VSRS Sodba I Ips 96123/2010-192

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 270 evrov sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Mariboru je obdolžena K. M. in M. D. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in jima izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obsojenemu M. določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Z isto sodbo je sodišče spoznalo pravno osebo R. d.o.o. odgovorno za dve kaznivi dejanji ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 420. člena KZ v zvezi s 1. točko 4. člena in 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo enotno denarno kazen v znesku 1.800 evrov ter preizkusno dobo eno leto. Višje sodišče je v celoti zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega M. in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbam zagovornikov ostalih dveh obsojencev pa delno ugodilo tako, da je iz opisa kaznivih dejanj izpustilo del očitkov, glede katerih kazenski pregon več ni dovoljen, in ustrezno znižalo v pogojnih obsodbah določene kazni.

2Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega K. M. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Uveljavlja kršitev pravice do obrambe in pravice do izvajanja dokazov v svojo korist, ker je sodišče brez konkretne obrazložitve zavrnilo štiri dokazne predloge obrambe. Uveljavlja tudi kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je sodišče oprlo sodbo na dokaze, ki so bili pridobljeni nezakonito, saj je policija zasegla dokumentacijo v prostorih pravne osebe brez odredbe sodišča in ne da bi zastopniku pravne osebe dala pravni pouk skladno s četrtim odstavkom 148. člena ZKP. Nadalje vložnik navaja, da ni dokazano, da naj bi obdolženi opravljal vodstveno funkcijo v pravni osebi, da ta element kaznivega dejanja v opisu ni dovolj konkretiziran, ter da ni dokaza, da je obdolženi listine z lažno vsebino uporabil za izdelavo letnih izkazov družbe, zaradi česar obstaja precejšnje nasprotje med opisom kaznivega dejanja in obrazložitvijo sodbe ter listinami v spisu. Vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki predlaga njeno zavrnitev. Prvostopenjsko sodišče je v zadovoljivi meri obrazložilo, da predlagani dokazi ne bi pripeljali do drugačnega dokaznega zaključka. Razlogi obeh sodišč o vprašanju zakonitosti pridobljene dokumentacije so pravilni in utemeljeni, zato ni nobenega dvoma, da gre za zakonito pridobljene dokaze. Z ostalimi trditvami zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in podaja svojo oceno izvedenih dokazov.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovorniku, ki se je o njem izjavil v vlogi z dne 26. 8. 2013.

B.

5Zagovornik soobdolženega M. D. je na zadnjem (sedmem) naroku za glavno obravnavo podal pisni predlog (priloga B4), ki se mu je pridružila tudi obramba obdolženega M.: 1) da se pridobijo pooblastila pravne osebe, izdana J. N. za pripravo potnih nalogov, s katerimi bi obramba dokazala, da je bila za sestavo in preverjanje resničnosti vsebine potnih nalogov in njihovo pravilnost odgovorna ta delavka; 2) da pravna oseba predloži splošne akte, veljavne v letu 2002 in 2003, s katerimi bi obramba dokazala, da je družba kot odgovorno osebo za vodenje knjigovodskih listin določila J. N., in ugotovila, ali je družba v seznam knjigovodskih listin uvrstila tudi potne naloge, ki jih družbe niso dolžne voditi po zakonu; 3) da se pridobijo poročila delavcev, na podlagi katerih so bili izpolnjeni potni nalogi, s katerimi bi obramba dokazala, da so delavci v potnih nalogih navedene poti opravili in so bili nalogi izpolnjeni v skladu s poročili delavcev (ta dokazni predlog je dal tudi okrožni državni tožilec); 4) da se določi izvedenec prometne ali druge ustrezne stroke, ki naj ugotovi in strokovno oceni, ali je moč z gotovostjo trditi, da delavci v potnih nalogih navedenih razdalj niso mogli opraviti.

6Sodišče prve stopnje je navedene dokazne predloge zavrnilo ter v obrazložitvi sodbe (stran 10) navedlo, da bi bila izvedba teh dokazov glede na do tedaj izveden dokazni postopek, predvsem glede na izpovedbe prič in prebrane listine, nepotrebna in ne bi bistveno vplivala na ugotovitev dejanskega stanja, predvsem pa bi samo še zavlekla kazenski postopek. Pritožbeno sodišče je na strani 18 sodbe navedlo, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo skladno z določbami drugega odstavka 329. člena in drugega odstavka 299. člena ZKP, pri čemer je razloge za zavrnitev dokaznih predlogov po oceni višjega sodišča ustrezno obrazložilo.

7Tudi po presoji Vrhovnega sodišča z zavrnitvijo dokaznih predlogov sodišče prve stopnje ni kršilo obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v svojo korist, niti njegove pravice do obrambe. Po ustaljeni sodni praksi (npr. I Ips 309/97, I Ips 186/98, I Ips 203/97, I Ips 32/2001 in druge) v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je potrebno obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. Glede na izpovedbo priče J. N., da je navodila za izpolnitev potnih nalogov dobila od obdolženega D., in ugotovitev izvedenca, da sta sporne plačilne naloge podpisala obsojenca, ter upoštevaje ostale izvedene dokaze, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da izvedba predlaganih dokazov k ugotovljenim dejstvom in okoliščinam obravnavanega kaznivega dejanja ne bi v ničemer prispevala. Ob taki ugotovitvi pa je sodišče posledično tudi pravilno navedlo, da bi siceršnje izvajanje predlaganih dokazov le podaljšalo predmetni kazenski postopek.

