265. člen KZ

Iz vsebine utemeljitve ne izhaja, da bi se obrambi tedaj porajal dvom v obtoženkino sposobnost razumevanja danega priznanja krivde, temveč le, kakšno je bilo njeno osebnostno oz. psihično stanje v času storitve kaznivega dejanja. Obtoženkino obžalovanje in čustvena stiska zaradi postopka, v katerem se je znašla pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nista okoliščini, ki bi lahko vplivali na verodostojnost njenega priznanja krivde.

O sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo tudi takrat, ko sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namenoma razlagal v nasprotju s sodno prakso, pri tem pa je treba kot pomembne (dodatne) navezovalne okoliščine upoštevati, katere pravice so bile z nepravilno odločitvijo sodišča oškodovancu kršene, v katerem postopku in na kakšen način. Bolj ko je pravica posameznika ustavnopravno varovana, višji je standard odgovornosti države za delo državnih organov.

S tem, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obsojenec vedel, da s svojim podpisom potrjuje uradno listino z lažnim datumom, se pravi lažno vsebino, se je določno opredelilo tudi glede direktnega naklepa kot oblike krivde.

Tožena stranka je spoštovala z zakonom določen tridnevni rok, ki mora miniti med prejemom vabila na zagovor in zagovorom. Četudi je tožnik zaprosil za daljši rok za pripravo na zagovor (za preložitev zagovora), pa tožena stranka njegovi prošnji ni ugodila, toženi stranki ni mogoče očitati, da je kršila določbe o postopku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Dolžna je bila spoštovati le minimalni rok za pripravo na zagovor, ki ga določa zakon.

Če obramba predlaga izvedbo dokaza, ki nakazuje na kršitev ustavno zagotovljenih pravic drugega (npr. poseg v komunikacijsko zasebnost), mora zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in podati predlog za izvedbo dokaza tako, da je jasno, da gre za predlog, ki je pomemben za pravilno razsojo zadeve ter mora tudi temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da je s predloženim dokazom mogoče ugotoviti zatrjevano dejstvo. Potrditev računa s podpisom kot verodostojno listino in odreditev izplačila predstavlja enega od načinov izvršitve kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine.

1. Vpliv iz prvega odstavka 269. člena KZ je vezan na posameznikov uradni ali družbeni položaj in je lahko izkoriščan tako tedaj, ko je storilec neposredno nadrejen uradi osebi, kot tedaj, ko takšnega razmerja med njima ni in tudi, ko ne delujeta znotraj istega družbenega podsistema. 2. Smisel inkriminacije iz prvega odstavka 269.a člena KZ je v preprečevanju koruptivnih ravnanj, še preden je uradno dejanje opravljeno oziroma bi moralo biti opravljeno in ne šele tedaj, ko so ta ravnanja dosegla hotene učinke.

Obsojenkine navedbe na zaslišanju v preiskavi, naj sodišče zasliši pričo, kolikor to smatra za potrebno, ni mogoče šteti za dokazni predlog, prav tako ne navedbe njene zagovornice v pritožbi, da bi sodišče moralo izvesti ta dokaz. Tajnost disciplinskega postopka še ni razlog, da se sodna odločba na podatke iz spisa v disciplinskem postopku ne bi smela opreti.

Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige ali spisa po 1. odstavku 265. člena KZ je med drugim dokončano z vpisom lažnih podatkov v uradno listino. Zato za ugotovitev, da je obsojenka s svojim ravnanjem izpolnila vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, ni potreben nastanek drugih ali posebnih posledic. Prav tako ni odločilno, ali in s katerimi nagibi je bilo pogojeno obsojenkino ravnanje.

Z uporabo javne listine, v kateri so bili že ob izdaji vpisani nekateri neresnični podatki in je bilo s tem storjeno kaznivo dejanje ponareditve uradne listine po 1. odstavku 265. člena KZ, se stori kaznivo dejanje ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ, kadar drug storilec tako javno listino predrugači ali jo tako predrugačeno uporabi kot pravo. Uradna listina namreč zaradi neresnične vsebine ne izgubi svojstva uradne listine.

Vprašanje zastaranja zadeva uporabo materialnega prava in je eno od meril pri presoji, kateri zakon je milejši. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju se zastaranje ugotavlja za vsako izvršitveno dejanje posebej. Obdolžencu mora biti dana možnost, da predstavi svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve tudi takrat, ko je ob nespremenjenem dejanskem opisu upravičeni tožilec spremenil samo zakonski opis in kaznivo dejanje zgolj drugače pravno opredelil. V nasprotnem primeru gre za kršitev pravic obrambe.