45. člen ZUJIK

Umetniški vodja pri kasnejšem odločanju o vlogi tožnice ni bil vezan na število točk, ki jih je predhodni umetniški vodja dodelil navedenima tutistoma za naštete poustvaritve. Za presojo obravnavanega spora je namreč ključno, da niti Pravilnik niti Merila ali kak drug predpis ne določajo, da bi bil (aktualni) umetniški vodja pri vrednotenju umetniških poustvaritev ocenjevanega glasbenega ustvarjalca vezan oziroma bi moral upoštevati število točk, ki jih je predhodni umetniški vodja za taiste poustvaritve dodelil drugima glasbenima ustvarjalcema (četudi sta igrala isti inštrument kot ocenjevani glasbeni ustvarjalec, v isti poustvaritvi in istega dne).

Toženka je dolžna spoštovati določbe zakona (48.a ZUJIK), ki delavcu zagotavljajo določene pravice, če so izpolnjeni zakonski pogoji, ki so natančneje določeni v Pravilniku o merilih za doseganje naziva prvak in vrhunski glasbenik. Pravna ureditev podelitve naziva vrhunski glasbenik toženki ne omogoča arbitrarnega odločanja, komu bo to pravico zagotovila. Postopek odločanja o podelitvi naziva vrhunski glasbenik se tako nanaša na zasebnopravno razmerje med delavcem in delodajalcem. Pri odločanju o pravicah iz delovnega razmerja v javnih zavodih se ZUP uporablja zgolj smiselno (45. člen ZJUIK v zvezi s 24. in 39. členom ZJU), saj ne gre za odločanje nosilca oblasti o javni pravici, obveznosti ali javnopravnem interesu posameznika.

Dodatek k plači (dodatki za posebne obremenitve, dodatek za delo v rizičnih razmerah) je ("čista") denarna terjatev. Denarne terjatve se skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavljajo neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem.

Tožnik zaradi prenehanja mandata direktorja iz sodnega registra izbrisanega javnega zavoda nima več statusno pravne funkcije direktorja, zato ne izpolnjuje več zakonskih pogojev za opravljanje dela direktorja in posledično ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar mu je toženec pravilno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Med strankama je sporno, ali tožniku pripada naziv prvak (48.a člen ZUJIK) od 1. 5. 2016 ali od 12. 5. 2016, na to pa se navezuje višina pripadajoče mu plače. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da za trajanje te pravice ne more biti odločilno, kdaj je tožnik dopolnil vlogo. Ključno je, da je vlogo za dodelitev naziva vložil 25. 4. 2016, torej še pred iztekom naziva, ki mu je bil tedaj dodeljen do 30. 4. 2016, ter da je z njo zahteval dodelitev naziva za čas od 1. 5. 2016 dalje. Datum vložitve te vloge in njena jasna ter časovno opredeljena zahteva (priznanje naziva od 1. 5. 2016) tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujeta dodelitev naziva za čas od 1. 5. 2016 dalje.

Civilnopravno razmerje, ki naj bi po navedbah tožnice vsebovalo vse elemente delovnega razmerja, je prenehalo najkasneje s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 17. 10. 2019, kar pomeni, da je tega dne izvedela za zatrjevano kršitev, t. j. da ji toženka obstoja delovnega razmerja pred tem datumom ne priznava, zato bi morala v nadaljnjih 30 dneh (tretji odstavek 200. člena ZDR-1) vložiti tožbo glede obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2016 do 16. 10. 2019. Ker jo je vložila šele 30. 10. 2020, je rok zamudila.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, saj za njegovo razporeditev na delovno mesto priznani solistični orkestrski glasbenik ne zadostuje le dejstvo, da zanj izpolnjuje pogoje. Razporeditev ni avtomatična, saj je odvisna od potreb toženke po tovrstnem kadru, torej od njenega kadrovskega načrta.

Veljavni obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas pri enem delodajalcu po pravilnem stališču sodišča prve stopnje onemogoča ugotovitev istočasnega obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas pri drugem delodajalcu. Vendar pa iz tega stališča ne izhaja vprašanje pomanjkanja pravnega interesa, ampak vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka.

