169. člen KZ

S pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona. Če je pravnomočna sodba razveljavljena, se zakonske določbe o zastaranju v postopku nove razsoje ne uporabljajo. Gre namreč za postopek, ki je namenjen sanaciji instančno ugotovljenih kršitev, ne pa za vnovični kazenski pregon. Postopek novega sojenja mora biti končan v roku dveh let od razveljavitve prejšnje pravnomočne sodbe. V primeru uporabe KZ-1 kot materialnega predpisa se mora sodišče pri tem opreti na določbo drugega odstavka 91. člena, v primeru uporabe KZ pa na ustavno odločbo U-I-25/07-43 z dne 11. 9. 2008. Ureditvi sta vsebinsko enaki, zato ni mogoče govoriti o odnosu strožjega ali milejšega zakona. Ne glede na to, da drugi odstavek 91. člena KZ-1 (strogo jezikovno) ureja procesno situacijo razveljavitve pravnomočne sodbe v postopku odločanja o „izrednem pravnem sredstvu“, je v skladu z namensko razlago pravne ureditve kot temelj za razveljavitev pravnomočne sodbe treba šteti tudi ustavno odločbo v postopku presoje ustavne pritožbe kot posebnega pravnega sredstva. Tudi v tem primeru velja 2-letni rok za pravnomočen zaključek ponovljenega sojenja. Pravilo o prepovedi spremembe na

Natančnejšega konteksta oziroma dialoga, v katerem so bile očitane besede izrečene, sodišče resda ni ugotavljajo, vendar to ne pomeni, da v konkretnem primeru ni moč presoditi, ali je podano kaznivo dejanje po 169. členu KZ. Očitane besede („nisi normalen“, „pokvarjenec, pokvarjeni, smotan“, „norec“, „zmešan“ idr.), ki jih je po ugotovitvah sodišča obsojenka izrekla v okviru sporov z zasebnim tožilcem, so objektivno žaljive, ne glede na to, kakšen je bil ožji kontekst izrečenih besed.

Drugačna dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča, ki niso skladni s prepričanjem obrambe, niso razlog, ki bi utemeljeval očitek o pristranskem sojenju, temveč so razlog za vložitev rednega pravnega sredstva iz razloga nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Toženec, ki je zastopal upnika v postopku osebnega stečaja nad dolžnikom, je bil upravičen v ugovoru navajati in dokazovati obstoj ovir za odpust obveznosti stečajnemu dolžniku (tožniku). V vlogi ni zapisal, da bi bil tožnik „goljuf“ ali „špekulant“, kot navaja tožnik v tožbi.

Sodišče lahko pri presoji, ali opis kaznivega dejanja v obtožnem aktu presega okvir dejanskega stanja, kot ga je opisal oškodovanec v predlogu za pregon, in pomeni povsem drugo (in ne le drugačno) kaznivo dejanje, smiselno upošteva kriterije, ki sta jih teorija in sodna praksa izoblikovala za razreševanje vprašanj, ki zadevajo objektivno identiteto obtožbe in sodbe. Zgolj ocena vložnika pravnega sredstva, da se dejansko stanje po izvedbi dokazov ni v ničemer spremenilo, ne more utemeljiti sklepa, da je tožilec zlorabil svojo pravico do spremembe obtožnega akta. Če je imel obsojenec utemeljen razlog verjeti v resničnost trditve o oškodovanki, potem ni mogoče pripisati njegovi zavesti, da jo je po krivici dolžil nečesa, kar je zanjo nečastno in žaljivo.

Sodišče druge stopnje sprejema oceno izpodbijane sodbe, da gre za objektivno žaljive trditve, saj izjave o neki osebi – zasebnemu tožilcu, da je pokvarjenec, ni normalen, zmešan, butelj, da laže, krade, da je norec, butelj frdaman itd., vsekakor so izjave, ki pomenijo negativno vrednostno sodbo o zasebnem tožilcu. Gre torej za objektivno žaljive označbe zasebnega tožilca in storitev kaznivih dejanj razžalitve. Strinja pa se sodišče druge stopnje z zagovornikom, da besedi „ciganija“ ter da nastavlja „ciganske cote“ ne pomenita napada na čast in dobro ime zasebnega tožilca oziroma ne pomenita negativne vrednostne sodbe o njem. Gre za opis stanja na določenem prostoru, ne pa za zmerjanje oziroma žaljivo izražanje o zasebnem tožilcu.

Žaljivega izražanja ni mogoče opravičevati oziroma izključiti kaznivosti takšnega ravnanja s sklicevanjem na svobodo izražanja, kadar takšne izjave oziroma ocene ne temeljijo na resničnih, ampak na izkrivljenih oziroma neresničnih dejstvih. Ne more biti v javnem interesu kritika delovanja posameznega državnega tožilca v konkretnem primeru, ki ne temelji na resničnih dejstvih in ne more pravna laičnost biti opravičilo za neresnične očitke državnemu tožilcu, na katere je obsojenec potem oprl oceno njegove osebnosti in poklicnih sposobnosti, ki predstavlja sramotitev in zasmehovanje.

