VSRS Sodba I Ips 61800/2010-63

I. Zahtevama za varstvo zakonitosti obsojenca in njegove zagovornice se deloma ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi glede kaznivih dejanj pod 1. točko izreka prvostopenjske sodbe, storjenih na škodo B. P. in B. L., razveljavi se še glede izrečene enotne kazni in stroškov kazenskega postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obsojenega J. S. spoznalo za krivega storitve sedmih kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z drugim odstavkom 178. člena KZ. Za vsako od kaznivih dejanj je sodišče obsojencu določilo po 250,00 EUR denarne kazni, nakar mu je po 4. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno denarno kazen 1.600,00 EUR, ki jo mora obsojenec plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbama obsojenca in njegove zagovornice deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenega oprostilo obtožbe glede kaznivega dejanja, ki je opisano pod prvo alinejo 2. točke izreka prvostopenjske sodbe, in zavrnilo obtožbo glede dveh kaznivih dejanj, opisanih pod drugo alinejo 2. točke izreka prvostopenjske sodbe. Sodišče druge stopnje je obsojencu za štiri kazniva dejanja, opisana v točki 1. in v tretji alineji 2. točke izreka prvostopenjske sodbe, za vsako kaznivo dejanje znižalo določeno denarno kazen na 200,00 EUR in mu nato na podlagi 4. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno denarno kazen 700,00 EUR, ki jo mora obsojenec plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Sodišče druge stopnje je odločilo, da stroški kazenskega postopka za dejanja, glede katerih je bila obtožba zavrnjena oziroma je bil obsojeni oproščen obtožbe, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov (drugi odstavek 95. člena ZKP), bremenijo proračun. V preostalem delu je Višje sodišče v Ljubljani pritožbi obsojenca in njegove zagovornice zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper omenjeni sodbi sta obsojenec in njegova zagovornica vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedel, iz katerih zakonskih razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP jo vlaga, predlaga pa, da Vrhovno sodišče odpravi nezakoniti sodbi. Njegova zagovornica v zahtevi uveljavlja razloge po prvem odstavku 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti vseh obtožb oziroma podredno, da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici. Obsojenec se je o odgovoru vrhovne državne tožilke izjavil in v izjavi ponavlja navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti ter Vrhovno sodišče ponovno naproša, da ga oprosti vseh obtožb, saj je vse, o čemer je v spornih pismih opozarjal državni vrh, res in je imel za to dokaze v spisu in medijih.

B.

5Če je kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ storjeno proti državnemu organu ali uradni osebi v zvezi z opravljanjem službe v tem organu, se kazenski pregon začne na predlog (drugi odstavek 178. člena KZ). Pri kaznivih dejanjih, za katera se storilec preganja na predlog, je takšen predlog procesna predpostavka, da lahko državni tožilec začne ali nadaljuje kazenski pregon, zato je Vrhovno sodišče najprej presodilo, ali so bili v obravnavanem primeru glede kaznivih dejanj, opisanih pod 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, podani predlogi oškodovancev za kazenski pregon. Vložnica zahteve namreč uveljavlja kršitev iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje s tem, da se po spremenjenem obtožnem predlogu obsojencu očita nekaj povsem drugega, kot so za žaljivo obdolžitev opredelili oškodovanci v svojem dopisu z dne 6. 3. 2006, s katerim so državnemu tožilcu predlagali uvedbo postopa zoper obsojenca v zvezi z njegovim pisanjem z dne 12. 1. 2006. Po stališču zagovornice so lahko predmet obtožnega predloga le tiste navedbe iz obsojenčevega pisma, ki so jih oškodovanci sami razumeli kot žaljive obdolžitve in jih kot takšne navedli v predlogu za kazenski pregon. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da so oškodovanci B. P., S. V. in B. L. na okrožno državno tožilstvo dne 6. 3. 2006 podali kazensko ovadbo, v kateri so primeroma navedli tiste trditve obsojenca iz pisma z dne 12. 1. 2006, ki so za njih žaljive, k ovadbi pa so priložili tudi sporno pismo. Na podlagi navedenega sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da so bili predlogi oškodovancev za pregon podani v zakonsko določenem roku in da je očitek, kot je opisan v 1. točki izreka prvostopenjske sodbe, v okviru, kot so ga začrtali oškodovanci v podani kazenski ovadbi. Takšnemu zaključku, kot sta ga zavzeli sodišči nižjih stopenj, pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Na splošno velja, da je izhodišče pri presoji, za katero kaznivo dejanje je bil podan predlog za pregon, predvsem opis življenjskega primera, kot ga vidi oškodovanec, ki je praviloma pravni laik, zaradi česar takšni opisi dostikrat odpirajo možnost različnih pravnih kvalifikacij. Naloga (predvsem) tožilstva in kasneje sodišča je, da iz takšnega opisa izlušči tista pravno relevantna dejstva, ki obsegajo bistvo določene inkriminacije (ali več njih). Pri tem pa mora ostati v okviru oškodovančevega opisa življenjskega primera. Sodišče lahko pri presoji, ali opis kaznivega

