VSRS Sklep I Up 134/2013

I. Sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1976/2012 z dne 7. 2. 2013 se razveljavi in se tožba zavrže.
II. Tožeča in tožena stranka sami trpita svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da ni pristojno za odločanje o tej zadevi in da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnici v obravnavanem primeru ni zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi petega odstavka 65. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU), saj tožena stranka ni ne državni organ in ne uprava lokalne skupnosti, temveč javni zavod. Za delovno razmerje javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Enako izhaja tudi iz Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK). Ta nima posebnih določb glede pravic neizbranega kandidata, kar pomeni, da je treba v primeru, kakršen je obravnavani, uporabiti splošne delovnopravne predpise. Za odločanje o sporih v zvezi s postopkom zaposlovanja delavca med delodajalcem in kandidatom pa je po č. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) pristojno delovno sodišče.

3Zoper navedeni sklep vlaga tožnica pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Tožena stranka je javni zavod in s tem nosilka javnih pooblastil, zato je treba upoštevati tudi določbe Zakona o zavodih. Po tem zakonu ima neizbrani kandidat sodno varstvo zgolj v primeru izbire in imenovanja direktorja in strokovnega vodje, ne daje pa ta zakon sodnega varstva v primeru izbire in imenovanja na delovno mesto višje knjižničarke. Takega varstva pa ne daje niti Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Neizbrani kandidat tako lahko v individualnem delovnem sporu zahteva zgolj plačilo odškodnine zaradi diskriminacije na podlagi 204. člena ZDR, ne more pa zahtevati razveljavitve posamičnega akta, s katerim je bilo odločeno o njegovem položaju in pravnih koristih. Tožba s takim zahtevkom je nedopustna in se zavrže. Tožnica torej nima sodnega varstva v primeru takega zahtevka, ampak zgolj odškodninski zahtevek na podlagi 6. člena v povezavi z 204. členom ZDR, s čimer je izpolnjen pogoj neobstoja sodnega varstva po 1. členu ZUS-1. Sodišče prve stopnje je zato napačno uporabilo materialno pravo, ko se je s sklepom izreklo za nepristojno, saj za zahtevek glede izpodbijanja akta o imenovanju kandidatke na delovno mesto višje knjižničarke ni pristojno delovno sodišče. Svet zavoda tožene stranke je s sklepom z dne 27. 11. 2012 posegel v njeno ustavno pravico do enake dostopnosti do delovnega mesta. Poudarja, da obravnavani spor ni bil oblikovan kot spor o obstoju delovnega razmerja, ampak tožba na razveljavitev sklepa tožene stranke ter razveljavitev akta o izbiri druge kandidatke, pri čemer tožnica kot tožbeni zahtevek ne postavlja zahteve po sklenitvi delovnega razmerja. Zato je sklicevanje sodišča prve stopnje na določbe ZJU in ZUJIK napačno. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da Upravno sodišče RS v Ljubljani razglasi za pristojno in mu vrne zadevo v obravnavanje, priglaša pa tudi pritožbene stroške.

4Tožena stranka v odgovoru na pritožbo opozarja na določbe 65. člena ZJU in 204. člena ZDR. Pravna podlaga za uveljavljanje pravnega varstva v primeru neizbire kandidata je jasna in nedvoumna, zato je neutemeljeno sklicevanje na poseg v ustavno pravico do enake dostopnosti do delovnega mesta. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

5Ob reševanju tožničine pritožbe je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je treba tožbo na podlagi prvega odstavka 78. člena v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči, saj glede na postavljeni tožbeni zahtevek ni podana sodna pristojnost.

6V obravnavanem primeru je predmet spora postopek izbire (in sama izbira ter plačilo odškodnine) na prosto delovno mesto višje knjižničarke v javnem zavodu, na katerega je poleg ostalih kandidatov kandidirala tudi tožnica.

