22. člen ZJU-B

Tožnikove navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi in s katerimi si prizadeva, da bi bila za odločitev o zakonitosti odpovedi oziroma postopka pred odpovedjo relevantna določba 33.a člena ZJU, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Da bi se ta določba uporabljala za delovno razmerje med strankama, ne izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik predložil s tožbo. Za njegovo delovno razmerje s toženko, ki je javni zavod, velja prvi del ZJU, torej določbe do 21. člena ZJU, ostale določbe (od 22. člena ZJU dalje) pa veljajo le za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti (prvi odstavek 22. člena ZJU). Ob izostanku uveljavljanih postopkovnih nepravilnosti oziroma formalnih razlogov, zaradi katerih bi bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, bi bila uveljavljena terjatev verjetno izkazana, če bi bila podana iz očitno neutemeljenega razloga, kar pa iz navedb tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe ne izhaja.

Določilo 6. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v RS drugače kot ZDR-1 ureja le višino odpravnine ob upokojitvi, ne pa tudi pogoja za pridobitev te pravice, kar izhaja že iz samega besedila citiranega člena Aneksa. Ker ZJU nima posebnih določb glede odpravnine ob upokojitvi, je po pravilnem stališču pritožbe glede pogoja za pridobitev pravice do odpravnine ob upokojitvi treba upoštevati določbo prvega odstavka 132. člena ZDR‑1, po kateri je delodajalec v primeru, če s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti ni določeno drugače, dolžan izplačati odpravnino ob upokojitvi delavcu, ki je bil ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri njem zaposlen najmanj pet let in se upokoji. Ker je bila tožnica ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri toženki zaposlena le dobri dve leti (od 1. 9. 2017 do 30. 12. 2019), tega pogoja ne izpolnjuje in do vtoževane odpravnine ni upravičena.

Kot je iz pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2018 pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta jo pravdni stranki sklenili iz razloga začasno povečanega obsega dela. Gre za razlog za sklenitev pogodbe za določen čas, opredeljen v 3. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1, pri čemer je za presojo zakonitosti zaposlovanja za določen čas bistveno, kot je pravilno navedeno v izpodbijani sodbi, ali je bil ta razlog podan. Toženka kot delodajalec ne more uspeti z dokazovanjem katerega drugega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da ni prekoračila zakonske omejitve sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas (drugi odstavek 55. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje zahtevku ni ugodilo, ker bi bila zakonska omejitev prekoračena, ampak ker toženka zakonsko določenega razloga iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1 za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom ni dokazala oziroma ga ni imela. Imela je trajno potrebo po delu in ni šlo za začasno povečan obseg dela na delovnem mestu Tehnični delavec IV (I).

Glede na citirani določbi 93. člena ZObr sta za odločitev o zahtevku za plačilo odpravnine pomembni dve okoliščini: obvestilo tožnika o možnosti razporeditve na ustrezno delovno mesto in odklonitev. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka izpolnila svojo obveznost, ko je tožniku več kot 15 dni pred iztekom pogodbeno dogovorjenega roka ponudila razporeditev na ustrezno delo v ministrstvu. Toženka je tožnika na običajen način (po liniji poveljevanja prek poveljnika čete) obvestila o tem, da je zanj pripravljen pisni predlog nove pogodbe o zaposlitvi, ki ga lahko podpiše v prostorih generalštaba. Ključno dejstvo spora je, da tožnik pripravljenega pisnega dokumenta ni podpisal, ker se je odločil za zaposlitev pri drugem delodajalcu. Toženka je dokazala, da tožnik ni imel namena nadaljevati zaposlitve pri toženki. Z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu je odklonil ponujeno razporeditev.

Specialna zakonodaja je v času sprejetja KPND poleg pojma razporeditve že poznala tudi pojem začasne napotitve, ki je vsebinsko zelo podoben pojmu začasne napotitve, kot ga ureja 67. člen ZODPol. Kljub temu ga KPND niti pojmovno niti vsebinsko ni vključila v besedilo določbe 24. člena. Zato v primeru začasne napotitve uslužbenca policije v drug kraj, območje ali področje dela, skladno s prvim odstavkom 67. člena ZODPol zaradi nemotenega opravljanja nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti, ne veljajo omejitve iz 24. člena KPND

V skladu z 41. členom Statuta tožene stranke predstojnike imenuje in razrešuje generalni direktor UKC. Ker generalni direktor tožene stranke ni organ republike, občine ali mesta, bi torej bilo na podlagi 36. člena v zvezi z 42. členom ZZ za spor v zvezi z izbiro predstojnika kliničnega oddelka (če bi ta bil strokovni vodja, vendar ni) v vsakem primeru pristojno Delovno sodišče in ne Upravno sodišče. V obravnavanem primeru gre za individualni delovni spor v zvezi s postopkom zaposlovanja delavca med delodajalcem in kandidatom, za odločanje o katerem je v skladu s č) točko prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno Delovno sodišče.

Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus, ali je delavec v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanjem delodajalca. Če so delavcu pričakovanja oziroma zahteve delodajalca na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, znana, te pa delodajalec nato uporabi pri izdelavi ocene poskusnega dela, delodajalcu ni mogoče očitati, da ni imel kriterijev za izdelavo ocene poskusnega dela. Ob ugotovitvi, da med naloge delovnega mesta "poslovni sekretar" med drugim sodi tudi pisanje dopisov in korespondenca v nemškem jeziku in sposobnost pisnega in govornega izražanja v nemškem jeziku in glede na poudarjeno pomembnost znanja nemškega jezika pri toženi stranki, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je že na podlagi dejstva, da tožnica nemškega jezika ni znala, tožena stranka utemeljeno zaključila, da tožnica svojih delovnih obveznosti ne more izpolnjevati v skladu z njenimi pričakovanji. Glede na to je tožena stranka utemeljeno zaključila, da tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila.

Sodišče je del zahtevka (glede katerega tožnik tožbe ni umaknil) v posledici izpolnitve pravilno zavrnilo, kar pa ne daje podlage za priznanje stroškov postopka v zvezi s tem.

Tožnica je v tem sporu zahtevala plačilo razlike iz naslova odpravnine ob upokojitvi. Takšno denarno terjatev lahko delavec, ob upoštevanju prvega odstavka 5. člena ZJU, uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1, saj je dopustno direktno sodno varstvo. Ker je tožnica minimalne pogoje za starostno upokojitev pridobila 30. 12. 2016 in ji je s tem dnem prenehalo tudi delovno razmerje, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izpolnila pogoj iz tretjega odstavka 179. člena ZUJF in je upravičena do odpravnine v višini treh povprečnih plač zaposlenega v RS za pretekle tri mesece.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da na podlagi Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji in 167. člena ZUJF od 1. 6. 2012 dalje pravica do nadomestila za ločeno življenje pripada le javnemu uslužbencu, ki je razporejen na delo izven kraja bivališča. Tožnica ni bila razporejena na delo izven kraja bivališča svoje družine. Zato ji ne pripada nadomestilo za ločeno življenje.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela. Takšno denarno terjatev lahko tožnica uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem skladno z določilom četrtega odstavka 204. člena ZDR. Spor v tem obsegu je premoženjski individualni delovni spor, v katerem je dopustno direktno sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka odpravilo oziroma razveljavilo sklep tožene stranke z dne 7. 11. 2012 in ohranilo v veljavi sklep delodajalca z dne 3. 3. 2004. Ker zoper ta del sodbe ni bila vložena pritožba, je v tem obsegu odločitev prvostopenjskega sodišča, skladno s prvim odstavkom 319. člena ZPP, postala pravnomočna. To pomeni, da je pravnomočno odločeno o tem, da ostane v veljavi citirani sklep delodajalca z dne 3. 3. 2004, torej tudi točka 4 sklepa, v kateri je odločeno, da tožnici pripada največ enkrat tedensko nadomestilo za prevoz iz kraja bivališča njene družine do kraja opravljanja dela, ter vsak prevoz na delo in z dela od kraja prebivališča, kjer prebiva zaradi službene razporeditve do delovnega mesta. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje, da tožnica ni upravičena do p

V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja pravico do pravnega varstva v zvezi z ugotovitvijo razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Predmet odločanje v tem sporu je torej vprašanje prenehanja delovnega razmerja, kar je po presoji sodišča glede na naravo spora uvrstiti med individualne delavne spore.

Delavec lahko uveljavlja transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen ali pa obstoj delovnega razmerja, če za delodajalca kot samostojni podjetnik opravlja delo z elementi delovnega razmerja, v času zaposlitve pri delodajalcu v skladu z določbami 1. in 2. odstavka 200. člena ZDR-1. Če pa mu je pogodba o zaposlitvi oziroma zaposlitev (po civilni pogodbi) pri delodajalcu že prenehala (npr. zaradi poteka določenega časa), pa mora sodno varstvo tako glede obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas kot glede nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma zaposlitve za določen čas, glede katere uveljavlja obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas in vrnitev na delo k delodajalcu, uveljavljati v skladu z določbo 3. odstavka 200. člena ZDR-1. Po izteku prekluzivnega roka iz citirane določbe sodno varstvo ni več dopustno (niti glede priznanja obstoja delovnega razmerja niti glede nezakonitega prenehanja). Tožnica je bila 4. 7. 2013 preko nadrejenega ustno obveščena, da ji pogodbe o poslovnem sodelovanju (na podlagi katerega je kot samostojna podjetnica opravljala delo pri toženi stranki) ne bodo podaljšali in da ji tožena stranka z 31. 7. 2013 odpoveduje nad