dejanja v obtožnem aktu presega okvir dejanskega stanja, kot ga je opisal oškodovanec v predlogu za pregon, in pomeni povsem drugo

(in ne le drugačno)

kaznivo dejanje, smiselno upošteva kriterije, ki sta jih teorija in sodna praksa izoblikovala za razreševanje vprašanj, ki zadevajo objektivno identiteto obtožbe in sodbe (prvi odstavek 354. člena ZKP).

V obravnavanem primeru iz kazenske ovadbe oškodovancev z dne 6. 3. 2006 sledi temeljni očitek, da gre pri pisanju obsojenca z dne 12. 1. 2006 za hude žaljive obdolžitve oškodovancev kot uradnih oseb Inšpektorata RS za okolje in prostor v zvezi z opravljanjem njihovega dela v tem državnem organu. Takšen očitek je tudi po spreminjanju opisa dejanja v obtožnem predlogu ostal nespremenjen. Opis dejstev in okoliščin, s katerimi je opredeljeno kaznivo dejanje v obtožnem predlogu, je torej ostal v mejah dejstvene podlage predlogov za kazenski pregon, zato po presoji Vrhovnega sodišča ni moč pritrditi trditvam vložnice, da se v predlogu oškodovancev za kazenski pregon obsojencu očita nekaj povsem drugega kot v obtožnem predlogu.

6Po mnenju vložnice je kršitev iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana tudi zato, ker v predmetni zadevi niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za spremembo obtožnega akta. V skladu s 344. členom ZKP, veljavnega v času sojenja na prvi stopnji, ki se v skrajšanem postopku uporablja na podlagi 429. člena ZKP, sme tožilec na glavni obravnavi spremeniti obtožnico, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl pri vložitvi obtožnice. Iz citirane zakonske določbe torej izhaja, da za spremembo obtožnega akta zadošča že subjektivna ocena dokazov s strani tožilca, pri čemer ni potrebno, da gre za nove dokaze, temveč so to lahko isti dokazi, kot so bili izvedeni med preiskavo, ki pa jih po njihovi neposredni izvedbi na glavni obravnavi tožilec drugače oceni.

Tožilec lahko spremeni obtožni akt tako, da spremeni opis dejanskega stanja v obtožbi v korist ali v škodo obdolženca, vendar pa se mora predmet obtožbe še vedno nanašati na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znak kaznivega dejanja. V

obravnavanem primeru iz opisa kaznivega dejanja v prvotnem obtožnem predlogu izhaja očitek, da je obsojenec v pismu z dne 12. 1. 2006, naslovljenim na Vlado RS ter osebno v roke predsedniku vlade J. J., o uradnih osebah B. P., B. L. in S. V. trdil nekaj, kar lahko škoduje njihovi časti in dobremu imenu. Takšen očitek je tudi po spreminjanju opisa dejanja v obtožnem predlogu ostal nespremenjen. Opis dejstev in okoliščin, s katerimi je opredeljeno kaznivo dejanje po spremenjenem obtožnem predlogu, je torej ostal v mejah dejstvene podlage prvotnega obtožnega predloga, državna tožilka je samo bolj natančno opredelila posamezne žaljive obdolžitve zoper oškodovance, zato ni moč pritrditi trditvam vložnice, da je bil obtožni predlog toliko spremenjen, da se po spremenjenem obtožnem predlogu obtožencu očita povsem drugo (in ne le drugačno) kaznivo dejanje.

