178. člen KZ

S pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona. Če je pravnomočna sodba razveljavljena, se zakonske določbe o zastaranju v postopku nove razsoje ne uporabljajo. Gre namreč za postopek, ki je namenjen sanaciji instančno ugotovljenih kršitev, ne pa za vnovični kazenski pregon. Postopek novega sojenja mora biti končan v roku dveh let od razveljavitve prejšnje pravnomočne sodbe. V primeru uporabe KZ-1 kot materialnega predpisa se mora sodišče pri tem opreti na določbo drugega odstavka 91. člena, v primeru uporabe KZ pa na ustavno odločbo U-I-25/07-43 z dne 11. 9. 2008. Ureditvi sta vsebinsko enaki, zato ni mogoče govoriti o odnosu strožjega ali milejšega zakona. Ne glede na to, da drugi odstavek 91. člena KZ-1 (strogo jezikovno) ureja procesno situacijo razveljavitve pravnomočne sodbe v postopku odločanja o „izrednem pravnem sredstvu“, je v skladu z namensko razlago pravne ureditve kot temelj za razveljavitev pravnomočne sodbe treba šteti tudi ustavno odločbo v postopku presoje ustavne pritožbe kot posebnega pravnega sredstva. Tudi v tem primeru velja 2-letni rok za pravnomočen zaključek ponovljenega sojenja. Pravilo o prepovedi spremembe na

Drugačna dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča, ki niso skladni s prepričanjem obrambe, niso razlog, ki bi utemeljeval očitek o pristranskem sojenju, temveč so razlog za vložitev rednega pravnega sredstva iz razloga nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče lahko pri presoji, ali opis kaznivega dejanja v obtožnem aktu presega okvir dejanskega stanja, kot ga je opisal oškodovanec v predlogu za pregon, in pomeni povsem drugo (in ne le drugačno) kaznivo dejanje, smiselno upošteva kriterije, ki sta jih teorija in sodna praksa izoblikovala za razreševanje vprašanj, ki zadevajo objektivno identiteto obtožbe in sodbe. Zgolj ocena vložnika pravnega sredstva, da se dejansko stanje po izvedbi dokazov ni v ničemer spremenilo, ne more utemeljiti sklepa, da je tožilec zlorabil svojo pravico do spremembe obtožnega akta. Če je imel obsojenec utemeljen razlog verjeti v resničnost trditve o oškodovanki, potem ni mogoče pripisati njegovi zavesti, da jo je po krivici dolžil nečesa, kar je zanjo nečastno in žaljivo.

Obtoženčeve navedbe o državnem tožilcu so bile objektivno žaljive, predstavljajo negativno vrednostno sodbo o oškodovancu in njegovem delu, izražajo podcenjevanje in prezir ter kažejo na namen zaničevanja. V konkretnem primeru ne gre za resno kritiko aktualnega družbenega dogajanja, pač pa za populistično in podcenjevalno kritikarstvo, zaradi česar ne more biti govora o izključitvi protipravnosti obtoženčevega ravnanja.

Če je razžaljen na hodniku sodišča policist, ki čaka na zaslišanje kot priča v zvezi s svojim delom, se razžalitev preganja na predlog.

Vloge z žaljivo vsebino ni mogoče razumeti tako, da je vložena pri obrambi pravic, če je vložena v fazi postopka, ko ni na razpolago pravnih sredstev (je odločitev že pravnomočna).

Če so kazniva dejanja zoper čast in dobro ime storjena v zvezi z županovim opravljanjem službe, lahko ta sproži kazenski pregon le z zasebno tožbo. V zadevi bi moral postopek teči na podlagi zasebne tožbe in ne zahteve državnega tožilca. Ker pa je bila oškodovančeva ovadba oziroma predlog podan v roku, ki je predpisan za zasebno tožbo, je bila podana okoliščina, ki je le začasno preprečevala kazenski pregon. Zato bi moralo sodišče prve stopnje, potem ko obtožnica ni bila zavržena po 2. odstavku 277. člena ZKP, zavreči obtožnico državnega tožilca po 1. točki 1. odstavka 352. člena ZKP.

Za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, storjeno na škodo tržne inšpektorice je bila vložena po pooblaščencu odvetniku zasebna tožba, pa tekom postopka na prvi stopnji kot predlog za pregon ni bila odstopljena pristojnemu okrožnemu državnemu tožilcu, kot je to predvideno v določbah 178. člena KZ. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi I. odst. 252. člena ZKP to sodbo sicer po dolgotrajnem postopku petih let, ko je bila že enkrat izdana oprostilna sodba in zadeva po sodišču druge stopnje razveljavljena in vrnjena v novo sojenje, zasebno tožbo zavrglo. To odločitev, ker gre le za začasno procesno oviro, je pritožbeno sodišče potrdilo, kar pa bi sicer tudi samo moralo ugotoviti na podlagi 393. člena ZKP pri obravnavi pritožbe, v kolikor ne bi prišlo do takšne odločitve na prvi stopnji. Razveljavilo pa je odločbo o stroških kazenskega postopka, ker je glede na začasno procesno motnjo takšna odločba preuranjena, tako da bo moralo sodišče prve stopnje o stroških odločiti v nadaljnjem postopku, da ne bi bila zasebna tožilka prizadeta.

Ker se predlog za kazenski pregon po 1. odstavku 53. člena ZKP poda pri državnem organu, ki je upravičen sprejeti kazensko ovadbo, to pa je po 147. členu ZKP pristojni državni tožilec, kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ pa je bilo storjeno na škodo okrožnega državnega tožilstva (2. odstavek 178. člena KZ), predlog za kazenski pregon ni bil potreben. V obravnavanem primeru je namreč okrožni državni tožilec s pravočasno vloženim predlogom za pregon sam sebi podal tak predlog.

Oceno sodišča prve stopnje, da besede v pritožbi "pa tudi vi gospa sodnica, ki boste to brala, bi bil že skrajni čas, da naredite spravo do drugače mislečih, kajti v preteklosti je bila vaša rodbina vedno na strani revolucionarjev, ki kot je sedaj znano, niso le-ti spoštovali nobene etike, morale in pravice do življenja," niso negativna vrednostna sodba in da ni viden namen zaničevanja, je pravilna.

Zmotno je stališče v zahtevi, da medicinska fakulteta ne more biti zasebna tožilka, ker ni pravna oseba. Osebnih in premoženjskih pravic nimajo le fizične in pravne osebe, ampak tudi organizacije in organi, ki po zakonu niso pravne osebe, če imajo svoje ime, organizacijsko celoto, premoženje, s katerim razpolagajo in z njim odgovarjajo ter nastopajo v pravnem prometu. Načeloma imajo sposobnost biti zasebna tožilka v kazenskem postopku vse take organizacije, ki so lahko v materialnem pravu nosilke premoženjskih ali osebnostnih pravic, npr. pravice do imena in s tem v zvezi do zaščite svojega dobrega imena. Navedene odredbe sodišča (da se obdolžencu vroči zasebna tožba), ukrepi za njihovo izvršitev, poizvedbe o naslovu prebivališča obdolženca, postavitev zagovornika in vročitev zasebne tožbe so procesna dejanja sodišča za pregon obdolženca zaradi kaznivih dejanj po zasebni tožbi, s katerimi se je zastaranje v skladu z določbo 3.odst. 112.čl. KZ pretrgalo.