8Poleg tega obramba ni izkazala pravne relevantnosti predlaganih dokazov in verjetnosti njihovega uspeha. Interna pooblastila, dana zaposleni delavki glede izpolnjevanja potnih nalogov, ne izključujejo kazenske odgovornosti obsojencev, ki sta potne naloge podpisala, pri čemer je zaposlena delavka izpovedala, da jih je izpolnjevala skladno z navodili, ki jih je dobila od vodilnih. Prav tako za obstoj kaznivega dejanja ni pomembno, ali je pravna oseba potne naloge v skladu s svojimi splošnimi akti uvrstila v knjigovodske listine, saj gre – kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje – za poslovne listine, ki jih je pravna oseba dolžna voditi po zakonu. Če so se potni nalogi izpolnjevali na podlagi poročil delavcev, kot trdi obramba, potem poročila delavcev kot podlaga za potne naloge po vsebini niso drugačna kot sami potni nalogi, kar pa še ne dokazuje, da so delavci poti, navedene v potnih nalogih, dejansko tudi opravili. Prav tako angažiranje izvedenca prometne stroke ni relevantno, saj obsodilna sodba ne temelji na ugotovitvi, da ni fizično mogoče, da bi zaposleni dejansko opravili poti, navedene v plačilnih nalogih. Da te poti niso bile opravljene, je sodišče zaključilo na podlagi izvedenih dokazov in svoje dokazne zaključke ustrezno utemeljilo.

9V zvezi z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da se je policija za zaseg dokumentacije odločila na podlagi podatkov dopisa Davčne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju DURS) z dne 8. 7. 2005, iz katerih je že izhajal utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Zato bi morala policija pred vstopom v poslovne prostore obsojene pravne osebe pridobiti odredbo sodišča za zaseg poslovnih listin in za hišno preiskavo, saj ni obstajala nevarnost, da bi bilo potrebno listine zaseči takoj, torej brez sodne odredbe po 164. členu ZKP, glede na to, da so od prijave kaznivega dejanja policiji do zasega listin minila tri leta. Kljub obstoju utemeljenega suma in vodenju predkazenskega postopka zoper pravno osebo, zastopnik pravne osebe ni dobil pravnega pouka, ki bi ga skladno s četrtim odstavkom 148. člena ZKP po prepričanju zagovornika moral.

10Sodišče je v postopku na prvi stopnji zavrnilo predlog obrambe za izločitev potnih nalogov in obrazcev REK, ker je zaključilo (stran 12 do 13 sodbe), da ne gre za dokaze, ki bi jih bilo potrebno izločiti na podlagi tretjega odstavka 83. člena ZKP. Listine so bile pridobljene zakonito, skladno z 222. in 148. členom ZKP. Iz zapisnika o zasegu predmetov izhaja, da je bil navzoč P. Č., takratni direktor družbe R. d.o.o., da je kazensko ovadbo podal J. L. in da je policija na tej podlagi začela z zbiranjem obvestil v zvezi s poslovanjem družbe v letih 2002 in 2003. V zapisniku so kot okoliščine za zaseg predmetov navedene potrebe predkazenskega postopka po 254. členu ZKP (pravilno KZ). Višje sodišče je na strani 14 sodbe dodatno pojasnilo, da v tej fazi postopka policija ni potrebovala odredbe sodišča niti ni bila dolžna direktorju Č. dati pouka v smislu četrtega odstavka 148. člena ZKP, saj so policisti listinsko dokumentacijo zasegli, ko so opravljali samostojno preiskovalno dejanje. Ugotovitev višjega sodišča, da iz podatkov spisa ne izhaja, da bi se policija odločila za zaseg dokumentacije na podlagi podatkov DURS, sicer res ni skladna s podatki spisa, kot to utemeljeno opozarja zahteva.(1) Vendar to ni vplivalo na pravilnost zaključka sodišč prve in druge stopnje, da policisti ob zasegu poslovne dokumentacije po 222. členu ZKP niso potrebovali sodne odredbe, saj je dokumentacijo direktor pravne osebe prostovoljno izročil, ko so policisti zbirali obvestila oziroma postopali po 148. členu ZKP, in niso opravljali hišne ali druge preiskave.

