429. člen ZKP

Nadomestna vročitev je subsidiarna, kar pomeni, da se osebna in nadomestna vročitev med seboj izključujeta in ne dopolnjujeta. Zakonska domneva o umiku predloga za pregon se pri predlagalnih deliktih nanaša izključno na osebno navzočnost oškodovanca (ki je pravilno vabljen kot priča) na naroku za glavno obravnavo, kar pomeni, da tudi morebitna navzočnost pooblaščenca (v neupravičeni odsotnosti oškodovanca) ne prepreči nastanka presumpcije umika.

ZKP namreč možnosti pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje ne predvideva. V odsotnosti zakonske ureditve, ki bi urejala možnost pritožbe zoper drugostopenjski sklep, je zatorej postopanje sodišča prve stopnje na temelju drugega odstavka 375. člena ZKP v zvezi s 390. in 429. členom ZKP navkljub drugačnemu mnenju oškodovanca in posplošenemu pritožbenemu sklicevanju na ustavne in konvencijske pravice pravilno in zakonito ter brez pričakovanega vpliva na zanesljive prvostopenjsko sprejete pravne in dejanske zaključke.

Ker je torej pritožba zoper sklep pritožbenega sodišča izključena po samem zakonu, je sodišče prve stopnje pritožbo oškodovanega A. A. utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno.

Deplasirane so pritožbene trditve, da v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem ni dopustno odrediti pripora po drugem odstavku 307. člena (v zvezi s 429. členom) ZKP, saj to preprosto ne drži. Prav tako ne drži, da je pripor v skrajšanem postopku mogoče odrediti le za kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti. Tudi sicer pa je kaznivo dejanje po 220. členu KZ-1, ki se očita obdolžencu, kaznivo dejanje, katerega storilec se preganja prav po uradni dolžnosti (ne na zasebno tožbo). Čeprav je dejanje iz prvega odstavka tega člena t. i. predlagalni delikt (tretji odstavek 220. člena KZ-1), še to ne pomeni, da pregona kot upravičeni tožilec ne vrši državni tožilec, in to po uradni dolžnosti.

V kolikor se izkaže, da podpis na povratnici dejansko ni oškodovančev oziroma v primeru, da sodišče prve stopnje ne bo moglo brez dvoma zaključiti, da je oškodovanec podpisnik izpostavljene povratnice, bo moralo vnovič razpisati glavno obravnavo.

ZKP v 6. točki prvega odstavka 39. člena določa, da sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. V obravnavani zadevi sodnik, ki je v zadevi odločal, ni predlagal svoje izločitve, stranki pa mora biti pravica, da zahteva izločitev sodnika, zagotovljena. Ker v obravnavani zadevi oškodovanec kot tožilec ni bil seznanjen s tem, kdo bo zadevo obravnaval, preden je bilo o njej odločeno, je pritožbeno sodišče pritožbi njegovega pooblaščenca ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. V nadaljnjem postopku bo zahteva za izločitev sodnika D. D., navedena v pritožbi zoper izpodbijani sklep in dodatno v izjavi na odgovor predsednice sodišča Okrajnega sodišča v Ljutomeru, ki jo je podal njegov pooblaščenec, predložena predsedniku sodišča, ki bo o zahtevi izvedel postopek in o njej odločil, po odločitvi predsednika sodišča pa bo sodišče prve stopnje ponovno opravilo preizkus obtožnega predloga.

Kot izhaja tudi iz pritožbenih navedb, je bila v kazenskem postopku, ki se je vodil zoper drugega toženca, izdana zavrnilna sodba zaradi umika obtožnega predloga. Dejstvo, da je bila izdana zavrnilna sodba, pomeni, da oškodovanec ni prevzel pregona (prim. 60. in 61. člen v zvezi z 429. členom ZKP). Tožnika (oškodovanca) bi torej lahko prevzela kazenski postopek in tam skušala dokazati, da je drugi toženec storil kaznivo dejanje, katerega navajata sedaj v tej pravdi, pa tega nista storila. Obstoj kaznivega dejanja kot predhodnega vprašanja bi v pravdi lahko ugotavljali le v primeru, da to ne bi kršilo domneve nedolžnosti povzročitelja. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanim kaznivim dejanjem oškodovanja javnih sredstev iz 257.a člena KZ-1. V času škodnega dogodka v letu 2010 navedeno dejanje sploh še ni bilo uzakonjeno kot kaznivo, saj je bilo uvedeno šele z novelo KZ-1B, ki se je začela uporabljati 15. 5. 2012. Drugi toženec tako v letu 2010 niti ni mogel izvršiti kaznivega dejanja, ki takrat še ni bilo uzakonjeno.