O dopustnosti spremembe obtožnice na glavni obravnavi se je

Ustavno sodišče že opredelilo (v odločbi, št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997,

kasneje pa še v sklepu, št. U-I-40/00 z dne 16. 1. 2003 in odločbi Up-328/03 z dne 30. 5. 2005). Ugotovilo je, da navedena pravica pristojnega tožilca sama po sebi ni v neskladju z ustavnimi jamstvi v kazenskem postopku, če je tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku (obdolženec) glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Sprememba obtožnega akta je torej v skladu s predstavljenimi stališči Ustavnega sodišča in tudi sodno prakso Vrhovnega sodišča (primerjaj zlasti sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 250/2009 z dne 28. 1. 2010, v kateri se je Vrhovno sodišče podrobneje opredelilo do instituta spremembe obtožnega akta) dopustna,

zato mora vložnik, če naj njegovo pravno sredstvo uspe, dokazati, da je tožilec svojo pravico do spremembe obtožnega akta zlorabil ali da je bila s spremembo obtožnega akta prekršena obdolženčeva pravica do obrambe. Zatrjevanje vložnice zahteve, da v obravnavanem primeru sprememba obtožnega predloga ni dopustna oziroma da gre za zlorabo tega instituta, saj se po oceni vložnice v obtožnem predlogu navedeno dejansko stanje ni spremenilo, ni utemeljeno. Državna tožilka je bila upravičena spremeniti obtožni predlog, če so po njeni oceni na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokazali na drugačno dejansko stanje, kot ga je videla ob vložitvi obtožnega predloga, zato zgolj ocena vložnice, da se dejansko stanje

po izvedbi dokazov ni v ničemer spremenilo, še ne more utemeljiti sklepa, da je tožilka zlorabila svoje upravičenje. Poleg tega je bil obsojenec s spremenjeno obtožbo seznanjen in mu je bila, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje v 8. točki obrazložitve sodbe, tem razlogom pa se pridružuje tudi Vrhovno sodišče, omogočena pravica do izvajanja učinkovite obrambe. Zato po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče sklepati, da je državna tožilka uveljavila spremembo obtožbe z zlorabo te pravice ali na takšen način, ki bi škodoval obsojencu ali otežil njegov dejanski in pravni položaj, kakor tudi ne, da je bila obsojencu okrnjena pravica do obrambe.