O pravočasni pritožbi tožnice zoper odločitev delodajalca svet zavoda ni odločil niti do konca glavne obravnave v tem sporu. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi sprejelo stališče, da iz določbe tretjega odstavka 24. člena ZJU izhaja, da preneha delovno razmerje šele z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Takšno dokončnost v sporu polne jurisdikcije nadomesti pravnomočna sodba sodišča. To pomeni, da bi tožnici delovno razmerje lahko trajalo do pravnomočne sodbe sodišča, vključno s pravicami iz delovnega razmerja do takrat. Sodišče je namreč v delovnem sporu dolžno presojati zakonitost prvostopenjske odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, ki z upoštevanjem citirane določbe zakona načeloma ne more prenehati pred njegovo dokončnostjo, ki jo nadomesti pravnomočna sodba. Ker pa je sodišče prve stopnje glede na okoliščine in interes obeh strank ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med njima ni več mogoče, je lahko na podlagi 118. člena ZDR-1 ugotovilo trajanje delovnega razmerja že prej. Glede na to, da se je tožnica s 1. 3. 2017 zaposlila pri drugem delodajalcu za polni delovni čas, je sodišče pogodbo o zaposlitvi utemeljeno razvezalo z 28

V skladu z ustaljeno sodno prakso sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistemizaciji ni pogoj za reorganizacijo in ne za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. S tem, ko je bilo tožničino delo dejansko prerazporejeno deloma na občino in deloma na ostale zaposlene pri toženi stranki, je prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pri toženi stranki je tako v času tožničine odpovedi obstajal utemeljen poslovni ekonomski oziroma organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ker se sodišče druge stopnje do zakonitosti zatrjevane ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni opredelilo, pravočasnost njenega izpodbijanja pa je vezalo na vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, namesto na trenutek, ko je začel teči rok za vložitev tožbe takšne odpovedi, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Tožba za ugotovitev nezakonitosti ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more biti prepozna zato, ker v zakonskem roku ni bila izpodbijana predhodna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Ko javnemu uslužbencu, za katerega se uporablja tudi drugi del ZJU, preneha delovno razmerje za določen čas zaradi poteka tega časa, in o tem prejme le pisno obvestilo (ali če se to zgodi brez takšnega obvestila - glede na že jasno določen čas trajanja delovnega razmerja do določenega datuma v pogodbi o zaposlitvi), ni podlage za uveljavljanje predhodnega varstva (vložitve zahteve in nato pritožbe) po določbah 24. in nadaljnjih členov ZJU. Takšna zahteva je lahko upravičena le v času trajanja delovnega razmerja. Po tem, ko delovno razmerje že preneha, vlaganje zahtev za odpravo kršitev in odločanje s pisnimi sklepi ni niti smiselno niti predvideno. Zato je Vrhovno sodišče RS v zvezi z uveljavljanjem pravice do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas zavzelo stališče, da je predhodna pritožba pri delodajalcu v smislu 25. člena ZJU procesna predpostavka za vložitev tožbe le v tistih primerih, ko delavec uveljavlja transformacijo v času trajanja delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je navedlo, da je bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena v skladu z določilom ZPP dne 10. 1. 2013, pri tem pa ni obrazložilo, na podlagi katerih določil ZPP je bila odpoved vročena tožniku, saj ZPP način vročanja ureja v členih od 140 do 144. Ker sodišče ni obrazložilo, zakaj je štelo, da je bila odpoved tožniku vročena skladno z določili ZPP, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Za toženo stranko, ki je javni zavod na področju kulture, velja ZUJIK, ki v prvem odstavku 45. člena napotuje na ZJU. Ta v 24. in 25. členu določa notranji postopek pri delodajalcu, ki je procesna predpostavka za sodno varstvo. Ker tožnica pred vložitvijo tožbe ni vložila pritožbe zoper podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni podana procesna predpostavka za sodno varstvo, zato je sodišče prve stopnje njeno tožbo pravilno zavrglo.

