drugih imetnikov pravic v postopek ni vključil. Ko pa zatrjuje, da so v postopku sodelovala interesna združenja, za ta niti ne zatrjuje, da so se postopka udeleževala v svojstvu stranskih udeležencev (lahko je šlo za udeležence v postopku, s pomočjo katerih je organ izvajal dokaze zaradi ugotovitve dejanskega stanja), kot meni, da bi moralo biti priznano njemu. Pa tudi kolikor bi navedena združenja v postopku sodelovala, ne more biti samoumevno, da gre za (bistveno) enak dejanski in pravni položaj tožnika kot avtorja in navedenih združenj. Če z navedbami o različni obravnavi avtorjev in drugih imetnikov pravic v razmerju do interesnih združenj, ki naj bi sodelovala v postopku, tožnik utemeljuje tudi svoje zatrjevanje, da je upravni organ neutemeljeno odstopil od svojega stališča, je ta ugovor, kot je navedeno zgoraj, sodišče že presodilo kot neutemeljen. Vendar pa to iz tožbe jasno ne izhaja; zlasti ne ob tem, ko tožnik navaja, da gre za kršitev 22. člena Ustave tudi v primeru, če organ v zadevi odloči drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih (ali enakih) primerih. Če pa je ugovor podan v smeri, da je v tožnikovi zadevi (z izpodbijanim sklepom) odločeno drugače, kot sicer organ redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih zadevah, pa tožnik s konkretnimi podatki ni navedel odločb s takimi odločitvami ter jih tudi ni priložil tožbi, zato sodišče ugovora, če je podan v takem pomenu, ne more presoditi.

Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi X Ips 161/2011 z dne 30. 11. 2011 zavzelo stališče, da glede na določbe ZASP imetniki pravic v postopku za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje z avtorskimi pravicami ne morejo varovati svojih pravnih koristi kot stranski udeleženci.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka pa temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.