7Zagovornica sodiščema prve in druge stopnje nadalje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z utemeljitvijo, da ne sodišče prve ne druge stopnje v obrazložitvi sodbe ni podalo popolne in celovite dokazne ocene, saj ni primerjalo pričanj oškodovancev z listinskimi dokazi v spisu, in ni obrazložilo, zakaj verjame oškodovancem, ne pa listinskim dokazom, ki jih je predložil obsojenec in kažejo na neverodostojnost izpovedbe oškodovanke B. P. Še več, sodišče je te dokaze povsem prezrlo in se v sodbi do njih sploh ni opredelilo. Posledica pomanjkljive dokazne ocene je zmoten zaključek pritožbenega sodišča, da so izpovedbe oškodovancev prepričljive, saj so vsi izpovedali, da so svoje delo opravljali po pravilih stroke in v skladu z veljavnimi predpisi. Vložnica pojasnjuje, da je sodišče druge stopnje pritrdilo pritožbi, da sodišče prve stopnje ni primerjalo pričanj oškodovancev z vsemi listinskimi dokazi v spisu, je pa nato odločilo, da je sodišče prve stopnje to „pomanjkljivost“ odpravilo s tem, da je obrazložilo, zakaj obsojeni ni mogel verjeti v resničnost svojih trditev na podlagi mnenja Inštituta za javno upravo, na katerega se obsojenec ves čas sklicuje. Vložnica meni, da je takšno stališče sodišča druge stopnje napačno, saj določen zaključek sodišča prve stopnje, ki ne temelji na dokazni oceni, le-te tudi ne more nadomestiti. Poleg tega, opozarja vložnica, je sodišče druge stopnje spregledalo, da se obsojenec ni skliceval samo na mnenje Inštituta za javno upravo, temveč tudi na številna druga dejstva in podatke, na podlagi katerih je verjel, da je to, kar je zapisal o oškodovancih, resnično, pri čemer vložnica te trditve konkretizira le glede oškodovanke B. P. in V. B. Po vsebini enake razloge, kot jih v zvezi s kršitvijo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja zagovornica, uveljavlja tudi obsojenec sam in k tem razlogom še dodatno navaja, da je sodišče druge stopnje zapisalo, da so bile v inšpekcijskem postopku res ugotovljene nepravilnosti, vendar pa so bile te povezane z delom inšpektorja G., ne pa z oškodovanci. Vendar pa se, opozarja vložnik, sporna pisma ne nanašajo toliko na nepravilnosti, povezane z delom inšpektorja G., temveč jih je napisal predvsem zato, da pristojne v državi opozori na neresnice, ki jih je širila B. P. v odgovorih na vsa poslanska vprašanja. Višje sodišče je sicer ugotovilo, da se odgovor B. P. na poslansko vprašanje z dne 24. 2. 2003 ne ujema s podatki spisa, vendar pa je spregledalo, da je B. P. v vseh odgovorih na poslanska vprašanja zavestno pisala neresnice. To je B. P. ponovila tudi na sodišču, ko je izpovedala, da ni lagala na poslanska vprašanja in da za tem stoji, da tako piše v spisu. Če bi višje sodišče pregledalo spis in njegove dokaze, ne bi zapisalo, da so priče izpovedale prepričljivo, ker to enostavno ne drži, hkrati pa že samo sodišče ugotavlja, da se odgovor na poslansko vprašanje ne ujema s podatki spisa. Glede oškodovanke B. L. vložnik pojasnjuje, da je očitek, da ta oškodovanka laže o njem, podal zato, ker je med službenim časom inšpektorju G. govorila, da je zaradi obsojenca izgubila vid, kar je potrdil tudi inšpektor G., ko je bil zaslišan kot priča na sodišču v Kopru in v tem postopku. Kljub tem dokazom, ki jih sodišče sploh ne omenja, je sodišče verjelo oškodovanki, da je svoje delo opravljala po pravilih stroke, njega pa obsodilo, čeprav je njegova trditev, da B. L. laže o njem, resnična. Vložnik trdi, da tudi ravnanja oškodovanca S. V., ko mu je ta skupaj z B. P. preprečeval pregled spisa in obsojenca ter njegovo ženo neupravičeno ozmerjal s prijaviteljema, kar vse izhaja iz dopisa in odločbe z dne 1. 3. 2004, ni mogoče šteti za delo po pravilih stroke. Vložnik kršitev zakona, ki jih uveljavlja z zgoraj povzetimi navedbami, izrecno ne opredeli, je pa iz vsebine zahteve mogoče ugotoviti, da tudi sam uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker

sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Glede na opisano vsebinsko povezanost razlogov obeh zahtev, je Vrhovno sodišče te razloge obravnavalo skupaj.

8Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Kršitev se mora nanašati na odločilna dejstva in ne na katerakoli dejstva, ugotovljena med kazenskim postopkom. Katera so odločilna dejstva, je mogoče ugotoviti na podlagi določb ZKP o vsebini izreka sodbe: če gre za obsodilno sodbo, morajo biti v izreku glede kaznivega dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja (opis kaznivega dejanja), in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (četrti odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP). To so torej tako imenovana odločilna dejstva, ki se nanašajo na dejanje, katerega je obdolženec spoznan za krivega (odločilna dejstva so tudi druga, ki se nanašajo na ostale točke izreka po 359. členu ZKP, vendar jih Vrhovno sodišče glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti ne omenja).

Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre pritrditi vložniku zahteve, da so razlogi sodišča druge stopnje glede ocene izpovedbe oškodovanke B. P. s seboj v nasprotju. Kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju B. P. (list. št. 251-252 in 38-39), je ta med drugim izpovedala, da je odgovor na poslanska vprašanja podala na podlagi podatkov spisa, in zanikala, da bi lagala na poslanska vprašanja. Na drugi strani sodišče druge stopnje ugotavlja, da se odgovor B. P. na poslansko vprašanje z dne 24. 2. 2003 (list. št. 220) ne ujema povsem s podatki upravnega spisa, in sicer glede navedbe o tem, da sta J. in K. S. povedala, da sta investitorja gradnje, in glede navedbe o tem, da v inšpekcijskem postopku ni zaslediti nepravilnosti. V zvezi s slednjo navedbo je sodišče druge stopnje še