7Upravno sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da za obravnavanje predmetne zadeve ni stvarno pristojno, vendar je spregledalo, da za obravnavanje tožbe, kakršno je vložila tožnica (in glede na postavljeni tožbeni zahtevek), ni pristojno tudi nobeno drugo sodišče.

8Na podlagi 1. člena ZUS-1 se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V 2. členu ZUS-1 pa je zakonodajalec dostop do upravnega spora strankam omejil na tiste akte (ki posegajo v pravni položaj stranke), ki so upravni akti, in na druga akte, če tako določa poseben zakon.

9Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da izpodbijani sklep tožene stranke (s katerim je bilo ugotovljeno, da pri izvedbi postopka in izbiri kandidata za delovno mesto višje knjižničarke v Ljudski knjižnici... ni bila kršena zakonska prepoved diskriminacije) ni upravni akt, kot ga določa drugi odstavek 2. člena ZUS-1, saj pri odločanju o izbiri kandidata v postopku kandidiranja ne gre za izvrševanje upravne funkcije (in tudi ne za izvrševanje javnih pooblastil tožene stranke, kot zmotno meni tožnica). ZJU in ZUJIK (niti kakšen drug zakon) pa za postopek, kot je obravnavani (tožba neizbrane kandidatke), ne predvidevata sodnega varstva v upravnem sporu, saj oba navedena zakona napotujeta na uporabo predpisov (kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju), ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Neizbrani kandidat ima možnost uveljavljati svoje pravice samo pred delovnim sodiščem na podlagi petega odstavka 204. člena ZDR, ki izrecno določa pristojnost delovnega sodišča.

10Čeprav se je tožnica v pritožbi zoper obvestilo o neizbiri sklicevala na določbo petega odstavka 204. člena ZDR, pa je iz dejanske podlage v tožbi in tožbenega zahtevka jasno razvidno, da ne uveljavlja odškodnine zaradi diskriminacije na podlagi navedene določbe, zato za obravnavo njene tožbe ni pristojno niti delovno (niti katero drugo) sodišče.

11Splošni delovnopravni predpis, ki ureja individualna delovna razmerja, je ZDR, ki v 2. členu določa subsidiarno uporabo tega zakona za urejanje delovnih razmerij v javnem sektorju. Zakon, ki ureja razmerja v javnem sektorju, je ZJU. Ta v splošnem delu ureja skupna načela in druga skupna vprašanja sistema javnih uslužbencev v celotnem javnem sektorju, del katerega so tudi javni zavodi (druga alineja drugega odstavka 1. člena ZJU). ZJU v prvem odstavku 5. člena določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. V drugem, posebnem delu (od 22. člena dalje), pa ZJU celovito ureja sistem javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti ter posebnosti delovnih razmerij javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, ki načeloma, razen v omejenem obsegu, ne velja za zaposlene v javnih zavodih.

12Poseben zakon, ki posega na področje urejanja delovnih razmerij zaposlenih na področju kulture, je ZUJIK. Ta v prvem odstavku 45. člena določa, da se glede odločanja o delovnih razmerjih in z njimi povezanimi pravicami in obveznostmi (kamor sodijo tudi postopki razpisa in imenovanja javnih uslužbencev) uporabljajo splošni predpisi in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, kolikor ZUJIK ne določa drugače. V drugem odstavku 45. člena ZUJIK pa je določena smiselna uporaba določb ZJU le glede nekaterih delovnopravnih institutov. Ker med njimi ni določeno, da določbe ZJU veljajo tudi za razpise in postopke imenovanj javnih uslužbencev na področju kulture, za te postopke veljajo splošni delovnopravni predpisi (ZDR in kolektivne pogodbe). Navedeno izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-35/04-11 z dne 11. 1. 2007.

13Sodno varstvo neizbranega kandidata v delovnih sporih ureja 204. člen ZDR, ki v petem odstavku določa, da lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30. dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Prepoved diskriminacije pri zaposlovanju ureja 6. člen ZDR, ki v takem primeru predvideva, da je delodajalec kandidatu odškodninsko odgovoren po splošnih predpisih civilnega prava. To pomeni, da neizbrani kandidat v sodnem postopku lahko uveljavlja le odškodninski zahtevek, ne mora pa zahtevati razveljavitve akta o izbiri in pogodbe o zaposlitvi z izbranim kandidatom (kot to v obravnavanem primeru zahteva tožnica), ali na primer razveljavitve razpisa in objave novega. Smiselno enako je v več zadevah odločilo tudi Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani (npr. sklepi Pdp 156/2010 z dne 12. 5. 2010, Pdp 455/2011 z dne 10. 8. 2011, Pdp 840/2011 z dne 15. 12. 2011, Pdp 454/2012 z dne 13. 9. 2012, Pdp 444/2012 z dne 11. 10 2012).

14Tožnica je torej kot neizbrana kandidatka imela možnost zahtevati odškodnino (po splošnih pravilih civilnega prava) na podlagi petega odstavka 204. člena ZDR. Iz njene tožbe, vložene na Upravno sodišče v Ljubljani dne 27. 12. 2012 (ki je sicer v formalnem smislu popolna in je ni (ne bi) bilo treba pošiljati v popravo), pa ni razvidno, da bi to zahtevala. V VI. točki na 10. strani tožbe tožnica sicer navede, da so bile v izbirnem postopku “kršene pravice do enakega obravnavanja, zaradi česar ji je nastala škoda“, kar smiselno nakazuje na uveljavljanje škode na podlagi petega odstavka 204. člena ZDR, vendar pa v nadaljevanju ne obrazloži, na kakšni podlagi in s čim naj bi bila diskriminirana. Iz njene nadaljnje navedbe v tožbi in tožbenega zahtevka pa izhaja, da tožnica uveljavlja odškodnino (v višini treh bruto plač za delovno mesto višje knjižničarke) na podlagi petega odstavka 65. člena ZJU, ki pa za javne uslužbence v javnih zavodih ne velja (glej 11. in 12. točko obrazložitve tega sklepa in odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-35/04-11). Odškodnina na podlagi petega odstavka 65. člena ZJU je možna samo zaradi ugotovljenih nepravilnosti in nezakonitosti iz prvega odstavka tega člena, med katerimi pa „prepovedi“ diskriminacije ni. Tudi sicer se določbe 65. člena ZJU nanašajo samo na (neizbrane) kandidate za uradniška delovna mesta (kar mesto višje knjižničarke ni) v postopku javnega natečaja (glej še 27. in 60. člen ZJU). V obravnavanem primeru pa ni šlo za javni natečaj za zasedbo uradniškega mesta.

15Tožnica kot neizbrana kandidatka, če je že menila, da je bila v postopku diskriminirana, torej ni izkoristila možnosti zahtevati odškodnino po splošnih pravilih civilnega prava na podlagi petega odstavka 204. člena ZDR, ampak je, kot izhaja iz dejanske podlage v tožbi in je iz tožbenega zahtevka razvidno, uveljavljala škodo na podlagi petega odstavka 65. člena ZJU.

16Neutemeljen je pritožbeni ugovor glede (ne)uporabe 157. člena Ustave RS, ker naj bi šlo v obravnavanem primeru za poseg v tožničine ustavne pravice. Tožnica je namreč v tožbi izrecno izpodbijala citirani sklep tožene stranke in tožbe ni koncipirala kot tožbo zaradi posega v ustavne pravice in temeljne svoboščine v smislu 4. člena ZUS-1. Ne glede na to pa na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, samo če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavanem primeru pa je imela tožnica sodno varstvo, na podlagi petega odstavka 204. člena ZDR, zagotovljeno v delovnem sporu, ki pa ga ni izkoristila.

17Ker torej v obravnavanem primeru, glede na dejanske tožbene navedbe in tožbeni zahtevek, ni podana sodna pristojnost, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 78. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 (ob reševanju pritožbe) izpodbijani sklep razveljavilo in tožbo na podlagi prve alineje prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

18Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.