171. člen KZ

Drugačna dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča, ki niso skladni s prepričanjem obrambe, niso razlog, ki bi utemeljeval očitek o pristranskem sojenju, temveč so razlog za vložitev rednega pravnega sredstva iz razloga nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče lahko pri presoji, ali opis kaznivega dejanja v obtožnem aktu presega okvir dejanskega stanja, kot ga je opisal oškodovanec v predlogu za pregon, in pomeni povsem drugo (in ne le drugačno) kaznivo dejanje, smiselno upošteva kriterije, ki sta jih teorija in sodna praksa izoblikovala za razreševanje vprašanj, ki zadevajo objektivno identiteto obtožbe in sodbe. Zgolj ocena vložnika pravnega sredstva, da se dejansko stanje po izvedbi dokazov ni v ničemer spremenilo, ne more utemeljiti sklepa, da je tožilec zlorabil svojo pravico do spremembe obtožnega akta. Če je imel obsojenec utemeljen razlog verjeti v resničnost trditve o oškodovanki, potem ni mogoče pripisati njegovi zavesti, da jo je po krivici dolžil nečesa, kar je zanjo nečastno in žaljivo.

Zakonska domneva o umiku predloga za kazenski pregon iz tretjega odstavka 306. člena ZKP lahko nadomesti voljo oškodovanca samo, če je v redu povabljen kot priča in seznanjen s pravnimi posledicami izostanka z glavne obravnave, ob tem pa je pravno nepomembno, ali je oškodovanec prava uka stranka. Zgolj neformalna komunikacija med sodnikom in eno izmed strank v postopku ne more sama po sebi pomeniti nedopustnega vpliva na nepristranskost sodnika.

Pri presoji pravnega standarda razžalitve dobrega imena in časti je treba uporabiti merila iz OZ, ki ureja odškodninsko pravo, in si, kolikor so pomanjkljiva, ob tem pomagati tudi z merili s kazenskopravnega področja, in ker razžalitve OZ ne opredeli, si je sodišče prve stopnje pravilno pomagalo z določbami v času dejanja veljavnega Kazenskega zakonika, ki je v 171. členu opredelil razžalitev časti in tudi izgubo elementa protipravnosti, če storilec (toženec) dokaže resničnost svojih trditev.

Pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve je obdolženec tisti, ki mora dokazovati resničnost svojih trditev ali vsaj dokazovati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost, sodišče pa je zavezano ugotavljati materialno resnico v zvezi z ugovori, da gre za resnično trditev.

Pri presoji pravnega standarda razžalitve dobrega imena in časti po prvem odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika mora sodišče uporabiti najprej merila, ki jih ureja civilno odškodninsko pravo. Če so ta pomanjkljiva, uporabi tudi merila, ki so se oblikovala na kazenskopravnem področju

Po ustaljeni sodni praksi je kaznivo dejanje žaljive obdolžitve mogoče storiti z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih. Obstoj zaničevalnega namena se ugotavlja šele, če obsojenec vsaj dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal.

Pri kaznivem dejanju opravljanja ni nujno, da je inkriminirana trditev postavljena le kot nesporna trditev v obliki trdilnega stavka, saj zadošča že oblika vprašanja ali nakazovanje oziroma namigovanje na določeno dejstvo iz osebnega in družinskega življenja, ki bi lahko škodilo dobremu imenu.