ugotovilo, da je B. P. to zapisala kljub temu, da je istočasno v tem istem postopku razveljavila tri odločbe, ki jih je izdal inšpektor G. na Upravni enoti Piran (pravilno območni enoti Koper) v zvezi z rušenjem obsojenčevega objekta. Vložnik utemeljeno opozarja, da je izpovedba B. P. o tem, da je odgovor na poslanska vprašanja podala na podlagi podatkov upravnega spisa, v nasprotju z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da se odgovor na poslansko vprašanje z dne 24. 2. 2003 ne sklada povsem s podatki upravnega spisa. Kljub temu je sodišče druge stopnje ocenilo izpovedbe oškodovancev, torej tudi izpovedbo oškodovanke B. P., kot prepričljive, saj so vsi izpovedali, da so svoje delo opravljali po pravilih stroke in v skladu z veljavnimi predpisi (glej točko 14. obrazložitve drugostopenjske sodbe). Opisano ravnanje oškodovanke B. P., ko je v odgovoru na poslansko vprašanje z dne 24. 2. 2003 navajala podatke, ki se po ugotovitvah

višjega sodišča ne ujemajo povsem s podatki spisa, in nato trdila, da ti podatki

izhajajo iz spisa, očitno odstopa od običajnih standardov dela po pravilih stroke. Zato so po presoji Vrhovnega sodišča razlogi sodišča druge stopnje, ko na eni strani ugotavlja, da oškodovanka B. P. odgovora na poslansko vprašanje z dne 24. 2. 2003 ni podala po pravilih stroke, saj se ta ne ujema povsem s podatki upravnega spisa, na drugi strani pa njeno izpovedbo, da je delo opravljala po pravilih stroke, saj je odgovor na poslanska vprašanja podala na podlagi podatkov upravnega spisa, ocenjuje kot prepričljivo, s seboj v precejšnjem nasprotju.

9Ker se kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nanaša samo na

odločilna dejstva, je Vrhovno sodišče v nadaljevanju še presojalo, ali je ugotovljeno nasprotje v razlogih sodbe podano glede odločilnega dejstva. Iz zagovora obsojenca izhaja, da je svojo obrambo glede očitkov B. P., da je »zavestno lagala na vsa štiri postavljena poslanska vprašanja, s čimer je storila tudi kaznivo dejanje po prvem odstavku 265. člena KZ«, gradil na tem, da je B. P. v odgovorih na poslanska vprašanja zavestno navajala nekaj, česar ni v spisu, in nato trdila, da so te navedbe točne, povzete iz upravnega spisa, zato je obsojenec menil, da laže in da ima ponarejene dokumente. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim očitkom vpogledalo v upravni spis Inšpektorata RS za

okolje in prostor, št. 356-02-11-84/2003 in ugotovilo, da očitek obsojenca ni utemeljen, saj je P. v odgovoru na poslanska vprašanja zgolj povzemala podatke iz upravnega spisa. Zato je zaključilo, da obsojenec ni imel utemeljenega razloga verjeti v resničnost tega očitka in da mu hkrati tudi ni uspel dokaz resnice. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da se odgovor na poslansko vprašanje z dne 24. 2. 2003 ne ujema povsem s podatki upravnega spisa, je pa zaključilo, da vsebina upravnega spisa ne daje podlage, da bi obsojenec imel utemeljene razloge verjeti v resničnost trditev, ki so navedene v izreku sodbe. Pri tem pa pritožbeno sodišče ni navedlo nobenih konkretnih in prepričljivih razlogov, zakaj ocenjuje, da obsojenec na podlagi ugotovljenega neskladja med odgovorom na poslansko vprašanje in podatki upravnega spisa ni imel utemeljenega razloga verjeti v resničnost očitka B. P., da je v odgovoru na vsa štiri poslanska vprašanja lagala (govorila neresnico) in da je s tem storila tudi kaznivo dejanje po prvem odstavku 265. člena KZ. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 265. člena KZ je storila

uradna oseba, ki je v uradno listino, knjigo, ali spis vpisala lažne podatke, ali ni vpisala kakšnega pomembnega podatka, ali je s svojim podpisom oziroma pečatom potrdila uradno listino, knjigo ali spis z lažno vsebino, ali je s svojim podpisom oziroma uradnim pečatom omogočila sestavo uradne listine, knjige ali spisa z lažno vsebino. Šesti