Sodišče prve stopnje se je v 19. točki opredelilo tudi do morebitnega milejšega ukrepa, plačila varščine, in pravilno zaključilo, da tak ukrep ne bi bil zadosten za preprečitev obdolženčeve begosumnosti. Pri plačilu varščine je pogoj, da obdolženec ne bi zapustil svojega prebivališča, tega pa v tem primeru obdolženec uradno sploh nima prijavljenega. Zagovornik v pritožbi niti ne polemizira s pravilnostjo takšne obrazložitve sodišča prve stopnje o neprimernosti plačila varščine, obdolženec pa nikoli ni ponudil nobenega zneska varščine in ni podal obljube, da ne bo zapustil prebivališča, kar je pogoj za določitev varščine.

V predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj opisano osumljenčevo ravnanje mora torej imeti vse zakonske znake kaznivega dejanja, enako kot v obtožnem aktu.

Možnost navzočnosti na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku se razlikuje od zakonske ureditve tega vprašanja v rednem kazenskem postopku, v katerem ima obdolženec, glede na določbo 378. člena ZKP, pravico, da od pritožbenega sodišča zahteva, da ga obvesti o seji in je nato na njej, kolikor to želi, tudi navzoč. Zakonsko besedilo 445. člena ZKP pa dopušča, da sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali sam senat spoznata, da bi bila navzočnost stranke koristna za razjasnitev stvari.

Po določbi drugega odstavka 94. člena ZKP izda sodišče o krivdnih stroških poseben sklep, razen če odloči o stroških, ki jih morata povrniti zasebni tožilec in obdolženec, v odločbi o glavni stvari. Z izdajo posebnega sklepa o naložitvi stroškov obdolžencu (ali zasebnemu tožilcu) ni podan pritožbeni razlog "zmotne uporabe materialnega prava", ki ga v pritožbi uveljavlja zagovornik, temveč kvečjemu pritožbeni razlog (relativne) bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, če je nepravilna uporaba določbe drugega odstavka 94. člena ZKP vplivala ali je mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa (prvi odstavek 403. člena ZKP). Pritožbeno sodišče relativnih bistvenih kršitev procesnih določb ne preizkuša po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), zato mora biti podano ali vsaj verjetno izkazano vzročno zvezo med kršitvijo procesnih določb ter zakonitostjo in pravilnostjo sklepa z določeno, vsebinsko argumentirano utemeljitvijo izrecno uveljavljati ter dokazati pritožnik.

Sodišče prve stopnje je uporabilo petnajstdnevni rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP, ki izrecno velja za situacijo, ko i) preiskovalni sodnik spozna, da je preiskava končana ali ii) ko senat zavrne predlog oškodovanca kot tožilca ali predlog zasebnega tožilca za dopolnitev preiskave; torej ne gre za situacijo, ko se preiskovalni sodnik že v osnovi ne strinja z opravo predlaganih posameznih preiskovalnih dejanj. Kot pravilno ugotavlja pooblaščenka, je v slednjem primeru sodišče v skladu s smiselno uporabo 60. člena ZKP, dolžno oškodovanca kot tožilca obvestiti, da lahko v roku 30 dni od prejema obvestila o nestrinjanju s predlogom za opravo preiskovalnih dejanj, vloži obtožni predlog. Takšno stališče, torej, da je v dani procesni situaciji, potrebno izhajati iz določbe drugega odstavka 60. člena ZKP, je zavzeto v sodni praksi (glej sklep VSM IV Kp 22620/2019 z dne 9. 7. 2019), predvsem pa tudi v veljavni kazenskopravni teoriji, ki naredi izrecno distinkcijo med situacijo, ko oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec prejmeta obvestilo sodišča, da preiskovalna dejanja ne bodo opravljena, v tem primeru lahko vložita obtožni akt v roku 30 dni (smiselna uporaba 60. člena ZKP)

Pomanjkljivosti v opisu kaznivega dejanja v tenorju zasebne tožbe ne morejo biti sanirane z navedbami v obrazložitvi oziroma celo z navedbami in vsebinskimi pojasnili v predmetni pritožbi, saj so lahko predmet presoje in ocene sodišča samo tista odločilna dejstva in okoliščine, ki so jasno in popolnoma označena v opisu dejanja.

Ker je sodišče prve stopnje že odločalo o pravočasnosti vložene pritožbe, pri tem pa ni bilo seznanjeno z okoliščinami, ki jih obsojenec navaja kot razloge za zamudo pritožbe, ki naj bi po izvajanju pritožbe bili opravičljivi, je ugotoviti, da je izpodbijan sklep izdan preuranjeno.

Oseba, zoper katero je kazenski postopek pravnomočno končan, ne more biti kazensko preganjana zaradi dejanja, ki ga določajo ista dejstva. Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to so predvsem dejstva in okoliščine historičnega dogodka, o katerih je že bilo razsojeno (vključno kraj, čas, način, sredstvo, udeleženci dejanja), oziroma vse, kar se označuje za idem factum. Pri prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je kot isti historični dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo.

Tako pa je okoliščina, da je osumljenec v inkriminiranem obdobju svoje delo opravljal na Okrožnem sodišču v X, ki nastopa v vlogi oškodovanca, in katerega organizacijska enota je tudi Okrajno sodišče v X, takšne narave, da bi pri udeležencih postopka oziroma v očeh javnosti, ko tudi niso izključena osebna poznanstva, lahko ustvarila dvom o nepristranskosti sodišča oziroma okrnila videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v X.

Višje sodišče primarno, glede na naravo in vsebino sprejete izpodbijane odločitve ocenjuje, da je pritožniku kot sinu pokojnega oškodovanca in torej tudi enemu od upravičencev iz 55. člena ZKP, izhajajoč iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, treba omogočiti učinkovito pravico do pravnega sredstva.

V opisu dejanja, ki naj bi predstavljal kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 258. člena KZ-1, niso konkretizirani čas storitve kaznivega dejanja niti zakonska znaka zavestne kršitve zakonov ali drugih predpisov še zlasti pa predvidevanja možnosti nastanka hujše kršitve pravic drugega ali škode na javni dobrini ali premoženjske škode ter dejstvo nastanka takšne kršitve oziroma večje škode.

V skladu z določbo tretjega odstavka 168. člena ZKP in smiselno uporabo 429. člena ZKP, mora predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj vsebovati med ostalimi obveznimi sestavinami tudi opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, zakonsko označbo kaznivega dejanja, okoliščine iz katerih izhaja utemeljenost suma, in že zbrane dokaze.

Glede dopustnosti pritožbe oškodovanca A. A. pritožbeni senat pojasnjuje, da pritožnik svoje pritožbe ne vlaga zoper odločitev sodišča, ki bi se nanašala na pravni položaj oziroma procesne pravice oškodovanca kot tožilca, temveč zoper popravni sklep o zapisniku glavne obravnave. Na tej glavni obravnavi pa je bil pritožnik prisoten in zaslišan v svojstvu oškodovanca, zato ima kot oškodovanec tudi pravico do pritožbe zoper popravni sklep o zapisniku te glavne obravnave. Ne drži, da je na podlagi tretjega odstavka 315. člena ZKP v zapisniku možno naknadno popraviti zgolj očitne napake v pisanju, ni pa mogoče dopolnjevati zapisnika. Pritožnik očitno prezre drugo poved te določbe, kjer je jasno navedeno, da sme druge popravke in dopolnitve zapisnika odrediti samo senat. V obravnavani zadevi je stvarno pristojno okrajno sodišče, kjer sodi sodnik posameznik (2. točka prvega odstavka 25. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1). Skladno s 429. členom ZKP veljajo v postopku pred okrajnim sodiščem posebne določbe, za vprašanja, ki niso urejena v teh določbah pa smiselno druge določbe tega zakona. Glede na to, da poprava zapisnika o glavni obravnavi v teh posebnih določba