Varstvo pravic delavcev, za katere se uporablja ZJU, je urejeno drugače kot varstvo pravic delavcev po ZDR. Sodno varstvo je v postopkih varstva pravic delavcev, pri katerih se uporablja ZJU, dopustno le pod pogojem, da je delavec predhodno postopal po 24. oziroma 25. členu ZJU. Tožnik je torej moral svoje zahteve, ki jih uveljavlja s tožbo v tem individualnem delovnem sporu v zvezi z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja, najprej uveljavljati pri toženi stranki (javnem zavodu s področja kulture) v skladu z določbami ZJU. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo relevantnih dejstev to je, ali je tožnik ob uporabi specialnih določil ZUJIK pravočasno vložil tožbo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je bilo potrebno sklep o zavrženju tožbe zaradi zamude 30-dnevnega roka za sodno varstvo po 3. odst. 204. člena ZDR razveljaviti.

Čeprav se je tožnica v pritožbi zoper obvestilo o neizbiri sklicevala na določbo petega odstavka 204. člena ZDR, pa je iz dejanske podlage v tožbi in tožbenega zahtevka jasno razvidno, da ne uveljavlja odškodnine zaradi diskriminacije na podlagi navedene določbe, ampak na podlagi 65. člena ZJU, česar pa, ker ne gre za postopek javnega natečaja za uradniško mestno, ne more storiti, zato za obravnavo njene tožbe ni pristojno niti delovno (niti katero drugo) sodišče.

Tožena stranka (javna agencija) je druga pravna oseba s področja kulture, zato se na podlagi prvega odstavka 45. člena ZUJIK za delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko uporabljata ZDR in splošni del ZJU, kolikor ZUJIK kot poseben zakon ne določa drugače. Zaradi zakonskih sprememb financiranja (krčenja sredstev za izplačilo plač) je bil podan ekonomski razlog za izvedbo ukrepov v smislu reorganizacije poslovanja. Tožena stranka (posredni proračunski uporabnik) je izvedla kadrovsko racionalizacijo. Zaradi zmanjšanega obsega proračunskih sredstev je iskala možnosti pridobivanja prihodkov na trgu in naloge, ki jih je dotlej opravljal tožnik, poverila pristojnemu ministrstvu, sodelavcem oziroma zunanjim izvajalcem. S tem je podan poslovni - organizacijski razlog, zaradi katerega je tožena stranka zmanjšala število zaposlenih, potem ko tožniku ni mogla več zagotoviti dela po pogodbi o zaposlitvi.

Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-210/10-10 odločilo, da je peti odstavek 55. člena ZUJIK v neskladju z URS, ker zaposlene v javnih zavodih na področju kulture, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev, glede pravice do odpravnine, če jim je redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v primerjavi z zaposlenimi, za katere velja ZDR oziroma ZJU, obravnava neenako oziroma arbitrarno, ne da bi za takšno razlikovanje obstajal razumen razlog, ki bi izhajal iz narave stvari. Glede na takšno stališče za odločitev o vtoževani odpravnini ni bistveno, ali je tožnica izpolnila pogoje za upokojitev ob prenehanju delovnega razmerja zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj ji pravica do odpravnine po 109. členu ZDR pripada ne glede na izpolnjevanje pogojev za upokojitev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bilo odločeno o vrnitvi v prejšnje stanje glede postopka izredne odpovedi, je revizija dovoljena. Stališče oziroma pravilo o tem, da napačni pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, ima funkcijo zagotavljanja pravne pravičnosti, ki mora biti vzpostavljena tudi med delavcem in delodajalcem pri urejanju delovnopravnega razmerja. Pritožba, ki jo je zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnik pravilno vložil pri toženi stranki, je glede na smiselno upoštevanje tretjega odstavka 24. člena in prvega odstavka 25. člena ZJU pravočasna, če jo je tožnik vložil v roku 8 dni od seznanitve s tem, da je zaradi upoštevanja pravnega pouka tožene stranke napačno uveljavljal direktno sodno varstvo namesto notranjega varstva pri delodajalcu.

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je bila podana pravočasno. Pri tem je bistveno, da je prvostopenjski organ pri toženi stranki podal odpoved v roku 60 dni, ker ni nujno, da bi se moral celoten postopek v zvezi z ugovorom in odločitvijo drugostopenjskega organa končati v tem roku.