odstavek 171. člena KZ določa, da

če je bila žaljiva obdolžitev, da je oškodovanec storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, storjena v okoliščinah iz tretjega odstavka 169. člena tega zakonika, se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, čeprav ni pravnomočne sodbe, če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje presodilo, da iz pisanj obsojenega ne izhaja, da bi v svojem pisanju zasledoval zaničevalen namen, sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da je obsojenec sporna pisma napisal v zvezi z iskanjem njegovih pravic v upravnem postopku, je torej presoja, ali

je imel obsojenec utemeljen razlog verjeti v resničnost očitka, da

je B. P. »zavestno lagala na

vsa štiri postavljena poslanska vprašanja, s čimer je storila tudi kaznivo dejanje po prvem odstavku 265. člena KZ«, odločilnega pomena za ugotovitev, ali je storil očitano kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, in je glede na zagovor obsojenca odvisna predvsem od presoje, ali je obsojenec uspel dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil o B. P., da pri podaji odgovora na poslanska vprašanja ni ravnala po pravilih stroke, ker je zavestno navajala podatke, ki se ne ujemajo s podatki spisa, in da je bil pri tem tudi v opravičljivi in nezakrivljeni zmoti, ki je ni mogoče pripisati njegovi malomarnosti. Če je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost trditve, potem ni mogoče pripisati njegovi zavesti, da je oškodovanko po krivici dolžil nečesa, kar je zanjo nečastno in žaljivo. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da se ugotovljeno precejšnje nasprotje v razlogih sodbe sodišča druge

stopnje in odsotnost razlogov v sodbi sodišča druge stopnje nanaša na odločilna

dejstva, s tem pa je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z drugo točko prvega odstavka 420. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je zato zahtevama obsojenca in njegove zagovornice v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo glede kaznivega dejanja, storjenega na škodo oškodovanke B. P., opisanega pod 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, v celoti razveljavilo.

10Po presoji Vrhovnega sodišča je zahteva za varstvo zakonitosti vložnika utemeljena tudi v delu, ko uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP glede kaznivega dejanja, storjenega na škodo oškodovanke B. L., opisanega pod 1. točko izreka prvostopenjske sodbe. Kot izhaja iz zagovora, je obsojenec očitek B. L., da je „kot gradbena inšpektorica in pomočnica glavnega republiškega inšpektorja, pri nezakonitem inšpekcijskem postopku z lažmi spodbujala inšpektorja P. G., povsem iz maščevalnosti, ker ji je v letu 1994 padla nezakonita odločba na drugi stopnji, ki jo je nezakonito izdala proti J. S.“, v pismu z dne 12. 1. 2006 navedel zato, ker je o njem širila neresnice, ko je inšpektorju G. trdila, da zaradi obsojenca nosi povečano dioptrijo, čeprav je očala nosila že v letu 1994. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenec kot dokaz k svojemu zagovoru priložil fotografijo oškodovanke iz leta 1994, iz katere izhaja, da je oškodovanka že takrat nosila očala (priloga B67), dopis obsojenčevega odvetnika oškodovanki z zahtevo po opravičilu (priloga B64) in zapisnik o zaslišanju obdolženca G. (priloga B65, B66), iz katerega izhaja, da je slednji izpovedal, da ga je B. L. ves čas opozarjala na obsojenca, ker se ji je zaradi njega poslabšal vid in ima dioptrijo. V tem postopku je G., zaslišan kot priča, na vprašanje zagovornice, ali je na obravnavi pred sodiščem izrekel navedeno trditev, izpovedal, da jo je, ter pojasnil, da je šlo za interne razgovore, ki niso za javnost (list. št. 56), medtem ko je oškodovanka B. L. na izrecno vprašanje, ali je G. kdaj rekla kaj glede dioptrije, povedala, da se pogovora z G. ne spomni (list. št. 40). Sodišči prve in druge stopnje sta zaključili, da so izpovedbe obeh oškodovancev prepričljive in verodostojne ter da obsojeni ni uspel dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost očitka glede oškodovanke B. L. Pri tem pa sodišči nista navedli nobenih konkretnih razlogov o tem, ali verjameta zagovoru obsojenca, da je oškodovanka B. L. inšpektorja P. G. ves čas opozarjala na obsojenca, ker se ji je zaradi njega poslabšal vid in ima dioptrijo, in nato v povezavi s to presojo, ali je imel obsojenec utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil o oškodovanki B. L., kar je torej upal javno povedati in s tem kritizirati njeno ravnanje. Ker gre v tem delu zagovora za dokaz resnice, s katerim bi obsojenec, če bi z njim uspel, lahko dosegel oprostilno sodbo glede tega dela obtožbe, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. S tem je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je imela za posledico razveljavitev obeh izpodbijanih sodb tudi glede kaznivega dejanja, storjenega na škodo oškodovanke B. L., opisanega pod 1. točko izreka prvostopenjske sodbe.

