72. člen ZASP

Začasna odredba je sredstvo zavarovanja, pri katerem je dokazni standard nižji kot pri odločanju o tožbenem zahtevku. Zato se od tožeče stranke kot predlagateljice začasne odredbe zahteva, da izkaže za verjetno, da je imetnica avtorske pravice. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali v predlogu navedeni razlogi za imetništvo avtorske pravice pretehtajo. Sicer drži, da objava člankov še ne izkazuje, da je tožeča stranka imetnica materialnih avtorskih pravic. Zagotovo pa je indic, ki omogoča sklep, da kot izdajateljica na predloženih člankih, ki jih je objavila v svojem mediju in opremila tako z navedbo avtorjev kot s pogoji uporabe, s takšnimi pravicami (vsaj s pravico do objave) verjetno razpolaga. Ker se je sodišče odločilo, da bo o predlogu odločalo, ne da bi upoštevalo odgovor tožene stranke, bi moralo paziti, da presoja verjetnost le tistih dejstev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, in pri tem ne predpostavlja, kako bi jim ugovarjala tožena stranka.

Pogoj za nastanek (in nato delovanje) kolektivne organizacije je izdano dovoljenje s strani pristojnega organa, kar v primeru odvzema dovoljenja oziroma (kot v obravnavanem primeru) prenehanja začasnega dovoljenja, izdanega po 189. členu ZASP, pomeni ravno nasprotno in sicer, da pravna oseba brez ustreznega dovoljenja izgubi lastnost kolektivne organizacije, torej da ni kolektivna organizacija in s pravicami (ki jih je po izdanem dovoljenju kolektivno upravljala) ne more več upravljati in zato posledično tudi ne more uveljavljati varstva pravic svojih članov - imetnikov (prej upravljanih) pravic.

K ustvaritvi avtorskega dela se lahko zaveže tudi pravna oseba. Z izročitvijo (primerka) avtorskega dela, avtor na naročnika prenese tudi tiste materialne avtorske pravice in v takšnem obsegu, kot je to potrebno, da lahko naročnik avtorsko delo uporabi za namen, ki tvori poslovno podlago pogodbe o naročilu avtorskega dela.

Kolektivna organizacija avtorjev lahko uresničuje pravice avtorjev na podlagi danih pooblastil, in sicer v lastnem imenu in za račun pooblastiteljev. Ker se sporno razmerje nanaša na leto 2006, ko so bili po ugotovitvah sodišča izdani fonogrami, in na leto 2007, ko je bil izdan račun, je nepomembno, da so bila obravnavana pooblastila dana že pred uveljavitvijo ZASP-B. Dana so bila namreč nepogojno in brez omejitev trajanja, zato so ustrezala kriterijem, ki jih je vnesla novela ZASP-B.

Kolektivne organizacije so aktivno legitimirane za uveljavljanje varstva svojih članov iz ZASP pred sodišči na podlagi drugega odstavka 72. člena ZASP. Civilno kazen po ZASP lahko zahteva tisti, čigar pravica je bila kršena namerno ali iz hude malomarnosti, in sicer ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne.

Ker so odškodninske posledice iz 168. člena ZASP vezane na kršitev materialnih avtorskih pravic, ki so bile s pogodbo prenesene na tožečo stranko, je tožeča stranka upravičena zahtevati sodno varstvo zaradi kršitve materialnih avtorskih pravic, če se kršitev zgodi. Naročnik, ki naroči neko delo in v zvezi z njim ni uredil prenosa avtorskih pravic, je v primeru, da tako delo krši avtorske pravice drugih, pasivno legitimiran v sporu zaradi kršitve avtorske pravice, tudi če izdelka ni sam izdelal in ga le uporablja. Okoliščina, da je tožena stranka v razpisni dokumentaciji opredelila opis predmeta le z osnovnimi tehničnimi parametri, konkretno izvedbo pa je prepustila izbranemu izvajalcu ne pomeni, da tožena stranka ni kršila morebitnih avtorskih pravic tožeče stranke, ob predpostavki, da so s panoji, ki jih je kupila tožena stranka, kršene avtorske pravice.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče sodišč, da je tožnik upravičen v svojem imenu in za račun avtorjev izterjevati plačila nadomestil za reproduciranje glasbenih del na fonograme.

Kot založnik časopisa bi tožeča stranka morala dokazati prenos materialne avtorske pravice po pogodbi o avtorskem delu, sklenjeni z novinarji, ki pri njej niso bili v rednem delovnem razmerju. Pravice, ki jih ZASP priznava avtorju, vključno s pravico do uveljavljanja sodnega varstva, pripadajo drugemu imetniku avtorske pravice, v obsegu, v katerem so z zakonom ali pravnim poslom prenesene nanj, če ni s tem zakonom drugače določeno.

Škoda, ki jo tožnik zatrjuje, je torej nastala že s predobjavo članka, ne pa šele z njegovo predstavitvijo oz. objavo v reviji. Založnik vstopa v položaj avtorja le v obsegu avtorjevih pravic, ki mu jih daje ZASP. Ni pa mogoče aktivne ali pasivne legitimacije raztezati izven okvira uveljavljanja pravic po ZASP, torej na področje uveljavljanja zahtevkov, ki imajo podlago v določbah o odškodninski odgovornosti, kot je urejena v OZ.

Tožeča stranka, ki ji je poverjeno kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic, je upravičena zahtevati civilno kazen zaradi kršenja avtorskih pravic, vendar njen zahtevek, ki ga utemeljuje s plačilno nedisciplino pri izpolnjevanju pogodbene obveznosti, ni utemeljen. S 3. odstavkom 168. člena ZASP predpisana sankcija je po svoji pravni naravi podobna pogodbeni kazni, ki se glede na določilo 3. odstavka 247. čl. OZ ne more dogovoriti za denarne obveznosti.

Ker je bila skodelica izdelana po natančnih navodilih naročnika in ob sodelovanju avtorja, ki je izdelek večkrat pregledal, preden je dovolil, da se pripravi končni izdelek (kot njegova skodelica), je skodelico mogoče šteti kot avtorsko delo. Sicer pa pri skodelici ni pomemben samo ročaj z značilnim grbastim oprijemačem, ampak je pomembna kombinacija vseh elementov (barve in oblike, žganja in lošča) ki predstavlja (individualno) ustvarjalnost, ne pa zgolj prevzemanje znanih rešitev.