Zakonitost prenehanja delovnega razmerja, do katerega je prišlo dne 14. 12. 2011, bi tožnik moral izpodbijati po postopkih in v rokih, kot jih določa ZJU. Postopek in rok za uveljavljanje pravnega varstva v primerih prenehanja delovnega razmerja določata 24. in 25. člen ZJU. Drugi odstavek 25. člena ZJU določa, da lahko javni uslužbenec sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva v 30 dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo tega sklepa; ta glede na določbo drugega odstavka 39. člena ZJU znaša 30 dni. Tožnik je 17. 1. 2012 toženi stranki poslal zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, o kateri tožena stranka ni odločila. 30-dnevni rok za vložitev tožbe je tako pričel teči 17. 2. 2012 in se je iztekel 19. 3. 2012. Ker je tožnik tožbo vložil šele 7. 2. 2014, jo je vložil prepozno, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

Ukaz Generalštaba Slovenske vojske je akt vodenja in poveljevanja, pri čemer ugovori ne zadržijo izvršitve sprejetega akta, in zoper takšen ukaz tudi ni sodnega varstva. Zato je tožba tožnika v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za odpravo ukaza potrebno zavreči. V primeru, če komisija za pritožbe ne odloči v roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU o ugovoru zoper odločitev, daje zakon javnemu uslužbencu možnost vložitve tožbe v 30 dneh od poteka roka za odločitev Komisije za pritožbe, kar pa ne pomeni, da je to edini rok, v katerem lahko vloži tožbo. Sodni presoji je v takem primeru podvržen tudi sklep komisije za pritožbe, ne glede na to, ali komisija odloči v 30 dnevnem roku ali po poteku tega roka. Zato ima javni uslužbenec pravico vložiti tožbo v roku 30 dni od vročitve sklepa komisije, tudi če ta ni odločala v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo Komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za pritožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe. Tožnik je po prejemu odločitve pritožbenega organa (komisije za pritožbe), tožbo vložil pravočasno, z

Čeprav se je tožnica v pritožbi zoper obvestilo o neizbiri sklicevala na določbo petega odstavka 204. člena ZDR, pa je iz dejanske podlage v tožbi in tožbenega zahtevka jasno razvidno, da ne uveljavlja odškodnine zaradi diskriminacije na podlagi navedene določbe, ampak na podlagi 65. člena ZJU, česar pa, ker ne gre za postopek javnega natečaja za uradniško mestno, ne more storiti, zato za obravnavo njene tožbe ni pristojno niti delovno (niti katero drugo) sodišče.

Od delodajalca ni mogoče zahtevati, da v primeru, ko je njegov delavec odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo (bolezen), opredeli trajanje delovnega razmerja za določen čas na način, kot je opredeljen v členu 69/8 ZJU. Prav tako niti ZJU niti ZDR ne določata, da bi moralo biti v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, sklenjeni iz razloga nadomeščanja začasno odsotnega delavca, poimensko navedeno, katerega začasno odsotnega delavca se nadomešča. Tožnica je ostala na delu tudi po poteku časa za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, kar je zadosten razlog za ugotovitev, da se je pogodba o zaposlitvi za določen čas transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Na ugotovitev, da je prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas, nima nikakršnega vpliva okoliščina, da je tožnica kasneje sklenila s toženo stranko še eno pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

Določba tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ki je prišla v spremenjen in dopolnjen tekst zakona z novelo ZDR-A na pobudo in opozorila delodajalcev, ne vsebuje presoje o (ne)upravičeni odsotnosti delavca z dela. Zakonska določba je tudi pomensko jasna in ne zahteva posebne razlage. Odločilno je le, da delavec o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca, ob tem da njegova odsotnost traja najmanj pet dni zaporedoma, kljub temu, da bi o razlogih svoje odsotnosti delodajalca lahko obvestil. Če pride le do kršitve, ki se nanaša na neupravičeno odsotnost, takšna odsotnost ne predstavlja kršitve po tretji, temveč drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR; ob takšni kršitvi pa ZDR ne omogoča prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcu že s prvim dnem neupravičene odsotnosti oziroma izostanka.

Ker gre pri začasni napotitvi oziroma razporeditvi po določbi 77. člena ZPol za enostransko spreminjanje pogodbe o zaposlitvi s strani predstojnika (razporeditev oziroma napotitev brez soglasja javnega uslužbenca), jo je kot izjemo od splošnega pravila (dogovarjanja o pravicah in obveznostih iz uslužbenskega razmerja) treba razlagati ozko. To pomeni, da bi morala biti možnost podaljšanja šestmesečne začasne napotitve v ZPol izrecno predpisana. Ker ni predpisana, je odločba tožene stranke o podaljšanju začasne napotitve za nadaljnjih šest mesecev nezakonita, tožnica pa ima po poteku časa prve napotitve (po preteku šest mesecev) pravico do vrnitve na prejšnje delovno mesto.