11Glede navedb v zahtevi obsojenca v zvezi z oškodovancem S. V. Vrhovno sodišče ugotavlja, da te niso utemeljene. Iz dopisa z dne 27. 1. 2004 (priloga B29), s katerim je S. V. zavrnil zahtevo zakoncev S. za pregled upravnega spisa namreč izhaja, da je kot razlog navedel dejstvo, da v uradu ne vodijo spisa, ki ga prosilca želita vpogledati. V sklepu z dne 1. 3. 2004 (priloga B30), s katerim je bila zavržena vloga oziroma pritožba zakoncev S. zoper omenjeni dopis S. V., je sicer res zapisano, da je bil pritožnikoma pregled spisa upravičeno zavrnjen, ker sta v tem postopku prijavitelja in nista upravičena do pregleda spisov, vendar je navedeno odločbo kot pristojna uradna oseba (glavna inšpektorica RS za okolje prostor in energijo) podpisala B. P. in ne S. V. S. V. je nato zaslišan kot priča v tem postopku dne 3. 3. 2011 izpovedal, da je omenjeno zahtevo zakoncev S. za vpogled v spis zavrnil zato, ker je šlo za zahtevo prijavitelja (list. št. 244), vendar na podlagi navedenega dejstva obsojenec v nobenem primeru ni mogel sklepati v utemeljenost očitka S. V., saj je tega zapisal v pismu z dne 21. 1. 2006, to je dobrih pet let pred tem, ko je S. V. podal za obsojenca sporno izjavo, da sta bila zakonca S. v postopku prijavitelja. Glede očitka, »da B. P. ne pozna dovolj zakonov in ne ustave« pa je že sodišče druge stopnje presodilo, da kaznivo dejanje v tem delu ni dokazano in obsojenca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe (pravilno po 2. točki 358. člena ZKP, ker so podane okoliščine, ki izključujejo kaznivost), zato Vrhovno sodišče navedb obeh zahtev, ki se nanašajo na ta del obtožbe, ni presojalo.

12Vložnik zahteve tudi pojasnjuje, da je trditve o sumu o korupciji podal zato, ker ni mogel razumeti, zakaj P., L. in V. o njiju z ženo pišejo neresnice, v javnosti pa se je takrat veliko pisalo o korupciji, zato ni videl drugega vzroka za njihovo početje kot v sumu o njihovi vpletenosti v korupcijo. K temu zagovornica dodaja, da je oškodovanka V. B. pojasnila, da se je Upravni enoti Piran pogosto očitala koruptivnost in se je o tem v časnikih veliko pisalo, zaradi česar je obsojenec na podlagi javno dostopnih podatkov upravičeno domneval, da je tudi za njegov primer podan sum korupcije. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da obsojenec ni imel utemeljenega razloga verjeti v resničnost njegovih trditev o korupciji, čemur pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Pri tem Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da se obsojencu ne očita, da je v spornih pismih pisal o sumu o korupciji, temveč da je trdil, da je V. B., kot vodja Upravne enote Piran, vpletena v korupcijo. Obsojenec torej z inkriminiranimi besedami ni pisal o njegovih sumih oziroma o domnevah, da gre tudi v njegovem primeru za korupcijo, temveč je izrazil svoje prepričanje, da je V. B. vpletena v korupcijo. Glede na to, da dokazni postopek ni pokazal, da bi obstajale kakršnekoli okoliščine, ki bi kazale na korupcijo v obsojenčevem primeru, zgolj to, da se je v tistem času v javnosti veliko pisalo o sumu o korupciji, tudi v zvezi z Upravno enoto Piran, še ne daje zadostne podlage za to, da bi imel obsojenec utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil, torej da je tudi oškodovanka V. B. kot vodja Upravne enote Piran vpletena v korupcijo. Zahtevi za varstvo zakonitosti zato glede kaznivega dejanja, storjenega na škodo oškodovanke V. B., nista utemeljeni.