Pri presoji pravnega standarda razžalitve dobrega imena in časti po prvem odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika mora sodišče uporabiti najprej merila, ki jih ureja civilno odškodninsko pravo. Če so ta pomanjkljiva, uporabi tudi merila, ki so se oblikovala na kazenskopravnem področju

Obtoženčeve navedbe o državnem tožilcu so bile objektivno žaljive, predstavljajo negativno vrednostno sodbo o oškodovancu in njegovem delu, izražajo podcenjevanje in prezir ter kažejo na namen zaničevanja. V konkretnem primeru ne gre za resno kritiko aktualnega družbenega dogajanja, pač pa za populistično in podcenjevalno kritikarstvo, zaradi česar ne more biti govora o izključitvi protipravnosti obtoženčevega ravnanja.

Po ustaljeni sodni praksi je kaznivo dejanje žaljive obdolžitve mogoče storiti z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih. Obstoj zaničevalnega namena se ugotavlja šele, če obsojenec vsaj dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal.

Pri kaznivem dejanju opravljanja ni nujno, da je inkriminirana trditev postavljena le kot nesporna trditev v obliki trdilnega stavka, saj zadošča že oblika vprašanja ali nakazovanje oziroma namigovanje na določeno dejstvo iz osebnega in družinskega življenja, ki bi lahko škodilo dobremu imenu.

Sodišče je dolžno izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in čigar obstoj ter pravno relevantnost je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

Predmet trditve pri kaznivem dejanju obrekovanja po prvem odstavku 170. člena KZ so dejstva, lahko tudi insinuacije, nikoli pa zaključki oziroma vrednostne sodbe. Tem je namenjeno kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ.

Če storilec ob isti priložnosti z več različnimi izjavami poda o drugem več negativnih vrednostnih ocen, sodišče sicer vsako izjavo presodi posebej, vendar je mogoče govoriti le o enem kaznivem dejanju razžalitve.

Ali gre za razžalitev, je potrebno presojati med drugim glede na čas, okoliščine in navade osebe, kateri je žalitev namenjena.

Pri kaznivem dejanju opravljanja po 172. členu KZ gre za varstvo osebnega in družinskega življenja drugih ter za prepoved zatrjevanja in raznašanja podatkov iz takšnega življenja v javnosti ob pogoju, če to lahko škodi njihovemu dobremu imenu. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni potrebno, da dejansko pride do oškodovanja dobrega imena oškodovanca, temveč morajo biti ugotovljena dejstva objektivno taka, da lahko to povzročijo. Dobremu imenu osebe, ki je predmet opravljanja, lahko škodujejo predvsem takšna dejstva, na podlagi katerih ljudje oškodovanca zaničujejo, prezirajo, se mu posmehujejo ipd. Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja opravljanja se kaže v trditvah ali raznašanju karkoli resničnega ali neresničnega iz osebnega ali družinskega življenja druge osebe, pod pogojem, če takšne trditve ali raznašanja lahko škodijo dobremu imenu. Trditve so dejansko vedno izražanje lastno zaznanih dejstev drugi osebi, s prenašanjem oziroma raznašanjem pa razumemo sporočanje določenih dejstev, ki jih je zaznal nekdo drug, oziroma za katere nekdo drug trdi, da obstajajo. Pri kaznivem dejanju opravljanja pa ni nujno, da je inkriminirana trditev postavljena le kot nesporna trditev v obl

Kdor izvrši kaznivo dejanje razžalitve z uporabo elektronske publikacije, na ta način izvrši kvalificirano obliko kaznivega dejanja iz 2. odst. 169. člena KZ, za katero pa je po določbah ZS in ZKP stvarno pristojno okrožno sodišče.

Prizadetost oškodovanca zaradi nanj naslovljene žalitve ni zakonski znak kaznivega dejanja razžalitve in je sodišče ne rabi ugotavljati.

Očitek, da nekdo „tera prostitucijo“ (ki v narečju pomeni očitek, da se nekdo ukvarja s prostitucijo, še posebej, če v nadaljevanju sledi še očitek, da se je oseba slačila) je nedvomno žaljiv, pomeni pa tudi napad na ugled oziroma dobro ime oškodovanke.

Tožnik je imel kot invalid III. kategorije invalidnosti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Kljub temu mu je tožena stranka nalagala delo izven tako določenega delovnega časa (kot nadurno delo), tudi na razgovor k direktorju ga je vabila izven njegovega delovnega časa. Tožnikov neodziv na zagovor glede na to, da je podaljševanje delovnega časa zanj predstavljalo obremenitev, ne predstavlja hujše kršitve delovne obveznosti, ki bi pomenila utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.