11Po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP mora policija, kadar pri zbiranju obvestil ugotovi, da za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja (osumljenec), tej osebi, preden začne od nje zbirati obvestila, povedati, katerega kaznivega dejanja je osumljena in kaj je podlaga za sum zoper njo ter jo poučiti, da ni dolžna ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, če se bo zagovarjala, pa ni dolžna izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo, in da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere in ki je lahko navzoč pri njenem zaslišanju, ter da se bo lahko vse, kar bo izpovedala, na sojenju uporabilo zoper njo. Zahteva za varstvo zakonitosti s svojimi trditvami ni izkazala, da je bil ob zbiranju obvestil oziroma ob zasegu dokumentacije podan sum (oziroma razlogi za sum), da je P. Č., takratni direktor obsojene pravne osebe, storil ali sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja, ki so ga policisti preiskovali. Tudi iz podatkov spisa takšna ugotovitev ne izhaja. Zato ob zbiranju obvestil direktorju P. Č. ni bilo potrebno dati pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP.

12Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da bi bilo takšen pouk potrebno dati P. Č. kot zastopniku pravne osebe R. d.o.o., zoper katero se je vodil predkazenski postopek in glede katere naj bi bili podani razlogi za sum, da je odgovorna za kazniva dejanja, ki so jih policisti preiskovali (po 254. členu KZ in po 240. členu KZ). Že jezikovna razlaga zgoraj citirane določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP pokaže, da se ta določba ne nanaša na pravno osebo, saj je pravna oseba lahko pod pogoji, ki jih določa ZOPOKD, odgovorna za kaznivo dejanje, ki ga stori druga oseba, medtem ko pravna oseba ne more storiti ali sodelovati pri kaznivem dejanju. Navedena določba je namenjena varovanju t. im. privilegija zoper samoobtožbo, to je pravice vsakogar, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde (četrta alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS). Privilegij zoper samoobtožbo je dan le fizičnim osebam.

13Po stališču Ustavnega sodišča (odločba U-I-108/99 z dne 20. 3. 2003) se pravica iz četrte alineje 29. člena URS ne nanaša na pravne osebe. Tak sklep utemeljujeta tako besedilo kot namen varstva. Prepoved samoobdolžitve izvira iz zahteve po spoštovanju človekovega dostojanstva v kazenskem postopku in z njim povezanih preiskovalnih postopkih. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo v povezavi s prepovedjo izpovedb je v tem, da morajo organi pregona v najširšem smislu obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven oziroma da se sam zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne. Tudi po ustaljeni presoji Evropskega sodišča za človekove pravice prepoved samoobdolžitve primarno zadeva spoštovanje volje obdolženca, da molči. Njen namen je v varstvu obdolženca pred nedopustno prisilo s strani oblastnih organov. Pravna oseba oblikuje voljo prek svojih zastopnikov. In obratno. Zastopniki v kazenskem postopku nastopajo v imenu pravne osebe in za njen račun. Ne izvršujejo svojih pravic in obveznosti, ampak pravice in obveznosti pravne osebe. Tudi z listinami in dokumenti pravne osebe razpolagajo kot zastopniki pravne osebe in ne kot njihov lastnik oziroma imetnik. Da je privilegij zoper samoobdolžitev dan le fizičnim osebam, izhaja tudi iz besedila četrte alineje 29. člena URS. Po tej določbi nihče ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje. Zoper sebe more izpovedati le tisti, ki nastopa v postopku sam in ki je sposoben sam oblikovati svojo voljo. Očitno je tudi, da ima bližnje lahko le fizična oseba.

14Glede na navedeno se tudi določba četrtega odstavka 148. člena ZKP ne nanaša na pravne osebe. To pomeni, da zastopniku pravne osebe ni potrebno dati pravnega pouka po tem odstavku, kadar policija zbira obvestila od njega, in so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katerega bi lahko bila odgovorna pravna oseba, ki jo zastopa.

15Kršitev kazenskega zakona vložnik utemeljuje z navedbo, da elementi očitanega kaznivega dejanja niso izpolnjeni, ker iz opisa kaznivega dejanja ni razvidno, da bi obsojeni kaznivo dejanje storil pri opravljanju vodstvene ali nadzorstvene funkcije. Pri tem se vložnik neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 157/2009, saj se ta sodba nanaša na kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja po 240. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), medtem ko je bil obsojeni v konkretnem postopku spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 240. členu KZ. Pri slednjem pa vodenje ali nadzorstvo gospodarske dejavnosti ni zakonski znak kaznivega dejanja.

16Z navedbami, da v postopku ni bilo dokazano oziroma v spisu ni dokazov, da bi obsojeni M. v pravni osebi opravljal vodstveno funkcijo, da bi podpisal obrazce REK 1 in da bi listine z lažno vsebino uporabil za izdelavo letnih izkazov družbe, zahteva za varstvo zakonitosti ne utemeljuje nobene kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

C.

17Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega K. M. zavrnilo (425. člen ZKP).

18Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in obdolženčevega premoženjskega stanja.

----

Op. št. (1): V poročilu v dopolnitev kazenske ovadbe z dne 22. 10. 2007 (list. št. 7 v spisu) je navedeno, da so kriminalisti od DURS pridobili zapisnik in odločbo o ugotovitvah inšpekcijskega nadzora. Po pregledu zapisnika in odločbe je izhajal sum storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po 254. členu in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ. V zvezi z ugotovitvami davčnega organa so pridobili dokumentacijo ter jo pregledali in v nadaljevanju zbrali obvestila.