13Vložnik v zahtevi izpostavlja tudi očitke v zvezi z zadevo L., ko je o oškodovancih B. P., B. L. in S. V. v pismu z dne 12. 1 2006 trdil, da je »po njegovem mnenju ta trojka tudi odgovorna za smrt treh mladih deklet v diskoteki L., saj naj bi objekt stal nezakonito po zaslugi teh treh« in trdi, da je samo ponovil izrečene ugotovitve v medijih in v oddaji Trenja na POP TV, v kateri je voditelj skupaj s pravniki ugotovil, da ne bi bilo objekta in tudi ne smrti treh deklet, če bi gradbena inšpekcija opravila svoje zakonsko določeno delo. Zgolj dejstvo, da se je v medijih poročalo, da je gradbena inšpekcija (in ne konkretno omenjeni trije oškodovanci!) kriva za smrt treh mladih deklet, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne dokazuje, da je imel obsojenec utemeljene razloge verjeti v resničnost očitka, da so za smrt teh treh deklet odgovorni ravno konkretni oškodovanci. Zahteva za varstvo zakonitosti zato v tem delu ni utemeljena.

14Vložnica zahteve uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ker bi po njenem mnenju obsojencu očitana dejanja lahko predstavljala le kaznivo dejanje razžalitve, pri čemer je potrebno upoštevati tretji odstavek 169. člena KZ, ki izključuje kaznivost, če je bila razžalitev storjena v zvezi z varovanjem in zastopanjem svojih pravic, kot v obravnavanem primeru. Tako kaznivo dejanje žaljive obdolžitve kot razžalitve predstavljata kaznivi dejanji zoper čast in dobro ime, pri čemer pomeni žaljiva obdolžitev očitek nekega dogodka ali določenega objektivnega ali subjektivnega stanja oziroma dejstva, katerega resničnost oziroma neresničnost se lahko dokazuje, medtem ko razžalitev obsega negativno vrednostno sodbo o določeni osebi ali dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga seje sovraštvo, prezir, prepir oziroma ga smeši, pri čemer se storilec ne more braniti z zatrjevanjem resničnosti takih izjav. Po določbi četrtega odstavka 171. člena KZ se storilec, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev (169. člen) ali za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen). Če sodišče ugotovi, da je storilčeva trditev neresnična ali da storilec ni imel utemeljenega razloga verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, bo torej lahko kaznovan za kaznivo dejanje razžalitve. Glede na to, da je v obravnavnem primeru obsojenec oškodovancem očital žaljiva dejstva, katerih resničnost se lahko dokazuje, in je v postopku tudi uveljavljal dokaz resnice, je sodišče obsojencu očitana kazniva dejanja, glede katerih mu po presoji sodišča ni uspelo dokazati, da so te trditve resnične oziroma da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost, pravilno pravno opredelilo kot kazniva dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena KZ. Očitana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

C.

15Ker je Vrhovno sodišče presodilo, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenca in njegove zagovornice utemeljeni glede uveljavljane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP za kaznivi dejanji, storjeni na škodo B. P. in B. L., opisani pod 1. točko izreka prvostopenjske sodbe, je izpodbijano pravnomočno sodbo v tem delu razveljavilo, posledično je razveljavilo izpodbijano pravnomočno sodbo še glede izrečene enotne kazni in stroškov kazenskega postopka in je v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo, ob upoštevanju razlogov, ki so

narekovali delno razveljavitev pravnomočne sodbe, v ponovljenem postopku ponovno oceniti izvedene dokaze, predvsem bo moralo bolj kritično oceniti izpovedbe oškodovank v primerjavi z ostalimi listinskimi dokazi. Pri tem se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti še do ostalih odgovorov B. P. na poslanska vprašanja in ugotoviti, ali se ti ujemajo s podatki spisa ali ne. Po pretehtanju in analiziranju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi bo moralo sodišče prve stopnje podrobneje in prepričljivo obrazložiti razloge za svoje dokazne zaključke, in se na podlagi teh zaključkov bolj poglobljeno opredeliti še do zagovora obsojenca v zvezi z očitki, ki jih je izrekel na škodo oškodovank B. P. in B. L., ter o zadevi, upoštevajoč razloge te sodbe, ponovno odločiti.

16O stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 98. člena ZKP. Ker sta obsojenec in njegova zagovornica z zahtevama za varstvo zakonitosti deloma uspela v obsojenčevo korist, Vrhovno sodišče sodne takse ni določilo.