Sodišče je dolžno izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in čigar obstoj ter pravno relevantnost je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

Pri kaznivem dejanju opravljanja po 172. členu KZ gre za varstvo osebnega in družinskega življenja drugih ter za prepoved zatrjevanja in raznašanja podatkov iz takšnega življenja v javnosti ob pogoju, če to lahko škodi njihovemu dobremu imenu. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni potrebno, da dejansko pride do oškodovanja dobrega imena oškodovanca, temveč morajo biti ugotovljena dejstva objektivno taka, da lahko to povzročijo. Dobremu imenu osebe, ki je predmet opravljanja, lahko škodujejo predvsem takšna dejstva, na podlagi katerih ljudje oškodovanca zaničujejo, prezirajo, se mu posmehujejo ipd. Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja opravljanja se kaže v trditvah ali raznašanju karkoli resničnega ali neresničnega iz osebnega ali družinskega življenja druge osebe, pod pogojem, če takšne trditve ali raznašanja lahko škodijo dobremu imenu. Trditve so dejansko vedno izražanje lastno zaznanih dejstev drugi osebi, s prenašanjem oziroma raznašanjem pa razumemo sporočanje določenih dejstev, ki jih je zaznal nekdo drug, oziroma za katere nekdo drug trdi, da obstajajo. Pri kaznivem dejanju opravljanja pa ni nujno, da je inkriminirana trditev postavljena le kot nesporna trditev v obl

OZ ne opredeljuje pojma razžalitev dobrega imena in časti. Vprašanje protipravnosti takih škodnih dogodkov kot enega od elementov civilnega delikta se zato presoja s pomočjo kazenske zakonodaje za področje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime.

Ker priča z izpovedbo na sodišču ne izpolnjuje uradne dolžnosti, temveč zakonsko dolžnost, njena izpovedba sama zase ni razlog za izključitev protipravnosti po tretjem odstavku 169. člena KZ.

ZOR ne opredeljuje pojma razžalitve dobrega imena in časti ter pravice osebnosti. Vprašanje protipravnosti takih škodnih dogodkov kot enega izmed elementov civilnega delikta se zato presoja s pomočjo kazenske zakonodaje za področje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. Na podlagi 169. in 171. člena Kazenskega zakonika je protipravnost ravnanja izključena, če je toženec lahko utemeljeno verjel v resničnost navedenih dejstev in če jih ni objavil z namenom zaničevanja.

Obdolženec se pri obrambi pred obtožbo zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve lahko sklicuje na okoliščine iz četrtega odstavka 171. člena KZ in z dokaznimi sredstvi, ki so mu na voljo, dokazuje resničnost svoje trditve, oziroma da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil, sodišče pa mu mora to omogočiti.

Če gre za očitek nekega dogodka ali določenega objektivnega in subjektivnega stanja oziroma dejstva, katerega resničnost oziroma neresničnost se lahko dokazuje, gre lahko za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, ne pa za kaznivo dejanje razžalitve.

Pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve je dokazno breme sicer obdolženčevo, je pa tudi sodišče dolžno ugotavljati resnico v zvezi z obdolženčevimi ugovori, da gre za resnično trditev.

Kadar zakon predpiše dokazno breme za obtoženca, mu mora sodišče omogočiti izvedbo dokazov v skladu z načelom enakega varstva pravic po 22. členu Ustave po enakih kriterijih, kot to omogoča tožilcu za dokazovanje obtožbe.

Poznavanje dejanskih in pravnih vidikov obtožbe predstavlja temelj za pripravo učinkovite obrambe, vendar načeloma sodišče ni dolžno obdolženca seznaniti z možnostjo drugačne pravne presoje dejanja, kot izhaja iz obtožbe.

Sprememba pravne opredelitve kaznivega dejanja v obtožbi ne predstavlja umika zasebne tožbe in vložitve nove, saj je sodišče vezano na dejanje, ki je predmet obtožbe, zasebni tožilec pa ni spremenil zasebne tožbe v opisu kaznivega dejanja.

Ker v izreku dejanja opisana trditev ni v tem, ali zasebna tožilka laže, da sploh ni bila spolno zlorabljena, ampak trditev o vsebini govoric, po katerih naj bi se zasebna tožilka zaljubila v učitelja in si je vse skupaj izmislila, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v opisanem dejanju niso podani znaki kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena KZ, in zaradi obdolženkine izostale trditve niti znaki kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ.