78. člen ZUS-1

Po mnenju sodišča je treba določbo petega odstavka 78. člena ZCes-1, na katero odločitev opirata organa obeh stopenj, razlagati (na podlagi jezikovne, teleološke in sistemske razlage) v pomenu, da mora biti za objekte za obveščanje in oglaševanje, ki se nahajajo v območju državne ceste v naselju, izdano soglasje upravljavca ceste.

Če se upravni spor vodi kot prvostopenjski sodni spor, sta z vidika varstva pravnega položaja stranke že po naravi stvari kumulativno izpolnjena pogoja za dovoljenost pritožbe iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1. Sodišče v upravnih sporih v primeru molka organa odloča le o zakonitosti (fiktivnega, negativnega) upravnega akta, v zvezi s katerim se šteje, da je bila tožnikova zahteva v upravnem postopku zavrnjena, in ne o zakonitosti (neobstoječega) upravnega akta, v zvezi s katerim tožnikove zahteve v upravnem postopku sploh ni bilo. Upravni organ ni pristojen za odločanje o tožnikovi zahtevi, naj se Republika Slovenija na podlagi 17. člena Uredbe Dublin III odloči za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Zato tudi ne more nastopiti molk organa. Zaradi nedopustnosti obravnavanega upravnega spora odločitev v njem tudi (že po naravi stvari) ne more biti v celoti ali delno odvisna od vprašanja, ki je samostojna pravna celota. Sklep o predaji iz 26. člena Uredbe Dublin III ima časovno omejeno veljavnost, zaradi česar z njegovim prenehanjem prične teči rok za odločitev o že vloženi prošnji za mednarodno zaščito.

Iz ZUS-1 že na podlagi gramatikalne razlage očitno izhaja, da gre za začasen ukrep sodišča, ki je vezan na tek upravnega spora. Tako se začasno odredbo lahko izda samo, če je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, torej najprej s trenutkom začetka upravnega spora, in najkasneje do pravnomočne odločitve sodišča o sami tožbi. Razlaga ZUS-1, po kateri bi začasni ukrep sodišča, ki je namenjen varstvu tožnika v času trajanja upravnega spora, lahko z učinki posegel prek trenutka pravnomočnosti sodne odločitve, je napačna. Sodišče je v upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta (2. člen ZUS-1) vezano na tožnikov predlog tudi glede izdaje začasne odredbe in je ne more izdati po uradni dolžnosti. Tožnik tako niti sam ni zahteval, da bi sodišče izdalo začasno odredbo prek meja tega upravnega spora, temveč le do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje o njegovi tožbi. Za začasno urejanje razmerij ali za zadržanje upravnih aktov, ki niso predmet upravnega spora, ki je v teku, sodišče v upravnem sporu nima zakonskega pooblastila. V zvezi z ugotavljanji konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32.

Za odločanje o predlogu tožnika za prenos pristojnosti na drugo sodišče ni pravne podlage. Ker za odločitev o pritožbi v upravnem sporu ni drugega stvarno pristojnega sodišča, Vrhovno sodišče takega sodišča sploh ne more določiti. Če bi bilo sodišče pri svojem odločanju vezano na ničen upravni akt bi bilo to nezdružljivo z načelom pravne države (2. člen Ustave) pa tudi z načelom delitve oblasti (3. člen Ustave). To velja tudi v obravnavanem primeru spora po 4. členu ZUS-1, saj je prav vprašanje ničnosti akta izhodišče sodne presoje v tem upravnem sporu, od katere je odvisna odločitev sodišča in je torej vključeno v obseg tega upravnega spora. Pravno neizvršljiva je tako odločba, ki vsebuje dispozitiv, ki nasprotuje pravnemu redu in to seveda do take mere, da je glede na z odločbo dovoljeno oziroma zapovedano dejanje ali ukrepanje veljavna ustavna oziroma zakonska ureditev sama po sebi ovira za možnost izvršitve priznane pravice ali naložene obveznosti. Presoja tega ničnostnega razloga pa ni vprašanje konkretnega dejanskega stanja in okoliščin v konkretni zadevi, temveč soočanja posamične ter konkretne pravne norme iz izreka upravne odločbe z abstraktnimi in splošnimi

Obstoj pravnega interesa bi moral tožnik izkazati najmanj z navedbami, da bi ugoditev njegovi tožbi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega procesnega dejanja ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj (kot na primer: preprečitev ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja upravnega organa, njegovo ponovno pridržanje v centru za tujce do predaje odgovorni državi, pridobitev pravnega temelja za uveljavljanje škode, ki naj bi mu zaradi pridržanja v centu za tujce nastala), to pa še zlasti v tem primeru, ko je tožnik iz bolnišnice pobegnil 20. 2. 2014 in od tedaj nihče ne ve, kje je, in tudi njegova pooblaščenka z njim nima stikov. Ničesar od tega pa v tožnikovi osnovni tožbi oziroma v naknadno spremenjeni tožbi ni.

Čeprav se je tožnica v pritožbi zoper obvestilo o neizbiri sklicevala na določbo petega odstavka 204. člena ZDR, pa je iz dejanske podlage v tožbi in tožbenega zahtevka jasno razvidno, da ne uveljavlja odškodnine zaradi diskriminacije na podlagi navedene določbe, ampak na podlagi 65. člena ZJU, česar pa, ker ne gre za postopek javnega natečaja za uradniško mestno, ne more storiti, zato za obravnavo njene tožbe ni pristojno niti delovno (niti katero drugo) sodišče.

Mnenje komisije je po že ustaljeni sodni praksi zgolj procesna predpostavka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, pri čemer je pravilnost ugotovitev komisije podvržena sodni presoji v okviru individualnega delovnega spora za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ki ga sproži delavec invalid.

V postopku davčne izvršbe na dolžnikovo denarno terjatev obstoj terjatve davčnega dolžnika do njegovega dolžnika predstavlja predhodno vprašanje, o katerem se ne odloči v izreku upravnega akta, temveč ima njegova rešitev le obliko ugotovitve obstoja oziroma neobstoja pravice, obveznosti oziroma pravnega razmerja, ki jo organ poda in utemelji v obrazložitvi akta. Taka odločitev o predhodnem vprašanju pa ne more biti ovira za odločanje o tem vprašanju v postopku pri pristojnem organu oziroma sodišču in se tudi ne more šteti za pravnomočno rešeno zadevo. V obravnavanem primeru je bilo predhodno vprašanje glede obstoja terjatve davčnega dolžnika do njegovega dolžnika pravilno rešeno, s tem pa je dana zadostna materialnopravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi na dolžnikovo denarno terjatev.

Ker je pritožnica s tožbo zahtevala odpravo sklepov prvostopenjskega davčnega organa, ki so med postopkom pred sodiščem prve stopnje že prenehali veljati, po presoji Vrhovnega sodišča že med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni več izkazovala pravnega interesa za odločitev, ker si tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu ne bi izboljšala svojega položaja.

V primeru neaktivnosti župana ima „nadomestni“ kandidat za člana občinskega sveta na podlagi četrtega odstavka 37. a člena ZLS možnost sprožiti upravni spor v roku 8 dni po poteku roka iz tretjega odstavka 37. a člena ZLS.

Sodišče tožbo zavrže, če v primeru dvostopenjskega upravnega postopka ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, pritožba vložena prepozno (7. točka prve odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZUS-1). Sodišče na razloge iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1 paziti že po uradni dolžnosti, in sicer ves čas postopka, torej tudi v pritožbenem postopku.

Pri oceni davčne osnove mora biti davčna osnova ugotovljena vsaj z zadostno stopnjo verjetnosti.

Za oprostitev plačila sodnih taks morajo biti občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik in njegovi družinski člani; če vloži pobudo samo tožnik, se sklep v njegovo škodo ne more spremeniti.

Kot pravnim strokovnjakom odvetnikom ni mogoče pripisati nevednosti, zato v obravnavanem primeru po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni mogoče šteti, da je bila obravnavana vloga očitno pomotoma vložena pri nepristojnem organu.

Če oseba, ki je navedena kot tožeča stranka, že ob vložitvi tožbe ni več obstajala, pomanjkanja procesne predpostavke biti stranka ob vložitvi tožbe ni mogoče več odpraviti, zato sodišče tako tožbo, vloženo v imenu mrtve osebe, zavrže.

Tako tožba kot pritožba sta bili v obravnavanem upravnem sporu vloženi brez pooblastila družbe, ki je bila navedena kot tožeča stranka, niti ni ta družba naknadno odobrila opravljenih procesnih dejanj. Ob tem Vrhovno sodišče tudi opozarja, da gospodarska družba niti ne more nastopati kot pooblaščenec v sodnih postopkih.

Pravna sposobnost in s tem sposobnost biti stranka v sodnem postopku nastane z rojstvom in preneha s smrtjo. Od smrti dalje fizične osebe ni več in zato ne more biti več subjekt procesnih pravic. Neobstoječa oseba ne more vložiti tožbe, niti ne kdo drug v njenem imenu. Pomanjkanja procesne predpostavke biti stranka po vložitvi tožbe, vložene v imenu mrtvega tožnika, zato ni mogoče odpraviti.

Razumnost dolžine postopka je treba oceniti glede na okoliščine konkretnega primera, zlasti pa je treba upoštevati zahtevnost zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje strank, ravnanje pristojnih organov, naravo spora in njegov pomen za tožnika. Predmet subsidiarnega sodnega varstva v upravnem sporu zaradi posega v osebno svobodo je lahko le tisti čas, ko naj bi bil tožnik v priporu brez izdane sodne odločbe.

Po 2. odstavku 61. člena ZUP pooblastilo pooblaščencu ne preneha, če stranka med postopkom umre, temveč velja naprej, dokler ga ne prekliče pravni naslednik stranke. Pooblaščenec, ki ni odvetnik, pa svojega pooblastila po ZUP (1986) ne more prenesti na drugega brez posebnega pooblastila.

V primeru, ko ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo, ne gre za upravni spor zaradi posega v ustavne pravice. Ob taki ugotovitvi pa se upravno sodišče ne izreče za stvarno nepristojno in zadeve ne odstopi v reševanju sodišču, ki zagotavlja drugo sodno varstvo, temveč tožbo kot nepristojno zavrže.